Pritlikava miš: oprijemljiv rep, prepletena gnezda in slovenski zapis

Pritlikava miš v slovenskem taksonomskem pregledu

Prirodoslovni muzej Slovenije v taksonomskem pregledu sesalcev navaja rod pritlikavih miši Micromys in vrsto pritlikava miš, Micromys minutus. Uvršča jo med mišje glodalce, ob belonogih miših, hišnih miših in podganah. Njen rod je drugačen od rodu Apodemus, v katerem so navedene vrste Apodemus flavicollis, Apodemus sylvaticus in Apodemus agrarius. Znanstveno ime v članku je Micromys minutus.

Viri: Prirodoslovni muzej Slovenije: Taksonomski pregled sesalcev, fizična str. 3

Majhno telo, top gobček in oprijemljiv rep

Mammal Society v britanskem vrstnem pregledu navaja dolžino telesa od 50 do 70 milimetrov in maso odraslih od štirih do šestih gramov. Rep opisuje kot približno enako dolg kot telo. Starejši pregled Francesce Ivaldi iz leta 1999 na Animal Diversity Web navaja telo od 55 do 75 milimetrov in rep od 50 do 75 milimetrov. Majhna miš ima top gobček z brčicami, mehko gosto dlako in precej široka stopala.

Hrbet je rjav z rumenkastim ali rdečkastim odtenkom, trebušna stran pa bela do svetlo rumenorjave. Rep je dvobarven in na samem koncu brez dlake. Zimski kožuh je po starejšem pregledu nekoliko daljši in gostejši od poletnega. Britanska predstavitev poudarja drobne oči in manj izrazita poraščena ušesa. Pri navadni belonogi in rumenogrli miši so oči in ušesa izrazitejši, telo pa večje.

Pri primerjavi s podleskom britanski opis opozarja na večje telo podleska, njegove večje črne oči in gosteje poraščen rep. Zlatorjava dlaka pritlikave miši se razlikuje od oranžnega oziroma rumenkastega videza podleska. Rumenogrla miš ima poleg tega značilen sklenjen rumen pas čez vrat. Pri pritlikavi miši take ogrlice ni med navedenimi razpoznavnimi znaki.

Mammal Society pri primerjavi s hišno mišjo navaja njen sivorjav videz, bolj masten kožuh in močan vonj. Hišna miš ima tudi večje oči in izrazitejša ušesa. Pri navadni belonogi in rumenogrli miši omenja temnejšo dlako na zgornji strani repa; te temne obarvanosti pri pritlikavi miši ne opisuje. Pri navadni belonogi miši posebej izpostavi podolgovato rumeno ali oranžno liso med sprednjima nogama.

V starejšem pregledu Ivaldi iz leta 1999 so zobje opisani kot razmeroma nizko kronasti, z zaobljenimi grbinami na grizni površini, razporejenimi v treh vzdolžnih vrstah. V istem anatomskem opisu sta žvekalna mišica in stranska čeljustna mišica pomaknjeni naprej na zgornji čeljustnici; pregled to povezuje z učinkovitim glodanjem.

Viri: Francesca Ivaldi 1999: Micromys minutus, Animal Diversity Web · Mammal Society: Harvest mouse, britanski vrstni pregled

Kako se oprime bilke

Oprijemljiv rep se lahko ovije okoli bilke in jo zadrži. Pritlikava miš lahko prime steblo z obema zadnjima stopaloma in repom, sprednji nogi pa ostaneta prosti za pobiranje hrane. Pri hoji po dolgih travnih steblih rep uporablja tudi za ravnotežje. Na vsakem stopalu ima pet prstov; zunanji je večji in po opisu ADW približno nasprotno postavljen drugim prstom, kar olajša oprijem.

Mammal Society opisuje zelo dejavno plezanje v območju stebel visokih trav in trstičja. Hranjenje je posebej izrazito ob mraku in zori. Žival je lahko dejavna tudi podnevi. Starejši ADW opis pri nevarnosti navaja počasno premikanje in negibno držo ob steblu. Če nevarnost vztraja, se miš spusti v temnejšo plast rastja pri tleh.

Britanski opis navaja izostren sluh in zaznavanje zvokov nevarnosti na razdalji do sedmih metrov. Poudarja tudi velike energijske potrebe majhnega toplokrvnega telesa zaradi velike površine glede na prostornino.

