Mali rogač v Sloveniji: črn hrošč in življenje v lesu

Kje je mali rogač potrjen v Sloveniji?

Muzejski pregled našteva najdbe iz Istre, Primorske, Gorenjske, Notranjske, Ljubljane z okolico, Dolenjske, Bele krajine, Štajerske in Prekmurja. Vrsta torej ni dodana zgolj na podlagi evropske razširjenosti. Med zabeleženimi kraji so tudi Bled, Škofja Loka in Cerknica.

Opisuje jo kot prebivalko gozdov, host, parkov in sadovnjakov od gričevnatega do gorskega pasu. Ličinke povezuje s štori in debli listavcev, med njimi bukve, hrasta, topola, lipe, vrbe, jelše in sadnega drevja. Slovenski biološki pregled navaja dnevno dejavnost odraslih od maja do avgusta. To ni napoved za vsak današnji kraj ali posamezno leto.

Zunaj Evrope muzejski pregled navaja tudi Malo Azijo, Zakavkazje, Iran, Sirijo, Izrael in Maroko. Vrsta zato ni omejena na srednjeevropske gozdove.

Viri: Brelih, Kajzer in Pirnat 2010: Gradivo za favno hroščev Slovenije, Scarabaeoidea

Kako ga ločiti od samice velikega rogača?

Pri malem rogaču so glava, predprsje in pokrovke enotno obarvani. Na zgornji strani sprednjih goleni so vzdolžne brazde. Samčeve čeljusti dosežejo največ približno dolžino njegove glave, samica pa ima na zgornji strani glave dve grbici, po eno na vsaki strani sredine.

Jessopov ključ pri rogaču Lucanus cervus navaja drugačno kombinacijo: črno glavo in predprsje, temnorjave pokrovke, sprednje goleni brez teh vzdolžnih brazd ter pri samici glavo brez omenjenih grbic. Samčeve čeljusti so mnogo daljše. Kratek ali dolg izrastek torej ni edini razlikovalni znak; kombinacija barve in drobne zgradbe je uporabnejša od samega vtisa velikosti.

Viri: Jessop 1986: Dung Beetles and Chafers, Coleoptera: Scarabaeoidea

Zakaj so nekateri mali rogači skoraj dvakrat večji od drugih?

Hendriks je primerjal dolžine 1282 evropskih osebkov iz zbirk in naravnih populacij. V združenih podatkih so samci merili od 16 do 31 milimetrov, samice pa od 14 do 27 milimetrov. Zgornji meji je prilagodil položaju odprtih oziroma zaprtih čeljusti; največji neposredno izmerjeni samec je meril 30 milimetrov.

Skupna dolžina je bila pri samcih večja predvsem zaradi čeljusti. Ko je primerjal dolžino brez njih, razlika med spoloma ni bila statistično značilna. Tako sta lahko živali s podobno velikim telesom različno dolgi do konice čeljusti. Podatek o izjemnem 33-milimetrskem osebku iz Turčije je avtor izrecno pustil nepotrjen. Raziskava ne postavlja nove slovenske velikostne meje in ne dokazuje, da je vsak večji osebek starejši.

V skupnem vzorcu je povprečna celotna dolžina samcev znašala dvaindvajset, samic pa enaindvajset milimetrov. Velika večina torej ni dosegala skrajnih meja razpona. Pri delu največjih samcev je drugačen položaj čeljusti spremenil izmerjeno skupno dolžino za tri do štiri odstotke, pri samicah pa za enega do dva.

Razpon teles brez čeljusti se je med spoloma precej prekrival. V zbirkah je bila povprečna takšna dolžina samcev 19,7 milimetra, samic pa 19,9 milimetra.

Viri: Hendriks 2013: Length variation and distribution of the lesser stag beetle

Koliko časa mine od jajčeca do dejavnega hrošča?

Nizozemski poskus je po odlaganju leta 2014 dal dva razvojna ritma. Del živali se je preobrazil že naslednjo jesen, drugi del pa leto pozneje. Ker mladi odrasli pred pomladnim izhodom prezimijo v bubini celici, je avtor cikla opredelil kot dvo- in triletnega.

Živali iz počasnejše skupine so bile ob koncu večje: odrasli iz leta 2015 približno dvajset do enaindvajset milimetrov, iz leta 2016 dvaindvajset do petindvajset. Čas odlaganja jajčec in temperatura lesa sta bila predlagana razloga za različni hitrosti. To je rezultat konkretnega poskusa, ne stalna triletna starost vseh odraslih v naravi. Razvoj do izhoda in poznejše odraslo življenje sta ločeni obdobji.

