Navadna zimska trepetavka (Episyrphus balteatus) živi tudi v Sloveniji. Odrasla obiskuje cvetove, njene ličinke pa plenijo listne uši.
Vrtna obiskovalka s potrjenimi slovenskimi najdbami
Slovensko ime navadna zimska trepetavka za Episyrphus balteatus uporablja Maarten de Groot v članku društva DOPPS iz leta 2010. Poznejši slovenski opis jo predstavlja kot pogosto vrsto različnih življenjskih okolij. Odrasle opazujemo tudi na vrtnih cvetlicah, kjer se prehranjujejo s cvetnim prahom in nektarjem. Ličinke se hranijo drugače: njihov plen so listne uši.
Ime »zimska« ne pomeni, da jo srečujemo samo pozimi. Slovenski opis omenja pojavljanje skozi leto ter izrazito pogostnost ob koncu avgusta. Prezimi lahko odrasel osebek, ki zaide tudi v stavbo. To ne pomeni, da vsaka slovenska žival preživi zimo na kraju, kjer smo jo videli poleti.
Kaj potrjuje domača strokovna evidenca?
V strokovnem pregledu trepetavk Slovenije so van Steenis, de Groot in van Steenis vrsto navedli med najdbami junija 2008. Samca so ujeli na območju Planine pod Golico. Vrstni račun se sklicuje še na več starejših slovenskih objav, med njimi Stroblove podatke, Leclerqa ter popis de Groota in Govediča.
Avtorji so v tej raziskavi obiskali enajst območij zahodne Slovenije. Pri tako razširjeni vrsti so našli enega samca, kar je podatek o njihovem vzorcu, ne število vseh osebkov v državi. Slovenska prisotnost je torej podprta z domačimi zbirkami in opazovanji, ne samo z evropskim zemljevidom razširjenosti.
Viri: van Steenis, de Groot in van Steenis (2013): New data on the hoverflies of Slovenia
Zakaj samica ne odlaga jajčec takoj po izhodu iz bube?
Jajčniki navadne zimske trepetavke dozorijo šele pri odrasli žuželki. Branquart in Hemptinne sta pri vzrejenih samicah opisala štiri razvojna stanja: od dozorevanja prek kopičenja zrelih jajčnih celic do njihove ponovne razgradnje, kadar primernih mest za odlaganje ni bilo.
Večina samic v poskusu je začela odlagati jajčeca osmi ali deseti dan po izhodu iz bube, pri nekaterih je minilo štirinajst dni. Ob stalno dostopnih mestih so odlagale vsak dan, jajčniki pa so ostajali v stanju zgodnje zrelosti. Če takšnih mest ni bilo, so se jajčne celice kopičile in jajčniki lahko zapolnili skoraj ves zadek, nato pa se je njihova prostornina ob resorpciji zmanjšala. Večja samica je imela večji razmnoževalni potencial, masa posameznega jajčeca pa se z velikostjo matere ni povečevala sorazmerno.
Zakaj odrasla potrebuje cvetove, če njene ličinke jedo uši?
Hrana odraslih je pomembna za preživetje in nastajanje jajčec. Van Rijn, Kooijman in Wäckers so primerjali cvetne vire, sladkorno raztopino ter medeno roso kapusovih uši. Sladkor in medena rosa sta podaljšala življenje v primerjavi s samo vodo; neprekinjen dostop do cvetoče ajde pa je dodatno izboljšal preživetje in omogočil proizvodnjo jajčec.
Že šestdnevno hranjenje na ajdovih cvetovih pred začetkom odlaganja je samicam omogočilo odlaganje še približno teden zatem in preživetje dodatnih dveh tednov. Izkoristile so torej tudi prej pridobljene zaloge. V kletkastem poskusu so ob primernih cvetovih močno zavrle rast kolonij kapusovih uši na brstičnem ohrovtu. Cvetni rob in rastlina z ušmi imata zato različni, dopolnjujoči se vlogi: prvi hrani odrasle, druga zagotavlja plen potomcem.
Viri: van Rijn, Kooijman in Wäckers (2013): The contribution of floral resources and honeydew
Kako najde cvetove, ki niso rumeni?
