Krvava uš: bele voščene kolonije na jablanah in skrito življenje na koreninah

Bel ovoj prekriva rdečkasto žival

Odrasla uš je dolga do približno dva milimetra in ima eliptično telo. Osnovna barva je rdečerjava do vijoličasta, vendar jo pri ustaljeni koloniji navadno zakrije vosek. Tipalnice so sajasto rjave in sestavljene iz šestih členov. Med pregledovanjem je zato belo koprenasto skupino lažje opaziti kot posamezne noge, glavo ali druge drobne telesne podrobnosti pod prevleko.

Vosek izločajo posebne žleze na zadku. Po vsaki levitvi ga mora uš ustvariti znova, zato sveže levjeni osebki še nimajo značilnega belega pokrivala. Bela površina torej ni stalni del zunanjega skeleta. Njena količina se spreminja z razvojnim stanjem osebka in s tem, koliko časa se že hrani na izbranem mestu. Rdeča sled iz poškodovanega telesa je razlog za ime krvava uš.

Za voščeno prevleko domnevajo več nalog. Lahko zmanjšuje stik z lastno medeno roso ter ustvarja zavetje pred vremenskimi vplivi in naravnimi sovražniki. To so razlage njene zaščitne vloge, ne dokaz, da uš pod voskom postane nedostopna. Parazitoidne osice lahko napadajo tudi takšne kolonije, strigalice in drugi plenilci pa pojedo žive uši.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Eriosoma lanigerum, revizija 1338087472

Rožnate nimfe in premikajoči se mladi osebki

Nimfe so lahko lososovo rožnate s temnimi očmi. Na zadku imajo kratke, nekoliko dvignjene okrogle izrastke, imenovane sifoni. Pri številnih drugih listnih ušeh so ti precej bolj cevasti, pri krvavi uši pa ne štrlijo kot dolgi cevki. Pred odraslostjo nimfa preide štiri razvojne stopnje z levitvami. Vmes nima bube: mlada oblika postopoma postaja podobna odrasli.

Najmlajši premikajoči se osebki še nimajo dolgih voščenih nitk. Te začnejo nastajati, ko se uš ustali in začne hraniti. Premikajoča se nimfa je zato na pogled drugačna od bele naseljene kolonije, čeprav pripada isti vrsti. Prezimujoče nimfe so lahko temno zelene, skoraj črne, ali motno rumenorjave; tudi pri njih bela prevleka ni nujno prisotna.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Eriosoma lanigerum, revizija 1338087472

Sok iz poganjkov in korenin

Uš z bodalnim sesalom prebode zunanje tkivo na primernem mestu in doseže rastlinski sok. Kolonije lahko nastajajo na poganjkih in olesenelih delih drevesa, druga skupina pa živi pod zemljo na koreninah. To je pomembna razlika od listnih uši, pri katerih opazujemo predvsem kolonije na mehkih listih. Pri krvavi uši je treba biologijo drevesnega in koreninskega dela obravnavati skupaj.

Hranjenje na vejicah in koreninah sproži nastanek šišk oziroma zadebelitev tkiva. Sprva so majhne, sčasoma pa rastejo. Posebej škodljive so spremembe na koreninah, saj lahko dolgotrajno sesanje poškoduje koreninski sistem, zmanjša rast drevesa in ob močnem napadu povzroči njegovo propadanje. Belo kolonijo in olesenelo zadebelitev torej sestavljata različna dela: žuželke z voskom ter odziv rastline na hranjenje.

Zadebelitve so lahko mesta ponovne glivne okužbe. Poškodovano tkivo in razpoke ustvarijo povezavo med sesajočo žuželko ter bolezenskimi spremembami lesa. Poleg tega uši izločajo s sladkorji bogato medeno roso. Ta lahko prekrije liste in plodove, na njej pa rastejo glive sajavosti. Temna prevleka na površini plodu je zato drugačen pojav od notranje zadebelitve poganjka ali korenine.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Eriosoma lanigerum, revizija 1338087472

Zavetja ohranijo kolonije čez zimo

V hladnejših območjih krvava uš prezimuje kot nimfa na koreninah ali v zaščitenih nadzemnih delih, denimo pod lubjem debla in večjih vej. Močan zimski mraz lahko uniči izpostavljene nadzemne kolonije, medtem ko zaščitena mesta omogočijo preživetje. Spomladi se mladi osebki razširjajo po drevesu; če kolonije v krošnji niso preživele, se lahko novi osebki povzpnejo iz spodnjih delov.

