Navadna hruševa bolšica: zimska in poletna oblika, medena rosa in letenje

Dve sezonski podobi iste vrste

Pregled Reeves in sodelavcev opisuje zimsko obliko kot večjo, temno oranžno do črno bolšico z zadimljenimi krili. Dolga je približno 2,6–2,9 milimetra. Poletna oblika je manjša, svetlo rjava in ima prosojna krila; navedeni razpon je 2,1–2,7 milimetra. Gre za sezonski dimorfizem, dve različni zunanji podobi, ki pripadata isti vrsti, ne za ločeni vrsti hruševih bolšic.

Razlika je povezana z letnim razvojem. Zimska odrasla samica preživi neugodno obdobje z upočasnjenim razvojem jajčnikov, poletna pa nastaja v času nadaljnjega razmnoževanja in več zaporednih rodov. Pri prepoznavanju zato ni smiselno pričakovati enako svetlega ali temnega osebka skozi vse leto. Tudi raziskovalci pri primerjavah ne združijo nujno obeh podob v eno skupino, saj se razlikujeta v fiziologiji in vedenju.

Viri: Reeves, L. A., in sodelavci (2024): A whole ecosystem approach to pear psyllid management in a changing climate · Gallinger, J., Wagner, S. W., in Gross, J. (2026): Species-specific flight behavior of migrating and non-migrating European psyllid species

Navadna, mala in velika hruševa bolšica

Slovenska strokovna predstavitev loči navadno hruševo bolšico Cacopsylla pyri, malo hruševo bolšico Cacopsylla pyricola in veliko hruševo bolšico Cacopsylla pyrisuga. Pri zadnji je letno samo en rod, medtem ko jih navadna razvije več. Podobno ime ali hruška kot gostitelj zato še ne pomenita, da ima opažena bolšica enak življenjski krog.

V evropskih raziskavah C. pyri in C. pyricola uvrščajo med večrodne vrste brez obvezne sezonske selitve na iglavce. Nekatere druge sorodnice imajo en rod in menjajo sadno drevje ter zimzelene gostitelje v višjih predelih. Takšna delitev opisuje življenjsko strategijo. Ne pomeni, da večrodna navadna hruševa bolšica ne more leteti daleč ali se preseliti v drug nasad.

Viri: Gallinger, J., Wagner, S. W., in Gross, J. (2026): Species-specific flight behavior of migrating and non-migrating European psyllid species · Modic, Š. (2020): Bolšice

Odrasla bolšica v zimski razmnoževalni diapavzi

Zimske odrasle bolšice najdejo zavetje med razpokami lubja. Samice vstopijo v razmnoževalno diapavzo, posebno sezonsko stanje, pri katerem razvoj jajčnikov še ni zaključen. Pozimi razvoj poteka počasi, ne gre pa preprosto za popolnoma nespremenljivo mirovanje. Proti koncu zime se samice pripravijo na odlaganje jajčec, kar je povezano s temperaturo in njihovim notranjim razvojnim stanjem.

Nastanek zimske oblike spodbujajo krajši dnevi in nižje temperature med razvojem mladih nimf. Pregled povzema poskuse, v katerih so nimfe prvih treh stopenj pri dvanajstih urah svetlobe in temperaturah pod petnajstimi stopinjami razvile prezimujoče odrasle oblike. Ko diapavza že traja, postaja temperatura pomembnejši signal za njeno nadaljevanje in zaključek. Odziv zato ni odvisen samo od datuma na koledarju.

Viri: Reeves, L. A., in sodelavci (2024): A whole ecosystem approach to pear psyllid management in a changing climate

Od jajčeca do odrasle žuželke brez bube

Britanski pregled je za prikaz sezonskega poteka uporabil podatke iz sedemnajstih nasadov v Kentu med letoma 2012 in 2022. Prikazali so povprečne datume prvih pojavov in vrhov številčnosti posameznih stopenj, poleg njih pa cvetenje sorte conference. Takšna časovna slika poveže razvoj drevesa in žuželke. Nanaša se na proučevane britanske nasade, zato ni neposreden koledar za slovenske pokrajine z drugačnim podnebjem.

Jajčeca med dozorevanjem prehajajo iz kremasto rumene v oranžno barvo; pred izleganjem je pogosto mogoče videti oči zarodka. Izleganje prvega rodu je povezano z odpiranjem brstov. Mlajše nimfe so svetlo rumene, starejše pa večje in temno rjave. Pri poznih stopnjah se izraziteje razvijejo zasnove kril, ki postanejo prava krila šele pri odrasli žuželki.

Nimfe imajo pet razvojnih stopenj, ki jih ločujejo levitve. To je nepopolna preobrazba: med nimfo in odraslo bolšico ni stopnje bube. Po prvem spomladanskem rodu nastajajo naslednji rodovi, ki se poleti in jeseni prekrivajo. Na drevesu zato lahko hkrati najdemo jajčeca, mlade in starejše nimfe ter odrasle. En sam pogled na eno stopnjo ne zajame celotnega razvoja populacije.

