Škorec: prepoznava, petje, gnezdilnice in velike jate

Svatovsko in zimsko perje

DOPPS za svatovsko obdobje opisuje črno obarvano ptico z rumenim kljunom. Zimski škorec ima kljun črn, po telesu pa številne bele pike. Barva kljuna skupaj s pikčavostjo je zato uporabna sezonska kombinacija znakov. Pri opazovanju iste vrste v različnih mesecih lahko dobimo precej drugačen prvi vtis.

Viri: DOPPS — Škorci Slovenije

Razlikovanje od rožnatega škorca

Rožnati škorec (Pastor roseus) ima rožnati hrbet in trebuh, črna krila, glavo ter rep in daljši črni čop. Njegova obarvanost se jasno razlikuje od črnega oziroma belo pikastega navadnega škorca. DOPPS ga za Slovenijo opisuje kot redko vrsto, katere manjše jate se pojavljajo predvsem v Istri ob koncu maja in na začetku junija.

Rožnati škorci se lahko med potepanjem pridružijo večjim jatam navadnih škorcev. V takšni skupini zato preverimo posamezne ptice, posebno če opazujemo hranjenje na zrelih češnjah. DOPPS rožnatega škorca povezuje s stepsko in kmetijsko krajino jugovzhodne Evrope, Kavkaza in Turčije; slovenska opažanja so opisana kot občasno pojavljanje jat.

Viri: DOPPS — Škorci Slovenije

Slovenska navzočnost in sezonske jate

Škorec ima rad razredčene stare listavce, sadovnjake, parke, vrtove in presvetljene gozdove. Pogosto gnezdi tudi v urbanem okolju. Staro drevo lahko ponudi duplo, bližnja odprta površina pa prostor za iskanje hrane. Te kombinacije najdemo v podeželski in mestni pokrajini, zato vrsta ni omejena samo na eno vrsto naselja.

Največje jate se po DOPPS oblikujejo po gnezditveni sezoni, višek številčnosti pa dosežejo v pozni jeseni. Ptice se posebej množično zbirajo na prenočiščih. Manjše število pri nas prezimuje, čeprav so glavna prezimovališča srednjeevropske populacije južneje. Letni potek pojasnjuje različne prizore, od gnezditvenega para do večerne skupine ptic nad skupnim prenočiščem.

Viri: DOPPS — Škorci Slovenije

Gnezdilnica za škorca: odprtina in gradivo

DOPPS v načrtu za škorca navaja okroglo vhodno odprtino s premerom od 4,5 do 5 centimetrov. V tabeli so za isto skupino zapisani dno velikosti 16 krat 16 centimetrov, sprednja stena široka 16 in visoka 30 centimetrov ter streha velikosti 22 krat 24 centimetrov. Dno določa velikost notranjega prostora, streha pa je širša od sprednje stene.

Za izdelavo DOPPS priporoča les, debel dva centimetra, zaščiten z okolju prijaznim premazom samo na zunanji strani. Notranjosti ne gladimo ali barvamo, saj groba površina mladim pticam pomaga pri izhodu. Streha mora zadržati vodo, v dnu pa so predvidene odtočne luknjice do pet milimetrov. Palčka pred vhodom ni potrebna. Kovinsko ploščico lahko uporabimo za zaščito odprtine pred povečevanjem, namesto da bi iz kovine izdelali celotno gnezdilnico.

Viri: DOPPS — Gnezdilnice · DOPPS — Ptice okoli nas

Namestitev in jesensko čiščenje

Vhod naj bo po priporočilu DOPPS obrnjen proti jugu ali vzhodu in zaščiten pred neposrednim dežjem. Gnezdilnico pritrdimo tako, da se ne premika, ter izberemo mesto, nedostopno mačkam. Če za pritrditev uporabimo žico, jo moramo vsako leto popustiti oziroma ponovno namestiti, da se ne vraste v drevo. Namestitev tako vključuje tudi poznejše vzdrževanje pritrditve.

Primeren čas za odstranjevanje starega gnezda je november, ko je gnezdenje končano. Očiščeno gnezdilnico lahko ptice pozimi uporabljajo za prenočevanje. Če jo zasedejo druge živali, na primer netopir, polh, čebele ali sršeni, jih po navodilu DOPPS pustimo pri miru. Ohranjanje starih dreves z naravnimi dupli pa ostaja pomembna možnost, ki je umetna gnezdilnica ne more nadomestiti v celoti.