Slovenska priporočila iz leta 2024 posebej opozarjajo na selitev iz spodnjih delov drevesa v krošnjo. Na Primorskem se lahko začne že konec marca, drugod pozneje v aprilu, odvisno od vremena in mikroklime. Kolonije se pogosto naselijo na ranah, ob reznih mestih in na bujno rastočih poganjkih. Pregled zavetij na deblu ter poškodb lesa tako dopolnjuje opazovanje belih kolonij v krošnji.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Eriosoma lanigerum, revizija 1338087472 · Žigon, P., in sodelavci (2024): Strokovna priporočila za obvladovanje krvave uši na jablani

Živorodni rodovi omogočajo hitro množenje

V mnogih populacijah poteka razmnoževanje povsem nespolno. Samica s partenogenezo, brez oploditve, ustvarja nove nimfe. Angleški vrstni opis navaja možnost do pet živih mladičev na dan in več kot sto v življenju posamezne samice. Ob takšnem načinu ni treba, da vsak nov rod najprej poišče partnerja in odloži jajčeca, iz katerih bi se šele pozneje izlegle mlade uši.

Število rodov se spreminja s temperaturnimi razmerami; vrstni opis za leto navaja osem do dvanajst rodov. Razvoj tako ni en sam spomladanski dogodek. Na istem drevesu lahko v rastni sezoni spremljamo več zaporednih rodov in različne razvojne stopnje hkrati. Krilate oblike omogočajo tudi širjenje, zato preprečevanje vzpenjanja po enem deblu ne izključi naselitve krošnje iz sosednjih dreves.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Eriosoma lanigerum, revizija 1338087472

Odpornost korenin ne pomeni odpornosti krošnje

Pri jablanah so razvili podlage z odpornostjo korenin proti krvavi uši. Podlaga je spodnji del cepljenega drevesa, na katerem raste izbrana sorta. Vendar takšna odpornost ne zagotavlja enake zaščite nadzemnega dela. Na odporni podlagi so lahko korenine manj občutljive, kolonija na poganjku pa se še vedno hrani na tkivu sorte v krošnji. Koreninski in nadzemni napad zato ostajata ločeni plati iste težave.

Poleg poganjkov lahko uši naselijo tudi plodove. Vrstni opis posebej omenja jabolka z odprto čašo, kjer lahko dosežejo notranjost ob peščišču. To je drugačna poškodba od površinske sajavosti zaradi medene rose. Pri eni gre za neposredno hranjenje v bližini notranjih delov jabolka, pri drugi pa za glivno prevleko, ki izkoristi sladkorni izloček na zunanji površini.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Eriosoma lanigerum, revizija 1338087472

Dokumentiran poskus v slovenskem nasadu

V diplomskem delu Črtomira Kuhla iz leta 2015 je opisan poskus, izveden leta 2014 v nasadu sorte fuji Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. Krvavo uš so spremljali pri preskušanju zimskih, spomladanskih in poletnih obravnav. Takšna raziskava neposredno potrjuje žive kolonije v slovenskem nasadu. Gre za datiran terenski poskus; uporabljeni pripravki iz takratnega načrta niso današnje navodilo za zatiranje.

Viri: Kuhl, Č. (2015): Zatiranje krvave uši v nasadih jablane

Črna mumija razkrije parazitoidno osico

Pomemben naravni sovražnik je osica Aphelinus mali. Njen razvoj poteka na račun krvave uši. Napadena uš preneha tvoriti vosek in potemni, zato je med belimi živimi kolonijami lahko videti črne mumije. Ko se odrasla osica prebije iz gostiteljevega telesa, za seboj pusti značilno okroglo odprtinico. Takšna sled pove nekaj drugega kot zgolj odsotnost belih nitk po sveži levitvi.