Pri iskanju cvetočega njivskega osata Cirsium arvense je lahko pomembnejši vonj kot videz. Primante in Dötterl sta ločeno ponudila vidne in vonjalne znake njegovih rožnatih socvetij izkušenim trepetavkam. V poskusu v letalni kletki sta oba spola uporabljala vonjalne, ne zgolj vidnih informacij, da sta našla socvetja.
Meritve odzivov tipalnic so pokazale zaznavanje več snovi iz cvetnega vonja, med njimi fenilacetaldehida in metil salicilata. Sam vonj rastline torej ni en sam kemični signal. Raziskava se nanaša na izkušene osebke ter določeno cvetno vrsto; ne dokazuje, da vid pri vseh drugih cvetovih nima vloge. Pojasni pa, zakaj opazovanje obiskov ni omejeno na rumene cvetove in zakaj zgolj barva ne napove vseh izbir odrasle trepetavke.
Viri: Primante in Dötterl (2010): A Syrphid Fly Uses Olfactory Cues to Find a Non-Yellow Flower
Kako samica oceni skupino listnih uši?
Pri izbiri mesta za jajčeca samica uporablja več vrst informacij. Sutherland, Sullivan in Poppy so pri celih bobovih rastlinah zaznali več odlaganja na rastlinah z več ušmi. Povezava ni bila neomejeno linearna, temveč se je približevala nasičenju.
Na umetnih listih pa večje število uši ni povzročilo močnejšega približevanja ali pristajanja. Raziskovalci so sklepali, da so se živali pri tem delu poskusa odzivale predvsem na barvo podlage. Samice z zrelimi jajčeci so več časa preživele na papirju z najbolj koncentrirano medeno roso ter večkrat iztegovale rilček in leglico. Prilet, pristanek in dejansko odlaganje jajčec zato niso isti vedenjski korak; znak, ki pomaga pri enem, ne povzroči nujno vseh naslednjih.
Viri: Sutherland, Sullivan in Poppy (2001): Oviposition behaviour and host colony size discrimination
Tudi bakterije v medeni rosi lahko razkrijejo kolonijo
Medena rosa listnih uši je sladek izloček, v katerem uspevajo tudi mikroorganizmi. Leroy in sodelavci so iz nje osamili bakterije ter preverili, ali njihovi hlapni proizvodi vplivajo na trepetavko. Filtrirana medena rosa sama in rosa z dodano Acinetobacter calcoaceticus nista povzročili primerljivega odziva kot neobdelana rosa.
Ko so filtrirani rosi dodali Staphylococcus sciuri, se je obnovilo veliko značilnih hlapnih snovi. Takšna zmes je samice privabljala k rastlinam in spodbujala odlaganje jajčec podobno kot neobdelana rosa ali rastline z ušmi. Raziskovalci so iste bakterije našli tudi pri nekaterih naravnih kolonijah uši, zato pojav ni bil razložen le z onesnaženjem laboratorijske kulture. Za samico je tako lahko pomemben tudi vonj mikrobne razgradnje izločka, ne samo neposreden pogled na plen.
Kaj samica zazna pri paradižniku z ušmi?
Na paradižnikovih rastlinah z breskovo ušjo Myzus persicae so samice v poskusu odlagale jajčeca, na nenapadenih pa ne. Verheggen in sodelavci so analizirali hlapne snovi ob rastlinah ter odziv tipalnic. Med zaznanimi snovmi so bili različni monoterpeni in seskviterpeni.
Tipalnice so se odzivale na preizkušene monoterpene v odvisnosti od odmerka. Med preizkušenimi seskviterpeni je bil dejaven alarmni feromon uši, (E)-beta-farnezen. Avtorji so ga zato predlagali kot možen spodbujevalec odlaganja. Merjeni električni odziv tipalnice še ni isto kot samostojen vedenjski dokaz, da prav ena spojina v vseh razmerah sproži odlaganje. Rastlina z ušmi oddaja mešanico vonjev, samica pa odločitve ne sprejema samo po imenu ene kemikalije.
Ali jo alarmni signal uši res spodbudi k odlaganju?
