Navadna veverica v Sloveniji: prehrana, mladiči in zimsko življenje

Rdeča in temna veverica

Lovska zveza Slovenije opisuje rdeči in temni barvni tip navadne veverice. Temni osebki prevladujejo v osrednji Sloveniji in Dinaridih, rdeči pa so pogostejši v nižinski vzhodni Sloveniji. Tudi v isti populaciji je barva zelo spremenljiva. Trebuh je bel, rep navadno temnejši od hrbta, pozimi pa na uhljih zrastejo daljši čopki. Dolge zadnje noge omogočajo skoke, ostri kremplji oprijem, rep pa uravnavanje ravnotežja. Vrsta uporablja iglaste, mešane in listnate gozdove.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Veverica

Gnezdo med vejami ali v duplu

Veverica iz vej sestavi približno trideset centimetrov široko gnezdo. Manjši notranji prostor, širok dvanajst do šestnajst centimetrov, obloži z mahom, travami in drugim mehkim materialom. Gnezdo naredi v pazduhi veje, lahko pa domuje tudi v drevesnem duplu. Samica mladiče doji sedem do deset tednov.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Veverica

Kako odraščajo mladiči?

Univerzitetni vrstni pregled ADW iz leta 1999 opisuje novorojene veverice kot gole in slepe. Ob rojstvu tehtajo osem do dvanajst gramov. Nimajo odprtih sluhovodov, uhlji pa so še nerazviti in polegli ob glavi. Oči odprejo približno po tridesetih dneh; tedaj se že čistijo in premikajo po gnezdu. Okoli petinštiridesetega dne začnejo same zapuščati gnezdo in uživati trdno hrano. Pri osmih do desetih tednih so odstavljene, vendar še ostajajo blizu matere. Oskrbo in dojenje opravlja samica. Spolno zrelost dosežejo v prvem letu življenja.

Veverica dobro zaznava z vidom, sluhom, vohom in tipom. Sporazumeva se z gibi telesa, zvoki, opozorilnimi klici in kemičnimi znaki, znotraj družinske skupine tudi z dotikom. Telesno dlako menja dvakrat na leto, repno enkrat. Zimska dlaka je gostejša, čopki na uhljih daljši, bolj poraščeni pa so tudi podplati. Pozabljena zakopana semena lahko vzkalijo in ustvarijo nova drevesa.

Pri odpiranju oreškov izkoriščajo moč spodnjih sekalcev; z vajo lahko lupino odprejo v nekaj sekundah. Mladiči spoznavajo vire hrane ob materi, starejše živali pa postajajo bolj zadržane do novih, neznanih živil. Menjavo in rast dlake lahko v času spomladanske ali poznojesenske menjave upočasnijo pomanjkanje hrane, bolezen ali zajedavci.

Viri: Animal Diversity Web — Sciurus vulgaris, 1999

Dnevna dejavnost in sledovi hranjenja

Škotski gozdarski vrstni pregled opisuje veverico kot dnevno dejavno žival, ki ne hibernira. Vidna je lahko vse leto. Ob slabem vremenu manj hodi iz zavetja, poleti pa lahko sredi dneva počiva. Pri iskanju živali pomagajo praskanje krempljev po vejah, oglašanje in premiki med krošnjami. Ob presenečenju se lahko glasno oglaša ali udarja z nogami.

Na gozdnih tleh ostajajo obdelani storži, ki spominjajo na ogrizke jabolk, na lubju pa praske. Med vejami visoko v krošnji je mogoče videti večje, neurejeno gnezdo. Navadna veverica je manjša in gracilnejša od sive; poletni rep pa je lahko precej svetlejši od telesa.

Viri: Forestry and Land Scotland — Red squirrel

Naravna hrana tudi ob dodatnem krmljenju

Craig Shuttleworth je med majem 1994 in julijem 1996 spremljal veverice v borovem gozdu pri Formbyju v Angliji, kjer so jim obiskovalci že dolgo prinašali arašide. Živali so kljub dodatni hrani še uporabljale borova semena, brste in cvetove. Pozno poleti in jeseni so več časa iskale hrano v krošnjah; takrat so storži pomenili sedemdeset odstotkov prepoznanih prehranskih predmetov. Ob pomanjkanju borovih semen pozno pozimi in spomladi se je delež arašidov povečal. Avtor je predlagal, da kalcij v brstih pomaga izravnavati prehrano z arašidi, ki vsebujejo veliko fosforja.

Veverice so borove storže, arašide, orehe in lešnike zakopavale. Sadje, glive in kosti so zatikale med razcepe drobnih vej v krošnji; brste, cvetove in poganjke so shranjevale le redko. Zakopavale so tudi padle ali med hranjenjem odvržene storže. Shranjevanje hrane je bilo pogostejše jeseni in pozimi, vračanje k zalogam pa pozimi in spomladi. Arašidi so predstavljali devetdeset odstotkov prepoznanih shranjenih predmetov v tej dodatno krmljeni populaciji. Naravni jedilnik je vključeval tudi dvaindvajset vrst gliv, nekaj žuželk, ptičja jajca in kosti.

