Poljska voluharica je čokat glodavec s kratkim repom in sivorjavim kožuhom. Hrani se predvsem z rastlinami ter je pomemben plen sov, ujed in malih zveri.
Poljska voluharica v slovenski raziskavi
Franc Janžekovič, Mateja Polc, Polona Petovar in Tina Klenovšek so leta 2017 v reviji Acrocephalus objavili raziskavo prehrane lesne sove Strix aluco na območju Slovenskih goric. Uporabili so izbljuvke iz desetih krajev, zbrane v obdobju 1984–2015. Poljska voluharica je v preglednici plena navedena s 395 osebki. Ti predstavljajo 18,6 odstotka vsega ugotovljenega plena.
Preglednica ji pripisuje 9875 gramov ocenjene biomase oziroma 16,6 odstotka biomase celotnega plena. Pri preračunu je uporabljena povprečna masa 25 gramov iz starejše literature. Avtorji niso vsake voluharice stehtali ob ulovu: rezultat je izračunan iz števila ugotovljenih osebkov in izbrane referenčne mase.
Kraji in čas zbiranja izbljuvkov
V seznamu vzorčnih krajev so Pesniški dvor, Maribor, Ciringa, Zgornje Partinje, Spodnje Partinje, Vukovski dol, Drankovec, Vurberk, Biš in Dornava. Časi zbiranja se med kraji razlikujejo. Za Pesniški dvor je naveden april 2015; za Maribor leto 1986, januar 1995 in leto 2002. V Ciringi so zbirali avgusta 1994 in oktobra 1996, v Zgornjih Partinjah junija 1996, v Spodnjih Partinjah julija istega leta. Vukovski dol je zastopan z majem 1998, Drankovec z majem 1984.
Pri Vurberku je navedeno obdobje 1994–2012, pri Bišu april 1984 in pri Dornavi januar 2004. V isti preglednici je 40 travniških voluharic, 108 osebkov Microtus subterraneus ter 234 primerkov, določenih kot Microtus sp.
Slovenska raziskava v tabeli krajev razlikuje tudi mesta najdbe izbljuvkov. Pesniški dvor je zastopan z zapuščeno stavbo in 731 enotami celotnega plena, Spodnje Partinje z zapuščeno stavbo in 425, Zgornje Partinje pa z zapuščeno stavbo in 69. Za Maribor je navedena stenska niša v aktivni stavbi na Vrbanski cesti 30 ter 309 enot plena. V Ciringi je pri zapuščeni stavbi navedenih 213, v Vukovskem dolu 21, v Drankovcu pa 67. Vurberški vzorec iz nasada borovcev obsega 251 enot plena; biški iz nasada smrek 22 in dornavski iz nasada smreke 13. Te količine opisujejo vse ugotovljene vrste plena posameznega vzorca.
Celinsko območje in otoška naselitev
Pregled Animal Diversity Web območje poljske voluharice opisuje od severne Španije do južnega roba Finske ter proti vzhodu do Mongolije. Na južnem robu omenja vzhodno Turčijo. Navaja tudi ločene skupine ob obali Črnega morja v Ukrajini, severno od Ardabila v Iranu ter v jugovzhodnem Kazahstanu in severozahodni Kitajski. Še ena opisana ločena skupina sega iz severne Mongolije v južno Rusijo v bližino Bajkalskega jezera.
Orkneysko voluharico pregled obravnava kot podvrsto, ki je bila v prazgodovini prenesena na Orkneyske otoke ob škotski obali. Prihod umešča približno 4500 let v preteklost. Genetske podatke povzema kot podporo izvoru iz Francije ali Španije. Vrsta je v pregledu opredeljena kot palearktična; njeno celinsko območje zajema evropske in azijske predele, otoško pojavljanje pa vključuje tudi pretekle prenose z ljudmi.
Pri ukrajinski skupini Animal Diversity Web leta 2017 podrobneje navaja obalni pas od Alupke skoraj do Feodozije ter razširjenost proti notranjosti skoraj do Nižnogirskega. Pri skupini okoli Bajkalskega jezera opisano območje na severu doseže Irkutsk, na vzhodu pa Angarsk. Severnoiranska skupina je po istem pregledu severno od Ardabila.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
Travišča, pašniki in obdelovalne površine
Animal Diversity Web poljsko voluharico vključuje v gozdove, pašnike, travnike in kmetijske površine. Višinski razpon sega od morske gladine do 3000 metrov. Med talnimi okolji našteva travnata območja, grmišča in gozd ter posebej omenja kmetijsko rabo. Pri iskanju hrane uporablja kritje travne ruše in podzemne prehode. Rastline so hkrati hrana in del kritja nad rovnim sistemom. Pregled jo opisuje kot žival, ki živi v skupinah, uporablja rove in se na površju odziva na gibanje bližnjih osebkov.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
Rastlinska hrana in ponovni obiski nahajališč
Osnova prehrane so zelnate rastline in trave, poljska voluharica pa uživa tudi kmetijske rastline. Animal Diversity Web med rastlinsko hrano navaja liste, semena, zrnje in cvetove. Hrano išče pod površjem ali pod kritjem trave. Pregled povzema raziskavo prehrane, v kateri so se dušikove snovi v želodčni vsebini razlikovale glede na leto, spol, življenjsko okolje in starost. Mladi, še nedozoreli osebki so imeli več teh snovi kot starejši; pri odraslih samicah je pregled navedel manjši vnos kot pri odraslih samcih.
