Lastovičar v Sloveniji: prepoznavanje, razvoj in vedenje

Kako prepoznamo odraslega lastovičarja?

Lastovičar ima svetlo rumeno osnovno barvo kril in izrazito črno risbo. Temne žile skupaj s širšimi črnimi polji oblikujejo mrežast vzorec. Ob robu zadnjih kril poteka modrikast pas, pri notranjem kotu pa je rdeča oziroma oranžna očesasta lisa. Vsako zadnje krilo se podaljša v repek. Urbanatura navaja razpon kril od 50 do 80 milimetrov. Vzorec je viden tudi na spodnji strani kril.

Mlada gosenica se po videzu močno razlikuje od odraslega metulja in od starejše gosenice. Za glavo ima iztegljivo viličasto žlezo, osmeterij. Ob vznemirjenju jo gosenica izboči in odda močan vonj. Buba je pritrjena s svileno zanko in je lahko zelena ali rjava.

Viri: Urbanatura — Lastovičar

Slovensko pojavljanje in rastline za gosenice

Notranjski park lastovičarja opisuje kot razširjeno, vendar nikjer množično vrsto. Uporablja suhe in vlažne odprte življenjske prostore, kjer rastejo hranilne rastline gosenic in cvetoče rastline z nektarjem. Njegov vrstni pregled navaja dve generaciji, včasih tri: metulje prve generacije od aprila do junija in naslednje od julija do oktobra. Samci se zbirajo na vrhovih vzpetin, kjer čakajo samice.

Gosenice jedo rastline iz družine kobulnic. Med navedenimi so jelenovec, silj, konjska kumina (Seseli), korenje in peteršilj; pregled omenja tudi navadni jesenček iz družine rutnic. Hranilna rastlina gosenice torej ni nujno cvet, na katerem odrasli metulj sesa nektar. Samice so po predstavitvi parka navadno večje in nekoliko svetlejše od samcev. Park navaja razpon kril 55–70 milimetrov.

Viri: Notranjski park — Lastovičar

Sledljiv primerek z Notranjske

Notranjski muzej hrani samico lastovičarja, nabrano na Kaliču pri Postojni 3. avgusta 1994. Primerek ima razpon kril 79 milimetrov; nabral in določil ga je Slavko Polak. Muzejska predstavitev vrsto označuje kot pogosto na Notranjskem in opisuje dve generaciji, ki skupaj letita od sredine marca do začetka oktobra.

Muzej v isti zbirki posebej predstavlja jadralca. Njegove gosenice povezuje s črnim trnom in sadnim drevjem, medtem ko so lastovičarjeve hranilne rastline predvsem kobulnice.

Viri: Notranjski muzej — Iz zbirke metuljev

Od jajčeca do bube

Mazzei in Panfili v razvojni fotografski seriji iz leta 2024 opisujeta posamična, kroglasta in sprva sijoča rumena jajčeca. Pozneje postanejo rdečkasta in pri polih temnejša. Izlegla gosenica poje jajčno lupino. V prvi larvalni stopnji ima temno telo, svetlejšo liso na sredini zadka in dolge ščetine. V drugi so oranžni izrastki izrazitejši, ščetine krajše, bela sedlasta lisa pa bolj opazna. V tretji postane svetli vzorec telesa razločnejši. Avtorja pri tretji stopnji opisujeta tudi dve temni navpični progi na glavi. V četrti so ščetine že kratke, na telesu pa ostajajo ostanki izrastkov.

V četrti stopnji sedlasta lisa izgine. Peta stopnja ima zeleno podlago s prečnimi črnimi pasovi, na katerih so oranžne oziroma rdeče pike; širina pasov se razlikuje med gosenicami. Pred zabubljenjem gosenica preneha jesti. Zadaj naredi svileno pritrdilno blazinico in okoli sprednjega dela telesa svileni pas. Med preobrazbo se larvalna koža pomakne proti zadnjemu koncu, buba pa ostane obešena na zadnjih kaveljčkih in podprta z zanko. Pred izleganjem metulja postane skozi ovojnico viden vzorec kril.

Viri: Associazione Lepidotterologica Italiana — Papilio machaon, 2024

Katere rastline omogočijo uspešen razvoj?

Christer Wiklund je v raziskavi iz leta 1973 primerjal štiri kobulnice, ki jih uporablja lastovičar na Švedskem: Angelica archangelica ssp. littoralis, Peucedanum palustre, Pastinaca sativa in Aegopodium podagraria. Prvi dve sta bili običajni gostiteljski rastlini, drugi dve redkejši. Raziskovalec je ustreznost ocenjeval z umrljivostjo gosenic, hitrostjo njihovega razvoja in maso nastalih bub. Po teh merilih je kot najboljšo predlagal Peucedanum palustre, nato angeliko, pastinak in nazadnje Aegopodium podagraria.

