Rastlinjakov ščitkar: bela žuželka in skriti pogovor na listu

Voščena krila nad rumenkastim telesom

Štirje krilni listi so prevlečeni z voskom in jih odrasli drži skoraj vzporedno z listno površino. Drobcena velikost zahteva bližnji pogled: belina sama še ne pokaže vseh določitvenih znakov. Odrasli ima šest nog in tipalke, telo pa pod svetlo prevleko ni enako belo kakor krila. Spodnja stran lista je primerna za pregled različnih stopenj, ki imajo med seboj zelo različen videz.

Odrasli je gibljiva krilata stopnja, ploščate nimfe pa se od njega močno razlikujejo. Na začetku so bledo rumene do prosojne in spominjajo na drobne luske. S prostim očesom jih zato zlahka spregledamo. Pogled samo na odrasle bele žuželke ne pokaže vseh živali, ki se razvijajo na isti rastlini. Na listu lahko ostanejo številne nezrele stopnje tudi takrat, ko odrasli odletijo.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Greenhouse whitefly, revizija 1347216550

Jajčece ostane na listu, prva nimfa pa išče mesto

Samica se lahko pari že manj kot dan po izhodu iz nezrele stopnje. Jajčeca najpogosteje odlaga na spodnjo stran listov. Sprva so bledo rumena, pred izleganjem pa posivijo. Iz jajčeca pride drobna nimfa, ki se še lahko premika po listu. Ta kratki gibljivi začetek ji omogoča, da si izbere mesto za nadaljnji razvoj.

Po začetni premikajoči se stopnji postane razvoj precej bolj mirujoč. Mlada žival ostaja pritrjena na gostitelja in med levitvami spreminja velikost ter zgradbo telesa. Zadnjo, četrto nezrelo stopnjo pogosto imenujemo buba oziroma puparij. V njej postanejo vidne sestavljene oči in druga tkiva bodočega odraslega, telo pa se odebeli ter nekoliko dvigne nad listno površino.

Izraz buba je pri ščitkarjih povezan z zadnjo nezrelo stopnjo; ne pomeni enakega razvojnega poteka, kot ga ima na primer metulj z gosenico. Ščitkarjeva ploščata nimfa in krilati odrasli sta dve podobi iste živali. Med prehranjevanjem razvojnih stopenj so razlike: jajčeca in zadnja mirujoča stopnja ne sesajo soka na enak način kot prehranjujoče se nimfe in odrasli.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Greenhouse whitefly, revizija 1347216550

Rastlinski sok, medena rosa in sajavost

Ščitkar v list vstavi sesalo in črpa sok iz floema, prevodnega tkiva rastline. Presežek zaužitih sladkorjev izloča kot medeno roso. Ta je lepljiva in lahko prekriva listne površine. Na njej se naselijo glive sajavosti, zato napad ni omejen le na mesto, kjer sesalo prebode rastlino. Prehranjevanje ene drobne žuželke ima lahko posledice tudi na širši površini lista.

Sajasta prevleka otežuje fotosintezo in zmanjšuje kakovost pridelka. Neposredno odvzemanje soka rastlino dodatno slabi. Med gostitelji so paradižnik, krompir, bučnice ter številne druge gojene in negojene rastline, tudi pleveli. Rastlinjakov ščitkar zato ni vezan na eno sorto zelenjave. Rastline zunaj glavnega posevka so lahko del njegovega življenjskega prostora in povezava med zaporednima kulturama.

Odrasli lahko prenašajo tudi rastlinske viruse. To je drugačen učinek kot sama izguba soka ali prevleka na listu. Sajavost se razvija na izločeni medeni rosi, virusni prenos pa zahteva prisotnost ustreznega povzročitelja in prenašalca. Belih žuželk na rastlini zato ne moremo samodejno enačiti z določeno virusno boleznijo. Najprej ločimo žival, njene neposredne poškodbe in morebitne spremljajoče povzročitelje.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Greenhouse whitefly, revizija 1347216550 · Fattoruso, V., Anfora, G., in Mazzoni, V. (2021): Vibrational communication and mating behavior of the greenhouse whitefly Trialeurodes vaporariorum

Ljubljanska najdba naravnih sovražnikov

Kos in sodelavci so leta 2009 opisali ugotovitve iz rastlinjakov na poskusnem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani leta 2008. Iz nimf ščitkarja so dobili skupaj 1306 osic rodu Encarsia. Najštevilnejša je bila Encarsia formosa z 934 osebki, sledila je E. tricolor s 367. Ta najdba potrjuje tako domače pojavljanje gostitelja kot povezavo z naravnimi sovražniki v konkretnem gojitvenem okolju.

