Physella acuta: levi zasuk hišice in hitro razmnoževanje

Ko gledamo v ustje, je odprtina na levi

Levi zasuk je eden najlažje razumljivih prepoznavnih znakov. Hišico si predstavljamo s konico navzgor in ustjem obrnjenim proti opazovalcu. Pri tej vrsti je ustje na levi strani. Takšna usmeritev jo razlikuje od številnih drugih sladkovodnih polžev. Hišica nima poklopca, s katerim bi žival odprtino zaprla kot z vratci. Je tanka, razmeroma gladka in svetlo roževinaste do rjavkasto rumene barve.

Zavoji se zaključijo v koničastem vrhu, med njimi pa so vidne poglobljene meje. Zadnji zavoj je napihnjen in ustje široko, podobno ušesu. Največje navedene mere so približno šestnajst milimetrov v višino ter devet milimetrov v širino. Takšna mera se nanaša na hišico, ne na celotno iztegnjeno telo. Drobnega osebka zato ni smiselno samodejno obravnavati kot mladico velikega mlakarja.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Morningstar in Daniel, USGS: Physella acuta

Tanko hišico dopolnjujejo tipalnice in plaščevi izrastki

Telo je sivkasto, lahko tudi modrikasto ali temneje obarvano. Pod tanko hišico pogosto prosevajo svetlejše oziroma zlate pege plašča. Plašč je mehko tkivo, ki obdaja del notranjih organov in sodeluje pri tvorbi hišice. Tipalnici sta dolgi, tanki ter skoraj prosojni; drobni temni očesi sta pri njunem vznožju. Noga, s katero se polž premika, je ozka in se zadaj konča v koničastem repnem delu.

Ob robovih plašča so prstasti izrastki, ki deloma segajo čez hišico. Vrstni opis jim pripisuje dopolnilno pridobivanje kisika in zaznavanje dotika, kar je pomembno pri srečanju z drugimi živalmi. To pomeni, da poleg zunanje apnenčaste oblike pri določanju opazujemo tudi živo telo. Podobni prazni hišici dveh vrst sta lahko precej manj povedni kot pregled hišice, tipalnic in plaščevega roba skupaj.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Morningstar in Daniel, USGS: Physella acuta

Zrak uporablja tudi podvodni polž

Physella acuta ima dihalno votlino, prilagojeno uporabi kisika iz zraka in vode. Pogosto jo najdemo blizu gladine, kjer lahko dostopa do atmosferskega zraka. To je ena izmed lastnosti, ki ji omogočajo življenje v razmerah, kjer raztopljenega kisika ni vedno veliko. Vodni polži zato ne predstavljajo ene same skupine z enotnim načinom dihanja: pri tej vrsti imajo pljuča pomembno vlogo.

Dihanje zraka pomaga pojasniti uspevanje v hranilno bogatih vodah ter v različnih umetnih vodnih telesih. Vendar izraz evtrofna voda označuje obogatenost s hranili, ne samodejno stalne odsotnosti kisika. V takšnem okolju se razmere spreminjajo skozi čas in med posameznimi deli vode. Polž lahko uporablja dostop do gladine, ne da bi zato postal neobčutljiv za vse vrste onesnaženja ali druge okoljske obremenitve.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Morningstar in Daniel, USGS: Physella acuta

Od ribnikov in potokov do kanalov

Vrsta uporablja jezera, ribnike, reke, potoke in jarke. Zabeležena je tudi v akumulacijah, namakalnih sistemih in odtočnih vodah. Nekatera takšna bivališča imajo močno spremenljivo količino vode. Širok izbor prostora je pomemben za njeno širjenje, saj novega območja ne more naseliti samo v enem zelo ozko opredeljenem tipu vodnega telesa. Primeren prostor lahko najde tudi v okolju, ki ga je človek precej preoblikoval.