Krvavo uš jedo tudi plenilci: polonice, ličinke muh trepetavk, tenčičarice, nekatere plenilske stenice in strigalice. Parazitoid ter plenilec delujeta različno. Osica se razvije v povezavi s posameznim gostiteljem, plenilec pa lahko zaužije več osebkov. Nasad tako gosti več poti naravnega zmanjševanja kolonij, ki se lahko dopolnjujejo skozi sezono.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Eriosoma lanigerum, revizija 1338087472

Strigalice so preizkusili več let zapored

Alins in sodelavci so leta 2023 objavili večletni poskus v dveh ekoloških nasadih jablane sorte fuji na podlagi M9 pri Lleidi v severovzhodni Španiji. V prvem so spremljali leta 2017–2019, v drugem 2019–2020. Obravnavana drevesa so vsako pomlad oziroma na začetku poletja dobila po trideset strigalic. Na drevo so namestili tudi kartonsko zavetje v cevi ob kolonijah krvave uši.

Za vsako obravnavo so izbrali deset dreves. Kontrolna skupina ni dobila takšnega izpusta in umetnega zavetja. Raziskovalci so merili dolžino kolonij, šteli njihovo število, spremljali parazitiranost uši ter zapisovali strigalice v zavetjih. Gre torej za več različnih meritev: dolga kolonija, veliko kolonij in visok delež parazitiranih osebkov ne opisujejo iste lastnosti napada.

Viri: Alins, G., in sodelavci (2023): Earwig Releases Provide Accumulative Biological Control of the Woolly Apple Aphid over the Years

Krajše kolonije od drugega leta

Dolžino kolonij so v španskem poskusu spremljali tedensko, njihovo število pa na dva tedna. Tudi parazitiranost so ocenjevali tedensko. Takšen razpored omogoča primerjanje poteka skozi sezono, ne zgolj dveh fotografij na začetku in koncu leta. Drevesa so ob začetku novega leta poskusa ponovno naključno razporedili, zato spremembe med leti ne pomenijo nujno ponovnega merjenja povsem istih obravnavanih dreves. Prvo štetje strigalic v zavetjih je sledilo tri tedne po izpustu; njihove naravne začetne populacije pred izpustom niso ocenili.

Prvo leto med obravnavama ni bilo statistično značilne razlike v dolžini kolonij. Od drugega leta pa so bile kolonije na drevesih z izpusti krajše; v prvem nasadu se je učinek ohranil tudi tretje leto. Število kolonij se pri tem praviloma ni značilno zmanjšalo. Strigalice so torej zmanjšale obseg kolonij, niso pa jih odstranile z dreves.

To razlikovanje je uporabno za razumevanje biotičnega varstva. Uspešen vpliv naravnega sovražnika ne pomeni nujno popolnega izginotja škodljivca. V opisanem poskusu so ostala naseljena mesta, čeprav je bila skupna dolžina kolonij manjša. Prav tako prvi pregled po izpustu še ni pokazal poznejšega učinka: spremljanje skozi več sezon je razkrilo spremembo, ki je enoletni pogled ne bi zajel.

Viri: Alins, G., in sodelavci (2023): Earwig Releases Provide Accumulative Biological Control of the Woolly Apple Aphid over the Years

Zakaj štetje v zavetjih ni štetje vseh strigalic

Avtorji kot možno razlago časovnega zamika obravnavajo postopno povečanje domače populacije strigalic in prispevek njihovih potomcev. To ostaja razlaga, ne neposredno izmerjena rodovna povezava. V zrelih nasadih imajo strigalice številna naravna skrivališča, zato se vse ne zberejo v nastavljenih kartonskih zavetjih. Število v zavetju je lahko slaba ocena njihove celotne številčnosti na drevesu.

Na večini spremljanih datumov in v večini kombinacij leta ter nasada se delež parazitiranih krvavih uši med obravnavama ni razlikoval. Izpusti v tem poskusu tako niso izključili delovanja Aphelinus mali. Vendar sta bila izpust in dodano zavetje povezana dela obravnave. Raziskava podpira pomen časa in sočasnih naravnih sovražnikov, ne pa splošnega pravila, da enako število strigalic povsod zagotovi enak rezultat.

Strigalice so vsejede in imajo v nasadu poleg krvavih uši še drugo hrano. Avtorji med možnimi razlogi za šibkejši začetni učinek omenjajo tudi razpoložljivost drugih mehkih členonožcev, gliv in lišajev. Izpuščena žival zato ni usmerjena izključno v eno kolonijo krvave uši. Koliko plenjenja se bo dejansko zgodilo, je povezano s ponudbo hrane in skrivališč v celotnem nasadu.

Viri: Alins, G., in sodelavci (2023): Earwig Releases Provide Accumulative Biological Control of the Woolly Apple Aphid over the Years