Viri: Shuttleworth 2000 — The foraging behaviour and diet of red squirrels receiving supplemental feeding; neposredno prebrane metode in rezultati

Glive, odložene na vejah

Peter Lurz in Andrew South sta jeseni 1997 v nasadih iglavcev v gozdovih Spadeadam in Wauchope v severni Britaniji raziskovala glive, ki so jih veverice odlagale na drevesih. Na enajstih pregledanih poteh sta našla oseminpetdeset trosnjakov štirih vrst. Devetinštirideset je bilo golobic Russula ochroleuca, sedem Russula emetica, po ena pa Russula vesca in Colybia maculata. Na trosnjakih so preverili sledove veveričjih zob.

Glive so ležale na vejah ob deblu, od približno šestdeset centimetrov do osmih metrov nad tlemi. Na enem ali sosednjih drevesih so bile posamične glive ali skupine treh do šestih, razporejene na različnih višinah. Več jih je bilo na drevesih ob robovih nasadov in gozdnih poteh kakor v notranjosti. Večina opaženih zalog je izginila v dveh tednih. Avtorja sta med možnimi vzroki izginotja navedla veter, mraz in porabnike zalog. Za povprečen okoliš sta iz opažene gostote ocenila najmanj približno dvainštirideset shranjenih trosnjakov. V teh nasadih skoraj ni bilo podrasti, glive pa so bile eden redkih nadomestnih virov hrane.

Viri: Lurz in South 1998 — Cached fungi in non-native conifer forests and their importance for red squirrels; neposredno prebrane fizične strani 1–3

Prehranjevalna območja se premikajo

Lurz, Garson in Wauters so v članku iz leta 2000 opisali prilagodljivo rabo prostora v nasadih iglavcev gozda Spadeadam v severni Angliji. Samci so praviloma uporabljali večje okoliše od samic. Odrasle samice so okoliš in njegovo intenzivneje obiskano jedro povečale tam, kjer je bilo hrane manj. Številne živali obeh spolov so okoliš tudi prestavile.

Veverice so spremljale spreminjajočo se ponudbo semen. V raziskavi so uporabljale semena bora Pinus contorta, spomladi 1992 navadne smreke, jeseni 1993 pa sitke. Od januarja dalje, ko je zaloga semen kopnela zaradi porabe in izpadanja iz storžev, so okoliši pogosto vsebovali več med seboj nepovezanih središč dejavnosti. Živali so intenzivno uporabljale trenutno bogate zaplate hrane. Ko so bila na voljo semena navadne smreke, so se izogibale manjšim semenom sitke. Avtorji so opazili splošno izbiro mešane prehrane borovih in smrekovih semen ter spreminjanje izbire habitata skozi čas.

Viri: Lurz, Garson in Wauters 2000 — Effects of temporal and spatial variations in food supply; neposredno prebrani javni izvleček

Okoliši samcev in samic

Wauters in Dhondt sta v raziskavi iz leta 1992 z radijskim sledenjem primerjala rabo prostora v iglastem in listnatem gozdu. Okoliši so se praviloma povečali med aprilom in junijem ter zmanjšali pozimi. Avtorja sta jedro opredelila kot manjše območje, v katerem je bilo zabeleženih sedemdeset odstotkov lokacij.

Dominantni samci so uporabljali večje okoliše od podrejenih, večja telesna masa samcev pa je bila povezana z večjim okolišem. Dominantne samice so svoje jedro branile pred drugimi samicami; podrejene so se ustalile na robovih njihovih okolišev ali niso imele trdnega lastnega jedra. V listnatem gozdu so bili okoliši večji, jedra pa so se bolj prekrivala kot v iglastem. Tam so bile živali tudi bolj strpne do drugih veveric. Prekrivanje med osebki različnih spolov je bilo večje kakor prekrivanje znotraj istega spola.

Viri: Wauters in Dhondt 1992 — Spacing behaviour of red squirrels; neposredno prebrani javni založniški izvleček

Hrana in uspešnost razmnoževanja

Wauters in Lens sta leta 1995 primerjala razmnoževanje v dveh populacijah: samice sta spremljala v osemnajstih razmnoževalnih sezonah v iglastem in šestnajstih v listnatem gozdu. Ločila sta samice, ki niso prišle v pojatev, tiste, ki niso skotile, tiste, ki mladičev niso uspešno odstavile, ter izgube znotraj uspešno vzrejenih legel.

