Navadni polh: prepoznava, prehrana, mladiči in prilagodljivo prezimovanje

Kako prepoznamo navadnega polha?

Lovska zveza Slovenije ga opisuje kot največjega predstavnika družine polhov. Hrbet je srebrno siv, pri starejših živalih lahko rjavkast, trebušna stran pa svetla. Velike temne oči obdaja temnejši kolobar, rep je košat in nekoliko sploščen. Odrasli osebki lahko tehtajo do dvesto petdeset gramov. Na drevesih je spreten plezalec, na tleh pa je manj okreten.

Slovenski opis vrsto povezuje z listnatimi in mešanimi gozdovi, zlasti s kraškim svetom. Pojavlja se tudi v drugih gozdnatih hribovitih predelih. Za dnevni počitek uporablja dupla, gnezdilnice in podzemna skrivališča; za prezimovanje tudi polšine v kraških razpokah ali rove med koreninami.

Slovenska predstavitev navaja tudi zgodovino polharstva: lov je dokumentiran leta 1460 na Senožeškem in leta 1499 v Vipavski dolini. Polšji lov je bil obdavčen, plačevanje posebnega davka pa je trajalo do leta 1848.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Navadni polh

Kaj jé in kako se oglaša?

Vrstni pregled Animal Diversity Web iz leta 2014 opisuje rastlinsko hrano, ki se menja skozi sezono. Polh uživa žir, želod in lešnike, poleti tudi robidnice, jabolka ter hruške. Med opisano hrano so cvetovi, listi in glive. Prehrano dopolnjuje z nevretenčarji, občasno tudi s pticami, ki gnezdijo v duplih. Med nevretenčarsko hrano pregled našteva polže, gosenice, listne uši, stonoge in hrošče. Takšen plen ter ptice so redkejši del prehrane, zlasti kadar glavna rastlinska hrana ni na voljo.

Telo po ADW meri približno šestnajst do devetnajst centimetrov, rep pa do okoli sedemnajst centimetrov. Uhlji so glede na telo majhni. Dejaven je predvsem ponoči. Pri premikanju med vejami se oprijema z ukrivljenimi kremplji; sprednje noge imajo štiri prste, zadnje pet. Sporazumeva se z različnimi glasovi, med katerimi pregled razlikuje čivkanje, žvižge in glasnejše klice. Opisano je tudi šklepetanje z zobmi. Mladiči se oglašajo z brenčečimi glasovi. Poleg zvokov uporablja vonjalne znake, ki jih pušča z žleznimi izločki.

Viri: Animal Diversity Web — Glis glis, 2014

Pozno poletno leglo in priprava mladih na zimo

Ruf in Bieber v pregledu iz leta 2020 opisujeta srednjeevropski koledar: parjenje poteka približno od sredine junija do sredine julija. Brejost traja trideset do dvaintrideset dni, mladiči pa so odstavljeni pri približno šestih tednih. V teh populacijah je praviloma eno leglo na leto, s povprečno okoli petimi do šestimi mladiči. Dojenje se tako časovno približa dozorevanju energijsko bogatih semen ob koncu poletja.

Samice v dobri telesni kondiciji lahko začnejo razmnoževanje prej; samice s skromnejšimi zalogami nosečnost odložijo do ugodnejše ponudbe hrane. Težje matere imajo ob odstavljanju v povprečju težje mladiče, njihova telesna masa pa sama ne določa velikosti legla. Ob pomanjkanju obroda lahko razmnoževanje izpusti velik del populacije. Mladiči, rojeni pozno poleti, morajo pred prezimovanjem hitro pridobiti maščobne zaloge. Pregled opisuje tudi veliko sezonsko povečanje mase odraslih, predvsem zaradi nalaganja belega maščevja.

Pregled navaja povprečno okoli štiridesetodstotno povečanje telesne mase skozi poletje. Pregled to povečanje povezuje z belim maščevjem, ki lahko doseže okoli trideset do petdeset odstotkov telesne mase. Med globoko otrplostjo se poraba energije začasno zniža na približno pet odstotkov osnovne presnove.

