Navadni modrin: modra krila, metuljnice in življenje ob mravljah

Samec je moder, samica ni vedno samo rjava

Čez razprta krila meri približno tri centimetre; opisani razpon je okoli 28–36 milimetrov. Samec ima zgoraj modro do vijoličasto modro površino, ozek temen rob in bele resice. Pri samici je večji del zgornje strani rjav, vzdolž roba pa so oranžne oziroma rdečkasto oranžne lise. Modrina pri korenu kril je lahko šibka, lahko pa zajame precejšen del površine. Delež modre barve zato ni pri vseh samicah enak.

Spodnja stran samca je bolj sivkasta, samice pa praviloma bolj rjavkasta. Na njej so črne pege s svetlimi obrobami in niz oranžnih lunic ob robu, posebno jasno na zadnjih krilih. Koristen znak je običajno tudi pega v sredinski celici spodnje strani sprednjega krila. Pri nekaterih podobnih modrinih manjka. Vzorec zato primerjamo na celotni spodnji strani obeh parov, saj se lahko del sprednjega krila med počivanjem skrije za zadnjega.

Bele obrobne resice niso pravilno prekinjene s temnimi črtami. To pomaga pri primerjavi z nekaterimi vrstami rodu Lysandra, ki imajo izraziteje prekinjen rob. Vendar posamezen znak ni nadomestilo za celoten vzorec. Fotografija zaprtega metulja od strani ter fotografija zgornje strani, kadar se sam odpre, skupaj pokažeta več kakor približan posnetek same modre površine. Rjava samica in moder samec sta lahko ista vrsta.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common blue, različica 1377227023 · Lohse, Vila in sodelavci (2023): The genome sequence of the Common Blue, Polyommatus icarus

Modrina nastane v drobni zgradbi krilnih lusk

Krila prekrivajo luske. Pri modri zgornji strani samca drobne strukture v luskah vplivajo na širjenje in odboj svetlobe. Takšni barvi pravimo strukturna barva. Pigment deluje drugače: določene dele vpadne svetlobe absorbira. Modra zgornja stran in pigmentirani vzorec spodnje strani zato nista nastala na povsem enak način, čeprav ju s prostim očesom vidimo kot dele istega krila.

Kertész in sodelavci so modre luske pregledovali z optičnim in elektronskim mikroskopom ter merili odboj svetlobe. Pri običajnem samcu so pokrovne luske razporejene v urejene vrste, pod njimi pa so druge luske. V notranjosti modrih lusk je razčlenjena, večplastna struktura iz hitina. Hitin je gradbeni material zunanjih delov žuželke; tukaj njegova zelo drobna prostorska ureditev sodeluje tudi pri nastanku barve.

Modrina je odvisna še od smeri osvetlitve in opazovanja. Raziskovalci opisujejo prelivanje barve in vpliv razporeditve lusk na izmerjeni odboj. Zato različni fotografski posnetki iste vrste ne prikažejo nujno povsem enakega odtenka. Pri določitvi je koristno ohraniti tudi silhueto, rob in spodnji vzorec. Svetlost fotografije ali navidezno bolj vijoličast odtenek sama zase ne pomenita nove vrste ali drugačnega spola.

Viri: Kertész in sodelavci (2017): Changes in structural and pigmentary colours in response to cold stress in Polyommatus icarus butterflies

Zimo preživi še kot gosenica

Samica odlaga jajčeca posamično na žive dele hranilne rastline. Iz jajčeca se razvije majhna zelenkasta gosenica, ki je po obliki precej čokata in sploščena, z manj izstopajočimi nogami kot pri številnih velikih gosenicah. Opisane so svetlejše vzdolžne proge. Takšno telo se dobro razlikuje od vitkega odraslega metulja, zato najdbe ne povezujemo z odraslo stopnjo samo po barvi.

Zadnja generacija v sezoni prezimi kot deloma razvita gosenica, v raziskovalnih opisih navadno v drugi ali tretji ličinkini stopnji. Buba torej ni njegova običajna prezimovalna stopnja. Spomladi mora gosenica še nadaljevati rast in se nato zabubiti. Buba je zelenkasta do rjavkasta ter je pri tleh ob hranilni rastlini. Šele po tej preobrazbi iz nje izleti krilati metulj.

