Nokotin sivček: prepoznavanje in življenje

Kako ga prepoznamo

Zgornja stran sprednjih kril je rjava, čeznjo pa poteka belkast marmoriran vzorec. Zadnja krila so zgoraj bolj enotno rjava; ob robu imajo niz drobnih belih pik, ki se nadaljuje tudi na sprednjih krilih. Temna obarvanost pomaga metulju, da se na soncu hitro ogreje.

Zaradi rjavo-sivega videza in vzorca, omejenega predvsem na sprednja krila, se lahko zlije z okolico.

Ob mirovanju pogosto drži krila položena drugo čez drugo, podobno kot nekateri nočni metulji. Značilno je tudi, da se ustavi na tleh, pogosto na golih ali vlažnih mestih. Tam se greje in iz prsti sprejema v vodi raztopljene minerale.

Let je hiter in navadno nizek; po kratkem letu se metulj pogosto spet spusti na tla ali nizko rastje.

Viri: Notranjski regijski park · Sodelavci Wikipedije: Erynnis tages

Topla in odprta okolja

Vrsta je toploljubna in se pojavlja v različnih odprtih okoljih, če so dovolj topla. Najraje ima suhe, cvetoče travnike, uspeva pa lahko tudi na manjših sončnih površinah, kot so opuščeni kamnolomi, železniški nasipi in cestni robovi. Primerna so tudi suha travišča z redkim rastjem in zaplatami gole prsti.

Metulji se zadržujejo nizko, zato jim ustrezajo kraji, kjer rastje ne zastira tal.

V Sloveniji je nokotin sivček po navedbah Notranjskega regijskega parka razširjen po vsej državi, od nižin do gozdne meje, pogostejši pa je v nižinah. Širši evropski vir opisuje vrsto kot razširjeno od zahodne Evrope proti vzhodu do vzhodne Azije. Na severu in v gorah je zaradi krajšega toplega dela leta lahko le ena generacija.

Viri: Notranjski regijski park · Sodelavci Wikipedije: Erynnis tages

Odrasli metulji in prehrana

Odrasli metulji se pojavljajo v dveh generacijah. Prva leta od aprila do junija, druga pa od julija do septembra. V severnejših krajih in na večjih nadmorskih višinah je lahko samo ena generacija.

Metulji večino časa preživijo blizu tal, kjer se sončijo ali iščejo vlažno prst. Obiskujejo tudi cvetove. Zabeleženi obiski vključujejo nekatere rumeno cvetoče metuljnice ter cvetove žajblja in timijana.

Samci lahko čakajo na tleh ali nizkih rastlinah in se premaknejo proti mimoidočim žuželkam, ki so primerne velikosti; tako iščejo samice. Obiščejo tudi mrhovino in iztrebke. Samica na zeleno zgornjo stran lista odloži drobno rebrasto jajčece, ki je sprva svetlo rumeno, pozneje pa postane oranžno rdeče.

Viri: Notranjski regijski park · Sodelavci Wikipedije: Erynnis tages

Gosenica in razvoj

Samice odlagajo jajčeca posamič na zgornjo stran listov hranilnih rastlin. V Sloveniji navedeni gostiteljski rastlini sta nokota (Lotus sp.) in navadna podkvica (Hippocrepis comosa). Gosenica se podnevi skriva v zavetju iz predenih listov, hraniti pa se prihaja predvsem ponoči.

Liste si poveže s svilnatimi nitmi in iz njih oblikuje skrivališče.

Ko odraste, si gosenica pripravi večji listni ovoj, v katerem prezimi. Spomladi se zabubi, ne da bi se pred tem še naprej hranila; iz bube se nato razvije odrasel metulj. Pri potomcih, ki pripadajo poletni generaciji, so poletni listni ovoji rahlejši, medtem ko je prezimovališče gostejše in bolje zaščiteno pred vodo.

Viri: Notranjski regijski park · Sodelavci Wikipedije: Erynnis tages