V drugem poskusu so Verheggen, Arnaud in sodelavci ločili zaznavanje hlapov od vedenja samic. Bobova rastlina brez uši je dobila dodaten vonjalni znak. Brez njega ni privabljala samic in jajčec niso našli; pri dodanem (E)-beta-farnezenu ali zelenolistnem alkoholu (Z)-3-heksenolu pa sta se čas leta in sprejemanje rastline povečala.
Obe spojini sta spodbudili tudi odlaganje jajčec na rastlinah brez uši. Nasprotno monoterpen R-(+)-limonen ni povzročil primerljive spremembe iskanja. Odziv tipalnice na snov torej še ne zagotavlja enakega vedenjskega rezultata. Takšna izbira je pomembna za ličinko, ki po izleganju potrebuje dostopen plen, vendar poskus z ločenimi vonji ni navodilo za domače pripravljanje škropiv ali dokaz uspešnega zatiranja na vsakem vrtu.
Viri: Verheggen, Arnaud in sodelavci (2008): Aphid and plant volatiles induce oviposition
Zakaj se izogiba nekaterim kolonijam uši?
Niso vse na videz številne skupine listnih uši enako primerne. Pineda in sodelavci so ponudili kolonije Myzus persicae z različnimi razvojnimi stopnjami parazitoida Aphidius colemani. Samice trepetavke so v rastlinjaškem izbirnem poskusu odložile manj jajčec v kolonije z že mumificiranimi ušmi kot v kolonije brez parazitoidov.
Pri parazitiranih ušeh, ki še niso postale mumije, tako jasnega zmanjšanja v izbirnem preizkusu ni bilo. Pri dodatnih poskusih so razlikovanje omogočali tako medena rosa kot same uši in njihovi telesni izvlečki. Sprememba razvojnega stanja plena torej spreminja njegovo vrednost za naslednjo generacijo plenilca. Raziskava podpira možnost dopolnjevanja obeh naravnih sovražnikov uši, ne zagotavlja pa, da se vsaka ličinka in vsaka parazitoidna osica na prostem vedno izogneta medsebojnemu vplivu.
Koliko listnih uši lahko poje ličinka?
Enotna številka za vsako ličinko ni zanesljiv opis. Tenhumberg je pri ozimni pšenici izmerila hranjenje v terenskih kletkah in ga vključila v model odziva plenilca na gostoto plena. V času ličinkinega razvoja je bil najvišji ugotovljeni obseg približno 396 uši, le približno polovica potenciala, ki so ga navajali laboratorijski poskusi.
Raziskovalka je manjšo terensko porabo povezala z dodatnim časom za iskanje plena. Ličinka na rastlini ne preživi dneva tako, da bi imela pred seboj neomejeno posodo z ušmi: čas nameni premikanju in srečevanju s plenom. Model je zato ločeno obravnaval, koliko ličink bi bilo potrebno za zaustavitev nadaljnje rasti kolonije. Veliko uši, zaužitih v laboratoriju, ni neposredna napoved enakega učinka na vsaki njivi.
Viri: Tenhumberg (1995): Estimating Predatory Efficiency of Episyrphus balteatus in Cereal Fields
Ali enako uspešno lovi vse listne uši?
Ličinke so v nadzorovanem poskusu lovile tri vrste uši: Aphis craccivora, Myzus persicae in Megoura crassicauda. Pri najvišji ponujeni gostoti so osebki tretje ličinkine stopnje v štiriindvajsetih urah zaužili več uši kot osebki druge stopnje. Pri tretji stopnji so raziskovalci našteli povprečno približno 49, 56 in 29 zaužitih uši posameznih vrst.
Hkrati izbira ni bila samo odsev največjega možnega števila pojedenih osebkov. Samice so za odlaganje in ličinke pri izbiranju plena dajale prednost Megoura crassicauda, čeprav je bilo pri tej večji vrsti število zaužitih uši manjše. Primerjava zato opozori na razliko med številom kosov plena in njegovo prehransko vrednostjo. Rezultati se nanašajo na tri določene vrste ter poskusne gostote, ne na vse uši v Sloveniji.
