Mokar: rumenkasta ličinka, temen hrošč in vpliv temperature na razvoj

Odrasli mokar je temen hrošč

Odrasli merijo približno 12,5–18 milimetrov. So temno rjavi do črni in se po videzu močno razlikujejo od svetle, podolgovate ličinke. Trda zgornja stran in trije pari členjenih nog razkrijejo odraslega hrošča. Na zgornji strani telesa so vidne vzdolžne proge. Pri določanju iz ene fotografije je koristno pogledati celotno obliko živali in njene mere, saj podobno temnih hroščev v skladiščnem okolju živi več.

Podobna vrsta je Tenebrio obscurus. Ta ima bolj zaobljen zadnji del telesa, ki se konča izraziteje koničasto; mokarjev je bolj pravokoten in top. Njegove ličinke so tudi svetlejše od ličink vrste T. obscurus. Pri drobnejšem morfološkem pregledu je uporabno število členkov zadnjega stopalca: mokar ima štiri, številni po velikosti podobni kreši pa pet. Stopalce je končni členjeni del noge, zato tega znaka na neostrem posnetku od zgoraj običajno ne moremo preveriti.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Mealworm, revizija 1376915140

Ličinka raste skozi zaporedne levitve

Ličinka zraste približno dva centimetra in pol ali več. Njeno podolgovato telo je členjeno in postopoma postaja bolj rumenkasto do rjavkasto. Na začetku je precej svetlejša. Rast poteka z levitvami: stari zunanji ovoj se odpre, žival ga zapusti in lahko poveča telo v novem ovoju. Ena razvojna stopnja med dvema levitvama se imenuje larvalni stadij. Odrasel hrošč torej ni samo večja, potemnela različica te podolgovate ličinke, temveč nastane šele po preureditvi v bubi.

Število larvalnih stadijev ni pri vseh osebkih enako. V literaturi je naveden širok razpon od devetih do dvajsetih, na dejanski potek pa vplivajo razmere gojenja in prehrana. Kitajska raziskava iz leta 2021 je v svojem gojišču spremljala trinajst stadijev. Tak podatek opisuje tamkajšnjo kolonijo in razmere, ne obveznega števila za vsakega mokarja. Pri gojenju ali opazovanju zato razvoj bolje spremljamo z zaporedjem levitev in zabubljenjem kakor s predpostavko, da mora vsaka ličinka opraviti povsem enako število korakov.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Mealworm, revizija 1376915140 · Yu, X., He, Q., in Wang, D. (2021): Dynamic Analysis of Major Components in the Different Developmental Stages of Tenebrio molitor

Buba poveže dva zelo različna videza

Jajčecu sledijo ličinka, buba in odrasli hrošč. Iz jajčec se v opisanih razmerah ličinke izležejo po približno štirih do devetnajstih dneh. Ko je rast končana, se ličinka zabubi. Sveža buba je belkasta, sčasoma pa porjavi. V tej stopnji nastaja telesna zgradba odraslega hrošča. Objavljena dolžina bubnega razvoja je od nekaj dni do približno meseca in je odvisna od temperature ter drugih razmer. V isti vzrejni posodi so zato lahko hkrati prisotne različno velike ličinke, bube in odrasli.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Mealworm, revizija 1376915140

Žitni proizvodi so hrana in okolje gojišča

Mokar je povezan s shranjenim zrnjem in predelanimi žitnimi proizvodi. Ličinke uživajo rastlinsko snov, hranijo pa se lahko tudi z odmrlimi žuželkami. Človeško gojišče izkorišča to prehransko prilagodljivost. Podlaga v njem ni le površina za hojo: mokarji jo tudi jedo. V poskusu iz Maribora so ličinke in odrasle hranili s pšenično moko ter ovsenimi kosmiči, dodajali pa sveža jabolka in korenje. Tako je bila suha žitna podlaga dopolnjena s svežo hrano.