V isti raziskavi na novo izlegle gosenice niso pokazale razlikovanja med ponujenimi rastlinami. Gosenice tretje larvalne stopnje pa so raje izbirale rastlino, na kateri so bile vzrejene. Razvojna stopnja je torej v poskusu spremljala spremembo izbire hrane: začetno sprejemanje več rastlin se je pozneje razlikovalo glede na predhodno hranjenje.

Viri: Wiklund (1973): Host plant suitability and the mechanism of host selection in larvae of Papilio machaon

Ali hrana gosenice določi poznejše odlaganje jajčec?

Wiklund je leta 1974 preverjal, ali rastlina, na kateri odraste gosenica, vpliva na izbiro iste živali po preobrazbi v samico. Izhajal je iz samice, ujete pri Vejbystrandu na severozahodu švedske Skåne. Na vsaki od štirih rastlin je ločeno vzrejal 25 gosenic pri 25 stopinjah Celzija. Na treh rastlinah je bila umrljivost štiriodstotna, na Aegopodium podagraria pa šestnajstodstotna. Bube so prezimile, odrasle metulje pa je naslednje poletje paril.

Samice je posamično opazoval v zunanji mrežasti ogradi. V njej so bile štiri lončene rastline podobne višine in obsega; vsak dan jih je zamenjal z novimi. V teh preizkusih predhodna larvalna prehrana ni opazno spremenila izbire rastline za odlaganje jajčec. To je drugačen rezultat od preference gosenic za rastlino, na kateri so se hranile: odrasla samica v tem poskusu ni preprosto ponovila lastne larvalne prehranske izbire.

Viri: Wiklund (1974): Oviposition preferences in Papilio machaon in relation to the host plants of the larvae

Samice se razlikujejo po izbirčnosti

V raziskavi iz leta 1981 je Wiklund pri južnošvedskih lastovičarjih opisal razlike med samicami, ki jajčeca odlagajo na več rastlin, in bolj izbirčnimi samicami. Njihov vrstni red priljubljenosti rastlin je bil podoben, razlikovala pa se je meja, pri kateri so posamezno rastlino še sprejele. Nekatere so uporabljale več rastlin tudi takrat, ko je bila hkrati dosegljiva najbolj priljubljena. Druge so se omejile na najboljšo ponujeno rastlino.

Manj izbirčne samice so pogosteje odložile jajčeca tudi na Anthriscus sylvestris in Selinum carvifolia, na katerih gosenice v obravnavanih razmerah niso preživele. V primerjavi petih bolj izbirčnih in petih manj izbirčnih samic so štiri iz druge skupine sprejele takšno rastlino, iz prve pa nobena. Avtor je preverjal izbiro tudi na začetku in koncu opazovanja ob enaki ponudbi rastlin; ni ugotovil značilne spremembe vrstnega reda.

Viri: Wiklund (1981): Generalist vs. specialist oviposition behaviour in Papilio machaon

Zakaj je pomembno tudi okolje rastline?

Wiklund in Friberg sta v letih 2006 in 2007 ob švedskem Vejbystrandu spremljala gosenice na angeliki Angelica archangelica. Primerjala sta rastline na skalnati obali brez bližnje vegetacije, rastline med drugo obalno vegetacijo in rastline na travniku. V poskusu leta 2006 je do uporabljene meje preživetja, sredine zadnje larvalne stopnje, preživelo 56 odstotkov mladih gosenic na goli skalnati obali in dva odstotka na travniku. Gosenice po končanem hranjenju zapustijo rastlino in iščejo mesto za zabubljenje, zato jih po tem trenutku niso več spremljali.

Pri ločenem hranjenju z listi iz obeh okolij, kjer so bile gosenice zaščitene pred plenilci, je preživelo vseh trideset osebkov. Razvojni čas in masa bub se glede na izvor listov nista značilno razlikovala. Raziskovalca sta v naravi neposredno videla plenjenje jajčeca z ličinko tenčičarice, gosenice s pajkom Enoplognatha ovata in starejše gosenice s stenico Picromerus bidens. Samice so jajčeca odlagale v vseh treh okoljih, vendar so pogosteje uporabljale obalne rastline brez okoliške vegetacije.

Viri: Wiklund in Friberg (2008): Enemy-free space and habitat-specific host specialization in a butterfly

Kemična obramba proti mravljam

Eisner in Meinwald sta leta 1965 preučevala izloček lastovičarjeve vratne žleze. V njem sta ugotovila izomasleno in 2-metilmasleno kislino. Žleza je bila učinkovita pri obrambi pred mravljami. Avtorja sta gosenice hranila s tremi različnimi kobulnicami: komarčkom, korenjem in pastinakom. Pri vseh treh vrstah hrane je izloček vseboval isti dve kislini. V tej raziskavi se torej ugotovljeni kemični sestavini nista zamenjali glede na to, katero od treh hranilnih rastlin so gosenice jedle. Izvirnik posebej obravnava lastovičarja Papilio machaon, ne vseh vrst lastovičarjev kot enotne skupine.

