Škrjančar: sokol, ki lovi kačje pastirje in lastovke v letu

Temni brki in rjastordeče perje na nogah

Škrjančar meri približno 29 do 36 centimetrov, razpon peruti pa dosega okoli 74 do 84 centimetrov. Masa je običajno med 175 in 285 grami. Samica je večja od samca, vendar sta si po obarvanosti zelo podobna. Pri oddaljeni ptici zato velikost sama po sebi ne omogoča zanesljive določitve spola.

Zgoraj je odrasla ptica temno skrilasto siva, glava je še temnejša. Ob belih licih navzdol potekata izrazita črna brka. Belo grlo je brez prog, preostali svetli spodnji del telesa pa prepredajo vzdolžne črne proge. Rjasto perje na stegnih in spodnji strani korena repa je z bližine posebej prepoznaven znak.

Mlad škrjančar je bolj rjav. Svetlejši robovi peres dajejo zgornji strani luskast videz, perje na stegnih in pod repom pa je svetlo rumenkasto rjavo ter progasto. Značilne enotno rjaste »hlače« odrasle ptice torej pri mladiču še niso razvite. Za prepoznavo mladih ptic so zato pomembni tudi brki, razmerja telesa in dolge peruti.

Viri: Wikipedija: Eurasian hobby, revizija 1366132077 · Wikipedija: Baumfalke, revizija 269714155

V letu spominja na velikega hudournika

Dolge peruti so ozke, ostro koničaste in pogosto srpasto ukrivljene. Rep je v primerjavi z njimi razmeroma kratek in ozek. Silhueta lahko spominja na zelo velikega hudournika, zlasti ko sokol drsi z nekoliko pritegnjenimi perutmi. Kombinacija te oblike in hitrih sprememb smeri je uporabna, še preden razločimo barvo perja.

Pri zasledovanju ptic uporablja hitrost in okretnost. Med njegovim plenom so tudi lastovke in hudourniki, ki so sami odlični letalci. Ob lovu na žuželke je lahko gibanje precej drugačno: po prestrezanju plena preide v počasnejše kroženje in ga obdeluje med letom.

Zunaj gnezditvenega časa pogosto lovi zjutraj in zvečer. Med selitvijo se lahko premika v manjših skupinah. Več sokolov nad vodno površino je zato lahko povezano z ugodno ponudbo žuželk ali s preletom; škrjančarje ob vodi privlačijo predvsem leteči kačji pastirji in druge ptice, ki se tam hranijo.

Viri: Wikipedija: Eurasian hobby, revizija 1366132077 · Wikipedija: Baumfalke, revizija 269714155

Ostro oglašanje ob dvorjenju

Značilen glas je visoko, ostro ponavljanje »ki-ki-ki«. Posamezni zlogi so povezani v daljše nize, katerih hitrost lahko narašča in nato znova upada. Glas je lahko nekoliko zadušen, zato oglašajoča se ptica zveni bolj oddaljeno, kot je v resnici.

Med dvorjenjem se izrazito oglaša in izvaja opazne letalne manevre. Poleg ostrega klicanja ima tudi mehkejši glas, ki ga lahko ponazorimo kot »gjii«. Dvorjenje tako združuje glasovno sporazumevanje in gibanje v zraku; posamezni klic ni edini znak prisotnosti para.

Viri: Wikipedija: Baumfalke, revizija 269714155

Odprta pokrajina z drevesi in vodnimi površinami

Za gnezdenje uporablja drevesne skupine med polji in gozdne robove. Ustrezajo mu svetli borovi sestoji, pojavlja pa se tudi v drugih iglastih ali listnatih sestojih ter obrečnih gozdovih. Drevesa mora dopolnjevati odprta, raznolika okolica, v kateri lahko lovi.

Gnezdo je pogosto visoko na drevesu in ima prost dolet. V nekaterih pokrajinah uporablja tudi gnezda na visokonapetostnih stebrih ali posameznih drevesih v drevoredih. Odprta lega omogoča pregled nad okolico, bližnja polja, mokrišča in vodne površine pa ponujajo različne vrste zračnega plena.

V Sloveniji je poletna gnezdilka. DOPPS kot območja z večjo zastopanostjo navaja severovzhod države, ravninski pas med Kranjem in Cerknico, nižinsko Belo krajino ter Vipavsko dolino. Nikjer ne dosega velikih številčnosti. Iz prezimovališč se vrača konec aprila, jeseni pa odleti proti južni Afriki.

