Poljska vrana: svetla baza kljuna in gnezda visoko v krošnjah

Odrasla ptica ima golo bazo kljuna

Poljska vrana je velika približno 44 do 46 centimetrov, razpon peruti pa je okoli 81 do 99 centimetrov. Perje je črno in se na soncu lahko modrikasto ali modrovijolično blešči. Na glavi, vratu in ramenih je gosto ter deluje svilnato. Oko je temno rjavo, noge črne, kljun pa sivkasto črn.

Najznačilnejši znak odrasle ptice je svetla gola koža pred očesom in okoli baze kljuna. Zaradi nje je kljun videti še daljši, glava pa bolj izbočena. Pri določanju se zato osredotočimo na celotno povezavo svetlega obraza, kljuna in čela, zlasti kadar stoji med drugimi črnimi pticami.

Okoli nog ima nekoliko bolj razmršeno, ohlapno perje, ki lahko daje vtis pernatih hlačk. V letu so njene peruti sorazmerno daljše in ožje kot pri črni vrani. Pri usmerjenem letu zamahuje precej enakomerno, okoli kolonije pa lahko tudi jadra in kroži.

Mlade poljske vrane še nimajo gole kože ob kljunu. Obraz je operjen, zato so precej podobnejše črnim vranam kot odrasle ptice. Kljun je pri njih vseeno razmeroma tanek, perje pa ima manj izrazit lesk in deloma rjavkast videz. Obrazna peresa izgubljajo postopno, približno po prvem polletju življenja.

Znanstveno ime Corvus frugilegus je vrsta dobila že v Linnejevem opisu leta 1758. Drugi del imena pomeni približno nabiralec plodov. Ime se nanaša na zbiranje rastlinske hrane, celoten jedilnik pa vključuje tudi živalski plen.

Viri: Wikipedija: Rook

Poljska vrana v Sloveniji

V Sloveniji gnezdi v posameznih kolonijah nižin osrednjega in severovzhodnega dela države. Na severovzhodu je lahko številna tudi med preletom in prezimovanjem; drugje je redkejša.

Njen značilen življenjski prostor je odprta kmetijska krajina s travniki, pašniki in njivami. V dosegu prehranjevališč potrebuje primerna visoka drevesa za kolonijo. Ta lahko stojijo v parku, drevoredu ali ob naselju, zato gnezdišča niso nujno sredi gozda. Strnjeni gozdovi zanjo niso značilen prehranjevalni prostor.

Številne evropske populacije ostajajo v širšem območju vse leto, severne pa se jeseni pomikajo proti jugu. Ob koncu poletja in jeseni se posamezne skupine združujejo v večje jate. Zimsko število ptic na določenem mestu je zato lahko precej drugačno od števila parov, ki tam gnezdijo spomladi.

Viri: DOPPS: Poljska vrana · Wikipedija: Rook

Močan kljun za preiskovanje tal

Poljska vrana je vsejeda. Rastlinski del prehrane vključuje žita, različna semena, korenine, plodove, jagodičje in želod. Med živalsko hrano so posebej pomembni deževniki in ličinke žuželk, ki jih poišče s kljunom v tleh. Pobira tudi hrošče, pajke, polže in druge majhne živali.

Med hranjenjem hodi po odprti površini in se občasno premakne s poskokom. Kljun zapiči v podlago, pregleduje zemljo in iz nje izvleče plen. Tako je njeno hranjenje tesno povezano z dostopnostjo hrane v vrhnjih plasteh tal. Na sveže obdelani njivi lahko izkoristi razkrite živali in rastlinske ostanke.

Občasno zaužije tudi manjšo vretenčarsko žival, jajce, mladiča druge ptice ali mrhovino. Ob naseljih uporablja ostanke človeške hrane. Njena prilagodljivost ji omogoča prehajati med naravnimi viri, poljščinami in začasno dostopnimi ostanki, pri čemer se jedilnik spreminja z letnim časom ter okolico.

V gnezditvenem obdobju je živalska hrana posebno pomembna. Pri raziskavi na vzhodu Poljske so se med pomladjo spreminjali tudi rastlinski ostanki v izbljuvkih: spomladi so bili pogosti deli žit, pozneje pa se je povečal delež semen drugih rastlin in plodov. Ptica tako uporablja različne vire, ko postanejo dostopni.

