Savijev netopir: prepoznava, slovenske najdbe, prehrana in zatočišča

Temen obraz, zlati vršički dlake in svetel trebuh

Savijev netopir, Hypsugo savii, ima kratke uhlje ter črn obraz. Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev opisuje temen hrbtni kožuh z zlatimi konicami dlak in izrazito svetlo trebušno stran. Ušesni poklopec je zaobljen, najširši v zgornjem delu. Društvena predstavitev opozarja tudi na prosti konec repa, ki sega več kot dva milimetra čez repno opno.

V slovenskem vrstnem opisu so med zatočišči navedene skalne razpoke, votline v stenah, prostori za polkni ter špranje ob jamskih vhodih. Pri lovu uporablja prostor nad drevesnimi krošnjami, ob svetilkah in nad vodo. Društvo ga po Atlasu netopirjev Slovenije iz leta 2009 označuje za pogostega v urbanih okoljih. Opis sta pripravila Nastja Kosor in Simon Zidar, strokovno ga je pregledal Klemen Koselj.

Viri: SDPVN: Savijev netopir; Kosor, Zidar, pregled Koselj

Mere, rep in iskalni klici

Morfološki list nemškega BfN navaja dolžino glave in trupa 40–54 mm, podlakti 30–36,5 mm ter maso 5–10 g. Razpon prhuti znaša 220–225 mm. Uhlja sta zaobljena, poklopec pa razmeroma kratek in širok. Iz repne opne štrli tri do pet milimetrov repa oziroma eno do dve vretenci.

Pri letu lahko Savijev netopir preide v drsenje s polzaprtimi prhutmi. BfN njegovim iskalnim klicem pripisuje območje približno 32–35 kHz. V primerjalnem delu lista so navedeni mali, Nathusijev in belorobi netopir. Pri Savijevem poudarja predvsem obliko uhljev in poklopca ter prosti konec repa; barvo kožuha opisuje skupaj z drugimi telesnimi znaki. Objavljene mere zajemajo razpon osebkov, ne velikosti netopirja na spremljajoči fotografiji.

Severni netopir je po primerjalnem listu večji, s podlaktjo nad 37 mm. Pri Nathusijevem in belorobem netopirju se poklopec proti vrhu ne razširi kot pri Savijevem. Njegova obarvanost je lahko različna tudi znotraj ene populacije; osnova dlak je črnorjava.

Viri: BfN: morfološki list Hypsugo savii

Datirane slovenske najdbe in skalna zatočišča

Pregled Uhrina in sodelavcev, objavljen leta 2016, povzema stare slovenske najdbe pred drugo svetovno vojno ter iz let 1977 in 1984. Te izvirajo iz jugozahodnega dela države: Gorice, Črnega Kala in Škocjanskih jam. Za notranjost navaja Velenje leta 1992 in Ljubljano leta 1995. Pri Ljubljani povzema tudi sistematično ultrazvočno raziskavo severnega dela mesta iz leta 2011, v kateri je vrsti pripadlo 21 odstotkov zaznanih netopirjev.

Po tedanjem pregledu je bil Savijev netopir prisoten skoraj po vsej Sloveniji, najobilnejše pojavljanje pa so poznali iz submediteranskega območja blizu obale. Avtorji omenjajo slovenska kotišča ter najdbe brejih in doječih samic. Ob morski obali so našli zatočišča v naravnih skalnih špranjah. V obravnavi sosednje Hrvaške povežejo njene celinske najdbe s slovenskim zapisom iz Brežic leta 2008 in Spodnjih Cvetkovcev ob Dravi leta 2011. Poudarijo, da boljše raziskovanje po letu 2006 samo po sebi še ni dalo prepričljivega dokaza spremembe slovenskega območja razširjenosti.

Preglednica pregleda za Slovenijo zbere 189 zapisov, razporejenih med naravna, parkovna, urbana in neznana okolja. Med temi so najdbe iz različnih obdobij in z različnimi načini potrditve.