Viri: DOPPS — Gnezdilnice

Škorec v gozdu Ormoških lagun

Vodnik po Naravnem rezervatu Ormoške lagune iz leta 2017 škorca uvršča med sekundarne duplarje. To pomeni, da za gnezdenje uporablja opuščena dupla detlov in žoln ali druge primerne votline v deblih. Detli si prostor s kljunom izdolbejo sami, škorec pa zasede že razpoložljivo votlino. Drevo z dupli je zato pomembno tudi za vrsto, ki jih ne izdeluje.

Na velikih drevesih z več dupli lahko škorci oblikujejo manjše kolonije. Vodnik jih v takšnem nižinskem gozdu povezuje predvsem s prehranjevanjem v okoliški kmetijski krajini. Gnezdišče in prehranjevališče sta lahko različna dela iste širše pokrajine: votlina je v drevesu, odprta tla za iskanje hrane pa zunaj gozda. Ta lokalni opis pojasnjuje, zakaj pri razumevanju škorčevega prostora upoštevamo tako stara drevesa kot bližnje odprte površine.

Viri: DOPPS — Vodnik po Ormoških lagunah

Škorec na Goričkem in skupinska prenočišča

V poročilu DOPPS iz julija 2014, ki temelji na terenskem popisu leta 2012, je škorec zabeležen na 51 od 59 pregledanih transektov Krajinskega parka Goričko. Avtorja ga opisujeta kot pogosto, splošno razširjeno vrsto ter posebej omenjata okolico Rogašovcev in območje med Sebeborci ter Fokovci. Ta datirani popis dopolnjuje splošni opis slovenske navzočnosti z določenim območjem in dejanskimi terenskimi opažanji.

Besedilo poročila opisuje gnezdenje v naravnih duplih, gnezdilnicah in luknjah v stenah hiš. Škorci se v ohlapnih kolonijah lahko hranijo na istih površinah. Mladičem prinašajo predvsem nevretenčarje, med njimi žuželke, deževnike in pajkovce, pa tudi zrele sadeže, kot so češnje.

Poročilo jesensko družabnost povezuje z več tisočglavimi in tudi večjimi jatami, ki skupaj prenočujejo v trstičju ali grmovju. Kot slovenski primer prenočišča omenja Ledavsko jezero in pri tem navaja starejši zapis iz leta 2002. Gnezditvena kolonija v drevesnih votlinah in skupinsko jesensko prenočišče tako nista ista oblika zbiranja ptic: razlikujeta se po obdobju in prostoru.

Viri: Denac in Kmecl — Popis ptic Goričkega

Kovinski lesk, mlade ptice in način leta

Urbanatura navaja dolžino škorca od 19 do 22 centimetrov. Odrasli samec ima v paritvenem obdobju bleščeče črno perje z zelenim in vijoličastim kovinskim leskom. DOPPS v portretu vrste dodaja tudi modrikaste odtenke. Ptica zato pri različnih kotih svetlobe ne deluje vedno enako črna. Samica je podobna samcu, vendar je nekoliko pikasta tudi v paritveni sezoni.

Mlade ptice so po Urbanaturi rjave in po trebuhu progaste. Ko pridobivajo pikast vzorec odraslih, lahko glava in del kril še ostaneta rjava. Videz mladega škorca zato ni pomanjšana kopija bleščečega odraslega samca. Za določanje poleg barve upoštevamo tudi koničast kljun in obliko ptice.

V letu ima škorec značilna skoraj trikotna krila. Urbanatura opisuje hiter let in kratke presledke, ko jih pusti razprta. Silhueta leteče ptice in podrobnosti sedeče ptice sta različni možnosti prepoznavanja: lesk ter pike opazimo od blizu, obliko kril pa tudi, ko ptica preleti odprto površino.

Viri: Urbanatura — Škorec · Zagoršek in Mulej — Škorec, leteči akrobat

Zakaj spomladi izginejo številne bele pike

Portret v reviji Svet ptic iz leta 2021 pojasnjuje, da odrasli škorci po koncu gnezdenja in pred selitvijo zamenjajo večino letalnih in krovnih peres. Na svežih peresih so bele konice, zaradi katerih je zimska ptica izrazito pikasta. Čez zimo se ta svetli del obrablja in razkriva temnejše lesketajoče perje.

Sprememba od pikaste zimske do bleščeče svatovske podobe zato vključuje tudi obrabo peres. Ko primerjamo fotografijo zimskega škorca s spomladansko, opazujemo različni stanji perja iste vrste. Ta sezonski proces dopolnjuje spremembo barve kljuna, ki jo DOPPS opisuje v svojem vrstnem pregledu.