Viri: Reeves, L. A., in sodelavci (2024): A whole ecosystem approach to pear psyllid management in a changing climate

Zakaj izloča toliko medene rose

Bolšica se s tankimi deli bodalnega sesala hrani iz floema, prevodnega tkiva rastline. Sok vsebuje veliko sladkorjev, zlasti saharoze in sorbitola, vendar žuželka potrebuje tudi aminokisline za izdelavo lastnih beljakovin. Zato posesa veliko soka in presežek sladkorjev izloči. Ta sladkorni izloček imenujemo medena rosa. Nimfe je izločajo več kot odrasle bolšice.

Na medeni rosi rastejo glive sajavosti. Črna prevleka na listih lahko zmanjša njihovo fotosintezno sposobnost, na plodovih pa poslabša videz in tržno kakovost. Neposredno hranjenje ter posledica izločanja sta dva povezana procesa. Drevo izgublja rastlinski sok, na njegovi površini pa nastaja dodatno okolje za druge organizme. Vidna sajavost zato ni sama žuželka, temveč posledica razmer, ki jih ustvari.

Viri: Reeves, L. A., in sodelavci (2024): A whole ecosystem approach to pear psyllid management in a changing climate

Poškodba zaradi hranjenja in odmiranje hrušk

Odrasla Cacopsylla pyri lahko prenaša Candidatus Phytoplasma pyri, povzročiteljico odmiranja hrušk. Ko bolšica sesa na okuženem drevesu, lahko zaužije povzročiteljico; pri poznejšem hranjenju jo s slino prenese v rastlinsko tkivo druge hruške. Prenos povzročitelja bolezni je zato ločen od samega odvzema rastlinskega soka ali nastanka medene rose.

Odmiranje hrušk lahko vodi v slabšo olistanost, odpadanje listov in propad drevesa. Občutljivost je odvisna tudi od podlage in sorte. Enako število bolšic zato ni preprosta napoved enakega bolezenskega izida na vseh drevesih. Za razumevanje škode so pomembni hkrati prisotnost žuželke, okuženost in lastnosti rastline, na kateri se prehranjuje.

Viri: Reeves, L. A., in sodelavci (2024): A whole ecosystem approach to pear psyllid management in a changing climate

Datirane najdbe v slovenskem favnističnem pregledu

Seljak je v pregledu iz leta 2020 za navadno hruševo bolšico zbral starejše in novejše slovenske podatke. Med njimi so najdbe iz Mirna maja 2019, Kromberka maja 2016 in Renč julija 2012. Navedeni so tudi primerki iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. To potrjuje dejansko dolgoletno pojavljanje vrste, ne zgolj njene vključitve v seznam možnih škodljivcev.

Viri: Seljak, G. (2020): Jumping Plant-lice of Slovenia / Bolšice Slovenije

Plenilske stenice, strigalice in parazitoidi

Bolšice so hrana več naravnim sovražnikom. Med pomembnejšimi je plenilska stenica Anthocoris nemoralis, poleg nje pa še strigalice, polonice, ličinke tenčičaric in pajki. Nimfe napada parazitoidna osica Trechnites insidiosus. Plenilec zaužije plen, parazitoid pa se razvije v povezavi s posameznim gostiteljem; oba načina lahko zmanjšujeta populacijo bolšice.

V nasadu se njihovo delovanje časovno razlikuje. Pregled britanskih in drugih evropskih raziskav povezuje prihod plenilskih stenic z okoliškimi mejicami, medtem ko so strigalice pomembne tudi poleti. Rastlinje ob nasadu lahko ponuja zavetja in alternativno hrano, še preden se sovražniki preselijo na hruške. Nasad zato ni povsem ločen prostor: njegova povezava z okolico vpliva tudi na prehranjevalne odnose v krošnjah.

Viri: Reeves, L. A., in sodelavci (2024): A whole ecosystem approach to pear psyllid management in a changing climate

Drevo, škodljivec in sovražnik nimajo ene skupne ure

Temperatura vpliva na rast hruške, izleganje bolšice in razvoj njenih naravnih sovražnikov. Če se eden od teh dogodkov premakne bolj kot drugi, nastane časovno neskladje. Zgodnejše izleganje škodljivca denimo ne pomeni nujno enako zgodnjega vrha plenilcev. Pregled Reeves in sodelavcev to obravnava kot možno posledico spreminjajočega se podnebja, ne kot en sam že izmerjen odziv vseh nasadov.