Viri: Wikipedija: Rook · Czarnecka in Kitowski (2013): raznašanje semen

S hranjenjem lahko prenaša tudi semena

Izbljuvek je skupek neprebavljivih ostankov hrane, ki jih ptica izloči skozi kljun. V takšnem gradivu so lahko deli žuželk, rastlinski ostanki, drobni kamenčki in semena. Pri poljski vrani izbljuvki pod gnezditvenimi kolonijami omogočajo vpogled v to, kaj je prinesla s prehranjevališč v okolici.

Czarnecka in Kitowski sta v vzhodni Poljski preučila 739 izbljuvkov, zbranih pod sedmimi kolonijami. V njih sta našla tudi semena, ki so ohranila sposobnost kalitve. Pomen prenosa ni omejen na namerno nabiranje plodov: drobna semena lahko ptica zaužije tudi skupaj z drugo hrano. Pri preizkusu v rastlinjaku so vzklila semena 15 rastlinskih vrst. Med najdenimi semeni so bile zastopane rastline njiv, travnikov in ruderalnih površin, torej tudi tiste, ki rastejo na prekopanih ali drugače spremenjenih tleh. Semena niso bila enakomerno razporejena po vseh izbljuvkih, temveč jih je veliko vsebovalo le malo vzorcev.

Del rastlinskih vrst, katerih semena so našli v izbljuvkih, je rasel tudi pod kolonijami. Uspešen prenos semena še ne pomeni, da bo na novem mestu zrasla rastlina; za kalitev in obstanek potrebuje ustrezne talne ter svetlobne razmere. Poljska vrana pa s premikanjem med polji in drevesi povezuje takšne ločene površine.

Poljska vrana ima pri semenih dve povezani vlogi: z zaužitjem lahko seme uniči, del semen pa prepelje nepoškodovanih. V raziskavi so bili žitni deli pogosto razdrobljeni, nekatera manjša semena pa so ostala cela. Pod drevesi v koloniji se tako srečajo rastlinsko gradivo z odprtih površin, živalski ostanki in druga vsebina, ki jo ptice prinesejo s hranjenjem.

Viri: Czarnecka in Kitowski (2013): raznašanje semen

Partnerja v družabni koloniji

Poljske vrane oblikujejo dolgotrajne pare, ki ostajajo povezani tudi v jatah. Med dvorjenjem se samec večkrat prikloni, povesi peruti, razpre rep in se oglaša. Samica lahko odgovori s počepom in tresenjem peruti. Pomembno vlogo ima tudi ponujanje hrane.

Partnerja se lahko dotikata s kljunoma in si izkazujeta bližino tudi zunaj pomladnega dvorjenja. Opisano je medsebojno podpiranje ob sporih z drugimi pticami ter ponoven stik s partnerjem po takšnem dogodku. Kolonija tako združuje veliko parov, vendar so odnosi znotraj nje tudi osebni in trajnejši.

Bližina številnih gnezd prinaša tekmovanje. Vejice in mehko gradivo lahko ptice odvzamejo sosedom, čeprav jih nabirajo tudi neposredno na drevesih in tleh. Med gradnjo je zato poleg prinašanja novih vej opaziti obiskovanje tujih gnezd, prerivanje in glasno branjenje svojega mesta.

Viri: Wikipedija: Rook

Odprta gnezda na vrhovih dreves

Za razliko od kavke poljska vrana gnezda praviloma ne skrije v drevesno duplo. Zgradi odprto, skodeličasto konstrukcijo med vejami, običajno visoko v krošnji. Več parov uporablja isto drevo ali bližnja drevesa. Pred olistanjem so takšne skupine gnezd pogosto dobro vidne že od daleč.

Gnezdo gradita oba partnerja. Samec prinese velik del gradiva, samica pa ga namešča v konstrukcijo. Zunanji del sestavljajo vejice, utrjene tudi z zemljo, mehkejšo notranjo oblogo pa trava, mah, koreninice, suho listje ali slama. Včasih uporabita ostanke gnezda iz prejšnjega leta.

Visoka drevesa in odprta tla opravljajo različni nalogi v njenem življenju. Krošnja omogoča postavitev kolonije, prehranjevanje pa poteka predvsem zunaj nje. Med opazovanjem se zato dobro vidi redno izmenjavanje prihodov s hrano ali gradivom in odhodov proti bližnjim odprtim površinam.