Parazitoid uporablja drugo žuželko za razvoj svojega potomstva in jo pri tem praviloma usmrti. Encarsia formosa je zato pomembna v zgodbi biotičnega varstva ščitkarjev. Število osic iz te raziskave ne predstavlja števila vseh ščitkarjev v Sloveniji: izvaljene osice so bile izid preučevanja določenih napadenih nimf. Rezultat je datiran ter vezan na rastlinjake, ne na popis vseh zunanjih življenjskih prostorov.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Greenhouse whitefly, revizija 1347216550 · Kos, K., Tomanović, Ž., Rojht, H., Vidrih, M., in Trdan, S. (2009): First massive occurrence of greenhouse whitefly parasitoid, Encarsia formosa, in Slovenia

Kaj pregledamo na rastlinah

Slovenski pregled priporoča redno pregledovanje rastlin in preprečevanje vnosa s sadikami ali drugim rastlinskim materialom. Rumene lepljive plošče služijo spremljanju odraslih. Odstranjevanje plevelov in ostankov rastlin zmanjšuje mesta, na katerih se populacija ohranja. V rastlinjaku lahko ščitkar prezimi, zato se pregled ne konča samo z odstranitvijo glavnega pridelka.

Pri pregledu je uporabno obrniti list: na spodnji strani so jajčeca in različne nezrele stopnje. Odrasli in nimfe nimajo enake gibljivosti, zato se številčnost na plošči ne ujema nujno z vsemi živalmi na rastlini. Plošča pokaže krilate osebke, podroben pregled lista pa razkrije razvoj, ki poteka na mestu. Obe opažanji opisujeta različna dela istega življenjskega kroga.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Greenhouse whitefly, revizija 1347216550 · Modic, Š. (2022): Rastlinjakov ščitkar

Pod listno površino poteka še drug pogovor

Fattoruso, Anfora in Mazzoni so leta 2021 opisali sporazumevanje rastlinjakovega ščitkarja s tresljaji. To niso glasni klici, kakršne slišimo pri pticah. Žival niha z zadkom in v list prenaša mehansko nihanje. List postane pot, po kateri signal doseže drugega osebka. Na tako majhnem prostoru lahko poleg hranjenja potekajo iskanje partnerja, dvorjenje in tekmovanje med samci.

V italijanskem laboratoriju so vedenje snemali z videokamero, tresljaje pa z laserskim vibrometrom. Tako so lahko posamezen tip signala povezali s tem, kaj sta živali v istem trenutku počeli. Opazovali so posamične samce in samice, dvojice samcev, pare ter skupine treh samcev in dveh samic. Različna družbena okolja so razkrila vedenja, ki jih pri osamljenem osebku ne bi zaznali.

Samci so oddajali zaporedja pulzov in signale, ki jih avtorji imenujejo chirp. Pulz je kratek element nihanja, zaporedje pa sestavlja več časovno ločenih elementov. Pri chirpu sta se izmenjevala krajši in daljši del. Samice so imele odgovor na samčev klic in poseben zavrnitveni signal. Pomemben zato ni bil le obstoj tresljaja, temveč njegova oblika in mesto v vedenjskem zaporedju.

Viri: Fattoruso, V., Anfora, G., in Mazzoni, V. (2021): Vibrational communication and mating behavior of the greenhouse whitefly Trialeurodes vaporariorum

Samoten samec se vede drugače kot samica

Med sedemintridesetimi posamično preizkušenimi samci jih je približno dvainsedemdeset odstotkov spontano oddajalo signale. Nobena od tridesetih samic v posamičnem preizkusu ni spontano klicala. Pri dveh samcih na istem listu je bil signal zaznan v devetdesetih odstotkih preizkusov. To zadnje število opisuje dvojico, ne deleža posameznih samcev, saj raziskovalci niso mogli vedno ugotoviti, kateri od njiju je oddajal tresljaje.

Samca v družbi sta lahko spremenila frekvenco signala, samičin odgovor pa je bil vezan na interakcijo s partnerjem. Za razumevanje sporazumevanja zato ni dovolj posnetek ene osamljene živali. Primerjava različnih družbenih položajev pokaže, kdaj se vedenje sploh pojavi in kako se spremeni ob tekmecu ali možnem partnerju.