Viri: Francesca Ivaldi 1999: Micromys minutus, Animal Diversity Web · Mammal Society: Harvest mouse, britanski vrstni pregled

Visoko rastje in prostor za gnezdo

Britanski vrstni pregled našteva travišča z visoko travo, živice, robove njiv, cestne robove, trstičje in jarke. Med primernimi strukturami omenja tudi šopasto travo in slana močvirja. Pomembna je dovolj zapletena vegetacija, v kateri je mogoče zgraditi in pritrditi gnezdo. Miš uporablja pokončna stebla, prepletene liste in gosto rastje; njena spalna in razmnoževalna gnezda nastajajo v različnih delih tega prostora.

Viri: Mammal Society: Harvest mouse, britanski vrstni pregled

Evrazijska razširjenost in travnati habitati

Ivaldi v pregledu iz leta 1999 razširjenost postavlja v Evropo in severno Azijo. Opisuje pas od severozahodne Španije prek Evrope in Sibirije do Koreje. Na ruskem območju navaja severni rob približno pri petinšestdeseti stopinji severne širine, na jugu pa severni rob Mongolije. Ločeno omenja razdrobljene populacije na jugu Kitajske, proti Yunnanu.

Pri habitatih starejši opis poleg visokih travnikov in trstičja omenja grmičevje, prepredeno s travo, ter žitna polja. Za Italijo in vzhodno Azijo posebej navaja uporabo riževih polj. Prvotne habitate povezuje z vlažnimi površinami z visoko, dolgo obstojno travo ob rekah, jezerih in ribnikih. Po žetvi opisuje iskanje zavetja v plitvih rovih, skednjih ali silosih.

Viri: Francesca Ivaldi 1999: Micromys minutus, Animal Diversity Web

Prepletena trava, ki ostane povezana z rastlino

Pritlikava miš gradi kroglasta razmnoževalna gnezda iz žive trave. Liste razcepi po dolžini in trakove preplete v ogrodje. Mammal Society širino teh trakov navaja približno od enega do dveh milimetrov. Listi ostanejo pritrjeni na rastlino in s tem podpirajo gnezdo med okoliškimi bilkami. Gnezda so v gostih travah, ločju, žitih, travnatih živicah, jarkih in robidovju.

Britanski opis za razmnoževalno gnezdo navaja premer okoli deset centimetrov. V nižjih travah je navadno vsaj trideset centimetrov nad tlemi, v visokem trstičju pa lahko približno meter visoko. Samotna oziroma nerazmnoževalna gnezda so manjša, s premerom okoli pet centimetrov. Jeseni mnoga gnezda porjavijo; vidna vhodna odprtina lahko kaže, da je gnezdo prazno.

ADW iz leta 1999 opisuje tesno prepletene tri plasti travnih listov in mehko notranjo podlogo iz fino razcefranih listov ter trave. V gnezdu je lahko več vhodov. Samica odprtine v prvem tednu po kotitvi zapira, samcev pa vanj ne spušča. Za vsako leglo gradi novo gnezdo. Nerazmnoževalni osebki lahko po tem pregledu naredijo manj trdne strukture brez notranje podloge.

Viri: Francesca Ivaldi 1999: Micromys minutus, Animal Diversity Web · Mammal Society: Harvest mouse, britanski vrstni pregled

Britanski koledar legel in odraščanje

Mammal Society za Britanijo navaja razmnoževanje od konca maja do oktobra, največ rojstev pa avgusta. Običajno opisuje dve ali tri legla na leto, s približno šestimi mladiči v leglu. Ob milem vremenu so lahko legla še decembra. Ta koledar je britanski vrstni podatek. Starejši ADW opis navaja širši razpon velikosti legla od enega do trinajstih mladičev, najpogosteje od treh do osmih.

Mladiči se rodijo slepi in brez dlake. Britanski pregled navaja, da se okoli enajstega dne že podajajo iz gnezda, mati pa jih pri šestnajstih dneh zapusti; gnezdo jim ostane dostopno. ADW opisuje novorojenčke dolge približno dva centimetra in težke okoli enega grama. Oči se po tem starejšem opisu odprejo pri osmih do desetih dneh, odstavljanje in odhod iz gnezda pa umešča pri petnajstih do šestnajstih dneh.

