Modra lesna čebela: temna krila in gnezdo v lesu

Velika črna čebela z modrim sijajem

Odrasla modra lesna čebela je dolga približno dva do skoraj tri centimetre in spada med večje evropske čebele. Telo je črno in razmeroma kratko odlakano, krila pa so temna z izrazitim barvnim odsevom. Ime zato ne pomeni, da je ves zadek prekrit z modro dlako. Pri fotografiranju je poleg oblike telesa zanimiv predvsem sijaj kril, ki ga opazimo glede na njihovo lego in osvetlitev.

Samci imajo pred nekoliko upognjeno konico tipalke rjavordeč obroček. Samice je na terenu težje ločiti od podobne vrste Xylocopa valga. Pri njih je uporabno razmerje členov tipalke: tretji člen je pri Xylocopa violacea izrazito daljši od četrtega in petega skupaj. To je precej bolj droben znak kakor splošni vtis velike črne čebele.

Za dobro določitveno fotografijo je zato vredno poleg kril zajeti tudi glavo s tipalkami. Črna barva, velikost in obisk iste rastline sami ne ločijo vseh lesnih čebel. V južni Evropi obstaja več podobnih vrst, pri samicah pa je lahko odločilen prav bližnji pogled na tipalke. Samca z značilnim svetlejšim obročkom je običajno laže prepoznati kot samico.

Viri: Wikipedia: Große Holzbiene, različica 270211324

Samica izdolbe rov in pripravi ločene celice

Gnezdo nastane v lesu ali drugem primernem rastlinskem gradivu. Samica lahko z močnimi čeljustmi sama odstranjuje les, uporabi pa lahko tudi že obstoječ rov. V naravi so pomembna odmrla debla in veje; podobno možnost lahko ponudijo leseni koli. Takšno gnezdenje je razlog, da rod v različnih jezikih primerjajo s tesarji. Čeljusti imajo pri tem gradbeno vlogo.

Za vhodom ni nujno ena sama velika votlina. Samica prostor razdeli na več manjših celic, v vsako pripravi hrano in odloži jajčece. Pregrade oblikuje iz drobcev lesa in sline. Ličinka tako dobi svoj prostor in pripravljeno zalogo, preden je celica zaprta. Celice vzdolž rova omogočajo, da se v istem kosu lesa razvija več potomcev.

Samotarsko gnezdenje pomeni, da za gradnjo in pripravo hrane skrbi samica sama. Ne gre za družino z delavkami, kakršno oblikujejo čmrlji. Več odraslih živali v okolici istega lesa zato še ni dokaz skupne delavske organizacije. Razumevanje tega načina življenja pomaga pojasniti ponavljajoče se vračanje ene samice na isti vhod: tam je njen zarod, ne skupni panj.

Viri: Wikipedia: Große Holzbiene, različica 270211324 · Wikipedia: Xylocopa violacea, različica 1351009164 · von Reumont, Dutertre in Koludarov (2022): Venom profile of the European carpenter bee Xylocopa violacea

Od nabranega peloda do zaprte zarodne celice

Vicidomini je v južni Italiji podrobno opazoval gradnjo celic v suhih trstovih steblih. Samica je najprej z več poleti zbrala pelod in medičino, nato oblikovala gosto pelodno hrano, odložila jajčece in izdelala pregrado. Ti koraki so se ponavljali za vsako celico. Opisana zaloga je torej obrok za ličinko, ne lesna snov, ki jo samica odstrani pri kopanju. V preučenih gnezdih so bile posamezne celice dolge 14–20 milimetrov.

Medičino je pri pripravi zgostila tako, da je kapljico zadrževala ob ustih in z gibi ustnih delov pospeševala izhlapevanje. Pelodna hrana je bila različnih barv, odvisno od prinesenega gradiva. Pregrado je oblikovala iz ostružkov z debelejšim robom in tanjšim osrednjim delom. Njena zunanja stran je bila gladka in vbočena, notranja pa bolj hrapava. Za drobnim vhodom zato poteka natančno zaporedje hranjenja in gradnje.