Viri: Ruf in Bieber — Prilagoditve navadnega polha, 2020

Slovenske polšine in plenilci pri njihovih vhodih

Klemen Jerina je leta 2023 predstavil dvoletno spremljanje desetih kraških polšin med Tomišljem in Rakitno. Fotopasti so beležile dejavnost pri vhodih v letu z dobrim in letu s slabim obrodom. V slabem letu so posnele dvesto petdeset prihodov oziroma odhodov polhov; v dobrem jih je bilo več kot za velikostni razred več.

Pred vhodi so zabeležili tudi štiristo osemdeset posnetkov plenilskih vrst. Največ jih je pripadalo kunam, sledile so divja mačka, lisica in domača mačka; zabeleženi so bili tudi jazbec, rjavi medved ter divji prašič. Nekateri plenilci so nadzorovali izhode, njihova dejavnost pa je bila časovno usklajena s polhi. Ozki vhodi lahko večje plenilce izključijo iz notranjosti, medtem ko je prehod na površje ranljivejši. Jerina polha opisuje kot pomembnega pretvornika energije mastnih gozdnih semen v plen za sesalce, ptice in plazilce.

Viri: Klemen Jerina — Spregledani velikani: navadni polh, 2023

Kdaj skupaj počivajo?

Ruf in Bieber sta v raziskavi iz leta 2020 analizirala skupno počivanje v gnezdilnicah v Dunajskem gozdu med letoma 2006 in 2018. V skupinah sta našla od dva do šestnajst odraslih oziroma leto dni starih polhov. Petinštirideset odstotkov skupin je bilo mešanih, šestintrideset odstotkov samo samčjih in devetnajst odstotkov samo samičjih. Najbolj stalna zabeležena dvojica samic se je skupaj pojavila desetkrat v dveh letih. Večina je bila kratkotrajna; povsem enaka sestava se je ob ponovnem pregledu pojavila v približno dvanajstih odstotkih primerov.

Verjetnost skupnega počivanja se je povečala v mrazu, skupine pa so bile večje pri nižji povprečni masi članov. Pogostejše in večje so bile v letih brez obroda, ko je bilo tudi razmnoževanja manj. Med člani je bilo približno dvakrat več bližnjih sorodnikov, kot bi jih pričakovali ob naključnem združevanju sosednjih živali. Doječe samice so praviloma počivale same. Avtorja sta stiskanje v skupini razložila predvsem kot način zmanjševanja izgube toplote, ne kot trajno partnersko zvezo.

Viri: Ruf in Bieber 2020 — Use of social thermoregulation fluctuates with mast seeding and reproduction in a pulsed resource consumer; neposredno prebrane metode, rezultati in razprava

Zima v primerjavi z dejavno sezono

Lebl in sodelavci so leta 2011 primerjali označene polhe v Avstriji, na Češkem, v Angliji, Nemčiji in italijanskih Alpah. Na vseh petih območjih je bilo ocenjeno mesečno preživetje najnižje zgodaj poleti, višje pozno poleti in najvišje pozimi. Na območjih z razmnoževalnimi in nerazmnoževalnimi leti je bilo preživetje praviloma višje v letih brez razmnoževanja.

Povprečno leglo je na teh območjih obsegalo okoli pet do šest mladičev, vendar so se populacije razlikovale v pogostosti razmnoževanja. Izračunana povprečna življenjska doba samic je bila približno dve leti in štiri desetinke na nemškem območju, tri leta in tri desetinke v Angliji ter pet let in šest desetink v italijanskih Alpah. Pri samcih so primerljive ocene znašale približno dve leti in eno desetinko v Nemčiji, dve leti in osem desetink v Angliji ter štiri leta in osem desetink v italijanskih Alpah. Pri takšnem spremljanju izginotje označene živali lahko pomeni pogin ali odselitev. Raziskovalci samo z obravnavanimi temperaturnimi in padavinskimi podatki niso pojasnili razlik med območji bolje kot z njihovo geografsko pripadnostjo.