V naravi je del združbe drugih nevretenčarjev, rastlin in rib. Na različnih površinah uporablja hrano, sama pa je dosegljiva plenilcem. Zato samo podatek, da je nekje navzoča, še ne opiše celotnega odnosa do drugih prebivalcev. Poleg razmer za dihanje sta pomembni razpoložljiva hrana in možnost uspešnega razmnoževanja. Te lastnosti se lahko med majhnim jarkom, ribnikom ter večjim jezerom precej razlikujejo.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Morningstar in Daniel, USGS: Physella acuta

Alge, drobne obloge in organski ostanki

Hrano strga s strgačo oziroma radulo. To je ustna struktura z drobnimi zobci, s katero uporablja obloge na podvodnih površinah. Med hrano so zelene alge, kremenaste alge in rastlinska snov, pomemben pa je tudi organski drobir. Na tak način povezuje nastajanje rastlinske snovi ter njeno razkrajanje z lastno rastjo. V akvariju lahko uporablja tudi ostanke hrane, ki jih ne pojedo druge živali.

Njena številčnost je v akvarijskih razmerah lahko povezana s količino razpoložljive hrane. Vrstna predstavitev navaja opažanja, da pretirano dodajanje hrane ribam in kozicam spremlja močno razmnoževanje teh polžev. To ni dokaz, da se vsak nenaden porast zgodi iz povsem istega razloga. Pokaže pa povezavo med razpoložljivimi organskimi viri in živaljo, ki jih zna uspešno uporabiti ter vložiti v nastanek potomstva.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Morningstar in Daniel, USGS: Physella acuta

Sunkovito obračanje hišice ob nevarnosti

Če se na hišico skuša pritrditi počasen plenilec, jo lahko polž hitro zavrti. Pri tej skupini takšno gibanje omogoča poseben mišični sklop. Sunkovito premikanje otežuje oprijem pijavkam in nekaterim plenilskim ličinkam. Vrstni opis navaja zasuke do približno sto dvajset stopinj. Obramba je zato dejavno gibanje, pri katerem mehko telo in hišica delujeta skupaj, ne samo pasivno skrivanje v trdem ovoju.

Uspešnost je odvisna od načina napada. Pred hitro gibljivimi vodnimi stenicami, ki polža dejavno zasledujejo, isto obračanje ni enako učinkovito. Tudi odsotnost poklopca zato ne pomeni popolne odsotnosti zaščitnih možnosti. Vrsta združuje gibanje, obliko hišice in odzive mehkega telesa. Posamezen obrambni način pa ne ustavi vseh plenilcev, saj se ti razlikujejo po hitrosti, načinu oprijemanja in doseganju plena.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji

Dvospolnost, parjenje in možnost samooploditve

Vsak odrasel osebek ima moške in ženske razmnoževalne organe. Razmnožuje se lahko z drugim osebkom ali s samooploditvijo. V naravnih populacijah pogosto prevladuje oploditev med različnimi osebki, možnost samooploditve pa postane pomembna, kadar partnerjev primanjkuje. To je ena izmed lastnosti, ki lahko pomaga ob začetni naselitvi novega prostora. Ne pomeni pa, da sta oba načina v vseh populacijah enako pogosta.

Razvojna zrelost za parjenje z drugim polžem lahko nastopi prej kot začetek samooploditve. Raziskovalni pregledi omenjajo čas nekaj tednov do prvih možnosti parjenja ter poznejši začetek samooploditve v delu laboratorijskih populacij. Takšne razlike pojasnjujejo, zakaj izoliran mlad osebek ne odlaga nujno oplojenih jajc takoj. Razmnoževalno stanje je povezano z razvojem in okoliščinami, ne zgolj s tem, da vrsto uvrščamo med dvospolnike.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Dillon in Jacquemin, 2015: dednost oblike hišice

Jajčni skupki so pritrjeni na podvodno podlago

Jajca odlaga v podolgovatih želatinastih ovojih, ki jih pritrdi na kamen, utrjeno blato ali celo hišice drugih osebkov iste vrste. Takšni ovoji združujejo več zarodkov v en skupek. Vrstni pregled opisuje hitro razmnoževanje in veliko število jajc, ki jih odrasli osebki ustvarijo v življenju. Zaradi razmeroma kratkega časa med generacijami se lahko število polžev ob primernih razmerah poveča precej hitro.