Kitajski raziskovalci so uporabili pšenične otrobe z dnevnimi dodatki zelja ali brokolija. Količino sveže zelenjave so prilagajali porabi, da ni ostajala v posodah. V mariborskem postopku so ob dodajanju nove sveže hrane odstranjevali stare ostanke zaradi plesnenja. Različni podlagi kažeta, zakaj podatka o hitrosti rasti ali telesni sestavi ni smiselno ločiti od hrane. Že primerjava dveh objavljenih metod razkrije, da izraz »gojeni mokar« ne pomeni ene same nespremenljive prehrane.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Mealworm, revizija 1376915140 · Podlesnik, J. (2025): Pupal Development and Adult Acclimation Temperatures Influence the Cold and Heat Tolerance in Tenebrio molitor · Yu, X., He, Q., in Wang, D. (2021): Dynamic Analysis of Major Components in the Different Developmental Stages of Tenebrio molitor

Mokar in veliki mokar nista isto znanstveno ime

Vrezec, Kapla in Jurc so leta 2012 Tenebrio molitor imenovali mokar. V istem delu je veliki mokar Zophobas morio druga, pogosto gojena vrsta. Avtorji dokumentirajo gojenje mokarjev za prehrano terarijskih in akvarijskih živali v Sloveniji. Njihov morebitni izvor obravnavajo previdno, kot domnevnega arheozoja, in morebitnih pobegov ne predstavljajo kot raziskane razširjenosti. Zato gojene kolonije ne dokazujejo samodejno današnje prostoživeče populacije na določenem kraju.

Viri: Vrezec, A., Kapla, A., in Jurc, M. (2012): Prvi seznam tujerodnih vrst hroščev v Sloveniji

Temperatura pred poskusom spremeni poznejši odziv

Podlesnik je za raziskavo uporabil dolgoletno mariborsko laboratorijsko kolonijo. Osnovna vzreja je potekala pri 22–25 °C, s polovico dneva svetlobe in polovico teme. Pozne ličinke so nato prenesli v temperaturne komore, kjer so se zabubile in razvile v hrošče. Preizkusili so razmere pri 16, 21, 25, 30 in 35 °C. Teden po preobrazbi so odrasle izpostavili poskusu z mrazom ali vročino. Za oba testa so uporabili različne živali.

V drugem delu so pri razvoju in poznejšem bivanju odraslih primerjali 21 in 30 °C. S tem so ločili vpliv obeh obdobij. Postopno prilagajanje organizma razmeram imenujemo aklimacija.

Viri: Podlesnik, J. (2025): Pupal Development and Adult Acclimation Temperatures Influence the Cold and Heat Tolerance in Tenebrio molitor

Negibnost zaradi mraza ni nujno pogin

Pri nizki temperaturi lahko žuželka izgubi usklajeno gibanje in preide v hladno omrtvelost. V mariborskem poskusu so hrošče za dve uri ohladili na površini petrijevke pri približno 5 °C, nato jih prenesli na 25 °C. Merili so čas do ponovnega usklajenega gibanja vseh šestih nog. To je zelo določeno merilo okrevanja. Poskus ni meril najnižje temperature, ki jo mokar preživi v naravi, niti trajanja njegovega preživetja v zimskem skladišču.

Ko so ločili oba dela aklimacije, so po mrazu hitreje okrevali odrasli, ki so teden pred testom preživeli pri 21 °C, kakor tisti pri 30 °C. Temperatura bubnega razvoja v tej primerjavi ni imela zaznavnega vpliva na okrevanje. Isti podatki zato ne podpirajo trditve, da že hladnejša vzreja bube vedno zagotovi boljšo odpornost odraslega. Pomembno je bilo tudi njegovo neposredno predhodno okolje.

Viri: Podlesnik, J. (2025): Pupal Development and Adult Acclimation Temperatures Influence the Cold and Heat Tolerance in Tenebrio molitor

Odziv na vročino se razlikuje od okrevanja po mrazu

Pri toplotnem testu so merili čas do popolne negibnosti na ogreti površini petrijevke pri približno 44 °C. Vodna kopel, s katero so površino segrevali, je bila toplejša; to ni bila temperatura neposrednega stika živali. Odrasli, prilagojeni na 30 °C, so postali negibni pozneje od odraslih, prilagojenih na 21 °C. V tem testu je dodatno učinkovala tudi temperatura razvoja bube: razvoj pri 30 °C je izboljšal rezultat glede na razvoj pri 21 °C.

V istem delu poskusa so samci vročino prenašali bolje od samic. Takšne razlike raziskovalci niso ugotovili pri okrevanju po mrazu. Oba testa zato osvetlita različna vidika odzivanja organizma. Iz njiju ne sledi, da bo ena temperatura vedno najboljša za rast, razmnoževanje in preživetje vseh razvojnih stopenj. Rezultati so posebej uporabni kot prikaz, kako lahko enotedenska izkušnja odraslega in prej opravljena preobrazba skupaj oblikujeta njegov poznejši odziv.