ADW navaja, da se mladič že pri treh dneh lahko oprime travnega stebla. Za spolno zrelost v opisnem odstavku navaja petintrideset dni. Za prostoživeče živali opisuje največjo znano starost šestnajst do osemnajst mesecev, pri čemer jih malo preseže šest mesecev. Za ujetništvo ločeno navaja skoraj pet let. Mammal Society v britanskem pregledu življenjsko dobo opisuje s povprečjem osemnajstih mesecev.

Ivaldi v pregledu iz leta 1999 opisuje ponovno gonitev samice po kotitvi. Ob ugodnih razmerah lahko zato skoti več legel v hitrem zaporedju. Za naravo navaja, da samice običajno doživijo eno ali dve razmnoževalni sezoni, za ujetništvo pa ločeno omenja do devet sezon.

Viri: Francesca Ivaldi 1999: Micromys minutus, Animal Diversity Web · Mammal Society: Harvest mouse, britanski vrstni pregled

Semena, plodovi in nevretenčarji

Prehrana pritlikave miši vključuje semena, jagodičje in žuželke. Mammal Society poleg tega našteva mah, korenine, glive in žitne klase. ADW posebej omenja travna semena ter poletne žuželke in ličinke, med njimi molje, gosenice in kobilice. Miš izkorišča hrano, ki je na voljo v posameznem letnem času. V zimskem pomanjkanju jo starejši opis povezuje tudi z zalogami žita v silosih in kopicah sena.

Na žitnih klasih lahko po britanskem pregledu ostanejo značilni srpasto oblikovani ostanki hranjenja. Isti opis opazno škodo na žitnih posevkih označuje kot izjemno redko. Pritlikavo miš hkrati navaja med plenilci žuželk, ki so lahko kmetijski škodljivci. Njen način hranjenja združuje rastlinsko in živalsko hrano; ni izključno semenojeda.

Viri: Francesca Ivaldi 1999: Micromys minutus, Animal Diversity Web · Mammal Society: Harvest mouse, britanski vrstni pregled

Dejavnost v hladnem delu leta

Pritlikava miš ne hibernira. Pozimi je lahko manj dejavna, vendar ostane dejavna žival. ADW za hladnejše mesece opisuje spalna gnezda iz vzdolžno razcefranih travnih listov, položena pri tleh ali v plitvem rovu, kadar ni ustreznejšega zavetja. To so drugačna zatočišča od visoko nameščenega razmnoževalnega gnezda.

V starejšem opisu se majhna domača območja osebkov prekrivajo. Številčnost niha med leti in letnimi časi, vrh pa navadno doseže jeseni. Osebki se v hladnem obdobju lahko med seboj prenašajo, ob toplejšem vremenu pa postanejo bolj napadalni. Za samce v ujetništvu ADW posebej navaja ostre spopade ob skupni namestitvi. Odrasla samica po parjenju in pripravi razmnoževalnega gnezda samca odžene.

Viri: Francesca Ivaldi 1999: Micromys minutus, Animal Diversity Web · Mammal Society: Harvest mouse, britanski vrstni pregled

Plen več različnih živali

Mammal Society med plenilci pritlikave miši našteva podlasice, hermeline, dihurje, lisice, mačke, sove, ujede, vrane in celo fazane. Hladno in mokro vreme v britanskem opisu predstavlja pomemben vzrok smrtnosti. Žival je majhna, zato jo pri premikanju lahko zakriva gosta vegetacija; pri hranjenju na steblih pa jo lovijo različni ptiči in sesalci.

Viri: Mammal Society: Harvest mouse, britanski vrstni pregled

Raziskovalni zapis iz Slovenskih goric

Janžekovič, Polc, Petovar in Klenovšek so v raziskavi, objavljeni leta 2017 v reviji Acrocephalus, obravnavali prehrano lesne sove v Slovenskih goricah na podlagi gradiva iz obdobja 1984–2015. V tabeli sesalskega plena so za Micromys minutus navedli dvainštirideset osebkov. To je predstavljalo 2,0 odstotka uplenjenih živali v pregledanem vzorcu. Za pritlikavo miš so prikazali 294 gramov biomase in 0,5 odstotka skupne biomase plena.

