Gozdna voluharica: prepoznava, hrana in razmnoževanje

Rdečkasto rjav hrbet in kratek rep

Gozdna voluharica je majhen glodavec z zaobljenim gobčkom, gostim kožuhom in repom, krajšim od glave s trupom. Mammal Society hrbtno dlako opisuje kot rdečo oziroma rjavo, spodnjo stran pa kot kremasto ali sivo. Oči in uhlji so majhni; uhlje pogosto deloma prekriva dlaka. Rep je na zgornji strani temen, na spodnji svetel. V tem britanskem opisu njegova dolžina dosega približno polovico dolžine glave in trupa.

Mammal Society navaja dolžino glave s trupom od devet do enajst centimetrov, repa od tri do sedem centimetrov ter maso od dvajset do štirideset gramov. Barbara Lundrigan in Marie Mueller v predstavitvi Animal Diversity Web iz leta 2003 navajata nekoliko ožji razpon: glava in trup od deset do enajst centimetrov, rep od tri do štiri centimetre in masa od sedemnajst do dvajset gramov. Razpona sta tukaj ohranjena z navedbo vira.

Opis Animal Diversity Web samcem in samicam pripisuje približno enako velikost. Dlaka je gosta, v rjavih ali sivih odtenkih, gobček pa top in zaobljen. Posebej omenja prizmatične zobe s ploščatimi kronami, prilagojene rastlinski prehrani. Zobna oblika je anatomski podatek, ki ga običajen pogled na žival na gozdnih tleh ne pokaže. Na fotografiji ob tem članku so vidni predvsem rjav hrbet, zaobljen uhlj, svetlejša spodnja stran in kratek rep.

Animal Diversity Web opisuje možgane kot majhne glede na telesno velikost živali. V dodatni zgodovinski opombi navaja bogat fosilni zapis vrste iz pleistocena, geološkega obdobja pred holocenom. Ta navedba temelji na v pregledu citirani enciklopediji sesalcev iz leta 2001.

Viri: Mammal Society: Bank vole · Barbara Lundrigan in Marie Mueller, Animal Diversity Web: Myodes glareolus, 2003

Slovenski terenski zapis iz leta 2011

Neposreden slovenski podatek daje poročilo Tee Knapič o skupini za male sesalce in njihove ektoparazite na raziskovalnem taboru Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011. Tabor je trajal od 21. do 31. julija. V preglednici ulovljenih in obdelanih živali je gozdna voluharica navedena s takrat uporabljenim znanstvenim imenom Clethrionomys glareolus. Skupina je obdelala 29 gozdnih voluharic; skupni pregled je zajel 129 glodavcev šestih vrst.

Poročilo med kraji vzorčenja navaja Trotkovo pri Benediktu, Stanetince, Jamno, Ižakovce oziroma Otok ljubezni, Grabšince pri Moravcih v Slovenskih goricah in hrastov gozd pri Bišu. Datumi posameznih vzorčenj segajo od 22. do 29. julija 2011. Preglednica z 29 voluharicami predstavlja skupni rezultat skupine in ne razdeli osebkov po teh lokalitetah. Zato nobeni posamezni navedeni točki tukaj ni pripisano število gozdnih voluharic.

Pri določanju so raziskovalci zapisali vrsto in spol ter izmerili dolžino telesa, repa, stopala zadnje noge in uhlja ter maso. Vzorce sesalcev in zunanjih zajedalcev so shranili v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, vzorce krvi in tkiv pa na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani. Poročilo izrecno predstavlja zbrano gradivo brez obdelanih rezultatov testiranj. Zapis dokazuje terensko dokumentacijo vrste leta 2011, ne današnje številčnosti na omenjenih krajih.

Viri: Tea Knapič: poročilo skupine za male sesalce, Slovenske gorice 2011, tiskane strani104–107

Gozdovi, grmovje in vodni robovi

Animal Diversity Web razširjenost opisuje od Evrope skozi osrednjo Azijo in jo uvršča v palearktično območje. Med življenjskimi prostori našteva gozdove, grmiščne gozdove, žive meje, brežine in močvirna območja. Omenja listnate in iglaste gozdove ter tajgo. Vrsta torej v tem opisu ni omejena na en drevesni sestoj. Med dodatnimi značilnostmi prostora sta navedena tudi kmetijska krajina in območje ob vodotokih.