Viri: Jiang, Li in Wu (2025): Evaluation on Biocontrol Efficacy against three aphid species
Odrasli lahko oprašujejo, medtem ko ličinke zmanjšujejo uši
Pri poskusih na indijski gorjušici Brassica juncea so odrasle navadne zimske trepetavke v kletkah omogočile nastanek več semen kot v primerljivi kletki brez opraševalcev. V obravnavi z Episyrphus balteatus je posamezen lusk v povprečju vseboval približno 16,7 semena, v kontroli brez opraševalcev pa približno 12,9. Masa tisoč semen je bila pri trepetavkah približno 1,93 grama, v kontroli 1,43 grama. Pri prostem opraševanju, dostopnem vsem obiskovalcem, so izmerili še več semen na lusk in večjo maso semen.
Ista raziskava je ločeno merila razvoj in prehrano ličink na kapusovi uši Brevicoryne brassicae. Ličinka E. balteatus je med celotnim razvojem v povprečju zaužila približno 394 uši. Vzrejene odrasle so dlje živele in odlagale več jajčec ob kombinaciji svežega cvetnega prahu in razredčenega medu kot pri drugih primerjanih dietah. Dvojna vloga vrste zato izhaja iz različnih razvojnih stopenj: odrasla obiskuje cvetove, ličinka pa lovi žuželke.
Viri: Singh in sodelavci (2020): Larval feeding capacity and pollination efficiency
Zakaj ime ne pomeni velike odpornosti proti mrazu?
Hart in Bale sta pri odraslih preizkusila sposobnost prenašanja britanske zime. Čeprav sta pri obeh spolih zaznala prilagoditev na predhodno ohlajanje, samice niso bile neomejeno odporne na dolgotrajni mraz. V poskusu pri petih stopinjah Celzija je po desetih dneh poginilo približno devetdeset odstotkov samic.
Pri terenski zimski izpostavitvi je po desetih tednih poginil celoten preizkušeni vzorec. Prilagojene samice so imele povprečno točko podhladitve okoli minus 8,3 stopinje, vendar to ni bila temperatura, pri kateri bi lahko brez posledic dolgo živele. Točka začetka zmrzovanja tekočin in trajanje preživetja sta različni meritvi. Rezultati pojasnjujejo pomen selitev ali zaščitenih prezimovališč; ne dokazujejo, da prezimovanje v milejšem slovenskem okolju ni mogoče.
Viri: Hart in Bale (1997): Cold tolerance of the aphid predator Episyrphus balteatus
Kako je število rodov povezano s temperaturo?
Razvoj od jajčeca do odrasle živali se pri tej vrsti odziva na nabrano toploto. Hart, Bale in Fenlon so z različnimi analizami ocenili spodnji razvojni prag približno med šestimi in sedmimi stopinjami Celzija ter približno 256–280 stopinjskih dni za razvoj od odložitve jajčeca do izhoda odraslega.
Ko so dodali še čas do prvih jajčec nove samice, je ocena za cel rod znašala približno 374 stopinjskih dni nad pragom okoli 6,8 stopinje. Na podlagi britanskega podnebja so ocenili možnost enega do treh rodov na leto, odvisno od toplote in izvora populacije. Stopinjski dnevi so mera kopičenja razvojno uporabne toplote, ne število koledarskih dni. Britanskega izračuna zato ne prepisujemo kot natančno število slovenskih rodov za vsako leto in nadmorsko višino.
Viri: Hart, Bale in Fenlon (1997): Developmental threshold, day-degree requirements and voltinism
Zakaj so nekateri osebki temnejši?
Temperatura med razvojem bube lahko spremeni obseg črne barve na zadku odrasle navadne zimske trepetavke. Marriott in Holloway sta z nižjo vzrejno temperaturo podaljšala razvoj bube in dobila temnejše odrasle. Podaljšanje ličinkinega obdobja ni povzročilo enake spremembe zadkovega vzorca.