Viri: Lebl in sodelavci 2011 — Survival rates in a small hibernator, the edible dormouse: a comparison across Europe; uporabljene metode in rezultati, fizične strani 1–6

Ali lahko prespi tudi poletje?

Hoelzl in sodelavci so leta 2015 opisali polhe iz Dunajskega gozda v letu s slabim obrodom. Pri sedemnajstih živalih so pridobili skoraj celoletni zapis telesne temperature. Osem jih je prezimovanje začelo že junija ali julija; pet jih je v podzemnih zatočiščih ostalo najmanj enajst mesecev. Najdaljše obdobje je pri odrasli samici trajalo tristo šestinštirideset dni.

Zgodnje poletno umikanje je bilo povezano z večjimi telesnimi zalogami ob prebujanju spomladi. Živali so lahko poletno mirovanje povezale z naslednjim zimskim obdobjem in tako skoraj izpustile dejavno sezono. Njihovo mirovanje ni bilo neprekinjeno: temperaturni zapisi so v dolgem obdobju pokazali od deset do osemindvajset ponovnih ogretij. V dejavnem delu leta so raziskovalci zabeležili tudi krajšo dnevno otrplost, večinoma med dopoldanskim in zgodnjim popoldanskim počitkom. Pri treh polhih so opazili večdnevna obdobja, najdaljše okoli sto enainšestdeset ur. Čas umika je bil med spremljanimi osebki zelo različen.

Viri: Hoelzl in sodelavci 2015 — How to spend the summer? Free-living dormice can hibernate for 11 months in non-reproductive years; neposredno prebrane metode, rezultati in razprava

Kako ponudba semen vpliva na razmnoževanje?

Lebl in sodelavci so leta 2010 objavili poskus v Dunajskem gozdu. V letu z delnim bukovim obrodom so na delu območja od konca maja do sredine julija dodajali sončnična semena. Dodajanje so končali pred vrhom dojenja. Med samicami z znanim razmnoževalnim izidom jih je na območju z dodano hrano skotilo dvaindvajset od triindvajsetih; na primerjalnem območju enaindvajset od šestintridesetih.

Dodajanje ni povzročilo zaznavnega povečanja telesne mase samic, njihova masa pa ni napovedovala odločitve za razmnoževanje. Med odraslimi samicami se jih je razmnoževalo okoli štiriindevetdeset odstotkov, med enoletnimi okoli devetintrideset odstotkov. Pri odraslih samicah na primerjalnem območju je povprečno leglo obsegalo 6,8 mladiča, na območju z dodano hrano pa 4,8. Dodatna hrana v tem poskusu torej ni povečala povprečnega legla. Avtorji so rezultat razlagali kot odziv na informacijo o prihodnji ponudbi semen, ne zgolj na trenutno telesno zalogo. Velikost legel so ugotavljali šele približno deset dni po rojstvu, zato izmerjeno število ni nujno enako številu novorojenih mladičev.

Viri: Lebl, Kürbisch, Bieber in Ruf 2010 — Energy or information? The role of seed availability for reproductive decisions in edible dormice; neposredno prebrane metode, rezultati in razprava

Prostor za prezimovanje pod zemljo

Jurczyszyn je leta 2007 primerjal podzemne votline prostoživečih polhov in živali v ujetništvu. V sedeminsedemdesetih od triinosemdesetih pregledanih votlin je prezimoval en polh. Šestdeset votlin je imelo značilno ovalno obliko. Pri prostoživečih živalih so ležale od osemnajst do sedemdeset centimetrov pod površjem; mediana globine je bila trideset centimetrov.

Prostornina izmerjenih votlin prostoživečih polhov je segala od približno štiristo trideset do tisoč sto sedemdeset kubičnih centimetrov. Raziskava ni pokazala povezave med telesno maso prezimujoče živali in prostornino njenega zatočišča. Razlike v prostornini med samci in samicami ter med prostoživečimi in ujetniškimi živalmi niso bile statistično značilne. Mediana prostornine sedemnajstih izmerjenih votlin prostoživečih živali je bila šeststo sedemdeset kubičnih centimetrov. Pri triinštiridesetih votlinah živali v ujetništvu je znašala osemsto sedemintrideset kubičnih centimetrov.