Viri: Uhrin in sod. 2016: Status of Savi’s pipistrelle and range expansion in Central and south-eastern Europe

Najdba pod skalno lusko pri Črnem Kalu

Alenka Petrinjak je v prispevku Netopirji v naravnih stenah v glasilu Glej, netopir! leta 2009 opisala najdbo s 4. marca 1984. Plezalca Mojmir Štangelj in Franc Knez sta pod skalno lusko pri Črnem Kalu našla Savijevega netopirja. Prispevek najdbo povezuje s tedanjim prepoznavanjem vrste v Sloveniji. Opis je konkreten primer uporabe ozkega naravnega prostora v steni: žival je bila skrita za lusko kamnine, kjer jo je odkrila plezalna dejavnost. Poimenski zapis o teh dveh plezalcih in datumu se nanaša na zgodovinski dogodek, ne na sedanji popis stene.

Viri: Petrinjak 2009: Netopirji v naravnih stenah; Glej, netopir!, fizične strani 32–36

Kotišča, mladiči in zimski ritem

BfN opisuje Savijevega netopirja od obalnih skal do nadmorske višine približno 3300 metrov. Med sredozemskimi okolji našteva kraške pokrajine, makijo, garigo in obdelano krajino. Zatočišča so v pečinah, kamnolomih in ob velikih jamskih vhodih, redkeje globoko v jamah; na stavbah tudi pod strešniki, v zidovju, stikih visokih stavb, mostnih obokih in za polkni.

Po istem pregledu porodniške skupine v Bolgariji štejejo do petnajst živali, v Hrvaški in Italiji pa štirideset do sedemdeset. Večje skupine se lahko razdelijo v manjše podskupine. Rojstva umešča od maja do julija, omenja tudi breje samice avgusta. Pogosta sta dva mladiča. Pri osebkih v ujetništvu je bila polna rast dosežena pri štirih tednih, sposobnost leta pri 35–40 dneh. Zimsko mirovanje se začne novembra; v milih zimskih obdobjih so živali lahko dejavne. Med nevarnostmi BfN našteva prenove stavb, kemično zaščito lesa, plezanje, posege v kamnolome, pesticide in osvetlitev zatočišč.

Med plenom BfN navaja drobne roječe žuželke: metulje, stenice, škržade, mravlje, listne uši in dvokrilce. V enem večeru lahko menja skupine plena. Občasno lov začne popoldne pred sončnim zahodom, sicer išče žuželke v prostem zračnem prostoru.

Viri: BfN: Hypsugo savii; Simon, Gießelmann, Köstermeyer in Brand

Žuželčji plen na območju Vezuva

Ancillotto in sodelavci so v raziskavi, objavljeni leta 2023, preučili prehrano odraslih Savijevih netopirjev ob Vezuvu blizu Neaplja. Vzorce so zbrali julija in avgusta 2019 pri 38 živalih, devetih samcih in 29 samicah. Z dvema označevalcema DNK so v iztrebkih prepoznali 173 taksonov plena. Na posameznega netopirja je v povprečju prišlo sedemnajst taksonov, razpon pa je bil od devet do šestintrideset.

Med prepoznanimi taksoni so dvokrilci predstavljali 33,5 odstotka, metulji 22,5 odstotka, polkrilci 18,5 odstotka in hrošči 12,7 odstotka. Mrežekrilcev je bilo 7,5 odstotka, kožekrilcev 2,9 odstotka. To so deleži taksonov, ne mase zaužite hrane. Drosophila simulans je bila zaznana v 87 odstotkih vzorcev, rod Nysius v 82, Cydia v 67 in Plutella v 64 odstotkih. Avgustovski plen je bil manjši kot julijski. Avtorji so boljšo telesno kondicijo povezali z večjim plenom ter med zaužitimi žuželkami prepoznali tudi kmetijske škodljivce in prenašalce bolezni.