Britanska predstavitev Mammal Society vključuje listnate in mešane gozdove, travišča, resave, obdelovalna zemljišča ter mestne površine in vrtove. Za britansko otočje navaja prisotnost na celinskem delu Združenega kraljestva ter v južni Irski; na Irsko je bila vrsta vnesena. Ta opis izvora velja za Irsko. Slovensko prisotnost v tem članku podpira ločeno terensko poročilo, medtem ko britanski pregled opisuje svoje območje.

Viri: Mammal Society: Bank vole · Barbara Lundrigan in Marie Mueller, Animal Diversity Web: Myodes glareolus, 2003

Listi, semena in zaloge

Mammal Society kot glavnino prehrane navaja rastlinsko gradivo: zelene liste, semena in plodove. V manjših količinah omenja še glive, korenine, cvetove in mah. Animal Diversity Web vključuje zelene dele rastlin, travo ter plodove in semena razpoložljivih dreves. Kot konkreten primer drevesnega vira hrane navaja veliki jesen, Fraxinus excelsior. Sestava hrane se po tem opisu spreminja z letnim časom in lokacijo.

Pri hranjenju s travo voluharica odreže stebla in odrezane dele polaga v kupčke. Poleti in jeseni dela zaloge hrane. V zimskem obdobju hrano pridobiva tudi z rovanjem pod zemljo. Animal Diversity Web prehrano v povzetkih različnih avtorjev označuje kot pretežno rastlinsko ali vsejedo, med rastlinskimi sestavinami pa posebej loči liste, plodove in semena. Zaloge so del opisanega načina pridobivanja hrane, ne navedba določene količine v posameznem rovu.

Ekološki povzetek Lundrigan in Mueller rastlinsko prehranjevanje povezuje tudi s kroženjem hranil. Z uživanjem rastlinskih delov lahko voluharice sodelujejo pri njihovi ponovni vključitvi in prerazporejanju v ekosistemu, v katerem živijo.

Viri: Mammal Society: Bank vole · Barbara Lundrigan in Marie Mueller, Animal Diversity Web: Myodes glareolus, 2003

Mrak, ozemlja in razseljevanje

Po predstavitvi Animal Diversity Web je gozdna voluharica lahko dejavna podnevi ali ponoči, predvsem pa ob mraku. V družbenih odnosih opis navaja hierarhijo, pri kateri so samice zlasti med razmnoževalno sezono dominantne nad samci. Po doseženi zrelosti se samci razseljujejo, samice pa ostajajo na območju, kjer so se rodile. Povprečna ozemlja samic so v tem povzetku ocenjena na 0,7 hektara, samcev na 0,8 hektara.

Samice branijo ozemlja, ki se lahko prekrivajo z ozemlji drugih samic. Samci branijo večja območja, ki se prekrivajo z območji več samic. Ko se bliža kotitev, postanejo samice bolj napadalne, njihova ozemlja se zmanjšajo, osrednji deli sosednjih območij pa so bolj oddaljeni drug od drugega. V istem povzetku so tip in velikost prostora zato opisani tudi v povezavi z razmnoževanjem, ne samo z iskanjem hrane.

Viri: Barbara Lundrigan in Marie Mueller, Animal Diversity Web: Myodes glareolus, 2003

Brejost in legla

Povzetek Lundrigan in Mueller iz leta 2003 razmnoževalno obdobje umešča od konca aprila do septembra. Spolni ciklus samice traja približno štiri dni. Brejost je navedena v razponu od sedemnajst do štiriindvajset dni, s povprečjem enaindvajset dni. Krajši čas je v opisu povezan z optimalno prehrano; daljši se lahko pojavi, če samica ponovno zanosi med dojenjem po prejšnji kotitvi. Ta koledar je pripisan prebranemu pregledu in ni slovenska krajevna meritev.

V enem leglu je po istem viru od enega do deset mladičev, kot običajen razpon pa navaja od štiri do osem. V razmnoževalni sezoni omenja približno štiri legla. Samica nosi mladiče in jih nato sama neguje. Med brejostjo in dojenjem so v navedenem raziskovalnem povzetku njene potrebe po energiji povečane za trideset do sto trideset odstotkov. Opis parjenja vključuje samce z več partnerkami in možnost parjenja posamezne samice z več samci.