Viri: Jurczyszyn 2007 — Hibernation cavities used by the edible dormouse, Glis glis; neposredno prebrani javni izvirni izvleček

Več očetov v enem leglu

Weber in sodelavci so v raziskavi iz leta 2018 preverili očetovstvo v sedmih leglih polhov iz Dunajskega gozda. Leta 2014 so vzorčili sedem mater, šestintrideset mladičev in petnajst odraslih samcev, ki bi lahko bili očetje. Z dvema različnima postopkoma genetske analize so pri vseh sedmih leglih ugotovili večkratno očetovstvo: mladiči iste matere so imeli različne očete.

Postopka nista dala povsem enake ocene števila očetov, vendar sta bila skladna glede večkratnega očetovstva. Pri enem postopku sta se z vzorčenimi samci ujemala le dva ugotovljena očeta, pripisana petim mladičem. Očetje drugih mladičev niso bili zajeti med preverjenimi kandidati. Raziskava kaže razmnoževalne stike z več samci v tej populaciji. Postopek COLONY je za posamezna legla ocenil od dva do štiri očete, povprečno tri; za vsa legla skupaj štirinajst različnih očetov. Postopek GERUD je ocenil manjše število, ker išče najmanjše število očetov, ki še pojasni ugotovljene dedne znake.

Viri: Weber in sodelavci 2018 — Multiple paternity in a population of free-living edible dormice (Glis glis); neposredno prebrane javne izvirne metode, rezultati in razprava

Kratka otrplost in večdnevno mirovanje

Wilz in Heldmaier sta leta 2000 primerjala dnevno otrplost, poletno mirovanje in hibernacijo v poskusu s polhi, ki so se lahko prosto gibali ob spreminjajoči se temperaturi okolja. Spremljala sta telesno temperaturo, porabo kisika in izločanje ogljikovega dioksida. Kratka dnevna obdobja so trajala od tri do enaindvajset ur, zimska posamezna obdobja pa od devetintrideset do sedemsto oseminšestdeset ur.

Hitrost ohlajanja in zmanjševanja presnove ter največje ustvarjanje toplote ob ponovnem ogrevanju se med primerjanimi oblikami niso razlikovali. Razlikovala se je predvsem dolžina posameznega obdobja. Med daljšimi obdobji sta bila minimalna presnova in telesna temperatura nižji, manjša pa tudi razlika med temperaturo telesa in okolja. Enaka sta bila tudi trajanje ponovnega prebujanja in njegova energijska cena. Raziskovalca sta dnevno otrplost opredelila kot znižanje presnove in telesne temperature pod dvaintrideset stopinj, omejeno na manj kot štiriindvajset ur.

Viri: Wilz in Heldmaier 2000 — Comparison of hibernation, estivation and daily torpor in the edible dormouse; neposredno prebrani javni izvirni izvleček

Polh kot prebivalec slovenskega kraškega podzemlja

Slavko Polak je v raziskavi iz leta 1997 zbral podatke o navadnem polhu v triinštiridesetih jamah na visokih planotah južne Slovenije. Prisotnost je ugotavljal iz stečin, iztrebkov, dlak in poginulih živali, dodal pa je neposredna opažanja živih polhov. V večini jam z očitnimi sledovi polhov dostop kune belice ni bil mogoč.

Polak je navadnega polha zaradi pogostih pojavov v jamah obravnaval kot jamskega prebivalca. Opozoril je tudi na možno prehransko povezavo z jamskimi organizmi: iztrebki in poginuli polhi lahko v podzemlje prinašajo hranila. To je v izvlečku navedeno kot možen pomen, ne kot izmerjena količina hrane za določeno jamsko vrsto.

Viri: Polak 1997 — The use of caves by the edible dormouse (Myoxus glis) in the Slovenian karst; neposredno prebrani javni izvirni izvleček, ne celotni PDF