Viri: Zagoršek in Mulej — Škorec, leteči akrobat

Petje, oponašanje in glasovi v jati

Škorec je izrazit oponašalec. Urbanatura med njegovo pesmijo opisuje posnemanje kobilarja, kosa, drugih ptic, živali in tudi mehanskih zvokov. Pesem vsebuje ščebetanje, mlaskanje ter kovinsko žgolenje, vmes pa daljši zavijajoči se glas. Samec lahko poje z izpostavljenega mesta, kjer ga ob poslušanju lažje opazimo.

Glasovi ptice v skupini niso vedno enaki daljši samčevi pesmi. Urbanatura za sporazumevanje v jati navaja kratek odrezavi šček. DOPPS poudarja, da samci pojejo skozi leto z izjemo obdobja golitve. Če v pesmi slišimo znan motiv druge vrste, je oponašanje torej ena od možnosti, zaradi katerih je dobro poiskati tudi pevca.

Viri: Urbanatura — Škorec · Zagoršek in Mulej — Škorec, leteči akrobat

Jajca, valjenje in mladiči v britanski zbirki

BTO za škorca navaja običajno štiri do pet jajc in eno do dve legli. Jajce je približno 30 krat 21 milimetrov veliko in tehta sedem gramov. Pri valjenju sodelujeta samec in samica, običajno pa traja od dvanajst do petnajst dni. Mladiči so ob izvalitvi nerazviti in puhasti ter navadno zapustijo gnezdo pri starosti od devetnajst do približno dvaindvajset dni.

Ti podatki izhajajo iz britanskega spremljanja gnezd. V isti zbirki je navedena povprečna masa odraslih škorcev 85 gramov ter običajna življenjska doba petih let za ptico, ki doseže gnezditveno starost. Najstarejša obročkana ptica je dosegla sedemnajst let, sedem mesecev in petindvajset dni, zapis pa izvira iz leta 2001. Povprečna masa, običajna življenjska doba in najvišja zabeležena starost so različne značilnosti vrste.

Viri: British Trust for Ornithology — Starling

Slovenske najdbe na prezimovališčih

DOPPS v portretu iz leta 2021 navaja, da so bili škorci, izvaljeni in obročkani v Sloveniji, med prezimovanjem najdeni predvsem v Alžiriji, Tuniziji, Maroku in Španiji. Podatek povezuje slovenska gnezdišča s sredozemskimi in severnoafriškimi prezimovališči. Pri opisu evropskih populacij DOPPS hkrati razlikuje stalnice južne in zahodne Evrope od večjega deleža ptic, ki se seli na krajše razdalje.

Obročkanje omogoča povezavo med krajem označitve in poznejšo najdbo ptice. Takšen podatek ima drugačen pomen kakor enkratno opažanje jate nad vrtom: za posamezno označeno ptico pokaže premik med območjema. DOPPS svoj slovenski pregled najdb opira na objavo rezultatov obročkanja iz leta 2009, zato navedene države predstavljajo zgodovinski pregled najdb.

Viri: Zagoršek in Mulej — Škorec, leteči akrobat

Raziskava večernih jat in plenilcev

Anne E. Goodenough in sodelavci so leta 2017 v reviji PLOS ONE objavili raziskavo večernih zračnih predstav škorcev. Opazovalci so v sezonah 2014/15 in 2015/16 oddali 3.211 zapisov. Raziskovalci so podatke pregledali in za britanske jate z najmanj petsto pticami sprejeli 2.427 zapisov; za podrobnejši sklop dogodkov, katerih konec in skupni spust na prenočišče sta bila opažena, jih je ostalo 1.066.

Opazovalci so zapisovali velikost jate, trajanje predstave, mesto ter navzočnost in vedenje morebitnih plenilcev. V analizi so bile večje jate povezane z navzočnostjo ujed. Avtorji pojasnjujejo obe možnosti: plenilci lahko vplivajo na zbiranje škorcev, večje jate pa lahko tudi pogosteje privabijo plenilce. Gre za povezavo, ugotovljeno z opazovanji.

Takšna raziskava pojasnjuje del zanimanja za večerne škorčje oblake, ki spreminjajo obliko pred skupnim prenočevanjem. Podatki se nanašajo predvsem na Združeno kraljestvo in navedeni dve sezoni. Za slovenski prostor članek zato posebej uporablja DOPPS-ov opis jat in starejši zapis skupinskega prenočišča na Ledavskem jezeru.

Viri: Goodenough in sodelavci — Raziskava škorčjih jat