Navadna bogomolka (Mantis religiosa) je slovenska plenilska žuželka z značilnimi grabilnimi sprednjimi nogami.
Kaj navadna bogomolka lovi in kako se razvije?
V Sloveniji je navadna bogomolka del živalskega sveta, ki ga predstavlja tudi Notranjski regijski park. Odrasel samec po njihovem opisu meri približno 4–6,5 centimetra, večja samica z zajetnejšim zadkom pa lahko doseže osem centimetrov. Pri lovu izkorišča zlitje z rastlinjem in mirno čaka na približevanje plena. Zgrabi ga s prvim parom nog, opremljenim s trni, ostale štiri noge pa služijo hoji.
Park opisuje parjenje pozno poleti in jeseni ter prezimovanje jajčec v rjavkastem ovoju na zavetnem mestu. Spomladi iz njega pridejo majhne brezkrile nimfe, podobne odrasli živali. Tudi te so plenilke in se lahko lotijo drugih bogomolk. Razvoj zato ni preobrazba prek bube kot pri metulju.
Ali zelena in rjava bogomolka pomenita različni vrsti?
Zelena in rjava nista samodejno dve vrsti ali zanesljiva znaka spola. Battiston in Fontana sta v severni Italiji pri Vicenzi spremljala 63 označenih navadnih bogomolk. Med avgustom in oktobrom 2003 sta zgodaj pogosteje zaznavala rjave, proti jeseni pa več zelenih osebkov. Tak premik sta zaznala pri obeh spolih. Opisani življenjski prostor je bil mozaik travnate površine in trnatih grmov rožnic.
Ločeno sta odrasle opazovala v umetnih razmerah. Pri štirih od petih rjavih samic, ki so preživele konec poletja, se je del telesa postopno zazelenil. Sprememba ni zahtevala nove levitve niti zelenega ozadja kletke. To ni hipna preobleka ob vsakem prehodu na drugo rastlino. Terenska povezava barve z letnim časom sama tudi ne razloči vpliva svetlobe, temperature in vlage; v istem poskusu se ti dejavniki lahko spreminjajo skupaj.
Viri: Battiston in Fontana (2010): Colour change and habitat preferences in Mantis religiosa
Kaj je ooteka in zakaj jo najdemo tudi pozimi?
Ooteka je jajčni ovoj, ki ostane v prostoru, ko odrasle bogomolke ni več ob njem. Entomolog Michael Raupp pri evropski, kitajski in karolinski bogomolki opisuje prezimovanje v jajčecih, zaščitenih v takšni strukturi. Samica jeseni ovoj pritrdi na rastlinje, na primer steblo ali vejo. Rjavkast videz in penasta zgradba lahko spominjata na majhen del suhe rastline, ne na žival.
Ob toplem spomladanskem vremenu iz ovoja pridejo mlade plenilke, za katere je pomemben dostop do drobnega plena. Raupp opozori tudi na izleganje v ogretem domu, kadar jajčni ovoj nehote prinesemo z rastlinjem. Njegov članek obravnava več vrst, zato številk jajčec ali fotografij kitajske bogomolke ne smemo avtomatično pripisati navadni. Za Mantis religiosa posebej navaja evropski izvor in vnos v Severno Ameriko v devetdesetih letih 19. stoletja.
Viri: Raupp (2014): Surviving winter, Part III: Egg cases of the Praying mantis
Prezimovanje ne pomeni, da preživijo vsa jajčeca
Jajčni ovoj in razvojno mirovanje ne odpravita vseh zimskih izgub. Salt in James sta leta 1947 objavila raziskavo jajčec navadne bogomolke v okolici Bellevilla v kanadskem Ontariu. Tam so jih samice odlagale konec avgusta in septembra; nekaj razvoja zarodka je potekalo že pred zimsko diapavzo. Del prezimljenih jajčec spomladi ni nadaljeval razvoja.
Z razčlenjevanjem in inkubiranjem ovojev, zbranih konec marca, sta za leta 1940–1946 navedla zelo različen pogin: od 15,6 do 86,4 odstotka. Že ta razpon kaže, da en najden ovoj ne zagotavlja enakega števila naslednje pomladi izleglih mladic. Avtorja sta obravnavala nizke zimske temperature, a omenila tudi preživetje posameznih izpostavitev hudemu mrazu. Kanadskih deležev ne moremo uporabiti kot izmerjeno slovensko zimsko smrtnost ali kot univerzalno temperaturno mejo za vse populacije.
Viri: Salt in James (1947): Low temperature as a factor in the mortality of eggs of Mantis religiosa
Zakaj potrebuje primerno visoko in razgibano rastlinje?