Masa sedmih gramov v tabeli izhaja iz literaturnih mas, uporabljenih za izračun biomase. Avtorji so povprečne mase malih sesalcev povzeli po Šorgo iz leta 1993 ter po Kryštufku in Janžekoviču iz leta 1999. Ostanke sesalcev so prepoznavali iz izbljuvkov lesne sove. Prehranski zapis tako vsebuje določene ostanke plena, ne ulovljenih živih pritlikavih miši z lastno izmerjeno maso.

Vzorčna mesta so obsegala zapuščene stavbe, stensko nišo aktivne stavbe ter nasada bora in smreke. Raziskovalci so v primerjavo lokalitet vključili sedem vzorcev z več kot petdesetimi enotami plena; Drankovec in Vukovski dol so zaradi bližine združili. Biš in Dornavo so iz te primerjave izključili. To je prostorska zasnova raziskave prehrane lesne sove, v kateri je bila pritlikava miš ena izmed določenih vrst.

Viri: Janžekovič, Polc, Petovar in Klenovšek (2017): Prehrana lesne sove v Slovenskih goricah, Acrocephalus 37 (172/173): 45–53; uporabljene fizične str. 47, 48, 49 in 51

Britansko spremljanje gnezd

V Britanskem otočju Mammal Society vrsto opisuje predvsem južno od osrednjega Yorkshira, navaja pa tudi pojavljanje na Škotskem in v Walesu. Leta 2021 je začela nacionalni prostovoljski popis pritlikave miši, ki temelji na vsakoletnem iskanju gnezd. Za iskanje gnezd vrstna predstavitev navaja obdobje od oktobra do marca. Predmet pregleda so predvsem dobro opazna razmnoževalna gnezda v vegetaciji.

Med britanskimi grožnjami opis našteva spreminjanje gospodarjenja s habitatom in kmetijskih postopkov, požig strnišč, uporabo kombajnov ter pesticidov. Na britanskem rdečem seznamu predstavitev loči skoraj ogroženo vrsto v Veliki Britaniji, kritično kategorijo na Škotskem in ranljivo v Walesu.

Viri: Mammal Society: Harvest mouse, britanski vrstni pregled

Britanski rezultati iskanja gnezd v letih 2023–2024

Mammal Society je za tretjo sezono nacionalnega popisa, od oktobra 2023 do marca 2024, poročala o 435 popisih in skupaj 1.618 najdenih gnezdih. V predhodni sezoni 2022–2023 je bilo 843 popisov in 2.091 gnezd. Preglednica rezultatov novejše sezone loči 1.178 gnezd iz popisov ter 440 gnezd iz 387 dodatnih zapisov prisotnosti. Pri 726 gnezdih iz popisov so bile zapisane podrobnosti o položaju, višini, premeru ter rastlinskih vrstah ali habitatu. To je 62 odstotkov gnezd iz popisov, ne vseh gnezd skupaj.

V vseh treh sezonah so ponovno pregledali 49 večjih in sedemnajst manjših kvadratov. Gnezda so našli v vseh treh letih v 33 večjih in dvanajstih manjših kvadratih. V šestnajstih večjih in petih manjših so jih zaznali le v enem ali dveh letih. Nobeno od območij z gnezdi v prvih dveh sezonah v tretji ni izgubilo vseh zapisov prisotnosti. Poročilo posebej opozori, da so se posamezna mesta iskanja znotraj velikega kvadrata lahko med leti razlikovala, zato to ni dokaz stabilnosti iste lokalne populacije.

V razpravi poročila je domače območje posamezne pritlikave miši po pregledu Trout iz leta 1978 povzeto s približno 400 kvadratnimi metri. Ne gre za površino, ki bi jo avtorji popisa izmerili vsakemu osebku. Popisovalci so poročali, da je slabo vreme nekatera mesta naredilo neprimerna za iskanje gnezd. Veter, dež in gosta vegetacija so po razlagi poročila lahko vplivali tudi na vidnost gnezd. Manj najdenih gnezd v tretji sezoni zato ni predstavljeno kot neposredno izmerjeno zmanjšanje števila živih miši.

Viri: Clifton, R. (2024): National Harvest Mouse Survey, Results from the Third Survey 2023–2024; uporabljene fizične 2, 10, 13 in 17