Viri: DOPPS: Škrjančar v predstavitvi sokolov · Wikipedija: Baumfalke, revizija 269714155

Kačjega pastirja prestavi iz krempljev v kljun

Med žuželkami lovi predvsem večje leteče vrste. Pomembni so kačji pastirji, poleg njih pa tudi hrošči in leteče mravlje. Ob vodah in mokriščih je lahko lov na kačje pastirje zelo opazen, saj sokol večkrat prestreza plen nad istim prostorom.

Ujeto žuželko med letom prenese iz krempljev v kljun. Nato jo poje med počasnejšim kroženjem. Takšno vedenje omogoča opazovanje celotnega zaporedja, od hitrega zračnega prijema do hranjenja, ne da bi ptica morala vsakič pristati na veji.

Med ptičjim plenom so škrjanci, drozgi, ščinkavci, lastovke in hudourniki. Ujame lahko tudi majhnega netopirja. Kmečke lastovke in mestne lastovke se ob njem značilno alarmno oglašajo, škrjančar pa jih lahko napada tudi ob zbiranju na prenočiščih in ob jutranjem razhajanju.

Prehrana se spreminja tudi med letom in potovanjem. Na afriških prezimovališčih so pomembni leteči termiti. Povezava z obiljem žuželk se torej nadaljuje tudi daleč od evropskega gnezditvenega območja, čeprav lovi druge skupine plena kot poleti ob evropskih ribnikih.

Viri: Wikipedija: Eurasian hobby, revizija 1366132077 · Wikipedija: Baumfalke, revizija 269714155

Pozno gnezdenje v že izdelanem gnezdu

Škrjančar svojega gnezda ne zgradi. Prevzame predvsem gnezda vran, pogosto visoko na drevesu z neoviranim priletom. Ker začne gnezditi pozno, lahko uporabi tudi gnezdo, ki so ga vrane zgradile in zapustile že v istem letu.

Med spomladansko vrnitvijo in odlaganjem jajc mine precej časa. Na Nizozemskem je bilo povprečje začetka odlaganja v podatkih za 758 gnezd iz obdobja 1972–2020 okoli 9. junija. Raziskava je tako pokazala približno poldrugi mesec med običajnim aprilskim prihodom in začetkom gnezdenja.

Britanska evidenca BTO navaja praviloma en zarod in dve do tri jajca. Vali predvsem samica, občasno tudi samec, značilna doba valjenja pa je okoli 28 dni. Mladiči so ob izvalitvi puhasti in potrebni oskrbe; do poleta običajno mine približno 30 do 34 dni.

Jajce meri okoli 42 krat 33 milimetrov in tehta približno 24 gramov. Gre za vrednosti iz britanskih podatkov o gnezdenju. Telesni razvoj v gnezdu se nadaljuje še po začetnih poskusih premikanja po vejah; prvi izlet in konec hranjenja s strani staršev nista isti dogodek.

Viri: Wikipedija: Baumfalke, revizija 269714155 · BTO BirdFacts: Hobby · Bijlsma (2024): Obdobje po poletu mladih škrjančarjev, De Takkeling 32(2): 147–162

Po prvem poletu se lova šele učijo

Po izletu iz gnezda mladiči še naprej prejemajo hrano od staršev. Odrasli jim prinašajo predvsem vretenčarje, ob veliki ponudbi pa tudi žuželke, zlasti kačje pastirje. V tem obdobju mladi sokoli razvijajo svoje lovske spretnosti in sami lovijo predvsem žuželke.

Rob G. Bijlsma je spremljal 24 uspešnih gnezdenj na Nizozemskem, večinoma v sedemdesetih in osemdesetih letih, z dodatnima primeroma iz let 1992 in 2023. Mladiči so se na območju gnezda po poletu zadrževali približno od treh do več kot sedmih tednov; ugotovljeni razpon je bil 22 do 53 dni.

V tem naboru gnezd je bil povprečni dan poleta 7. avgust, povprečni dan odhoda mladičev pa 15. september. Posamezna gnezdenja so se močno razlikovala: prvi poleti so bili zabeleženi med 19. julijem in 20. avgustom. Družinska dejavnost je bila zato raztegnjena čez velik del poletja, septembra pa so bile prisotne že dobro leteče mlade ptice.