Nemška raziskava Linn in Griebeler je spremljala različne življenjske faze na dveh nahajališčih, kjer sta potekali košnja oziroma paša. Raziskovalki sta popisovali mesta odraslih, odlaganja jajčnih ovojev, izleganja in zadnje levitve. Za razvoj jajčec in nimf je bila pomembna temperatura. Samice so za odlaganje izbirale trdne podlage, ki dobro shranjujejo toploto in ublažijo hladna obdobja.
Odrasli obeh spolov so se zadrževali na mestih z dovolj zavetja in veliko plena. Uporabljena ukrepa upravljanja sta v raziskavi zmanjšala velikost odrasle populacije; avtorici sta posebej obravnavali težave dolgotrajne paše in poleganja rastlinja. Predlagali sta zmerno zmanjšanje višine, ki ohrani prehransko ponudbo, namesto odstranitve vsega kritja. To je raziskava konkretnih nemških travišč, ne enoten koledar košnje za Slovenijo. Pokaže pa, zakaj primernega prostora ne določa samo toplota zraka, ampak tudi zgradba vegetacije in podlage.
Viri: Linn in Griebeler (2016): Habitat Preference of German Mantis religiosa Populations
Zakaj se pred premikom počasi ziblje?
Počasno bočno premikanje glave in sprednjega dela telesa je lahko del ocenjevanja razdalje. Kral in Devetak sta primerjala navadno bogomolko in krpasto grabežljivko, Empusa fasciata. Pri navadni bogomolki sta opisala prostor goste trave z razmeroma enakomerno razporejenimi, podobno usmerjenimi elementi. V njem je izvajala počasne in preproste gibe opazovanja.
Krpasta grabežljivka se je v bolj odprtem grmovju z neenakomerno razporejenimi vejami gibala hitreje in bolj sestavljeno. Za navadno bogomolko avtorja predlagata predvsem uporabo gibalne paralakse: bližnji in oddaljeni predmeti se med premikom očesa po vidnem polju premikajo različno. Pri drugi vrsti so bili vključeni še premiki naprej in nazaj, ki spreminjajo navidezno velikost slike. Nihanje torej ni nujno naključen nemir. Način pridobivanja vidnih informacij je povezan s prostorom, skozi katerega se posamezna vrsta premika.
Viri: Kral in Devetak (1999): The Visual Orientation Strategies of Mantis religiosa and Empusa fasciata
Kako nimfa izbere mesto za skok?
Hyden in Kral sta mladim navadnim bogomolkam ponudila kartonske cilje različnih oblik: kvadrat, trikotnik in krog. Cilji so bili različno veliki v vidnem polju ter črni ali senčeni na belem ozadju. Živali so za doskok pogosteje izbirale večje tarče. Kvadrat in trikotnik sta bila privlačnejša od okrogle ploščice; pri izbiri med samima prvima dvema ni bilo prednosti, ob vseh treh pa je prevladal kvadrat.
Pred skokom so izvajale bočne opazovalne gibe. Pri velikih okroglih tarčah so bili ti izrazitejši in hitrejši kot pri kvadratu ali trikotniku. Avtorja to povezujeta s šibkejšim gibalnim vidnim signalom ukrivljenega roba. Poskus ne pomeni, da v naravi iščejo kartonske kvadrate. Pokaže, da za dosegljivo oprijemališče nista pomembni samo razdalja in površina, ampak tudi vidna zgradba roba, ki jo žival zazna pred odrivom.
Viri: Hyden in Kral (2005): The role of edges in the selection of a jump target in Mantis religiosa
Kje ima navadna bogomolka slušni organ?
Navadna bogomolka nima dveh slušnih odprtin ob straneh glave kot človek. Yager in Hoy sta pri tej vrsti raziskala enoten slušni organ na spodnji sredini zadnjega dela oprsja. V živčevju sta prepoznala zrcalni par velikih vmesnih živčnih celic, ki prenašata informacije o ultrazvoku. Najboljša občutljivost izmerjenega sistema je bila v območju približno 25–45 kilohercev.
Celici sta se na zvok odzvali hitro, z najkrajšimi zakasnitvami 8–12 milisekund. V poskusih nista razločevali smeri levo in desno: zvok z obeh strani je v paru sprožil enake odzive. Enotna lega organa torej ni isto kot odsotnost sluha, občutljiv slušni odziv pa tudi ni isto kot smerno določanje izvora zvoka. Raziskava je natančno opisala senzorični prenos, njegovo vedenjsko uporabo pa je treba preverjati z ločenimi opazovanji.
