Plodova vinska mušica: skriti razvoj v zorečem sadju

Samec s pegama in samica z nazobčano leglico

Odrasla mušica je navadno dolga približno dva do tri milimetre. Ima rdeče oči, svetlo rjavo do rumenkastorjavo oprsje in zadek s črnimi prečnimi pasovi. Na prvi pogled je podobna drugim vinskim mušicam. Pri samcu je posebej uporaben znak temna pega ob sprednjem robu blizu konice vsakega krila. Za fotografijo je zato primeren pogled od zgoraj ali rahlo s strani, pri katerem se vidita obe krili, ne samo glava z rdečimi očmi.

Samica nima enakih izrazitih temnih krilnih peg. Njena ključna posebnost je leglica, organ na koncu zadka, s katerim odlaga jajčeca. Rob leglice je nazobčan in dovolj čvrst, da predre kožico občutljivega sadeža. Ta drobna zgradba povezuje prepoznavanje z načinom življenja: samica lahko uporabi sadež, ki za številne sorodne vinske mušice še ni dostopen. Pri samici je za zanesljivo določitev pomemben povečan prikaz tega dela telesa.

Pri opažanju ločimo odraslo žuželko od poškodbe ploda. Krilna pega je znak na mušici, udrtina pa posledica dogajanja na sadežu. Oboje skupaj je uporabnejše od same barve mušice ali splošne ugotovitve, da je sadje mehko. V posodi s poškodovanim sadjem se lahko zbirajo tudi druge vrste vinskih mušic.

Viri: Walsh in sodelavci (2011): Drosophila suzukii: Invasive Pest of Ripening Soft Fruit Expanding its Geographic Range and Damage Potential

Jajčece, tri ličinkine stopnje in buba

Samica lahko na posameznem mestu v plodu odloži približno eno do tri jajčeca. Isti sadež lahko obišče več samic, zato več ličink v eni češnji ni nujno potomstvo enega samega odlaganja. Jajčeca so prosojna do mlečno bela in se razvijajo znotraj sadeža. Število obiskov ploda in primernost njegove kožice tako vplivata na dogajanje, ki ga od zunaj sprva skoraj ne opazimo.

Ličinka je belkasta, valjasta in zelo majhna; ob izleganju je dolga manj kot milimeter, pozneje lahko doseže približno tri in pol milimetra. Temnejši ustni deli izstopajo iz svetlega telesa. Med rastjo preide skozi tri razvojne stadije, torej stopnje med levitvami. Ves ta čas se hrani v mehkem tkivu ploda. Rjava, mehka in udrta mesta so povezana s hranjenjem ter izgubljanjem čvrstosti sadeža.

Sledi buba, razvojna stopnja med ličinko in odraslo mušico. Zabubljenje je mogoče v sadežu in zunaj njega. Ovojnica bube se med razvojem spreminja: sprva je mehkejša in sivorumenkasta, pozneje postane trša in rjavkasta. Buba se ne nadaljuje v še večjo ličinko, ampak se v njej oblikuje odrasla žuželka. Ko odrasli osebek izstopi, se začne gibljivi del kroga, povezan z iskanjem hrane, partnerja in mesta za naslednje odlaganje jajčec.

Viri: Walsh in sodelavci (2011): Drosophila suzukii: Invasive Pest of Ripening Soft Fruit Expanding its Geographic Range and Damage Potential

Zakaj je zoreč sadež posebej občutljiv

Nazobčana leglica omogoča začetek napada pred obiranjem. Vbod za jajčece pusti drobno poškodbo kožice; poznejše hranjenje ličink povzroča nadaljnje mehčanje in posedanje tkiva. Poškodovani predel lahko nato naselijo glive, bakterije in druge vinske mušice. Na enem plodu se zato lahko preplete neposredna poškodba zaradi te vrste in poznejše kvarjenje. Napad ni zgolj posledica tega, da bi mušico privabila že povsem gnila hrana.

Med njenimi gostitelji so češnje, maline, robide, borovnice, jagode in različni drugi mehki plodovi. Gostitelj je rastlina, na kateri je mogoč razvoj potomcev, ne vsaka rastlina, na kateri sede odrasla mušica. Odrasli osebki lahko uporabljajo tudi poškodovano ali fermentirajoče sadje. V starejših japonskih opazovanjih je opisano še hranjenje odraslih s hrastovim sokom, kadar priljubljenih plodov ni bilo na voljo. To ne pomeni, da se ličinke razvijajo v hrastovem lesu.