Ličinke imajo tri razvojne stopnje. Pri zgodaj odloženih jajčecih so zadnjo lahko dosegle že prvo leto. Pri poznem odlaganju je hladnejša jesen razvoj upočasnila; v zimskih opazovanjih pri šestih stopinjah ali manj so prenehale jesti. Razlaga rumenkaste črevesne tekočine kot sredstva proti zmrzovanju je v članku domneva, ne izmerjena sestava.

Viri: Hendriks 2019: Life cycle length of the lesser stag beetle

Kako se ličinka premika skozi trhel les?

Neposredna opazovanja za steklom so pokazala ponavljajoč se štiristopenjski ritem. Na sprednjem koncu rova ličinka s čeljustmi trga ali strga lesene drobce. Del jih poje, ostale pa pri poti nazaj prenese s čeljustmi in nogami. Njeno telo se med premikanjem krči v zaporednih valovih; noge pri tem niso glavni pogon.

Na zadnjem koncu odloži drobce, jih potlači in tam pogosto tudi iztreblja. Nato se obrne, vrne na delovno čelo rova ter začne znova. Za njo ostaja gosto polnilo lesa in iztrebkov, med čelom in polnilom pa prostor za gibanje. Pri opazovanih ličinkah je potek ostal podoben pri osemnajstih in petindvajsetih stopinjah, pri višji temperaturi pa so korake praviloma opravile hitreje. Dolg raven rov je nastajal zlasti med hitrim premikanjem, ko so manj jedle; počasnejše hranjenje je lahko dalo širše, vijugaste prehode.

Najdlje so se zadrževale na čelu rova: pri osemnajstih stopinjah povprečno petnajst minut, pri petindvajsetih približno šest minut in pol. Na zadnjem koncu je zadrževanje pri obeh temperaturah povprečno trajalo približno dve minuti. Lesno polnilo tako ni le odpadek v praznem hodniku, temveč ga ličinka med gibanjem dejavno prestavlja in utrjuje.

Viri: Hendriks, ten Hoopen in Thomaes 2025: Hoe larven van het klein vliegend hert zich verplaatsen en voeden in dood hout

Kaj jedo odrasli in ali preživijo zimo?

V Colchestru sta raziskovalca dve sezoni spremljala hrošče ob štorih in na sladkih vabah. Mali rogači so se redno hranili z javorjevim sirupom, zlasti samci. Med ponovnimi ulovi je bila samica, zabeležena 297 dni po prvi označitvi, in samec, znova opažen po 366 dneh.

To neposredno potrjuje prehod odraslih med sezonama. Avtorja sta poleg sladke hrane opisala samico, ki je jedla ostanke mrtvega rogača, in opažanja samic pri prehranjevanju z lastnimi ličinkami. Ponujene mokarje in mrtve čmrljeve ličinke so v teh opazovanjih prezrli. Hrane odraslega zato ni mogoče skrčiti na trd les. Poskus z vabami ni meril deležev vse hrane v naravi in ni navodilo za nastavljanje sladkorja ali lovljenje hroščev.

Nekateri označeni osebki so se med hranilišči premaknili precej dlje od neposredne okolice štora. Enega samca so ponovno zabeležili najmanj sedemdeset metrov stran po dvajsetih dneh, drugega pa najmanj sto sedem metrov stran po štirih dneh. Ti razdalji ne povesta, kolikšen del poti je prehodil ali preletel.

Viri: Fremlin in Hendriks 2011: Sugaring for stag beetles

Zakaj ima samica posebno shrambo za kvasovke?

Pri secirani samici iz angleškega Colchestra so tik ob leglici, nad zadnjim črevesom, videli temen trapezast organ, imenovan mikangij. Leži skrit pri zadku in je povezan s prenašanjem mikroorganizmov. Iz njega so vzgojili kvasovke in preverili osem njihovih kolonij.

Primerjani del njihovega ribosomskega zapisa, dolg 1202 bazna para, se je ujemal s tipskim sevom vrste, tedaj imenovane Pichia stipitis. Danes je rodovno ime te kvasovke Scheffersomyces. To je konkreten dokaz povezave med samico malega rogača in kvasovko, ne zgolj domneva iz dejstva, da hrošč živi v trhlem lesu. Raziskava ene samice ni popis vseh njenih bakterij ali vseh slovenskih simbiontov.