Viri: Yager in Hoy (1989): Audition in the praying mantis, Mantis religiosa
Ali jo ultrazvok vedno pripravi do izmikanja netopirju?
Pri opisovanju sluha je pomembna razlika med bogomolkami nasploh in navadno bogomolko. Yager in Svenson sta v obsežni primerjavi iz leta 2008 obravnavala anatomijo, živčne odzive, vedenje in sorodnost različnih vrst. Pri številnih sta zaznala sestavljen odziv med letenjem. Mantis religiosa pa je bila med izjemami: kljub občutljivemu sluhu v njihovih poskusih ni pokazala primerljivega vedenjskega odziva na ultrazvok.
Raziskovalca sta preizkusila živali iz različnih krajev, različne zvočne dražljaje in dele dneva. Preverila sta tudi odrasle, vzgojene iz jajčec iz naravnega območja razširjenosti, a odziva nista dobila. Zato navadni bogomolki ne moremo preprosto pripisati vsakega izmikalnega manevra, opisanega pri drugih vrstah. Rezultat ne dokazuje, da ultrazvok zanjo nikoli nima pomena; dokazuje pa, da iz samega slušnega organa takšnega manevra še ne moremo napovedati.
Viri: Yager in Svenson (2008): Patterns of praying mantis auditory system evolution
Ali samica vedno poje samca?
Ne. Lawrence je pri terenskem spremljanju divje populacije navadne bogomolke spolni kanibalizem zaznal pri 31 odstotkih opazovanih parjenj. To potrjuje, da pojav ni omejen na ujetništvo, hkrati pa neposredno zavrne predstavo, da enako poteka vsako parjenje. Samci so se samicam približevali previdno in brez posebnega razkazovanja pred stikom.
V isti raziskavi so bili samci bolj privlačeni k težjim samicam, ki so po parjenju prej odlagale jajčeca. Pri divjih samicah je bila rast glede na pridobivanje mase in starost omejena. Z napredovanjem razmnoževalne sezone je postajalo razmerje med spoloma bolj nagnjeno v korist samic; avtor je kanibalizem predlagal kot enega možnih prispevkov k temu. Takšno terensko spremljanje obravnava hkrati prehrano, izbiro partnerja in sestavo populacije, ne le najbolj dramatičnega trenutka odnosa med dvema živalma.
Viri: Lawrence (1992): Sexual cannibalism in the praying mantid, Mantis religiosa: a field study
Kako prisotnost drugih samcev spremeni parjenje?
Prokop in Václav sta v poskusih iz leta 2005 spreminjala razmerje med spoloma v prostoru parjenja. Primerjala sta razmere z več samci, z enim parom ter z več samicami. Kadar je bilo več samcev in zato večja možnost tekmovanja njihovega semena za oploditev, so parjenja trajala dlje kot v razmerah z enim samcem.
Telesna kondicija je bila pomembna tudi znotraj skupin. Samci v boljši telesni kondiciji so se parili dlje ne glede na razmerje spolov in so bili redkeje požrti. Nobena izmerjena samičina zunanja lastnost ni zanesljivo napovedala kanibalizma, prav tako avtorja nista našla samčeve lastnosti, ki bi mu zagotavljala pridobitev parjenja. Ti rezultati razlikujejo uspeh pri samem dostopu do partnerke, trajanje prenosa in možnost preživetja. En sam preprost znak zato ne povzema celotnega reprodukcijskega izida.
Viri: Prokop in Václav (2005): Males Respond to the Risk of Sperm Competition
Zakaj se samec hitreje približa samici, ki se hrani?
Gemeno in Claramunt sta samce postavila za mirujoče samice in snemala približevanje. Samicam sta pokazala plen; nekaterim sta pustila, da ga ujamejo in pojedo, pri drugih sta ga prej odstranila. Skupna hitrost približevanja je bila v prvi skupini več kot šestkrat večja: približno 2,3 centimetra na minuto v primerjavi z 0,4 centimetra.
Razlika se ni pojavila šele med dolgotrajnim hranjenjem. Že v času prikaza plena je bilo približevanje samici, ki je plen ujela, hitrejše. Razlika se je nadaljevala, ko se je hranila ali čistila sprednji nogi, medtem ko so primerjalne samice mirno sedele. Samec je torej prilagajal gibanje stanju in dejavnosti partnerke. Avtorja to razlagata kot možno zmanjšanje verjetnosti zaznave in napada. Poskus meri vedenje približevanja, zato sama višja hitrost še ni neposredna meritev večjega števila preživelih samcev v naravi.
