Povodna rovka (Neomys fodiens): prepoznava, potapljanje in prehrana

Družina rovk in rod Neomys

Mammal Society povodno rovko uvršča med sesalce v red Eulipotyphla in družino Soricidae, torej rovke. Rod je Neomys, znanstveno vrstno ime pa Neomys fodiens.

Viri: Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Prepoznava: temen hrbet, svetel trebuh in koničast gobček

Povodna rovka ima zelo koničast gobček, majhni očesi in drobna uhlja. Kožuh na zgornji strani telesa je temen, Mammal Society ga opisuje kot črnega. Spodnja stran je navadno sivkasto bela ali rumenkasto bela. Med temno hrbtno in svetlo trebušno obarvanostjo je ostra meja. Dlake so kratke, goste in žametaste. Britanski vrstni opis omenja še šop belih dlak na uhljih ter bele dlake okoli oči.

Posebnost so toge svetle dlake ob robovih stopal in na spodnji strani repa. Repni niz dlak oblikuje nekakšen greben oziroma kobilico. Starejši pregled Animal Diversity Web te ščetine obravnava kot verjetno pomoč pri plavanju. Pri povodni rovki imajo zobje rdečkaste konice. Samica ima pet parov seskov.

Viri: Bridget Fahey: Neomys fodiens, Animal Diversity Web, 1999 · Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Dolžina telesa, repa in masa

Mammal Society navaja dolžino glave s trupom od 67 do 96 milimetrov. Rep meri od 45 do 77 milimetrov, masa pa od 12 do 18 gramov. Povodno rovko opisuje kot največjo britansko rovko, kar je primerjava z rovčinimi vrstami v tamkajšnji favni.

Viri: Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Razlike od drugih rovk, miši in voluharic

Britanski pregled med podobnimi vrstami posebej obravnava malo in navadno rovko. Mala rovka je občutno manjša, ima rjavkast kožuh in bolj izbočeno glavo. Njen rep je bolj dlakav, vendar nima srebrnkastega grebena na spodnji strani, kakršnega opisuje pri povodni rovki. V istem primerjalnem pregledu je mala rovka manj pogosto povezana z opazovanjem potapljanja in plavanja. Navadna rovka je opisana s tribarvnim kožuhom: temnim hrbtom, svetlejšima bokoma in še svetlejšo trebušno stranjo.

Miši imajo v primerjavi z rovkami razmeroma velika in izrazita uhlja ter večji očesi. Njihov gobček je manj ozek in manj koničast, rep pa daljši. Voluharice so navadno večje in imajo bolj zaobljen gobček. Drobna, manj izrazita uhlja so pri njih podobna splošnemu videzu rovčjih uhljev, vendar so oči rovk manjše.

Viri: Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Slovenski podatek: vrstni seznam za katastrsko občino Dovje

Publikacija Triglavskega narodnega parka Razprave in raziskave 14 iz leta 2007 vsebuje seznam živalskih vrst za katastrsko občino Dovje. Na nadaljevanju seznama, na tiskani strani 58, je zapisana »podvodna rovka« z znanstvenim imenom Neomys fodiens. Na isti strani je ločeno naveden Neomys anomalus.

Viri: TNP: Razprave in raziskave 14, 2007, seznam k.o. Dovje, tiskani strani 57–58

Evrazijska razširjenost in britanski opis

Animal Diversity Web uvršča povodno rovko v palearktično območje in njen areal opisuje kot evrazijski. Med območji razširjenosti našteva zahodno Sibirijo, sever Male Azije, pacifiško obalo Sibirije in Severno Korejo.

Mammal Society podrobneje obravnava britansko razširjenost. Vrsto navaja po celotni celinski Britaniji, na severu Škotske pa kot verjetno bolj krajevno razporejeno. Med večjimi otoki izrecno našteva Wight, Anglesey, Arran, Skye in Mull. Na Irskem, otočju Scilly in Kanalskih otokih je po istem pregledu ni. V britanskem opisu so gostote populacij nizke v primerjavi z večino drugih malih sesalcev.

Viri: Bridget Fahey: Neomys fodiens, Animal Diversity Web, 1999 · Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Bregovi, mokrišča in občasna najdišča daleč od vode

Povodna rovka je polvodni sesalec. Animal Diversity Web njen habitat postavlja ob bregove stoječih in tekočih sladkih voda ter v sosednje predele. Mammal Society ta opis konkretizira s potoki, rekami, ribniki, odvodnimi jarki, trstišči in močvirji. Posebej številna je lahko na rastiščih vodne kreše. Britanski pregled med življenjskimi okolji navaja tudi mešane gozdove.

Občasno se pojavi precej daleč od vode. Med takšnimi okolji Mammal Society našteva groba travišča, grmovje, gozdove in žive meje. Te pojave povezuje predvsem z razseljevanjem mladih osebkov. V primernem odseku brega lahko več rovk živi blizu druga drugi, čeprav je vsaka vezana na svoje območje.