Število generacij se spreminja z območjem in dolžino primernega dela leta. Severne in najvišje ležeče populacije imajo lahko eno, v srednji Evropi sta značilni dve, južneje pa jih je lahko več. To je razlika v poteku letnega razvoja med populacijami. Ne pomeni, da isti odrasli metulj preživi vse zaporedne generacije ali da bo na vsakem slovenskem travniku v vsakem letu enak koledar pojavljanja.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common blue, različica 1377227023 · Lohse, Vila in sodelavci (2023): The genome sequence of the Common Blue, Polyommatus icarus · Kertész in sodelavci (2017): Changes in structural and pigmentary colours in response to cold stress in Polyommatus icarus butterflies

Jedilnik gosenice ostaja vezan na metuljnice

Navadni modrin lahko uporablja precej različnih rastlin, vendar je glavnina njegovega ličinkinega jedilnika povezana z družino metuljnic. Med navedenimi rodovi so nokote, meteljke, detelje, medene detelje, gladeži, grahovci in turške detelje. Hranilna rastlina gosenice ni nujno edina rastlina, na katere cvetovih bomo videli odraslega. Odrasli išče tekočo hrano, gosenica pa rastlinsko tkivo za rast.

Navadna nokota, Lotus corniculatus, ima pri vrsti posebno dobro raziskano vlogo, ker je lahko hrana gosenic in hkrati nektarni vir za odrasle. Tudi pri poskusni vzreji so uspešno uporabljali druge metuljnice, med njimi belo in črno deteljo ter lucerno. V madžarski raziskavi so samice jajčeca rade odlagale na zgornje liste in cvetove lucerne, večje gosenice pa so hranili s svežimi listi detelj.

Takšni podatki so uporabni pri opazovanju cvetočega travišča. Če samica pristane na cvetu, je lahko prišla po nektar; če nato premakne zadek proti rastlini, lahko spremljamo še odlaganje jajčeca. Sama prisotnost odraslega na cvetu zato še ne potrdi, da bo njegova gosenica jedla prav to rastlino. Povezavo bolje pokažejo jajčece, dejavno hranjenje gosenice ali daljše opazovanje istega osebka.

Viri: Lohse, Vila in sodelavci (2023): The genome sequence of the Common Blue, Polyommatus icarus · Kertész in sodelavci (2017): Changes in structural and pigmentary colours in response to cold stress in Polyommatus icarus butterflies · Janz, Bergström in Sjögren (2005): The role of nectar sources for oviposition decisions of the common blue butterfly Polyommatus icarus

Cvet nokote lahko poveže hranjenje in odlaganje

Janz, Bergström in Sjögren so leta 2005 potomkam švedskih metuljev ponudili primerljivi nokoti, eno s cvetovi in drugo brez. Štiriindvajset samic je jajčeca pogosteje odlagalo na cvetočo rastlino; tam je bilo skupaj 86 odstotkov jajčec. Odlaganje je pogosto sledilo pitju nektarja.

Ista rastlina lahko samici skrajša iskanje hrane zanjo in za bodočo gosenico. Izid poskusa ne pomeni, da mora imeti vsaka uporabljena metuljnica odprte cvetove.

Viri: Janz, Bergström in Sjögren (2005): The role of nectar sources for oviposition decisions of the common blue butterfly Polyommatus icarus

Mravlje ga lahko spremljajo, povezava ni obvezna

Gosenice navadnega modrina lahko obiskujejo mravlje, med drugim iz rodov Lasius, Formica, Myrmica in Plagiolepis. Takšna povezava je fakultativna, torej ni obvezna za vsakega osebka. S tem se razlikuje od življenjskih poti nekaterih drugih modrinov, ki so veliko tesneje vezani na točno določene mravlje. Ob mravlji na gosenici zato ne sklepamo, da gre nujno za plenjenje ali za obvezno življenje metulja v mravljišču.

Fiedler in Hölldobler sta v poskusu, objavljenem leta 1992, primerjala razvoj ob navzočnosti dveh vrst mravelj rodu Lasius. Pri preučevanih večjih gosenicah in bubah se skupni čas razvoja ni spremenil. Razlike pa so našli med spoloma: pri samcih je bila povezava z mravljami povezana s težnjo k večji masi bub, pri samicah pa z večjo izgubo mase med bubljenjem. Koristi in stroški takšnega odnosa torej niso nujno enaki za vse osebke.