Zorenje različnih rastlin se časovno prekriva. Mušica tako ni vezana samo na kratek čas zorenja ene sorte češenj: primerna hrana in plodovi za odlaganje se skozi sezono pojavljajo na različnih rastlinah. Za pridelovalca je zato pomembno tudi dogajanje po končanem obiranju ene sadne vrste, zlasti kadar v bližini začenja zoreti druga občutljiva vrsta.

Viri: Walsh in sodelavci (2011): Drosophila suzukii: Invasive Pest of Ripening Soft Fruit Expanding its Geographic Range and Damage Potential

Potrjeni razvoj v Sloveniji in samonikli gostitelji

Slovenska strokovna priporočila prvo ugotovitev vrste pri nas postavljajo v leto 2010, na Primorsko in v Posavje.

Raziskovalci Gozdarskega in Kmetijskega inštituta Slovenije so julija 2019 na štirinajstih mestih, predvsem ob gozdnih robovih, nabrali plodove različnih rastlin. V laboratoriju so spremljali izlet odraslih mušic; kadar jih po tednu ni bilo, so plodove odprli in iskali ličinke. Tako so ločili rastline, na katerih bi vrsta lahko živela, od tistih z dejansko potrjenim napadom. Med potrjenimi gostitelji v njihovi preglednici sta navadna kalina in črna murva. Gostitelji torej niso omejeni na urejene sadne nasade. Hkrati navzočnost potencialne gostiteljske rastline sama zase še ne dokazuje, da je njen plod napaden.

Viri: de Groot, Kavčič in Razinger (2020): Confirmed and potential wild hosts of the spotted wing drosophila in Slovenia · Slovenske strokovne ustanove: Strokovna priporočila za obvladovanje plodove vinske mušice

Odločilna je tudi temperatura ploda

Mušica se na toploto ne odziva samo s hitrejšim ali počasnejšim razvojem. Temperatura vpliva tudi na njeno gibanje in izbiro mesta za jajčeca. V raziskavi Univerze v Hohenheimu so samicam ponudili borovnice različnih površinskih temperatur na isti napravi. Raziskovalci so nato prešteli odložena jajčeca. Takšna postavitev je omogočila primerjavo izbire med plodovi, ki so bili odraslim žuželkam dostopni hkrati.

V tem laboratorijskem poskusu je bila približno polovica jajčec odložena v borovnice s površinsko temperaturo med 19,7 in 24,8 °C. Odlaganje je upadalo pri temperaturah pod 15 in nad 28 °C. To sta opisa opazovanega odziva, ne zagotovljeni meji, pri katerih v nasadu nenadoma ni več nevarnosti. Poskus je pokazal odlaganje tudi zunaj najožjega priljubljenega razpona. Pomembna podrobnost je prav temperatura površine sadeža, ki se lahko razlikuje od temperature zraka.

V drugem delu raziskave so odrasle osebke pred poskusom prilagodili različnim temperaturam. Tisti, ki so bili vajeni hladnejših razmer, so na temperaturnem gradientu izbirali hladnejše predele in bili občutljivejši na skrajno vročino. Predhodne razmere torej vplivajo na odziv, ne samo temperatura v trenutku opazovanja. Iz posameznega vročega popoldneva zato ni mogoče sklepati, da je lokalna populacija izginila. Mušica se v naravi lahko tudi premakne v drugačen mikroprostor, medtem ko je bilo njeno gibanje v poskusu omejeno.

Viri: Zerulla, Augel in Zebitz (2017): Oviposition activity of Drosophila suzukii as mediated by ambient and fruit temperature

Več rodov in preživetje hladnega obdobja

Ob ugodnih razmerah se razvoj od jajčeca do odraslega osebka hitro ponavlja. V strokovnem pregledu so povzeta laboratorijska opazovanja, pri katerih je razvoj do samice, ki že odlaga jajčeca, pri približno 18 °C trajal dvanajst do petnajst dni. Ob drugačnih temperaturah je bil čas drugačen. Število rodov je zato rezultat razmer v celotni sezoni, ne nespremenljiva lastnost, ki bi jo lahko brez lokacije zapisali z eno samo številko.