Viri: Gemeno in Claramunt (2006): Sexual Approach in the Praying Mantid Mantis Religiosa
Zakaj datum zadnje levitve vpliva na vedenje samice?
V sezonskem poskusu sta Prokop in Václav večkrat zbirala nimfe zadnjega razvojnega stadija ter jih vzredila ob naravnem vremenu in dolžini dneva. Hrano in družbene razmere sta poenotila. Dvajset dni po zadnji levitvi so bile zgodaj dozorele samice večje, a v slabši kondiciji od pozneje dozorelih. Vsaka je sodelovala v dveh krogih poskusnega parjenja.
V prvem krogu so zgodaj dozorele, še neparjene samice pogosteje požrle samca kot poznejše. V drugem je bila slika drugačna: med že parjenimi so bile pogosteje kanibalistične pozno dozorele. Tudi čas do začetka parjenja je bil pri zgodnjih samicah daljši in povezan s tveganjem kanibalizma. Tako se prehranska in razmnoževalna zgodovina prepletata z letnim časom. Rezultat ne podpira enostavnega pravila, da je vsaka zgodnja ali vsaka pozna samica vedno enako nevarna partnerju.
Viri: Prokop in Václav (2008): Seasonal aspects of sexual cannibalism
Ali samica zamenja samca za katerokoli drugo žuželko?
Prokop in Maxwell sta leta 2016 neposredno preverila razlago, da samica samca preprosto ne prepozna kot možnega partnerja. V prvem poskusu sta ji ločeno ponudila mrtvega samca njene vrste ali mrtvo kobilico Chrysochraon dispar, ki sodi med njen naravni plen. Samice so pogosteje in hitreje udarile proti kobilici.
V drugem poskusu sta ponudila živa samca in kobilico hkrati. Težnja k napadanju kobilice je bila podobna, vendar ni dosegla statistične značilnosti. Predhodno parjenje samice v nobenem poskusu ni vplivalo na verjetnost ali zakasnitev udarca. Del razlike sta avtorja povezala z različno velikostjo ponujenih živali. Poskusa zato ne potrjujeta povsem neselektivnega plenjenja vsega, kar se premika. Prav tako ne dokazujeta, da samica samca nikoli ne upleni; pokažeta določeno razlikovanje med možnim partnerjem in drugo žuželko.
Viri: Prokop in Maxwell (2016): Female predatory response to conspecific males and heterospecific prey
Kaj raziskave povedo o širjenju po Evropi?
Širjenje navadne bogomolke proti severu ni zgolj vtis iz posamezne fotografije. Rimšaitė in sodelavci so za Litvo združili terenske preglede, sporočila prebivalcev in druge preverjene zapise. Za obdobje 2015–2020 so navedli 433 potrjenih zapisov s skupaj 481 odraslimi ali mladimi osebki v 33 okrožjih in občinah. Prva tamkajšnja poročila so bila iz leta 2008.
Od leta 2017 so opazovali tudi mlade; ponavljajoče se najdbe mladih in odraslih na istih naravnih območjih so podpirale sklep o lokalnih populacijah in uspešnem prezimovanju. Genetska primerjava je nakazala povezavo z vzhodno, ukrajinsko-belorusko smerjo širjenja. Avtorji ob segrevanju obravnavajo tudi primerna nova okolja. To so podatki o Litvi, ne nov izračun slovenske številčnosti. Za razumevanje evropskega dosega pa ločujejo naključen prihod posameznika od naselitve, pri kateri se uspešno razvija več zaporednih generacij.
Viri: Rimšaitė in sodelavci (2022): The northward spread of the European mantis: Data from Lithuania
Plenilka v prehranjevalnem spletu in različna okolja
Vloga navadne bogomolke ni omejena na delitev žuželk na vrtnarsko koristne in škodljive. Larkin, Ramsey in Pearson so v modelu za zahodno Montano preučevali posledice prisotnosti te tam vnesene vrste v traviščni združbi. Povezali so dostopne terenske podatke, objavljene raziskave in strokovne ocene ter preverjali vplive različnih gostot.
Pri takratni nizki ocenjeni gostoti je model napovedal majhne učinke. Pri višjih gostotah je napovedoval zmanjšanje več skupin nevretenčarjev, med njimi drugih plenilcev, rastlinojedcev in opraševalcev; predvidel je tudi posreden vpliv na ptice pevke. Med možnimi omejevalnimi dejavniki sta bila zimski mraz in jajčni parazitoidi. Gre za modelne scenarije v območju vnosa, ne za izmerjeno škodo bogomolk v Sloveniji. Takšna primerjava pojasni, zakaj lahko ista vrsta v različnih prehranjevalnih skupnostih dobi drugačno ekološko vlogo.