Viri: Vicidomini, S. (1996): Biology of Xylocopa violacea: In-nest ethology

Zimo preživijo odrasle lesne čebele

Iz jajčeca se razvije ličinka, ki se hrani s pripravljeno pelodno zalogo. Po ličinkinem obdobju sledi preobrazba prek bube v odraslo čebelo. Samica že pred zaprtjem celice opravi veliko prehranskega dela: potomcu prinese zalogo, namesto da bi ga po izvalitvi hranila z vedno novimi posameznimi obroki kot delavke družbenih čebel.

Nova odrasla generacija se pojavi v toplem delu leta in prezimi kot odrasla žival. Prezimijo samci in samice, parjenje pa sledi spomladi. Zimsko mirovanje odraslih je tako del letnega razvojnega kroga, ne nadaljevanje ličinkinega hranjenja. Pri modri lesni čebeli lahko star rov v lesu služi tudi kot zimsko zavetje.

Videz dejavnega odraslega osebka zato ni vezan samo na kratko obdobje nastajanja novih gnezd. Žival, ki jo opazimo pred zimo, lahko pripada novi generaciji, ki se bo razmnoževala naslednje leto. Pri razlagi dogajanja ob rovu je pomembna sezona: isti les lahko ponuja prostor za razvoj zaroda in pozneje zavetje odraslim. Odrasel črn obiskovalec pred vhodom sam po sebi še ne pove, v kateri fazi je gnezdo.

Viri: Wikipedia: Große Holzbiene, različica 270211324 · Wikipedia: Xylocopa violacea, različica 1351009164

Hrana prihaja s cvetov, ne iz lesa

Modra lesna čebela uporablja pelod in medičino različnih rastlin. Obiskuje lahko ustnatice, nebinovke, srhkolistnice in metuljnice. Samica hrani sebe, hkrati pa zbira hrano, iz katere nastanejo zaloge v zarodnih celicah. Gnezdišče in prehransko območje zato nista ista stvar: les omogoča prostor za potomce, cvetovi pa njihovo prehrano.

Opazujemo jo lahko tudi na velikih grozdih glicinije. Zaradi telesne moči in rilčka lahko doseže hrano v velikih cvetovih. Pri posameznem obisku je zanimivo, kam se oprime z nogami in kateri deli telesa pridejo v stik s prašniki. Prenos peloda je odvisen od stika s cvetom, zato samo hrupen prihod velike čebele še ni celoten opis opraševanja.

Pelod, ki se prime površine telesa, lahko opazimo kot svetlejši nanos na sicer temni čebeli. Pozneje ga žival prestavlja z nogami. Telesna barva odraslega se s tem ne spremeni: gre za začasno oblogo, povezano z obiskovanjem cvetov. Takšen pogled na zbiranje je uporaben tudi pri primerjavi fotografij, na katerih je ista vrsta lahko različno zaprašena.

Viri: Wikipedia: Große Holzbiene, različica 270211324 · Westrich, P. (2009): Blauschwarze Holzbiene und Muskateller-Salbei

Muškatna kadulja uporablja čebelo kot gibljiv člen

Paul Westrich je leta 2009 s fotografijami opisal obisk samice na muškatni kadulji, Salvia sclarea. Čebela se oprime spodnje ustne cveta in z rilčkom seže po medičini. S tem premakne vzvod prašnikov, ki se spustijo proti njenemu hrbtu. Pelod lahko obloži glavo, oprsje in del zadka; samica stik izboljša tudi z dvigovanjem zadka.

Po več obiskih si z nogami pomete hrbet in pelod prestavi proti glavi ali zadnjim nogam. Fotografije zato pokažejo tudi prenos na nogah, ne samo zaužitja peloda. Ko obišče cvet z ustrezno razvito brazdo, lahko nanjo prenese pelod prejšnjih cvetov. To je konkreten primer ujemanja cvetne zgradbe s telesom velike čebele, ne zgolj splošna oznaka koristna opraševalka.

Viri: Westrich, P. (2009): Blauschwarze Holzbiene und Muskateller-Salbei

V debelejšem lesu je lahko gnezdo razvejano

Prostor v steblu ali tankem kolu omejuje smer gradnje; deblo omogoča več razvejanja. V italijanski raziskavi sta bili posebej opisani gnezdi, najdeni leta 1994 v odmrli breskvi. Imeli sta sedem oziroma devet rovov, njuni skupni dolžini pa sta znašali približno osemdeset in šestinosemdeset centimetrov. To je vsota rovov, ne dolžina enega ravnega predora.