Raziskovalci jajčne skupke uporabljajo tudi pri laboratorijskem gojenju. Spremljajo lahko izleganje, nadaljnjo rast in pojav razmnoževalne dejavnosti potomcev. Pri primerjavi različnih populacij je treba upoštevati tako starost kot razmere gojenja. Velika plodnost in kratek generacijski čas sta uporabna za poskuse, vendar številke iz nadzorovanega gojenja niso samodejno število jajc ali dolžina življenja vsakega osebka v naravnem jezeru.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Dillon in Jacquemin, 2015: dednost oblike hišice

Hišica se odziva na okolje in dedne lastnosti

Med osebki obstaja precejšnja raznolikost oblike hišice. Poskusi kažejo odzive na temperaturo, razmere v potoku ali ribniku in navzočnost plenilcev, ki drobijo hišice. Takšno spreminjanje oblike zaradi okolja imenujemo fenotipska plastičnost. Pri nekaterih poskusnih populacijah je bila ob signalih plenilcev hišica debelejša. Posamezna majhna razlika med hišicama zato še ne dokazuje dveh različnih vrst.

Del razlik je tudi deden. Dillon in Jacquemin sta v primarni raziskavi primerjala Physa acuta ter drugo vrsto, Physa carolinae, z laboratorijskimi križanji. Prva je imela bolj napihnjene, druga bolj vretenaste hišice. Pri potomcih in starših sta merila več telesnih razmerij. Nekatere mere oblike so pokazale izrazit dedni delež, pri drugih je bilo razmerje drugačno. Oblika tako ni zgolj odtis okolja ali samo nespremenljiva dedna lastnost.

Pri opisanih poskusih s signali plenilcev je debelina hišice segala približno od petnajstih do petintridesetih stotink milimetra. Raziskovalci so pri osebkih, nastalih s samooploditvijo, opisali tanjše hišice in šibkejši odziv na plenilske signale. Z obrambno lastnostjo sta bila torej povezana tako okoljski dražljaj kot način nastanka potomstva. Enaka osnovna oblika hišice lahko zato spremlja različne stopnje zaščite. Razliko v debelini je treba ločiti od različne velikosti cele živali: bolj široka ali dolga hišica ni samodejno tudi debelejša. Takšni odzivi pomagajo pojasniti, zakaj se nevarnost plenjenja med osebki iste vrste lahko razlikuje.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Dillon in Jacquemin, 2015: dednost oblike hišice

Zakaj stara različna imena ne pomenijo vedno različnih vrst

Vrsta je bila opisana iz Francije leta 1805 pod imenom Physa acuta. Pozneje so iz različnih ameriških območij opisali podobne polže z drugimi imeni. Molekularne raziskave in razmnoževalni poskusi so več takšnih imen povezali z isto obravnavano vrsto. Med pogosto uporabljene sinonime sodijo Physa heterostropha, Physella integra in Physella cubensis. Pri branju stare literature je zato nujno preverjanje pomena uporabljenega imena.

To ne pomeni, da so vsi podobni polži iste vrste. V omenjenem poskusu s Physa carolinae so nastali križanci prve generacije, ki pa so bili sterilni. Raziskovalci so vrsti zato obravnavali ločeno. Pri določanju sta koristna pregled živega telesa in primerjava več znakov; pri zahtevnejših vprašanjih se temu pridružijo molekularni podatki. Različna imena in različna oblika tako zahtevajo razlago, ne avtomatičnega združevanja vseh zapisov.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Morningstar in Daniel, USGS: Physella acuta · Dillon in Jacquemin, 2015: dednost oblike hišice

Severnoameriški izvor in svetovna razširjenost

Čeprav so jo najprej znanstveno opisali v Franciji, sodobne raziskave njen izvor povezujejo s Severno Ameriko. Natančna meja prvotnega območja znotraj te celine ostaja predmet razprav. Širjenje po drugih delih sveta so povezovali s trgovino z rastlinami in akvaristiko. Polž ali njegovi jajčni skupki lahko potujejo skupaj z materialom, ki ga človek prevaža zaradi povsem drugega namena.

Danes je zabeležena na vseh celinah razen Antarktike. Takšna razširjenost se je oblikovala z več prenosi in poznejšim širjenjem, ne nujno z enim samim izhodiščnim potovanjem. Njeno uspešnost povezujejo s široko okoljsko toleranco, hitro rastjo populacije in prilagodljivim razmnoževanjem. Ob tem lahko z nekaterimi drugimi polži sobiva, drugod pa se uveljavi kot zelo številčna vnesena vrsta. Krajevni odnosi so zato pomembni tudi pri tako razširjeni živali.

Viri: Physella acuta: vrstna predstavitev na Wikipediji · Morningstar in Daniel, USGS: Physella acuta