Mikangij je del zunanje telesne ovojnice, ki je večino časa zložen in skrit pod zadnjo hrbtno ploščo zadka. Ni prosta kepica hrane v prebavilih. Avtorja pri rogačih opisujeta stik izvihanega organa z okolico jajčec med odlaganjem, s čimer se mikroorganizmi prenesejo k prihodnjim ličinkam.

Viri: Tanahashi in Fremlin 2013: The mystery of the lesser stag beetle mycangium yeasts

Kaj je pokazala primerjava britanskih in švicarskih samic?

Raziskava iz leta 2016 je ob drugi vrsti rogača preiskala tudi tri samice malega rogača iz Britanije in Švice. Pri vseh treh je bil primerjani zapis kvasovk enak. Izolirana kvasovka je bila določena kot Scheffersomyces stipitis; v daljšem primerjanem ribosomskem odseku se je ujemala z dobro poznanim sevom CBS 6054.

V mikangijih so na gojišču našteli približno sto tisoč enot, sposobnih tvoriti kolonije na organ, v črevesnih vzorcih teh odraslih pa živih kvasovk po uporabljeni metodi niso zaznali. Mikangij in črevo torej v tem poskusu nista bila enakovredni shrambi. Kolonijska enota ne pomeni nujno ene same celice in nedokazana rast v gojišču ni dokaz popolnoma sterilnega črevesja. Meritev se nanaša na te samice, ne na vsako razvojno stopnjo vrste.

V isti primerjavi je imel mikangij preiskanega rogača Lucanus cervus drugo kvasovko iz istega rodu. Pri različnih hroščih, ki si lahko delijo razpadajoči les, torej niso nujno našli istega mikrobnega partnerja. Podobno življenjsko okolje samo po sebi ne izniči razlik v sestavi njihovih posebnih mikrobnih shramb.

Povprečna masa mikangija teh samic je znašala 1,11 miligrama. To je majhen, vendar jasno ločen organ v primerjavi s celotnim telesom odraslega hrošča.

Viri: Tanahashi in Hawes 2016: The presence of a mycangium in European Sinodendron cylindricum and the associated yeast symbionts

Ali se ličinke v lesu tudi oglašajo?

Da. V neposredni primerjavi so zaznali tako zvoke grizenja lesa kot stridulacijo, torej nastajanje zvoka z drgnjenjem telesnih delov. Ličinke malega rogača so imele drugačen zvočni vzorec od ličink rogača in zlate minice.

Zabeleženi stridulacijski izbruhi malega rogača so trajali več kot tri sekunde, prevladujoča frekvenca pa je bila okoli štiristo hercev z razponom do treh kilohercev. Razlikovali so se od približno enosekundnega vzorca rogača. Raziskava je uporabila tipala za tresljaje v lesu; ne opisuje stalnega glasnega petja odraslih hroščev na prostem. Ločljiv zvočni zapis odpira možnost prepoznavanja skritih ličink, pomen vsakega signala pri njihovem naravnem vedenju pa s tem še ni pojasnjen.

Za nastanek obeh vrst zvoka ni potreben prihod odraslega hrošča iz lesa: primerjava je zajela ličinke, ki so se prehranjevale znotraj gradiva. V poskusu so bili zvočni podpisi zato uporabni za razlikovanje organizmov, ki so na pogled podobni in jih lahko najdemo v istem štoru.

Viri: Harvey in sodelavci 2011: Development of non-invasive monitoring methods for larvae and adults of the stag beetle

Kakšen les mu ponuja življenjski prostor?

Univerzitetni pregled berlinskih parkov ličinke povezuje z debelim, stalno vlažnim odmrlim lesom z belo trohnobo. Tak les je lahko v stoječem odmrlem deblu, ležečem hlodu, visokem štoru ali v še živem drevesu z obsežnimi razkrojenimi predeli. Odmrli del in živo drevo se zato ne izključujeta.

Pregled med uporabnimi strukturami omenja poškodbe na razcepiščih, brazde in obsežne notranje razkroje. Pri tem opozarja tudi na prehransko vlogo ličink in bub za druge lesne žuželke. Mali rogač ni zgolj porabnik gradiva, temveč člen večje življenjske združbe. Berlinske lokalne razširjenosti in nemškega pravnega statusa ni mogoče prenesti na vse slovenske parke. Odstranjevanje vsake trhline bi odstranilo del njegovega prostora, varnosti posameznega drevesa pa ne določa samo prisotnost hrošča.