Viri: Podlesnik, J. (2025): Pupal Development and Adult Acclimation Temperatures Influence the Cold and Heat Tolerance in Tenebrio molitor

Večja ličinka nima nujno večjega deleža beljakovin

Yu, He in Wang so mokarje gojili pri 25 °C ter primerjali različne larvalne stadije, bube in odrasle. V tej koloniji je telesna masa rasla do zadnjega, trinajstega larvalnega stadija, med preobrazbo in po njej pa je bila manjša. Kemično sestavo so primerjali na osnovi suhe snovi. Odstotek v takšni tabeli zato ni enak odstotku v živi ličinki, ki vsebuje tudi vodo.

Z rastjo je narasla absolutna količina beljakovin v posamezni ličinki, njihov delež v suhi snovi pa je bil višji pri mlajših stadijih. To ni protislovje: večja žival lahko vsebuje več določene snovi, čeprav ta predstavlja manjši delež njene mase. Delež maščob je v poskusu dosegel vrh pri bubi, delež hitina pa pri odraslem hrošču. Hitin je pomembna sestavina zunanjega ovoja žuželke. Prehranska sestava se tako med preobrazbo spremeni skupaj z zgradbo živali.

Viri: Yu, X., He, Q., in Wang, D. (2021): Dynamic Analysis of Major Components in the Different Developmental Stages of Tenebrio molitor

Partnerja povežejo tudi kemični signali

Odrasli samci izločajo spolni feromon, kemični signal, ki privablja samice. V poskusih je bila privlačnost povezana tudi s prehranskim stanjem samca. Samice so več časa preživele ob samcih, ki so imeli stalno hrano, kakor ob tistih brez nje. Pri mokarju tako razmnoževalno vedenje ni ločeno od razpoložljivih hranil. Raziskave izbire partnerja obravnavajo tudi velikost samcev in okužbo z zajedavci, zato bližine dveh živali ne razlagamo zgolj z naključnim srečanjem v gojišču.

Med parjenjem samec samici prenese paket semenčic oziroma spermatofor. Samica se nekaj dni pozneje zarije v mehko podlago in odloži jajčeca. V splošnem opisu odraslo življenje traja približno šest do dvanajst mesecev, samica pa v tem času povprečno odloži okoli petsto jajčec. To je razpon za opis vrste, ne izmerjena življenjska doba mariborske kolonije. Odlaganje jajčec začne nov razvojni krog: iz drobnega jajčeca se izleže ličinka, ki nato večkrat zamenja svoj zunanji ovoj.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Mealworm, revizija 1376915140

Hitra rast in velika poraba hrane ne dosežeta vrha hkrati

V kitajskem poskusu je masa najhitreje naraščala med sedmim in desetim larvalnim stadijem. Največ hrane pa so porabile poznejše ličinke, od devetega do trinajstega stadija. Ob prehodu proti zabubljenju večja poraba ni pomenila sorazmerno večjega prirasta. Avtorji so zato kot primeren čas zbiranja v svojih razmerah predlagali deveti do deseti stadij in ne največje končne ličinke. Pri tem so povezali maso posamezne živali, porabljeno krmo ter sestavo njenega telesa. Gre za primerjavo znotraj določenega gojišča, ne enotno pravilo za vse načine vzreje ali prehranski nasvet za človeka.

Na potek razvoja potomcev vpliva tudi starost staršev. V opisanih poskusih so se ličinke starejših odraslih razvijale hitreje kakor potomci mladih staršev, razlike pa so bile odvisne tudi od temperature. Pri primerjavah jajčec starost ni spremenila njihove mase ali trajanja jajčnega stadija, zmanjšal pa se je delež izleglih jajčec pri starejših starših. Pomembno je torej razlikovati med časom, ki ga potrebuje preživeli potomec za razvoj, ter deležem jajčec, iz katerih sploh nastanejo ličinke. Dve enako veliki skupini jajčec lahko zato dasta različno številčen zarod, ne da bi bila jajčeca opazno različno velika. V navedenem poskusu se je iz jajčec prvih dveh mesecev odraslega življenja izleglo okoli devet desetin ličink, pri jajčecih po štirih mesecih pa približno polovica. To sta rezultata opisanih poskusnih skupin.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Mealworm, revizija 1376915140 · Yu, X., He, Q., in Wang, D. (2021): Dynamic Analysis of Major Components in the Different Developmental Stages of Tenebrio molitor