V juliju je bila prehrana po raziskavi vezana na večji plen in bolj naravne habitate, avgusta pa bolj na kmetijska okolja. Vzorci so pokazali sezonsko menjavanje prehranske niše znotraj obravnavanega poletja.

Viri: Ancillotto in sod. 2023: Predator-prey traits and foraging habitat shape the diet of a common insectivorous bat

Zavetja in lovišča v južni Italiji

Raziskava Ancillotta in sodelavcev iz leta 2018 je junija in julija 2016 spremljala dvanajst odraslih živali ob Vezuvu, po šest vsakega spola. Od štirinajstih določenih zatočišč jih je bilo trinajst v stavbah, v zidnih razpokah ali pod strešniki; samotarski samec je uporabljal skalno špranjo. Samice so visele v skupinah po tri do sedem, samci po eden do trije. Ena razmnožujoča se samica je bila s šestimi Savijevimi in 25 belorobimi netopirji.

Osebki so izleteli povprečno šestnajst minut po sončnem zahodu. Povprečna ravna razdalja med zatočiščem in lovišči je bila 2,9 km. Samci so uporabljali skoraj dvakrat večja območja kot samice in se oddaljevali dlje. Pri lovu so izbirali neintenzivno kmetijsko krajino in gozdove, urbana okolja pa so bila manj pomembna. Temperaturno spremljanje enajstih živali je pokazalo vrh kožne temperature 46,5 °C. Vsi spremljani osebki so vsaj enkrat prešli v dnevno otrplost; pri samcih se je pojavila v devetdesetih odstotkih spremljanih dni, pri samicah v dvajsetih. Samice so imele krajše in plitvejše epizode otrplosti.

Dnevna temperatura okolja med spremljanjem je bila 23,1–30,9 °C. Kožne temperature samic so nihale v ožjem razponu kot pri samcih, njihove faze pregrevanja pa so bile manj intenzivne in krajše. Ob toplejših dnevih je bila otrplost plitvejša.

Viri: Ancillotto in sod. 2018: What is driving range expansion in a common bat?

Izbira lovišč med brejostjo in dojenjem

Kipsonova in sodelavci so leta 2018 objavili raziskavo reproduktivnih samic v sredozemskem jedru razširjenosti vrste. Javni izvleček Masarykove univerze loči uporabo habitatov med brejostjo in dojenjem. Breje samice so prednostno uporabljale skalnate pašnike in gozd; za njima so bili travniki in obrečni habitati. Pri doječih samicah je bilo zaporedje drugačno: največjo naklonjenost so pokazale obrečnim habitatom, sledili so travniki, gozd in skalnati pašniki.

V istem vrstnem življenjskem obdobju zato ni stalnega enakega vrstnega reda vseh lovnih okolij. Večjo naklonjenost obrečnim habitatom med dojenjem avtorji previdno povezujejo z uspešno vzrejo mladičev, ki bi jo v prihodnosti lahko prizadeli suša in pomanjkanje vode v Sredozemlju. Gre za primerjavo brejih in doječih samic iz obravnavane sredozemske populacije; javni izvleček ne predstavlja slovenskega poskusa niti meritve vseh populacij Savijevega netopirja.

Viri: Kipson in sod. 2018: javni izvleček raziskave lovnih habitatov reproduktivnih samic

Nočna zbirališča in spreminjajoče se skupine

Kipsonova, Gazaryan in Horáček v vrstnem poglavju priročnika Handbook of the Mammals of Europe iz leta 2020 opisujejo hrvaške skupine doječih samic in mladičev. Živali so menjavale zatočišča, skupine pa so se delile in ponovno združevale. Velikost posamezne skupine je nihala med dvema in devetimi osebki.