Viri: Eisner in Meinwald (1965): Defensive secretion of a caterpillar (Papilio) — celotni javni izvleček

Kaj se zgodi, ko gosenico napade sinica?

Järvi, Sillén-Tullberg in Wiklund so leta 1981 obrambno delovanje gosenic preizkušali s petnajstimi velikimi sinicami. Ptice so najprej dobile mokarje, nato pa izbiro med mokarjem in gosenico tretje larvalne stopnje. Ob prvi priložnosti je gosenico napadlo 73 odstotkov ptic, vendar je vseh devetnajst napadenih nepoškodovanih gosenic napad prestalo brez poškodbe. Ptice so se naučile izogibati njihovemu neprijetnemu okusu.

V ponovljenih izbirah so sinice skoraj vedno najprej vzele mokarja: raziskovalci so zabeležili 119 takšnih izbir in eno začetno izbiro lastovičarjeve gosenice. Trideset od dvaintridesetih prijetih gosenic so ptice takoj izpustile, večinoma brez prenosa na oddaljeno mesto. Gosenice, ki niso mogle izbočiti osmeterija, so izpustile podobno hitro kot nepoškodovane. Avtorji so zato neprijeten okus povezali tudi s površino telesa in ne samo z izločkom žleze.

Viri: Järvi, Sillén-Tullberg in Wiklund (1981): The cost of being aposematic

Zelene in rjave bube v naravi

Wiklund je leta 1975 pri Vejbystrandu na jugu Švedske primerjal preživetje bub, katerih barva se je ujemala s podlago, in takih, katerih barva je izstopala. Uporabljal je zelene in rjave bube ter ločeno spremljal poletno in prezimujočo skupino. Poleti je na rjavi podlagi preživelo 18 od 37 ujemajočih se in 14 od 37 neujemajočih se osebkov. Na zeleni podlagi je bilo razmerje 19 od 38 proti 10 od 38.

Pozimi je bila izguba večja in razlika v smeri barvnega ujemanja ni bila enotna. Na rjavi podlagi je preživelo šest od 37 ujemajočih se bub in pet od 37 neujemajočih se; na zeleni podlagi dve od 42 ujemajočih se in tri od 42 neujemajočih se. Skupna razlika v preživetju med prikritimi in izstopajočimi bubami ni bila statistično značilna. Avtor je poletni rezultat obravnaval kot nakazano korist ujemanja, pozimi pa takšne prednosti ni ugotovil.

Viri: Wiklund (1975): Pupal colour polymorphism in Papilio machaon and survival in the field

Barva bube in zimska presnova

Roberts in Lehmann sta leta 2026 objavila poskus z 57 bubami potomcev švedskih lastovičarjev: 23 rjavimi in 34 zelenimi. Jesenske razmere sta posnemala pri 18 stopinjah Celzija in kratkem dnevu, zimske pa pri dveh stopinjah in stalni temi. Presnovno dejavnost sta spremljala z izločanjem ogljikovega dioksida v zgodnjem in globljem zimskem mirovanju. Izguba mase med zimo se ni značilno razlikovala glede na barvo bube ali spol, čeprav so bile samice ob začetku težje.

Po prezimitvi barva ni pomembno spremenila časa do izleganja. Tudi primerjava neposredne osvetlitve bub z zaščiteno lego ni pokazala značilne razlike v tem času. Samci so se v poskusu izlegli povprečno po trinajstih dneh, samice po 16,4 dneva. Višja presnovna dejavnost je bila povezana z manjšo verjetnostjo uspešnega spomladanskega izleganja. Izid izhaja iz nadzorovanih temperaturnih in svetlobnih razmer, ki so posnemale sezonski potek pri Stockholmu. Povprečna razlika med spoloma je znašala 3,4 dneva.

Viri: Roberts in Lehmann (2026): The influence of pupal colour on diapause and post-diapause success

Zbiranje na vrhovih in dvorjenje

Takeuchi je v raziskavi, objavljeni leta 2019, natančno opisal srečanja lastovičarjev na vrhu vzpetine. Samci so se tam zbirali podnevi. Ko sta se srečala dva samca, sta se preganjala, dokler ni eden odletel z vrha; drugi se je vrnil. Takšna srečanja je avtor opredelil kot tekmovanje za prostor. Samci so preganjali tudi druge leteče žuželke in ptice, vendar so bila ta srečanja krajša od srečanj z drugim lastovičarjem.

Ob prihodu samice se ji je samec približal z drugačnim zaporedjem gibov. Najprej je letel tik pod njo, nato se je dvignil prednjo in se spustil nazaj za njo, od koder je gibanje ponovil. Če je samica pristala v bližini, je samec pristal ob njej in sledila je paritev. Avtor je zato to ponavljajočo se pot leta povezal z dvorjenjem.

Viri: Takeuchi (2019): Mating behavior of the Old World swallowtail, Papilio machaon