V listnatem gozdu sta bila neuspeh pred kotitvijo in neuspešno odstavljanje pogostejša ob manjši ponudbi hrane. V iglastem gozdu je letno nihanje borovih semen vplivalo predvsem na izgube znotraj legel uspešnih samic. Pri visoki gostoti samic se je neuspeh razmnoževanja povečal zlasti med živalmi brez ustaljenega kakovostnega okoliša. V listnatem gozdu je bilo slabše odstavljanje povezano tudi z večjim deležem samic na manj kakovostnih območjih. Velikost legla uspešnih samic sama ni bila odvisna od gostote.

Viri: Wauters in Lens 1995 — Effects of Food Availability and Density on Red Squirrel Reproduction; neposredno prebrani javni izvleček

Telesna masa in preživetje

Wauters in Dhondt sta v severni Belgiji tri leta spremljala veverice v iglastem in listnatem gozdu. V raziskavi, objavljeni leta 1989, samice s telesno maso pod tristo gramov niso prišle v pojatev. Masa in dominantnost sta najbolje napovedovali plodnost. V iglastem gozdu sta masa med dojenjem in njena sprememba skozi dojenje napovedovali uspešno vzrejo mladičev; v listnatem gozdu je bila glavni napovednik masa.

V drugi zimi življenja je bila večja telesna masa povezana z boljšim preživetjem, neodvisno od telesne dolžine. Živali višjega družbenega položaja so bile težje, položaj pa se je izboljševal tudi s starostjo. Večje veverice so se ustalile na območjih z obilnejšim obrodom semen in tam pridobile več mase kot živali na območjih s skromnejšim obrodom. V iglastem gozdu sta bila s skupnim razmnoževalnim uspehom samic povezana tako masa kot dolžina življenja; v listnatem predvsem masa. Raziskovalci so zaradi sezonskega nihanja primerjali maso v enakem delu leta, novembra in decembra.

Viri: Wauters in Dhondt 1989 — Body Weight, Longevity and Reproductive Success in Red Squirrels; javna avtorska kopija, povzetek in uporabljene metode

Odseljevanje iz rojstnega okoliša

Wauters in sodelavci so leta 2010 opisali odseljevanje šestdesetih veveric na treh območjih z različno razdrobljenostjo gozda. Tri četrtine živali so zapustile rojstni okoliš. Povprečna razdalja odselitve je bila približno kilometer, posamezne razdalje pa so segale od enainpetdeset do štiri tisoč sto osemnajst metrov. Med spoloma niso ugotovili različnih vzorcev odseljevanja. Tudi povprečna razdalja in delež odseljenih živali se med območji nista razlikovala.

V najmanj razdrobljenem okolju se je devetdeset odstotkov živali ustalilo v istem tipu habitata, kot so ga poznale ob rojstvu. Na bolj razdrobljenih območjih je bilo takšnih živali štiriinštirideset do štiriinpetdeset odstotkov. Del razlike je izhajal iz veveric, ki so ostale v rojstnem gozdu. Med odseljenimi živalmi v najbolj razdrobljeni krajini izbira znanega tipa habitata ni bila pogostejša od naključnega pričakovanja. Odseljene veverice so praviloma izbrale zaplate z manjšo gostoto živali istega spola kakor v rojstnem okolišu, ne glede na stopnjo razdrobljenosti.

Viri: Wauters in sodelavci 2010 — Dispersal and habitat cuing of Eurasian red squirrels in fragmented habitats; neposredno prebrani javni izvleček

Britanske težave s sivo veverico

NatureScot opisuje britansko izkušnjo s severnoameriško sivo veverico Sciurus carolinensis, ki so jo tja uvedli konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja. Večja in manj specializirana siva veverica je na številnih območjih izrinila navadno; slednja je izginila iz velikega dela Anglije in Walesa. Poleg tekmovanja je pomembna bolezen squirrelpox, ki je za navadno veverico smrtonosna. Škotski pregled povezuje njeno širjenje z uvedeno sivo veverico.

Škotsko varstvo vključuje omejevanje sive veverice na ključnih območjih in zaščito južnih populacij pred boleznijo. Pri upravljanju gozda upoštevajo vrsto dreves in razporeditev primernih površin: ločene zaplate lahko živali izolirajo od hrane, prečkanje odprtega prostora pa poveča izpostavljenost plenilcem.

Viri: NatureScot — Red squirrel, julij 2026

Kaj je v Sloveniji pomenil opozorilni seznam?

Prispevek v zborniku petnajstega Slovenskega lovskega dne, objavljenem oktobra 2024, je sivo veverico uvrstil med sedem tujerodnih gozdnih sesalcev na opozorilnem seznamu. Avtorji takrat za te vrste niso navajali podatkov o stalni prisotnosti v Sloveniji. Predstavili so pripravo zgodnjega odkrivanja in odzivanja.

Viri: Gozdarski inštitut/LZS — Prepoznavanje tujerodnih vrst, zbornik 2024