V preiskanih berlinskih parkih je bila vrsta navedena na Pfaueninslu, v Volksparku Klein-Glienicke in v Schlossparku Buch. Raziskovalni pregled je njeno krajevno omejenost povezal s pomanjkanjem debelega odmrlega lesa v drevesnih sestojih. Tako je razpoložljivost strukture pomembnejša od same oznake območja kot zelenega parka.

Viri: TU Berlin: Balkenschröter, Dorcus parallelipipedus

Kaj je pokazalo terensko vzorčenje na Boču?

Slovenska raziskava Boča in Donačke gore je malega rogača zajela tudi s talnimi pastmi. V tabeli je navedenih triindvajset osebkov; vrsto so zabeležili na 83,3 odstotka vzorčnih linij. V drevesnih pasteh je bil ločeno ulovljen še en primerek.

To je pomemben primer, da je lahko z lesom povezan hrošč zaznan tudi med gibanjem po tleh. Število ulovov in delež linij opisujeta konkretno vzorčenje, ne števila vseh živali v gozdu. V istem delu uporabljeni zapis Dorcus parallelopipedus označuje malega rogača, ne nove slovenske vrste. Različne pasti so v tem terenskem delu zajele različen del združbe, zato odsotnost iz ene vrste pasti sama ne pomeni odsotnosti iz območja.

Skupna relativna gostota v talnih pasteh je znašala 0,38 osebka na deset lovnih noči. Najvišja lokalna vrednost je bila 1,04. V drevesnih pasteh je bila groba ocena za en ulov 0,45 osebka na deset lovnih noči. To sta različni vrsti pasti, ne dve enakovredni meritvi celotne populacije.

Viri: Vrezec in Kapla 2007: Naravovarstveno vrednotenje favne hroščev Krajinskega parka Boč–Donačka gora

Ali lahko živi tudi v starem sadovnjaku?

Da. Raziskava šestih tradicionalnih sadovnjakov v Angliji je malega rogača povezala z razkrajanjem lesa. V enem vrstnem pregledu so ga navedli v ostankih trohnobe stare jablane, v drugem v votlini jablane in lesnem drobirju slive. Opisane so bile tudi ličinke, ki so vrtale skozi les z belo trohnobo.

Sadno drevo zato ni uporabno samo zaradi cvetov ali sadežev: stare votline in odmrli deli ponujajo povsem drug življenjski prostor. Te angleške najdbe dopolnjujejo slovensko muzejsko navedbo sadovnjakov, ne dokazujejo pa naselitve vsake stare jablane pri nas. Različni zapisi v poročilu se nanašajo na različno gradivo in ne dovoljujejo, da bi vse razvojne najdbe pripisali enemu samemu substratu ali vsem sadnim vrstam.

Poročilo ločeno navaja tudi ostanke glave in rove v lesu češnje. Odrasel opažen hrošč, ličinka pri hranjenju in takšni ostanki niso enaka vrsta opazovanja: prvi potrjuje trenutno prisotnega odraslega, razvojne sledi pa povezanost z lesnim gradivom. Star sadovnjak lahko združuje več takih majhnih bivališč na različnih drevesih.

Viri: Lush in sodelavci 2009: Biodiversity studies of six traditional orchards in England

Zakaj podobno ime ne pomeni istega hrošča?

Pri pregledu severnoameriških rogačev je Paulsen ponovno pregledal primerke, opisane kot Dorcus mexicanus. Ugotovil je, da gre za napačno označene primerke paleartičnega malega rogača, in ime uvrstil med njegove sinonime. Zgodovinska etiketa iz Mehike tako ni postala zanesljiv dokaz tamkajšnje naravne populacije.

Hkrati je ločil pravi severnoameriški vrsti Dorcus brevis in Dorcus parallelus. Drugo ime je na pogled zelo podobno evropskemu parallelipipedus, vendar označuje drugo vrsto. Pri branju tujih člankov so zato polno znanstveno ime, pregled dejanskih primerkov in kraj raziskave bistveni. Podobna fotografija iz druge celine ali skrajšana oznaka Dorcus sama še ne prinese podatka o biologiji slovenskega malega rogača.