Zgodnejši mladiči so imeli daljše obdobje za učenje ob prisotnih starših. Pri julijskih poletih je lahko trajalo več kot 50 dni, pri mladičih, ki so poleteli sredi avgusta, pa okoli mesec dni. Pozno gnezdenje torej ni preprosto prestavilo celotne družinske oskrbe za enako število dni v jesen.

Raziskovalec je opazoval tudi neuspešne poskuse mladih ptic pri lovu na ptičji plen. Čeprav takšen ulov že zmorejo, je lov na leteče vretenčarje zahtevnejši od prvih uspehov pri žuželkah. Ob odraščanju se zato prepletajo samostojno hranjenje, učenje in še vedno pomembna pomoč staršev.

Viri: Bijlsma (2024): Obdobje po poletu mladih škrjančarjev, De Takkeling 32(2): 147–162

Družina se pred selitvijo razide

V spremljanih nizozemskih družinah so odrasli pri 18 gnezdenjih območje zapustili od enega do šest dni pred zadnjim mladičem. Pri šestih je bil zabeležen odhod istega dne. Kadar je bilo mogoče določiti spol zadnje odrasle ptice, je samica pogosto odšla pred samcem, obratnega vrstnega reda pa raziskovalec ni zaznal.

Prisotnost družine se je po poletu vse bolj razpršila po okolici. Mladiči so se ob ugodnem vremenu oddaljevali tudi več kot kilometer od gnezda. Zadrževanje na širšem območju je zato lahko trajalo še več tednov, čeprav ptic pri samem gnezdu ni bilo več.

Nizozemska opazovanja preleta so pokazala tudi različne čase poti odraslih in mladih ptic. Odrasli, pri katerih so določili starost, so povprečno preleteli območje konec avgusta, mladiči istega leta pa v drugi polovici septembra. Mlad sokol zato lahko začne prvo veliko potovanje pozneje od odraslih, ki so ga vzredili.

Pri opazovanju družine so pomembne tudi leteče žuželke v okolici. Tudi nekatere odrasle negnezdeče ptice dolgo lovijo kačje pastirje z ene stalne preže. V istem prostoru se tako lahko srečujejo ptice z različnimi življenjskimi nalogami: odrasli lovci brez zaroda in družine z mladiči, ki šele pridobivajo izkušnje.

Obdobje učenja lova je na Nizozemskem sovpadalo z veliko ponudbo nekaterih velikih kačjih pastirjev in kmečkih lastovk. Jesenski odhod z gnezdišč je sovpadal z zmanjševanjem števila lastovk na prenočiščih. Razpoložljivost plena tako povezuje družinsko življenje ob koncu poletja z začetkom selitvene sezone.

Evropski škrjančarji prezimujejo v Afriki južno od ekvatorja. Med letom so zato povezani z zelo oddaljenimi pokrajinami: evropskimi drevesnimi skupinami in mokrišči ter afriškimi območji, kjer lovijo žuželke. Glavnina menjave perja pri odraslih poteka pozimi, enoletne ptice pa se golijo poleti.

Viri: Wikipedija: Baumfalke, revizija 269714155 · Bijlsma (2024): Obdobje po poletu mladih škrjančarjev, De Takkeling 32(2): 147–162

Čez Sredozemlje in ekvatorialno Afriko

Satelitsko sledenje štirim odraslim škrjančarjem z juga Švedske v letih 2005–2007 je prikazalo njihove jesenske poti v Afriko. Tri ptice so Sredozemlje preletele iz Italije ali s Sicilije proti Libiji, ena pa je letela prek Francije proti Alžiriji. Potovanje je poleg vodne pregrade zajemalo tudi prečkanje Sahare.

Sprva razmaknjene poti so se v ekvatorialni Afriki močno zbližale. Avtorji so to povezali z možnostjo krajšega prečkanja strnjenega deževnega gozda in primernejšim prostorom za premikanje ter hranjenje. To je razlaga ugotovljenega vzorca pri spremljanih odraslih pticah, ne dokazana skupna pot vseh evropskih škrjančarjev.

Pri treh popolneje spremljanih potovanjih je prihod na južnejša prezimovališča sledil približno dva meseca po odhodu z gnezdišča. Sledenje je zabeležilo tudi premike med prezimovanjem. Afriko zato škrjančar uporablja kot širši sezonski življenjski prostor, v katerem se lahko premika med območji s hrano.

Viri: Strandberg in sodelavci (2009): Selitvene poti škrjančarjev čez ekvatorialni deževni gozd