Pri preživetju zime je posebej pomembna odrasla stopnja. Mraz lahko povzroči veliko smrtnost, vendar izgube izpostavljenih osebkov niso isto kot izginotje celotne populacije iz krajine. Zavetje, trajanje mraza in predhodno prilagajanje ustvarijo drugačne razmere od kratkega laboratorijskega preizkusa. Za opazovalca sta zato ločeni vprašanji, ali v določenem trenutku vidi dejavno mušico in ali lahko vrsta preživi hladni del leta. Poznejši ponovni pojav ni dokaz, da se je vsa populacija šele takrat prvič priselila.

Zimska oblika ni druga vrsta mušice. Raziskovalci so pri osebkih iz Hood Riverja v Oregonu opazovali, da so proti zimi naraščali delež temneje obarvanih osebkov in dolžine kril. Sezonsko razliko so nato poustvarili v laboratoriju: kombinacija desetih stopinj Celzija ter dvanajstih ur svetlobe in dvanajstih ur teme je dala temnejšo obliko z daljšimi krili. Spremembe so povezane z razmerami med razvojem in prehodom med generacijami, ne s tem, da bi posamezna odrasla mušica z leti pridobivala daljša krila.

Pri primerjavi preživetja pri eni stopinji Celzija so zimski osebki obeh spolov živeli dlje od poletnih. Poletne primerjalne osebke so vzredili pri dvajsetih stopinjah, s šestnajstimi urami svetlobe ter osmimi urami teme. Za to prednost ni dovolj samo temnejša barva na fotografiji: raziskava je povezala sezonsko podobo s fiziologijo in odzivanjem na razmere. Preučevanje izražanja genov je pokazalo tudi manjšo dejavnost procesov, povezanih z nastajanjem jajčec. To podpira razlago razmnoževalnega mirovanja, pri katerem samica v neugodnem delu leta začasno omeji razmnoževanje. Tako lahko preživetje in intenzivno odlaganje jajčec potekata v različnih obdobjih. Spomladansko nadaljevanje razvoja zato ni odvisno samo od novih zorečih plodov, temveč tudi od osebkov, ki so hladno obdobje že preživeli.

Viri: Walsh in sodelavci (2011): Drosophila suzukii: Invasive Pest of Ripening Soft Fruit Expanding its Geographic Range and Damage Potential · Shearer in sodelavci (2016): Seasonal cues induce phenotypic plasticity of Drosophila suzukii to enhance winter survival

Ulov odraslih in pregled plodov se dopolnjujeta

Prehranske pasti privabljajo odrasle mušice z vonjem hrane. Med uporabljanimi vabami so raztopine s kvasovkami, sladkorjem, kisom ali vinom. Takšna past ni isto kot pregled sadeža z ličinkami: pokaže ulov odraslih v svoji okolici. Ker lahko privabi tudi druge vinske mušice, je treba ulovljene osebke določiti. Pri prvem prepoznavanju samice je povečava posebej koristna; pri samcu pomagata značilni krilni pegi.

Smiselno je zapisati datum ulova in sadno vrsto, ki takrat zori, ter ločeno pregledati plodove. Sam podatek o številu vseh drobnih muh v pasti ne pove, koliko je plodove vinske mušice in koliko sadežev vsebuje njene ličinke. Prav tako se lahko ranljivost spremeni med zaporednimi obiranji, ko ostajajo na rastlinah vedno bolj zreli plodovi.

Slovenska priporočila poudarjajo spremljanje mušic in poškodb ter več povezanih preventivnih ukrepov. Prehranske pasti uporabljajo tudi za druge vinske mušice, zato priporočajo pregled ulova s povečevalnim steklom ali stereomikroskopom in prvo določanje ob pomoči poznavalca. Za domači vrt je uporabno predvsem zgodnje prepoznavanje vrste in razvojnih stopenj, ne sklepanje, da je vsaka mušica nad sadjem isti škodljivec.

Viri: Walsh in sodelavci (2011): Drosophila suzukii: Invasive Pest of Ripening Soft Fruit Expanding its Geographic Range and Damage Potential · Slovenske strokovne ustanove: Strokovna priporočila za obvladovanje plodove vinske mušice