Viri: Larkin, Ramsey in Pearson (2026): Standing on an invasion front
Pogosta vprašanja o vrsti
Katera lisa pomaga prepoznati navadno bogomolko?
Na notranji strani sprednjega kolčka (coxa) je temna lisa, ki ima lahko svetlo sredino.
Preverite vir odgovoraAli se odrasla bogomolka lahko delno prebarva?
Da. Poskus iz leta 2010 je pri nekaterih odraslih samicah pokazal delno zazelenitev brez nove levitve.
Preverite vir odgovoraAli navadna bogomolka prezimi kot odrasla žival?
Slovenski vrstni opis navaja prezimovanje jajčec; spomladi se iz ovojev pojavijo brezkrile nimfe.
Preverite vir odgovoraAli samica ob vsakem parjenju poje samca?
Ne. Terenska raziskava iz leta 1992 je kanibalizem zaznala pri 31 odstotkih opazovanih parjenj.
Preverite vir odgovoraAli ultrazvočni sluh sam po sebi dokazuje izmikanje netopirjem?
Ne. V primerjalni raziskavi iz leta 2008 navadna bogomolka kljub občutljivemu sluhu ni pokazala takega vedenjskega odziva.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- Notranjski regijski park: Navadna bogomolka
Slovenski vrstni portret Mantis religiosa.
- Urbanatura: Navadna bogomolka
Slovenski opis prepoznavanja, obrambne drže in življenjskega prostora.
- Battiston in Fontana (2010): Colour change and habitat preferences in Mantis religiosa
Bulletin of Insectology 63(1): 85–89. Avtorsko besedilo.
- Raupp (2014): Surviving winter, Part III: Egg cases of the Praying mantis
Michael J. Raupp, University of Maryland, Bug of the Week, 8. december 2014.
- Salt in James (1947): Low temperature as a factor in the mortality of eggs of Mantis religiosa
The Canadian Entomologist 79(2): 33–36.
- Linn in Griebeler (2016): Habitat Preference of German Mantis religiosa Populations
Environmental Entomology 45(4): 829–840. DOI: 10.1093/ee/nvw056.
- Kral in Devetak (1999): The Visual Orientation Strategies of Mantis religiosa and Empusa fasciata
Journal of Insect Behavior 12: 737–752.
- Hyden in Kral (2005): The role of edges in the selection of a jump target in Mantis religiosa
Behavioural Processes 70(2): 122–131. DOI: 10.1016/j.beproc.2005.05.003.
- Yager in Hoy (1989): Audition in the praying mantis, Mantis religiosa
Journal of Comparative Physiology A 165: 471–493.
- Yager in Svenson (2008): Patterns of praying mantis auditory system evolution
Biological Journal of the Linnean Society 94: 541–568; posebno vrstno vedenjsko preverjanje na str. 551–552.
- Lawrence (1992): Sexual cannibalism in the praying mantid, Mantis religiosa: a field study
Animal Behaviour 43(4): 569–583.
- Prokop in Václav (2005): Males Respond to the Risk of Sperm Competition
Ethology 111(9): 836–848; poskusi z Mantis religiosa.
- Gemeno in Claramunt (2006): Sexual Approach in the Praying Mantid Mantis Religiosa
Journal of Insect Behavior 19: 731–740.
- Prokop in Václav (2008): Seasonal aspects of sexual cannibalism
Journal of Ethology 26: 213–218; spletna objava 24. maja 2007.
- Prokop in Maxwell (2016): Female predatory response to conspecific males and heterospecific prey
Journal of Ethology 34: 139–146; dva vedenjska poskusa z Mantis religiosa.
- Rimšaitė in sodelavci (2022): The northward spread of the European mantis: Data from Lithuania
European Journal of Entomology 119: 318–326. DOI: 10.14411/eje.2022.033.
- Larkin, Ramsey in Pearson (2026): Standing on an invasion front
Biological Invasions 28, članek 10; spletna objava 16. decembra 2025. Model prehranjevalnih povezav v Montani.
- Gimmel (2019): Is this a mantis? – Santa Barbara Museum of Natural History
Matthew Gimmel, kustos entomologije; anatomska določitev vrste Mantis religiosa, 13. avgust 2019.
- Missouri Department of Conservation: Mantids (Mantises)
Vrstni določevalni opis European mantis (Mantis religiosa): črna lisa na sprednjem kolčku in možna bela sredina.
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.