Vpliv so našli skozi različne dele obdobja bube, ne samo v eni ozki odločilni fazi. Pri primerljivih temperaturah so bile samice temnejše od samcev. Najbolj se je spreminjala druga zadkova hrbtna plošča, najmanj tretja. Razmerje med temperaturo bube in črno pigmentacijo je bilo v preizkušenem območju približno linearno. Razlike med osebki zato niso nujno dokaz različnih vrst ali starosti. Hkrati ta rezultat ne dovoljuje, da bi po barvi posameznika zanesljivo določili temperaturo njegovega nekdanjega razvoja.
Viri: Marriott in Holloway (1998): Colour Pattern Plasticity in the Hoverfly Episyrphus balteatus
Kaj lahko vročina spremeni pri razvoju ličinke?
V belgijskem laboratorijskem poskusu so ličinke hranili z grahovo ušjo Acyrthosiphon pisum pri stalnih dvajsetih, triindvajsetih in šestindvajsetih stopinjah Celzija. Med prvima temperaturama niso našli značilnih razlik v spremljanih lastnostih razvoja in preživetja, najvišja pa je vplivala neugodno.
Pri šestindvajsetih stopinjah je razvoj do bube dosegla le polovica ličink, uspešen izhod odraslih pa približno četrtina začetne skupine. Pri dvajsetih in triindvajsetih stopinjah je bil delež uspešnega izhoda višji, približno 57 oziroma 64 odstotkov. Skupno število zaužitih uši na ličinko se ni značilno zmanjšalo. Slabši razvoj zato ni bil preprosto posledica manj pojedenih uši: do zabubljenja so pri višji temperaturi prišli manjši in lažji osebki. Stalna laboratorijska temperatura ni isto kot kratek vroč opoldan na vrtu.
Ali se vsaka pomladna populacija priseli od daleč?
Pomladne naselitve ni mogoče povsod razložiti samo z dolgimi selitvami. Raymond, Vialatte in Plantegenest so pri zahodnoevropskih populacijah primerjali razmerja stabilnih vodikovih izotopov in obliko kril. Nato so spremljali osebke v francoski kmetijski pokrajini skozi pomlad.
Rezultati so nakazali, da so pomladno populacijo zahodne Francije sestavljali predvsem lokalni osebki, pridružilo pa se jim je verjetno nekaj priseljencev iz bližnjih južnejših območij. Obe uporabljeni metodi sta imeli negotovosti, zato iz njih ni mogoče določiti natančne poti vsake žuželke. Pomen lokalnega prezimovanja in priseljevanja se torej med pokrajinami razlikuje. Skrb za bližnja prezimovališča je lahko pomembna tudi pri vrsti, ki je sicer sposobna izrazitih selitev.
Viri: Raymond, Vialatte in Plantegenest (2014): Combination of morphometric and isotopic tools
Kaj razkrivajo dolgotrajne meritve selitev?
Na severu Kitajske so Jia in sodelavci združili šestnajstletno lovljenje, izotope, genetiko ter cvetni prah in rastlinske sledi v prebavilih. Njihovi rezultati so podprli selitev proti severu spomladi in poleti ter povratno selitev jeseni. Opisali so tudi prehajanje območja Bohajske ožine.
Cvetni prah na telesu in molekularne rastlinske sledi so pokazali izjemno širok stik s cvetočimi rastlinami skozi prostor in čas. Ugotovljeno genetsko mešanje je bilo skladno z gibanjem med območji. Takšne sledi podpirajo razlago preteklih obiskov in gibanja, ne pomenijo pa, da je vsak opaženi cvet uspešno oprašen ali da posamezna trepetavka obišče celoten ugotovljeni seznam. Kitajske selitvene poti niso predstavljene kot neposredno izmerjene poti slovenskih osebkov.
Viri: Jia in sodelavci (2022): Windborne migration amplifies insect-mediated pollination services
So jesenski selivci boljši letalci?
Massy in sodelavci so poletne osebke ter jesenske selivce primerjali na letalnem mlinu. Jesenske navadne zimske trepetavke so v štiriurnih preizkusih preletele več kot dvakrat tolikšno razdaljo kot poletna skupina. Še močnejša je bila povezava s telesnim stanjem: osebki z obsežnejšimi zalogami so preleteli bistveno več kot vitkejši.