Predstavitev opisuje tudi izbiro partnerja: samice se lahko izognejo podrejenim samcem in dajejo prednost dominantnim. Med vedenjem, povezanim z razmnoževanjem, navaja ubijanje mladičev pri obeh spolih. Samice lahko ubijejo mladiče sosednjih samic, samci pa mladiče kot del razmnoževalne strategije. Te ugotovitve so povzete iz raziskav, ki jih navaja Animal Diversity Web; ne pomenijo, da je tak dogodek spremljal slovensko taborno vzorčenje.

V opisu parjenja Lundrigan in Mueller navajata zaporedje več vstopov penisa v spolovilo samice, ki jim sledi izliv semena. Pri rojstvu masa celotnega legla po njunem povzetku ustreza dvaindvajsetim do osemindvajsetim odstotkom mase samice. Navedba zajema skupno maso mladičev ob kotitvi in se ne nanaša na maso legla ob poznejšem odstavljanju.

Viri: Barbara Lundrigan in Marie Mueller, Animal Diversity Web: Myodes glareolus, 2003

Podzemno gnezdo in odraščanje

Mladiči se rodijo slepi in nebogljeni v podzemnem gnezdu, obloženem s travo in drugim rastlinjem. Skrb zanje zagotavlja samica. Od mleka se odstavijo pri starosti približno dvajset do petindvajset dni. Povzetek pri spolni zrelosti navaja razpon od dveh do osmih tednov; v podrobnejšem besedilu za samice omenja dva do tri tedne, za samce pa šest do osem tednov. Starostni podatki so ohranjeni kot različne navedbe istega pregleda.

Življenjska doba je kratka. Mammal Society navaja povprečno šest do osemnajst mesecev, Animal Diversity Web pa povprečen razpon od pol leta do dveh let. Slednji dodaja, da veliko osebkov ne preživi več kot ene razmnoževalne sezone. Ti navedbi opisujeta različna povzetka življenjske dobe. Iz njiju ni določena starost živali na spremljevalni fotografiji niti starost posameznih voluharic iz slovenskega tabornega gradiva.

Viri: Barbara Lundrigan in Marie Mueller, Animal Diversity Web: Myodes glareolus, 2003 · Mammal Society: Bank vole

Plen malih zveri in ptic

Animal Diversity Web med plenilci gozdne voluharice našteva malo podlasico, hermelina, evropsko norko, lisico, lesno sovo, koconogo kanjo in postovko. V širšem ekološkem opisu omenja še kače. Voluharice so lahko pomemben delež hrane manjših sesalskih in ptičjih plenilcev. Del nevarnosti zmanjšujejo z zadrževanjem pod kritjem, v podzemnih predorih in prehodih med travo ter drugim rastlinjem. Seznam vključuje plenilce iz širšega območja vrste, brez trditve o vseh na eni slovenski lokaciji.

Lundrigan in Mueller kot možno povezavo med vohom in plenjenjem povzemata raziskavo ultravioletnega odboja vonjalnih oznak voluharic. Ptice naj bi te oznake uporabljale pri odkrivanju plena. Avtorici to podajata kot domnevo o zaznavanju označenega prostora. V opisu zaznavanja vrste posebej naštevata tipni in kemični kanal. Bibliografija pregleda navaja raziskavo razlik v ultravijoličnem odboju vonjalnih oznak med spoloma in starostnimi skupinami.

Viri: Barbara Lundrigan in Marie Mueller, Animal Diversity Web: Myodes glareolus, 2003

Britanski popis iz jeseni 1998

Aidan Marsh je marca 1999 objavil poročilo The National Yellow-Necked Mouse Survey z rezultati živolovnega popisa iz drugega dela leta 1998. Čeprav je bil glavni predmet rumenogrla miš, poročilo vsebuje tudi primerjave gozdne voluharice. Skupaj so zabeležili 4.326 ulovov malih sesalcev osmih vrst. Gozdna voluharica je predstavljala 13,4 odstotka ulovov in je bila zabeležena v 124 od 168 pregledanih gozdov. Ulovi niso isto kot število različnih osebkov.