Viri: Fattoruso, V., Anfora, G., in Mazzoni, V. (2021): Vibrational communication and mating behavior of the greenhouse whitefly Trialeurodes vaporariorum

Od klica do usklajenega dueta

Samec je lahko začel s klicanjem, še preden je dosegel samico. Če mu je odgovorila, je nastal izmenični duet, med katerim jo je iskal. V bližini je krožil ob njej in se s prednjimi nogami dotikal njenih tipalk ter prednjih nog. Sledilo je drgnjenje s tipalkami in utripanje kril, povezano z oddajanjem tresljajev. Samica je lahko med tem še naprej jedla ali se čistila.

V uspešnem nadaljevanju sta se signala začela prekrivati. Samica je svoj odziv časovno uskladila s samčevim, tako da je nastal prekrivajoči se duet. Ta stopnja je bila močno povezana s sprejemom partnerja. Potek pa ni bil vedno povsem enak: pri zelo odzivni samici je samec lahko preskočil del dvorjenja. Raziskava zato ne opisuje nespremenljivega avtomata, temveč več mogočih prehodov med vedenji.

V poskusu s 157 pari je do parjenja prišlo pri približno triindvajsetih odstotkih. Samci, ki so poskusili parjenje še pred odgovorom samice, niso uspeli. Pri vseh uspešnih parjenjih v tej raziskavi sta si partnerja prej izmenjala tresljaje. Gre za rezultat določenih laboratorijskih preizkusov, ki pokaže pomen sporazumevanja; odstotek ni univerzalna napoved za vsak rastlinjak ali vsako populacijo.

Viri: Fattoruso, V., Anfora, G., in Mazzoni, V. (2021): Vibrational communication and mating behavior of the greenhouse whitefly Trialeurodes vaporariorum

Tekmeca lahko izgubita isto samico

Ob tekmovanju za samico so samci oddajali še poseben tekmovalni signal. Približujoči se samec je lahko stopil med par, nato sta oba razpirala in premikala krila ter poskušala doseči samico. V takšnih opaženih spopadih se samica na koncu ni parila z nobenim, ampak se je odmaknila. Večja dejavnost samcev torej ni nujno pomenila večjega takojšnjega uspeha pri razmnoževanju.

Tudi samica ni le čakala na konec dvorjenja. Lahko je odšla, odganjala samca s krili ali nogami preprečila poskus parjenja. Poseben zavrnitveni tresljaj so zaznali v skupinskih preizkusih, ne pri parih. Avtorji so predlagali, da lahko v skupini samec zamenja odzivno samico z bližnjo neodzivno, vendar je to razlaga, ki bi jo bilo treba še dodatno preizkusiti.

Samice imajo tudi arhenotokno partenogenezo: iz neoplojenih jajčec nastanejo samci. To ni rojevanje živih ličink. V raziskavi so zato razmišljali, ali bi zakasnitev parjenja lahko spremenila razmerje spolov v populaciji. Povezava med dvorjenjem in številom potomcev tako vključuje več kot le trenutek združitve para: pomembni so sprejem partnerja, čas parjenja in razvoj neoplojenih jajčec.

Viri: Fattoruso, V., Anfora, G., in Mazzoni, V. (2021): Vibrational communication and mating behavior of the greenhouse whitefly Trialeurodes vaporariorum

Stalna in nihajoča temperatura ne dasta istega razvoja

Gamarra in sodelavci so leta 2020 preučili razvoj, smrtnost in razmnoževanje pri sedmih stalnih temperaturah med 10 in 32 stopinjami Celzija. Model so nato primerjali z razvojem v dveh nihajočih temperaturnih okoljih v Peruju. Začetni model je razmere pri nihanju opisoval slabo, zato so ga prilagodili. Prilagojena različica je napovedovala največjo populacijsko rast okoli 24 stopinj in podvojitev približno v petih dneh. To sta modelna rezultata določenih poskusov, ne koledar razvoja vsake slovenske populacije.

Viri: Gamarra, H., in sodelavci (2020): A temperature-dependent phenology model for the greenhouse whitefly Trialeurodes vaporariorum

Sporazumevanje kot mogoča tarča varstva

Raziskovalci tresljajev so predlagali motenje ali posnemanje signalov, da bi zmanjšali uspešno parjenje. Njihova raziskava pa je najprej opisala vedenje: ni dokazala že pripravljene, zanesljivo učinkovite naprave za vsak rastlinjak. Za uporabo bi bilo treba preizkusiti prenos tresljajev skozi rastline, odzive živali in dejansko zmanjšanje populacije. Zanimiva možnost temelji na natančnem poznavanju majhne žuželke, ne samo na njeni vlogi škodljivca.

Viri: Fattoruso, V., Anfora, G., in Mazzoni, V. (2021): Vibrational communication and mating behavior of the greenhouse whitefly Trialeurodes vaporariorum