Povprečna hitrost se med poletno in jesensko skupino ni značilno razlikovala; nanjo je vplivala predvsem telesna velikost. Večja razdalja torej ni nastala preprosto zato, ker bi vsi selivci leteli hitreje. Pomembna sta bila trajanje in ponavljanje letov. Ker so samice v selitveni skupini odlagale razmnoževanje, prispevka manjšega jajčnega bremena in drugih selitvenih prilagoditev niso mogli povsem ločiti. Letalni mlin meri zmogljivost v poskusu, ne neposredne dolžine naravne poti.
Viri: Massy in sodelavci (2024): Enhanced flight performance in hoverfly migrants
Zakaj selitve niso vsako leto ob istem datumu?
Na češkem gorskem prelazu so raziskovalci štiri jeseni spremljali selitve več vrst trepetavk. Pri navadni zimski trepetavki je vrh številčnosti leta 2019 sovpadel s sredino oktobra, naslednje leto pa se je vrsta množično pojavljala že od začetka septembra in ostajala številna skozi selitveno obdobje.
Razlikoval se je tudi časovni odnos med spoloma. Leta 2019 sta bila vrhova samcev in samic podobna, leta 2020 pa je bil vrh samic prej kot samcev. Opazovanje zato ne podpira enotnega nespremenljivega jesenskega koledarja. Lokalno število v pasti odraža vremenske razmere, obdobje prehoda in sestavo selivcev, ne nujno enakega gibanja celotne evropske populacije. Če jo na vrtu eno jesen opazimo v drugem tednu kot prejšnje leto, to samo po sebi še ni dokaz izginjanja vrste.
Viri: Hlaváček, Lučan in Hadrava (2022): Autumnal migration patterns of hoverflies
Kaj pomeni napad parazitoidne osice za ličinko?
Navadna zimska trepetavka je plenilec listnih uši, sama pa je lahko gostitelj parazitoidne osice Diplazon laetatorius. Hazell in sodelavci so pri napadih na različne ličinkine stopnje našli različno uspešno obrambo. Prva stopnja napada ni preživela, pri drugi ga je uspešno prestalo približno štirideset odstotkov, pri tretji celoten preizkušeni vzorec.
Tudi uspešna obramba je imela posledice. Osebki, napadeni v drugi stopnji, so imeli krajše preživetje v odraslosti, čeprav se njihova odrasla velikost ni zmanjšala. Napadene ličinke so pojedle manj uši, ne glede na to, ali so se osici uspešno uprle. Učinek naravnega sovražnika se torej lahko pokaže že kot spremenjeno hranjenje gostitelja, še preden ga ubije. Deleži pripadajo laboratorijskemu preizkusu in niso ocena zajedanja slovenskih trepetavk.
Viri: Hazell, Wenlock, Bachel in Fellowes (2005): The costs and consequences of parasitoid attack
Pogosta vprašanja o vrsti
Kako jo najlaže ločimo od drugih trepetavk?
Po dvojnih temnih progah na tretji in četrti zadkovi hrbtni plošči; vzorec je lahko različno izrazit.
Preverite vir odgovoraAli listne uši jedo tudi odrasle trepetavke?
Uši plenijo ličinke; odrasli se hranijo s cvetnim prahom in nektarjem.
Preverite vir odgovoraZakaj jo vidimo tudi poleti?
Ime ne omejuje pojavljanja na zimo; v Sloveniji je pogosta tudi konec avgusta.
Preverite vir odgovoraAli ima vsaka trepetavka enako temen zadek?
Ne. Nižja temperatura med razvojem bube je v poskusu povzročila temnejšo odraslo navadno zimsko trepetavko.
Preverite vir odgovoraAli ličinka na njivi poje toliko uši kot v laboratoriju?
Ne nujno. Terenske meritve na pšenici so pokazale manjšo porabo, povezano tudi s časom iskanja plena.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- North West Invertebrates: Ten common and easily identified hoverflies
Določevalni list, značilnosti Episyrphus balteatus.
- DOPPS: Muhe trepetavke in Zimska trepetavka
Svet ptic 20(2), junij 2014, stran 31; slovensko ime tudi v Svet ptic 16(4), 2010, članek Maartna de Groota.