Viri: Lohse, Vila in sodelavci (2023): The genome sequence of the Common Blue, Polyommatus icarus · Fiedler in Hölldobler (1992): Ants and Polyommatus icarus immatures — sex-related developmental benefits and costs of ant attendance

Mraz med razvojem lahko spremeni krilni vzorec

Madžarska raziskava iz leta 2017 je preverila, kako dolgotrajno hlajenje bub vpliva na bodoča krila. Bube so po zabubljenju hranili pri petih stopinjah Celzija različno dolgo, nato so razvoj nadaljevale v laboratoriju. Učinek so ocenili na odraslih metuljih. Ne gre za prebarvanje že razvitega odraslega, ki bi ga za kratek čas preselili v hladnejši prostor.

Daljše hlajenje je vse bolj spreminjalo pigmentirane pege spodnje strani; pri najdaljših obravnavah se je njihovo število izrazito zmanjšalo. Spremembe modre zgornje strani samcev so bile manjše in niso preprosto naraščale z dolžino hlajenja. Pri ohlajenih samicah pa so se pojavile tudi modre luske. Različna barvna mehanizma sta se na isto razvojno motnjo odzvala različno.

Navadni modrin običajno prezimuje kot gosenica, zato takšno dolgo hlajenje bub ni opis običajne zime v naravi. Poskus pokaže razvojno plastičnost in pomaga razumeti nenavadne vzorce. Iz srečanja z modrikasto samico pa ne moremo za nazaj določiti, kakšno temperaturo je doživela njena buba. Na videz vplivajo tudi naravne razlike med populacijami in osebki, modro obarvane samice pa poznamo tudi brez takšnega laboratorijskega posega.

Mikroskopska primerjava je pokazala še nekaj, česar s prostim očesom ne vidimo. Modre luske samic iz poskusa so imele manj plasti in manj pravilno notranjo ureditev kakor modre luske samcev. Pri ohlajenih samcih pa se je izrazito porušila urejena razporeditev lusk na krilni površini, čeprav je njihova notranja barvotvorna struktura ostala podobna. Sprememba barvnega vtisa zato ne izhaja nujno samo iz drugačnega pigmenta ali samo iz ene spremembe v notranjosti luske.

Viri: Kertész in sodelavci (2017): Changes in structural and pigmentary colours in response to cold stress in Polyommatus icarus butterflies

Podoben videz lahko prikriva drugo vrsto

Navadni modrin ima še posebno podobnega sorodnika Polyommatus celina. Raziskava zahodnega Sredozemlja iz leta 2015 je uporabila genetske podatke in modele razširjenosti ter pokazala jasno ločeni vrsti kljub zelo podobnemu videzu. Pri tej primerjavi drobne razlike v zunanjosti niso tako zanesljive kakor kombinacija ustreznih genetskih označevalcev. Izraz moder metulj zato zajame precej več kakor eno določljivo vrsto.

V obravnavanih sredozemskih otoških skupnostih ti dve podobni vrsti nista sobivali, čeprav sama razdalja in podnebje nista zadovoljivo pojasnila vseh meja. Avtorji so kot možno razlago predlagali tudi medvrstne vplive pri razmnoževanju. To ostaja razlaga njihovega geografskega vzorca. Ni dokaz, da podobne vrste nikjer ne morejo živeti skupaj, niti razlog, da bi slovensko najdbo brez drugih podatkov samodejno preimenovali.

Viri: Vodă, Dapporto, Dincă in Vila (2015): Why Do Cryptic Species Tend Not to Co-Occur?

Kaj potrjuje slovenska terenska raziskava

V raziskavi jugozahodnega Posavskega hribovja in severne Suhe krajine so navadnega modrina dejansko popisali na številnih lokalitetah v obdobju 2014–2022. Raziskovalci so izbirali predvsem območja s travniškimi habitati in metulje določali med terenskimi obhodi. Takšen datiran zapis potrjuje navzočnost vrste na obravnavanem območju. Povezanost s cvetočimi travišči in metuljnicami je hkrati uporabno izhodišče za lastno opazovanje razvojnih stopenj.

Obhode so opravljali v za metulje primernem vremenu: ob soncu, šibkem vetru in temperaturah nad petnajst stopinj. Največ podatkov je bilo zbranih poleti 2019, med marcem in novembrom 2020 ter poleti 2022. Pri primerjavi lastnih opažanj je tako poleg datuma pomembno tudi vreme med opazovanjem.

Viri: Šturm, Peternel, Zaman in Verovnik (2023): Contribution to the knowledge of the butterfly fauna of Central Slovenia · Lohse, Vila in sodelavci (2023): The genome sequence of the Common Blue, Polyommatus icarus