Pri pregledu samčevih spolovil je evropski mali rogač izstopal po močnejši razširitvi v srednjem delu in trikrpi konici. Razlika se je nanašala na dejansko anatomsko zgradbo, ne le na dolžino celega telesa ali barvo pokrovk.

Viri: Paulsen 2010: Stag beetles of the genus Dorcus MacLeay in North America

Kaj danes vemo o njegovem genomu?

Leta 2024 so objavili genomsko sestavo samca iz Wytham Woods v Angliji. Obseg sestavljenega zapisa je bil približno 470,9 milijona baznih parov. Večino so povezali v deset ogrodij kromosomske ravni: osem avtosomskih ter spolni ogrodji X in Y.

Ločeno je bila sestavljena tudi mitohondrijska DNA, dolga približno 18,19 tisoč baznih parov. Jedrni in mitohondrijski zapis sta torej različna dela iste raziskave. Pri jedrnem genomu sta ogrodji X in Y predstavljeni ločeno; deset ogrodij zato ni preprost odgovor na vprašanje, koliko kromosomov ima vsaka telesna celica. Gradivo je nastalo iz enega samca in ni meritev genetske pestrosti slovenskih populacij. Objavljeni referenčni genom omogoča nadaljnje primerjave, ne razvršča posameznega hrošča po starosti ali trenutni življenjski kondiciji.

Sestava vsebuje skoraj ves zapis v ogrodjih kromosomske ravni, natančneje 99,54 odstotka. Preverjanje z naborom ohranjenih genov je dalo 99-odstotno popolnost po merilu BUSCO. To je ocena kakovosti sestave, ne odstotek vseh poznanih vedenjskih lastnosti vrste. Podatkovna osnova je javno dosegljiva pod oznako sestave GCA_958336345.1.

Viri: Crowley, Phillips in sodelavci 2024: The genome sequence of the lesser stag beetle

Kaj razkrije pogled od blizu?

Telo malega rogača ima razmeroma vzporedna boka, po katerih izstopa njegova podolgovata, široka oblika. Zgornja površina je črna in vidno pikčasta. Čeljusti samca niso le nekoliko večje: njegov sredinski zob je obrnjen navzgor, pri samici pa je manjši in pomaknjen bliže konici.

Na očesu je kutikularna razširitev, ki prečka njegov vidni obris. Ti drobni deli telesa so drugačni znaki od temne barve, ki jo deli veliko hroščev. Portugalski univerzitetni profil poleg Evrope navaja širjenje do južne Rusije ter bližnjevzhodna območja. Tamkajšnji opis ne pomeni novega dokaza za slovenski kraj; za slovensko prisotnost služijo dejanske muzejske in terenske najdbe.

Na Portugalskem ga profil umešča pretežno v severno polovico države, na jugu pa tudi ob obalo; opisuje ga tudi v parkih in vrtovih.

Portugalski avtorski opis odrasle označuje kot pretežno nočne, čeprav jih je mogoče opaziti tudi podnevi. Tamkajšnje obdobje razprševanja navaja od maja do septembra. Ista vrsta zato ni povsod opisana z enim samim enotnim dnevnim in sezonskim ritmom.

Viri: Jorge Araújo, Museu Virtual da Biodiversidade: Dorcus parallelipipedus

Kam ga uvrščajo primerjave z azijskimi rogači?

Primerjava mitohondrijskih genomov iz leta 2024 je malega rogača postavila v ožjo skupino Dorcus skupaj z vrstami D. curvidens, D. rectus in D. hopei. Evropska vrsta je bila vključena kot primerjalni zapis, medtem ko so nove osebke za sekvenciranje zbrali v vzhodni Aziji.

V širše razumljenem rodu Dorcus so avtorji razločili osem večjih razvojnih vej. Nekatere so ustrezale že priznavanim rodovom, za druge so predlagali obnovitev samostojnih rodovnih imen. Mali rogač je ostal v ožjem Dorcus, kjer ima tudi vlogo tipske vrste rodu.

Sorodstvo so preverjali z dvema naboroma genov: trinajstimi mitohondrijskimi geni za beljakovine ter istimi geni skupaj z dvema genoma za ribosomsko RNA. Oba pristopa sta dala podobno osnovno razvejitev. To je razlaga evolucijskih povezav med vrstami, ne odkritje osmih vrst malega rogača v Sloveniji.

Viri: Jafir, Zhou, Chen in Wan 2024: The first mitogenomic phylogenetic framework of Dorcus sensu lato