Viri: Bridget Fahey: Neomys fodiens, Animal Diversity Web, 1999 · Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Potapljanje, kožuh in vračanje v rov

Pri potopu med zunanjimi dlakami gostega kožuha ostane zrak. Animal Diversity Web temu pripisuje povečano plovnost živali. Mammal Society poudari drugo lastnost istega kožuha: dlaka je gostejša kot pri drugih rovkah in učinkovito varuje pred mrazom ter mokroto. Povodna rovka se po britanskem opisu za vodnim plenom potaplja celo sredi zime.

Pregled Animal Diversity Web navaja potope, ki lahko trajajo do dvajset sekund. Po vrnitvi na kopno rovka hitro steče v rov in se kmalu pokaže skoraj suha. Vir to pojasni s tesnim prehodom skozi predor, kjer prst vpije vodo s kožuha. Iskanje hrane nato ponovi nekaj metrov naprej ob bregu potoka.

Viri: Bridget Fahey: Neomys fodiens, Animal Diversity Web, 1999 · Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Vodni in kopenski nevretenčarji ter manjši vretenčarji

Mammal Society kot glavno hrano našteva sladkovodne rakce, vodne drsalce in ličinke mladoletnic. Povodna rovka jih išče s potapljanjem in lovom pod vodo. Občasno poje tudi žabe, pupke in majhne ribe. Animal Diversity Web med plenom dodatno našteva polže, druge mehkužce, sladkovodne žuželke in dvoživke.

Hranjenje ni omejeno na vodni plen. Britanski opis izrecno navaja deževnike, kopenske polže in hrošče. Animal Diversity Web med kopenskimi žuželkami omeni tudi ličinke dvokrilcev. Skrivališča v rovih uporablja med odhodi na hranjenje; britanski pregled jo predstavi kot žival, ki iz rovov prihaja iskat nevretenčarje.

Viri: Bridget Fahey: Neomys fodiens, Animal Diversity Web, 1999 · Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Strupeni izloček pri obvladovanju plena

Povodna rovka ima strupeno slino, kar Mammal Society poudari kot nenavadno lastnost med sesalci. Izloček pomaga omamiti plen. Animal Diversity Web ga povezuje s podčeljustno žlezo in opisuje oslabitev uplenjenih živali. V starejšem pregledu je naveden tudi laboratorijski poskus: nekaj desetink miligrama nevrotoksične sline je hitro usmrtilo voluharico.

Viri: Bridget Fahey: Neomys fodiens, Animal Diversity Web, 1999 · Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Samotarsko življenje brez zimskega spanja

Povodna rovka je dejavna podnevi in ponoči. Pozimi ne hibernira. Vsak osebek praviloma uporablja svoj teritorij. Animal Diversity Web pri osebkih v ujetništvu navaja ozemeljsko vedenje in medsebojno agresivnost. V laboratorijski raziskavi so se osebki večino časa izogibali drug drugemu; kadar izogibanje ni uspelo, je lahko sledil neposreden spopad.

Isti starejši pregled za proučevane osebke ne opisuje običajne družbene hierarhije. Med načini zaznavanja navaja tip in kemične dražljaje.

Viri: Bridget Fahey: Neomys fodiens, Animal Diversity Web, 1999 · Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Britanski koledar legel, gnezdo in razvoj mladih

Mammal Society postavlja britansko razmnoževalno obdobje med april in september. Samice v tem času skotijo dva do tri zarode, v posameznem leglu pa navaja od tri do petnajst mladičev. Gnezdo je spleteno iz suhe trave. Običajno je v rovu ali pod ležečim deblom.

Animal Diversity Web za Anglijo navaja isti koledarski razpon od aprila do septembra, vendar drugačen razpon legla: od tri do dvanajst mladičev, pogosteje pet ali šest. Brejost po tem pregledu traja približno dvajset dni, dojenje pa približno dvakrat toliko.

Mammal Society opisuje sezonsko menjavanje generacij: odrasli po razmnoževanju odmrejo, mladi pa preživijo zimo in spolno dozorijo naslednjo pomlad. Razmnožujejo se poleti po svojem rojstvu. Njihovo življenje opisuje kot kratko, največ približno devetnajst mesecev. Ta življenjska doba in sezonski potek sta povzeta iz britanskega vrstnega opisa; starejši pregled Animal Diversity Web pri razvoju navaja spolno dozorevanje med šestim in osmim mesecem.

Podatkovni okvir Animal Diversity Web iz leta 1999 pri življenjski dobi navaja povprečno tri leta za življenje v naravi in 1,6 leta za ujetništvo.

Viri: Bridget Fahey: Neomys fodiens, Animal Diversity Web, 1999 · Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Izsuševanje, odstranjevanje obrežne vegetacije in onesnaževanje

Mammal Society med verjetnimi razlogi za upad številčnosti izpostavi izgubo življenjskega prostora in onesnaževanje vode. Izsuševanje ter čiščenje rečnih bregov lahko spremenita oskrbo z vodo, zmanjšata količino hrane, uničita rove in odstranita rastlinski pokrov. Opis omenja, da povodna rovka prenese precej motenj zaradi človekove dejavnosti, vendar izrecno našteje te posledice spreminjanja bregov.