Pri večrodnih žuželkah lahko hitrejši razvoj omogoči dodatne rodove. Toda za parazitoida dodatni rod gostitelja pomaga le, če je na voljo ustrezna razvojna stopnja ob pravem času. Zimsko diapavzo imajo tudi nekateri naravni sovražniki. Ko razmišljamo o sezonskem poteku napada, moramo zato povezati razvoj rastline, bolšice in njenih sovražnikov, namesto da bi samo šteli tople dni.

Viri: Reeves, L. A., in sodelavci (2024): A whole ecosystem approach to pear psyllid management in a changing climate

Kako so izmerili letenje tako drobne žuželke

Gallinger, Wagner in Gross so v raziskavi, objavljeni leta 2026, primerjali letenje treh evropskih vrst bolšic. Pri navadni hruševi bolšici so vključili poletno in zimsko obliko. Žuželke so vzrejali na hruškah sorte williams christ, poskuse pa izvajali v nadzorovanem prostoru pri dvajsetih stopinjah. Njihovo letenje so merili na napravi z zelo lahkim vrtljivim krakom.

Bolšica je bila pritrjena na krak, zato je med letenjem vrtela napravo, tipalo pa je zapisovalo obrate. Iz tega so izračunali skupno razdaljo, najdaljši neprekinjeni let, čas in hitrost. Osebke, ki niso začeli ali so prenehali leteti, so spodbujali z zračnimi sunki. Poskus je tako meril tudi skrajno zmogljivost v umetnih razmerah, ne samo spontano odločitev za odhod z drevesa.

V modelu je bila ocenjena verjetnost začetka letenja pri poletni obliki približno 58,5 odstotka, pri zimski pa 41,7 odstotka. To sta modelni oceni iz konkretnega poskusa, ne deleža odhajajočih bolšic v nasadu. Spol v tej primerjavi ni imel potrjenega vpliva na začetek letenja. Raziskovalci so tako ločili vprašanje, ali osebek sploh začne leteti, od vprašanja, kako daleč leti, ko se že odpravi.

Viri: Gallinger, J., Wagner, S. W., in Gross, J. (2026): Species-specific flight behavior of migrating and non-migrating European psyllid species

Samci zaznavajo tudi vonj samic

Poleg gibanja so za iskanje partnerja pomembni čutni signali. Pregled povzema laboratorijske poskuse v razcepljeni cevki, v katerih so samci Cacopsylla pyri dajali prednost vonju samic iste vrste in izvlečkom njihove telesne površine. To podpira obstoj samičinega kemičnega signala. Izbira vonja v laboratoriju pa še ni enaka potrjeni učinkovitosti vabe v nasadu.

Viri: Reeves, L. A., in sodelavci (2024): A whole ecosystem approach to pear psyllid management in a changing climate

Več kot enajst kilometrov je laboratorijski maksimum

Največja skupna izmerjena razdalja poletnega osebka Cacopsylla pyri je bila 11.291 metrov, zimskega pa 2.458 metrov. Posamezen poletni osebek je brez prekinitve dosegel 5.263 metrov. Skupna pot in neprekinjeni odsek zato nista isti podatek. Poletne navadne hruševe bolšice so v tem poskusu skupno preletele več kot poletne male hruševe bolšice Cacopsylla pyricola.

Največja vrednost ne pomeni, da vsaka bolšica preleti toliko ali da je bilo mogoče slediti takšni poti v naravi. Vrtenje kraka zahteva drugačno delo kot prost let, v okolju pa žuželka izbira med pristankom, hranjenjem in nadaljevanjem poti. Rezultat predvsem pokaže, da vrsta brez obvezne selitve med dvema gostiteljema vseeno premore veliko letalno zmogljivost.

Viri: Gallinger, J., Wagner, S. W., in Gross, J. (2026): Species-specific flight behavior of migrating and non-migrating European psyllid species

Sladkorne zaloge so povezane z letenjem

Po letalnih poskusih so raziskovalci merili beljakovine, topne ogljikove hidrate in glikogen. Količina topnih ogljikovih hidratov se je pri letečih osebkih zmanjševala z daljšo preleteno razdaljo. To podpira njihovo uporabo kot goriva med letenjem. Pri navadni hruševi bolšici pa niso potrdili enakega zmanjševanja glikogena z razdaljo, kakršno so zaznali pri mali hruševi bolšici.

Pri poletni in zimski obliki navadne hruševe bolšice so imeli leteči osebki manj beljakovin kot tisti, ki niso leteli. Toda med samimi letečimi osebki količina beljakovin ni bila značilno povezana z dolžino poti. Različne energijske meritve zato ne odgovarjajo na isto vprašanje. Poskus povezuje prehranske zaloge in gibanje, hkrati pa kaže, zakaj vseh goriv ni mogoče opisati z eno samo preprosto razlago.

Viri: Gallinger, J., Wagner, S. W., in Gross, J. (2026): Species-specific flight behavior of migrating and non-migrating European psyllid species