Spremembe med leti so bile povezane tudi s spremembami mikrohabitata. Animal Diversity Web opisuje tudi prostorsko pomnjenje virov hrane: ko voluharica najde nahajališče hrane, ga lahko obiskuje večkrat, dokler se ne izčrpa. Na kmetijskih površinah lahko z objedanjem listnatih delov rastlin in trav poškoduje pridelek; pregled ta učinek obravnava v povezavi s kmetijsko rabo.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
Skupinsko življenje in odziv na plenilce
Animal Diversity Web vrsto opisuje kot pretežno dnevno dejavno in brez zimskega spanja. Skupinski osebki ostajajo dovolj blizu, da zaznajo gibanje drugih. Ob pojavu plenilca lahko obstanejo ali stečejo v rov. Pregled poudarja vid in sluh pri zaznavanju nevarnosti ter usklajeno odhajanje na površje po hrano. Odziv posamezne voluharice je povezan z bližino drugih osebkov, katerih premike lahko zazna. Pri vznemirjenju lahko oddaja visok, oster glas.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
Poznano in nepoznano okolje
Pregled povzema poskuse Tikhonove in sodelavcev iz leta 2008 z družinskimi skupinami v poznanem in nepoznanem okolju. V nepoznanem prostoru so bile voluharice zadržane in niso takoj zapustile gnezd; pri nekaterih je do raziskovanja minilo več dni. Ko so se gibale zunaj gnezda, so se samci in samice poskušali skriti. Samice so več stikov vzpostavljale s samci kot z drugimi samicami. Samci so pogosteje začeli agresivne stike, samice pa so se jim pogosteje izogibale.
V poznanem okolju se je agresivnost samic do drugih samic povečala, povečala sta se tudi gibanje in iskanje hrane. Samice so bile v primerjavi s samci manj gibljive in so se zadrževale zunaj gnezd. Za območja gibanja pregled po Wangu iz leta 2013 navaja povprečno 197,8 kvadratnega metra pri samcih ter 140,6 kvadratnega metra pri samicah. Pri obeh spolih se je uporabljeno območje poleti povečalo.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
Parjenje in sezonski koledar
V pregledu Animal Diversity Web se več samcev pari z več samicami v isti sezoni. Povzetek raziskave Borkowske in Ratkiewicza iz leta 2010 omenja tudi poskuse samcev, da bi si v času parjenja zagotovili dostop do ene ali več samic. Samica se do brejosti lahko pari večkrat, zato imajo mladiči istega legla lahko različne očete. Obdobje razmnoževanja je po povzetku Wanga iz leta 2013 praviloma od začetka aprila do začetka oktobra. Največja populacijska številčnost je povezana z obdobjem od julija do septembra.
Pregled navaja spolno dozorevanje samic pri približno 38 dneh, samcev pa pri 56 dneh. Brejost traja približno 21 dni. Povprečno število mladičev v leglu je 5,1, povprečno število legel na leto pa 5,5 med obravnavanimi populacijami. Ob rojstvu je povprečna masa mladiča 1,85 grama. Odstavljanje poteka pri približno dvajsetih dneh, ko povprečna masa doseže okoli 8,9 grama.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
Samostojne in skupinske samice z mladiči
Samice po pregledu rodijo same ali v skupini. Skupinsko kotenje povezuje z razmerami, v katerih je smrtnost odraslih velika, na primer kadar se samica ne vrne z iskanja hrane. Druge samice lahko tedaj skrbijo za osirotele mladiče. Pregled za skupino navaja največ petnajst mladičev, kar ni enako velikosti posameznega legla. V naravi vezi med parom niso nujno trajne in samec lahko po parjenju pri negi mladičev ne sodeluje.