Pri gozdni voluharici je bilo med ulovi več samic kot samcev. Delež osebkov, uvrščenih med še neodrasle, je znašal 37,6 odstotka; pri rumenogrli miši je bil za primerjavo 18,9 odstotka. Med odraslimi samicami gozdne voluharice jih je bilo 49,1 odstotka v razmnoževalnem stanju, pri rumenogrli miši pa 74,5 odstotka. To so rezultati istega britanskega vzorčenja in časa, ne splošni stalni deleži v populacijah.

Preglednica mase vsebuje 472 zapisov gozdne voluharice s povprečjem 17,38 grama in razponom od sedem do petintrideset gramov. Za 286 odraslih zapisov navaja povprečje 19,02 grama ter razpon od dvanajst do petintrideset gramov. Pri 170 še neodraslih zapisih je povprečje 14,52 grama, razpon pa od sedem do dvajset gramov. Števila se nanašajo na zapisane meritve; vsota dveh starostno opredeljenih skupin ne zajame vseh zapisov iz prve vrstice.

Marsh v primerjavi gozdov z zabeleženo in nezabeleženo rumenogrlo mišjo ni našel statistično značilne razlike v relativni številčnosti gozdne voluharice. V tej primerjavi navaja preizkus Mann–Whitney in vzorec 144 gozdov. Preglednica relativne številčnosti posebej izloči gozdove s potencialno netočnimi ocenami. Rezultat je primerjava znotraj britanske raziskave iz leta 1998, ne dokaz odsotnosti tekmovanja v vseh okoliščinah ali ocena gostote voluharic v Sloveniji.

Viri: Aidan Marsh: The National Yellow-Necked Mouse Survey, marec1999

Dodatne primerjave britanskega gradiva

V Marshovi preglednici relativne številčnosti je za gozdno voluharico pri 139 uporabnih gozdnih ocenah navedeno povprečje 3,28 in standardni odklon 4,10. Če so vključeni samo gozdovi, v katerih so vrsto dejansko ujeli, sta navedeni vrednosti 4,34 in 4,20, število uporabnih lokacij pa je 105. To je kazalnik relativne številčnosti, izračunan iz vzorčenja, ne število živali na hektar. Skupno število gozdov z ulovom vrste, navedeno drugje v poročilu, je večje, ker preglednica izloči potencialno netočne ocene.

V gozdovih z zabeleženo rumenogrlo mišjo je bila povprečna relativna številčnost gozdne voluharice 4,12 pri 67 uporabnih ocenah. Za gozdove brez zabeležene rumenogrle miši je poročilo navedlo povprečje 2,50 pri 72 ocenah. Ob upoštevanju samo lokacij z ulovom voluharice sta povprečji 5,11 in 2,52, s 54 oziroma 51 uporabnimi lokacijami. Kljub različnima povprečjema preizkus razlike ni pokazal statistične značilnosti. Pregled vsebuje tudi severne lokacije: vseh pet uporabnih gozdnih ocen te regije vključuje gozdno voluharico.

Pri meritvah mase v isti raziskavi je standardni odklon za vse zapise gozdne voluharice 3,81 grama, za odrasle 3,55 grama in za še neodrasle 2,35 grama. Na grafih so starostni razredi prikazani posebej za vsako od treh poglavitnih vrst glodavcev. Primerjalni povprečji odraslih sta pri navadni belonogi miši 20,42 grama in pri rumenogrli miši 29,93 grama, ob 1.469 oziroma 302 meritvah. Primerjava velikosti je tako vezana na starostno opredeljene zapise istega popisa.

Viri: Aidan Marsh: The National Yellow-Necked Mouse Survey, marec1999

Voluharičini vzorci iz slovenskega tabora

Slovensko poročilo iz leta 2011 poleg preglednice ulovljenih živali ločeno navaja vzorce zunanjih zajedalcev. Pri gozdni voluharici jih je deset. Zbirali so jih s prečesavanjem ujetih malih sesalcev; med zbranimi skupinami so pršice, klopi in bolhe, brez razdelitve teh skupin po posamezni vrsti gostitelja. Druga preglednica pri gozdni voluharici navaja 21 vzorcev krvi in tkiv, poslanih v nadaljnje testiranje. Poročilo ne navaja rezultatov teh preiskav, zato teh količin ni mogoče predstaviti kot število okuženih živali.

Viri: Tea Knapič: poročilo skupine za male sesalce, Slovenske gorice 2011, tiskane strani104–107