- van Steenis, de Groot in van Steenis (2013): New data on the hoverflies of Slovenia
Acta entomologica Slovenica 21(2): 131–162; Episyrphus balteatus, stran 144.
- Branquart in Hemptinne (2000): Development of ovaries, allometry of reproductive traits and fecundity
European Journal of Entomology 97: 165–170. DOI: 10.14411/eje.2000.031.
- van Rijn, Kooijman in Wäckers (2013): The contribution of floral resources and honeydew
Biological Control 67: 32–38. DOI: 10.1016/j.biocontrol.2013.06.014.
- Primante in Dötterl (2010): A Syrphid Fly Uses Olfactory Cues to Find a Non-Yellow Flower
Journal of Chemical Ecology 36: 1207–1210. DOI: 10.1007/s10886-010-9871-6.
- Sutherland, Sullivan in Poppy (2001): Oviposition behaviour and host colony size discrimination
Bulletin of Entomological Research 91: 411–417. DOI: 10.1079/BER2001117.
- Leroy in sodelavci (2011): Microorganisms from aphid honeydew attract and enhance the efficacy of natural enemies
Nature Communications 2: 348. DOI: 10.1038/ncomms1347.
- Verheggen in sodelavci (2008): What makes Episyrphus balteatus oviposit on aphid infested tomato plants?
Communications in Agricultural and Applied Biological Sciences 73: 371–381.
- Verheggen, Arnaud in sodelavci (2008): Aphid and plant volatiles induce oviposition
Journal of Chemical Ecology 34: 301–307. DOI: 10.1007/s10886-008-9434-2.
- Pineda, Morales, Marcos-García in Fereres (2007): Oviposition avoidance of parasitized aphid colonies
Biological Control 42: 274–280. DOI: 10.1016/j.biocontrol.2007.05.017.
- Tenhumberg (1995): Estimating Predatory Efficiency of Episyrphus balteatus in Cereal Fields
Environmental Entomology 24: 687–691; avtorski zapis University of Nebraska–Lincoln.
- Jiang, Li in Wu (2025): Evaluation on Biocontrol Efficacy against three aphid species
Insects 16: 774. DOI: 10.3390/insects16080774.
- Singh in sodelavci (2020): Larval feeding capacity and pollination efficiency
Egyptian Journal of Biological Pest Control 30: 105. DOI: 10.1186/s41938-020-00300-6.
- Hart in Bale (1997): Cold tolerance of the aphid predator Episyrphus balteatus
Physiological Entomology 22: 332–338. DOI: 10.1111/j.1365-3032.1997.tb01177.x.
- Hart, Bale in Fenlon (1997): Developmental threshold, day-degree requirements and voltinism
Annals of Applied Biology 130: 427–437. DOI: 10.1111/j.1744-7348.1997.tb07672.x.
- Marriott in Holloway (1998): Colour Pattern Plasticity in the Hoverfly Episyrphus balteatus
Journal of Insect Physiology 44: 113–119. DOI: 10.1016/S0022-1910(97)00097-8.
- Noël in sodelavci (2022): High temperatures adversely affect hoverfly fitness and aphid prey consumption
Turkish Journal of Zoology 46: 186–193. DOI: 10.3906/zoo-2109-24.
- Raymond, Vialatte in Plantegenest (2014): Combination of morphometric and isotopic tools
Ecosphere 5: 88. DOI: 10.1890/ES14-00075.1.
- Jia in sodelavci (2022): Windborne migration amplifies insect-mediated pollination services
eLife 11: e76230. DOI: 10.7554/eLife.76230.
- Massy in sodelavci (2024): Enhanced flight performance in hoverfly migrants
iScience 27: 111345. DOI: 10.1016/j.isci.2024.111345.
- Hlaváček, Lučan in Hadrava (2022): Autumnal migration patterns of hoverflies
PeerJ 10: e14393. DOI: 10.7717/peerj.14393.
- Hazell, Wenlock, Bachel in Fellowes (2005): The costs and consequences of parasitoid attack
Evolutionary Ecology Research 7: 669–679; avtorski izvleček v repozitoriju University of Reading.
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.