Onesnaževala in pesticidi v vodi lahko v telo pridejo po dveh poteh: posredno s plenom in neposredno med negovanjem kožuha. Britanski pregled jo opisuje kot občutljivo za takšno onesnaženje. Hkrati opozori, da zaradi običajno majhne številčnosti ni preprosto ugotoviti, ali so populacije ogrožene. Na nekaterih območjih z dolgotrajnimi raziskavami je bila še vedno številna. Na strani objavljena britanska rdeča lista jo za Veliko Britanijo, Anglijo, Škotsko in Wales uvršča v kategorijo najmanj ogroženih vrst.

Viri: Mammal Society: Water shrew – vrstni opis in britanski podatki

Poskus podvodnega lova: pet povodnih rovk

Leszek Rychlik je leta 1997 objavil poskus, ki je primerjal iskanje hrane pri Neomys fodiens in Neomys anomalus. Osebke so ujeli v Białowieškem pragozdu na Poljskem, poskusni del pa izvedli v Osnabrücku v Nemčiji. Preizkusili so pet povodnih rovk in sedem osebkov druge vrste. V terariju je bil umetni potok s tekočo vodo, širok petindvajset centimetrov in povprečno prav toliko globok. Šest različic poskusa je predstavljalo različne življenjske razmere. Vsako žival so v posamezni različici spremljali tri zaporedne dni po šest ur.

Vedenje so v temi snemali z infrardečima kamerama; skupno so zbrali 738 ur posnetkov. Povodne rovke so našle hrano pod vodo. V različici, najbolj podobni naravnim razmeram, so našle povprečno 17,7 odstotka podvodnih obrokov, kadar na kopnem ni bilo hrane, pa 19,4 odstotka. Neomys anomalus v teh poskusih pod vodo ni pobiral hrane. Pri obeh vrstah je iskanje na kopnem trajalo dlje kot v vodi. Naravne strukture so izboljšale učinkovitost in podaljšale iskanje hrane; vpliv je bil izrazitejši pri Neomys anomalus.

Rychlik je v primerjavo vključil še rezultate štirih povodnih rovk, preizkušenih s podobno metodo v Ruthardtovi raziskavi iz leta 1990. Za ta primerjalni del navaja dodatnih 648 ur opazovanj.

V Rychlikovih poskusih je povodna rovka po odkritju skupine obrokov na istem podvodnem mestu opravila več zaporednih potopov in pobirala naslednje porcije. Na kopnem je v primerjavi z Neomys anomalus manj časa preiskovala travne ruše, več pa je brskala po prsti. Uspeh in učinkovitost kopenskega iskanja sta bila navadno večja, kadar je bila hrana naključno razpršena, kakor kadar je ležala v skupinah. Vpliv dodanih naravnih struktur na kopensko iskanje je bil pri povodni rovki šibkejši kot pri primerjani vrsti.

V sklepih raziskave Rychlik razlikuje potapljanje v vodo, globljo od desetih centimetrov, od brodenja v plitvini in iskanja po blatnih bregovih. Povodna rovka je uspešno iskala hrano na kopnem, vendar je pokazala izrazito težnjo k lovu v globlji vodi. Neomys anomalus je raziskoval korenine in spodnje dele rastlin ter potreboval gost rastlinski pokrov. Avtor njegovo območje brodenja opredeli kot plitvo vodo in mokra tla ob vodotokih ali ribnikih. Zaradi majhnega primerjalnega vzorca večino razlik obravnava kot težnje, potrebne nadaljnjega preverjanja.

Viri: Leszek Rychlik (1997): Differences in foraging behaviour between water shrews, Acta Theriologica 42, str. 351–386; uporabljene str. 351, 374–375 in 381

Trije zapisi povodne rovke v britanskem gozdnem popisu 1998

Aidan Marsh je v britanskem raziskovalnem poročilu iz marca 1999 med ulovljenimi malimi sesalci navedel tudi povodno rovko. Preglednica številka dve vsebuje en ulov pri prvem preverjanju pasti, dva nova osebka pri naslednjem in nobenega ponovnega ulova te vrste. Skupna vrstna vsota je tri. Pasti so postavili prvi dan ter jih preverili drugi in tretji dan. Poročilo je namenjeno gozdnemu popisu rumenogrle miši, vendar preglednica poimensko zajema tudi druge ujete sesalce. Povodna rovka v njej nastopa poleg gozdne in male rovke, belonoge in rumenogrle miši ter gozdne voluharice.

Viri: Aidan Marsh: The National Yellow-Necked Mouse Survey, The Mammal Society Research Report 2, marec 1999; tabela 2, tiskana 5