Vsako je imelo lasten vhod. Raziskovalec ju je primerjal z enostavnejšimi gnezdi v kolih in trstovih steblih ter obravnaval več možnih razlag velikega obsega. Najdba ni neposreden dokaz, da so gradile skupaj mati in hčere. Pokaže pa, koliko različno notranjost lahko skriva na videz podoben vhod, kadar je na voljo širši kos lesa.

Rovi v teh dveh gnezdih so se od vhodnega prostora raztezali navzgor in navzdol. Bili so razporejeni v več ravneh, ne samo v eni ploščati ravnini. V tankih kolih je prostor za podobno razvejanje precej manjši. Zgradba gnezda je zato povezana tudi z obliko razpoložljivega lesa, ne samo z zunanjim premerom vhoda.

Viri: Vicidomini, S. (1996): Biology of Xylocopa violacea: Giant Nest!

Brenčanje je lahko del obrambe zavetja

Pri ogroženem vhodu samica lahko brenči tudi brez letenja. Vicidomini je v južnoitalijanskih opazovanjih in poskusih opisal odzivanje na vsiljivce, tudi na druge lesne čebele. Samica lahko vhod zapre s telesom ali vsiljivca odžene. Brenčanje je bilo prisotno tudi pri mladih samicah in ni bilo omejeno samo na že gnezdeče osebke.

V poskusih je primerjal gnezdeče samice, samice brez gnezda in nedavno preobražene osebke. Podoben odziv je razložil kot obrambo zavetja, ki jo gnezdenje dodatno osmisli. Zvok zato ni samo spremljava letenja ali dokaz takojšnjega žela. Za opazovanje dogajanja je zanimiva razlika med čebelo, ki prihaja s cveta, in samico, ki se odziva na drugega obiskovalca vhoda.

Viri: Vicidomini, S. (1998): Biology of Xylocopa violacea: Female nest-defence

Velika samotarska čebela ima zapleteno strupno mešanico

Samice imajo želo, samci pa ga nimajo. Raziskava von Reumonta, Dutertreja in Koludarova iz leta 2022 je pokazala, da strup samotarske lesne čebele ni preprosta različica z eno samo učinkovino. Avtorji so preučili izločke strupnega aparata ter strup, dejansko oddan pri obrambnem piku. Takšna primerjava loči snovi v tkivu aparata od tistih, ki iz njega res preidejo v oddani izloček.

Določili so triinštirideset beljakovinskih skupin v analizah strupnega sistema, od katerih so jih dvaintrideset zaznali tudi v oddanem strupu. Med pomembnimi so bili peptidi, podobni melitinu in apaminu, ter encim fosfolipaza A2. Peptid je krajša veriga aminokislin; encim pa beljakovina, ki omogoča določeno kemično reakcijo. Imena sestavin opisujejo mešanico, ne moči posameznega pika.

Za analizo žlez so uporabili živali iz Nemčije, za vzorce obrambno oddanega strupa pa tudi osebke iz Francije. Raziskava razkriva biokemično raznolikost vrste in sorodnost nekaterih sestavin z drugimi čebelami. Ne meri verjetnosti pika pri opazovanju na vrtu. Možnost raziskovanja posameznih molekul prav tako ne pomeni, da je naravni strup pripravljen zdravilni izdelek ali da ga lahko enačimo s preučenim čistim peptidom.

Strupni aparat sestavljajo žleze, zbiralnik in izvodilo. Pri modri lesni čebeli je zbiralnik izrazito podolgovat in cevast, kar je raziskovalce presenetilo v primerjavi z bolj vrečastimi zbiralniki drugih čebel. V mešanici so odkrili tudi osem dotlej neopisanih beljakovinskih skupin. Šest teh skupin so zaznali tudi v oddanem strupu. Njihova prisotnost je izhodišče za nadaljnje raziskovanje funkcij, ne že dokončna razlaga delovanja vsake sestavine v naravi.

Viri: von Reumont, Dutertre in Koludarov (2022): Venom profile of the European carpenter bee Xylocopa violacea