Pri poskusih v ujetništvu so opisali tudi samčevo sodelovanje pri negi. Povzetek Gromova iz leta 2013 navaja, da sta se oba starša zadrževala nad mladiči in jim namenjala približno podobno količino časa. Ležanje nad mladiči ter lizanje sta bila obravnavana kot pomembni tipni spodbudi. Prisotnost samca med vzrejo je bila povezana tudi s poznejšo sposobnostjo samčevih mladičev za nego lastnih potomcev.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
Sove, ujede in mali plenilci
Animal Diversity Web med plenilci poljske voluharice našteva pegasto sovo, navadno postovko, kanjo, podlasice in domače mačke. Za postovke v razmnoževalnem obdobju poudarja voluharice kot hrano odraslih in njihovih mladičev. Povzetek Hallejeve raziskave iz leta 1988 opisuje pogostejši ulov voluharic kot miši pri postovkah in kanjah. Postovke so pretežno lovile samce. Pozimi so izbirale težje poljske voluharice, poleti pa pogosteje tiste, ki še niso dosegle odraslosti. Slovenska raziskava iz Slovenskih goric vrsto neposredno potrjuje tudi kot plen lesne sove.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web · Janžekovič, Polc, Petovar in Klenovšek (2017): Prehrana lesne sove na območju Slovenskih goric, Acrocephalus 37(172/173): 45–53
Gostitelj zajedavcev in povezava s plenilci
Animal Diversity Web povzema tudi zajedavce poljske voluharice. Pri prebavni glisti Trichuris arvicolae po raziskavi Sancheza, Deveveyja in Bizeja iz leta 2011 navaja pogostejšo okuženost samic kot samcev. Pri trakulji Taenia taeniaeformis opisuje večjo pojavnost spomladi in jeseni kakor poleti.
Poljska voluharica je vmesni gostitelj zajedavca Sarcocystis cernae, njegov končni gostitelj pa je navadna postovka. Pregled po Hoogenboomu in Dijkstri iz leta 1987 navaja, da so bile okužene voluharice bolj dovzetne za ulov postovk. V pregledu je naveden še Echinococcus multilocularis: voluharica je vmesni gostitelj, rdeča lisica pa končni gostitelj.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
Zapis dolgoživosti v ujetništvu
Animal Diversity Web za poljsko voluharico navaja najdaljše zabeleženo življenje v ujetništvu 4,8 leta. Podatek v bibliografiji povezuje z zbirko dolgoživosti sesalcev v ujetništvu, ki jo je leta 2005 objavil Richard Weigl.
Viri: Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
Spremljanje evropskih populacij in porast leta 2019
Jens Jacob in sodelavci so leta 2020 objavili primerjavo spremljanja poljske voluharice v obdobju 2016–2019. Vključili so Češko, Francijo, Nemčijo, Madžarsko, Španijo in Nizozemsko. Na Češkem so šteli dejavne vhode v rove na hektarju lucerne, detelje ali trajnega travinja. V francoski Franche-Comté so ob transektih beležili iztrebke, sveže odrezano travo in hodnike. V nemški Turingiji so uporabljali lovne pasti, na jugu Madžarske v Prekodonavju pa živolovne pasti na lucerniščih. V obeh primerih so izide izražali glede na sto lovnih noči. Na Nizozemskem so na travinju Frizije šteli vhode v rove na kvadratni meter. Francoski popis je prisotnost preračunal po odsekih desetih korakov; frizijsko spremljanje je zajelo šotna in glinena tla.
Za špansko Kastiljo in Leon sta bili vključeni dve živolovni podatkovni zbirki z lucernišč, žitnih polj, neobdelanih površin in robov. Poletno številčnost leta 2019 so primerjali s povprečjem od pomladi 2016 do pomladi 2019. Na Češkem je bila 2,4-krat večja, v španskih zbirkah 7,4-krat oziroma 3,3-krat, na Nizozemskem pa 5,9-krat večja. V Nemčiji in na Madžarskem so zabeležili približno podvojitev. Francoska številčnost je ostala majhna po zadnjem porastu leta 2016. Razprava povzema ciklične poraste v razmikih treh do petih let; ob vrhuncih lahko gostota preseže dva tisoč osebkov na hektar.
Pogosta vprašanja o vrsti
Kako velika je poljska voluharica?
Animal Diversity Web navaja povprečno maso odraslega osebka 27,5 grama in povprečno telesno dolžino 113,66 milimetra.
Preverite vir odgovoraKaj jé poljska voluharica?
Predvsem zelnate rastline in trave, pa tudi liste, semena, zrnje in cvetove.
Preverite vir odgovoraAli prespi zimo?
Animal Diversity Web je ne opisuje kot vrsto, ki bi prezimovala v zimskem spanju.
Preverite vir odgovoraKateri slovenski vir jo potrjuje?
Raziskava prehrane lesne sove v Slovenskih goricah iz leta 2017 navaja 395 osebkov v vzorcu iz obdobja 1984–2015.
Preverite vir odgovoraKoliko časa traja brejost?
Pregled Animal Diversity Web navaja približno 21 dni, odstavljanje mladičev pa pri približno 20 dneh.
Preverite vir odgovoraKateri plenilci jo lovijo?
Med navedenimi plenilci so pegasta sova, postovka, kanja, podlasice in domače mačke.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- Sierra Noble (2017): Microtus arvalis, Animal Diversity Web
- Janžekovič, Polc, Petovar in Klenovšek (2017): Prehrana lesne sove na območju Slovenskih goric, Acrocephalus 37(172/173): 45–53
- Jacob in sodelavci (2020): Europe-wide outbreaks of common voles in 2019, Journal of Pest Science 93: 703–709; DOI 10.1007/s10340-020-01200-2
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.