Viri: Wikipedija: Rook

Valjenje in oskrba mladičev

Britanski podatki BTO navajajo običajno tri do štiri jajca in približno 15 do 16 dni valjenja, ki ga opravlja samica. Mladiči gnezdo navadno zapustijo po 32 do 34 dneh. Običajno ima par eno leglo v letu. Ti razponi opisujejo britansko spremljanje gnezd in niso slovensko povprečje.

Jajca so modrikasto zelena do sivkasto zelena, s številnimi sivimi in rjavimi lisami. Med valjenjem samec samici prinaša hrano. V prvih dneh po izvalitvi samica greje mladiče, samec pa oskrbuje gnezdo. Pozneje pri prinašanju hrane sodelujeta oba. BTO za britanske ptice navaja značilno velikost jajca okoli 40 krat 28 milimetrov in maso približno 16 gramov.

Hrano za mladiče odrasla ptica prenaša tudi v razširjenem delu grla, zato njen kljun med vračanjem ni nujno poln jasno vidnih večjih kosov. Starša hranita mladiče tudi po odletu. Mlada ptica na tleh ali veji v bližini odrasle tako lahko še vedno spada v obdobje družinske oskrbe.

BTO za britanske ptice navaja začetek gnezdenja običajno pri dveh letih. Pri pticah, ki dosežejo gnezditveno starost, je značilna življenjska doba približno šest let. Posamezne lahko živijo precej dlje: britanski obročkovalski rekord, naveden v istem profilu, znaša 22 let in 11 mesecev.

Viri: Wikipedija: Rook · BTO BirdFacts: Rook

Hripavi klici in dogajanje okoli kolonije

Najznačilnejše oglašanje je hripav kaah oziroma kraa, ki je lahko po tonu in dolžini precej različen. Ptica se oglaša v letu ali sede, pri čemer lahko razpre rep in se prikloni. Ob koloniji slišimo tudi višje krike, bolj brneče zvoke in krajše, skoraj čivkajoče glasove.

Jeseni se skupine združujejo in ob večerih zbirajo pred odhodom na prenočišče. Poljske vrane lahko prenočujejo skupaj s kavkami, zato poslušanje razkrije več vrst klicev. Med letom se večja jata včasih usklajeno obrača, posamezne ptice pa izvajajo strme spuste in druge akrobatske obrate.

Prenočišče in gnezditvena kolonija nista vedno isto mesto. Velik del ptic prenočuje v gozdiču ali nasadu, nekateri osebki pa ostanejo blizu kolonije. Zjutraj se razpršijo proti prehranjevališčem. Opazovanje večernega zbiranja zato pokaže drugo prostorsko razporeditev kot pomladno spremljanje gnezd. Opisani jutranji premiki proti hrani lahko segajo tudi do približno deset kilometrov od prenočišča, kar poveže več različnih površin v okolici.

Med člani skupine so opisane tudi igre, kot sta spuščanje in ponovno lovljenje predmeta ter zibanje na veji. Takšne dejavnosti dopolnjujejo bolj usmerjene premike med prehranjevališčem in gnezdom. Pri daljšem spremljanju jate zato opazimo tudi gibanje, ki ni neposredno povezano z nabiranjem hrane ali gradiva.

Viri: Wikipedija: Rook · Wikipedija: Saatkrähe

Kaj so pokazali poskusi s kamenčki

Poljske vrane so sposobne prilagodljivega reševanja nalog. Bird in Emery sta v raziskavi, objavljeni leta 2009, štirim pticam v ujetništvu ponudila cev z vodo in plavajočo nagrado, ki bi jo dosegle z zvišanjem gladine. Vse štiri so problem rešile tako, da so v cev spustile kamenčke in dvignile plavajočo ličinko do kljuna.

Tri ptice, ki so nadaljevale poskuse, so se hitro naučile uporabljati večje kamenčke in razlikovati med cevjo z vodo ter cevjo z žagovino. Šlo je za raziskovalne naloge s pticami, ki so imele predhodne izkušnje z napravami. Rezultati kažejo sposobnost učenja in učinkovite uporabe lastnosti predmetov v takšnem okolju.

Viri: Bird in Emery (2009): uporaba kamenčkov