Avtorji ločeno navajajo svoja neobjavljena opažanja nočnih zbirališč v Bolgariji, Libanonu in na Kreti. Takšna zbirališča so bila pod velikimi previsi, ob jamskih vhodih ter v prostornih stavbah, med njimi tovarnah, skladiščih in vaških dvoranah. Netopirji so prihajali približno uro po sončnem zahodu. Skupine desetih do dvajsetih so dosegle največje število okoli polnoči. Posamezniki so med počivanjem viseli ločeno, brez tesnih parov ali gruč. Nekatera mesta so bila uporabljana več let. Poglavje razlikuje te nočne postanke od dnevnih zatočišč; navedena opažanja pripisuje avtorjem, ne posebej objavljenemu poskusu o vseh družbenih stikih vrste.

V hrvaških opažanjih so breje samice večinoma uporabljale talne skalne špranje posamično, pred kotitvijo pa so se združile po dve do pet. Ob prihodu na nočna zbirališča so živali izmenjevale kratko skupinsko letanje s počivanjem. Priročnik omenja tudi dnevno zavetje pod skalo pri tleh.

Viri: Kipson, Gazaryan in Horáček 2020: Savi’s Pipistrelle; Handbook of the Mammals of Europe

Družbeni klici in večdelne pesmi

Nardone in sodelavci so v raziskavi, objavljeni leta 2017 v reviji Hystrix, analizirali družbene glasove Savijevega netopirja. Javni univerzitetni izvleček opisuje poletne posnetke iz štirih območij srednje in južne Italije, zbrane med letoma 2011 in 2015. Raziskovalci so razločili pet tipov družbenih klicev. Med njimi so bili enozložni in večzložni klici. Večzložni so bili krajši in višjih frekvenc.

Število zlogov in njihov vrstni red sta bila spremenljiva. Nekateri večdelni motivi so se začeli in končali z enakim elementom. Raziskovalci so poleg trilom podobnih klicev posneli dve kompleksni zaporedji večdelnih klicev oziroma pesmi brez ponovljenih motivov. Avtorji na podlagi zgradbe glasov predlagajo možnost individualnega prepoznavanja in več družbenih funkcij. Te razlage v izvlečku niso predstavljene kot neposredno eksperimentalno dokazana naloga vsakega klica. Raziskava se ukvarja z družbenim sporazumevanjem, medtem ko morfološki list iskalne eholokacijske klice obravnava pri letu in zaznavanju okolice.

Viri: Nardone in sod. 2017: javni izvleček raziskave družbenih klicev, Hystrix

Samica po laktaciji v Brnu leta 2006

Bartonička in Kaňuch sta 17. avgusta 2006 v parku Lužánky v Brnu ulovila odraslo samico Savijevega netopirja. V mrežo nad kamnitim vodnjakom je prišla ob 21.10. Ob povečanih seskih so bile gole zaplate, kar sta avtorja opisala kot znamenje zaključene laktacije. Hrbet je bil rjav, trebuh siv, obraz, uhlji in prhuti pa temni.

Samica je tehtala 6,8 g. Glava s trupom je merila 47,8 mm, podlaket 35,1 mm in rep 32,8 mm; prosti konec repa je bil dolg tri milimetre. Uhelj je meril 10,2 mm, poklopec 4,3 mm. Najmočnejši del posnetih iskalnih klicev je bil med 33 in 35,5 kHz. Žival sta izmerila, označila z obročkom ter naslednjo noč izpustila v istem parku. Odletela je brez očitnih težav. Avtorja sta to označila za četrti zapis vrste na Češkem in prvi zanesljiv dokaz njenega razmnoževanja v državi; porodniške kolonije ob tem še nista našla.

Zadnja noga samice je merila 6,7 mm, peti prst 42,6 mm in tretji 57 mm. Iz dela krilne opne sta shranila vzorec za poznejšo analizo DNK.

Viri: Bartonička in Kaňuch 2006: Savi’s pipistrelle: bat species breeding in the Czech Republic