Škrlatni kukuj v Sloveniji: rdeč hrošč pod lubjem

Kje je škrlatni kukuj potrjen v Sloveniji?

Slovenski pregled iz leta 2017 je zbral 365 zapisov iz obdobja 1763–2016. V sodobnem terenskem vzorčenju so bili pomembni poplavni gozdovi ob Muri, Dravi in Savi; vrsta je bila potrjena tudi višje, vse do 1095 metrov nad morjem. Gorske najdbe zato niso napaka ali zgolj evropska domneva.

Kar šestindevetdeset odstotkov zapisov je nastalo po letu 2008, ko so uvedli sistematično iskanje ličink. Takšen preskok kaže predvsem spremembo raziskovanja in ni samodejen dokaz enako velikega porasta populacije. Scopolijev opis iz leta 1763 izvira s Kranjske; raziskovalci so ribniško-kočevsko območje predlagali kot verjetnejše izvorno območje, natančno prvotno najdišče pa ostaja neznano.

Najpogosteje naseljena vrba ni bila tudi najbolj prednostno izbrana; glede na razpoložljivost so izstopali lipa, robinija in topol.

Viri: Vrezec in sodelavci 2017: Cucujus cinnaberinus at its terra typica in Slovenia

Kako prepoznamo odraslega škrlatnega kukuja?

Odrasel hrošč je močno sploščen, podolgovat in na zgornji strani pretežno rdeč. V strokovnem ključu meri od dvanajst do petnajst milimetrov in pol. Njegova glava je trikotna, zadnji bočni deli glave pa so izrazito razširjeni. Predprsje ima največjo širino ob sprednjem robu.

Pri tej vrsti so bočni robovi predprsja, notranji deli razširjene glave in čeljusti črni. To jo loči od kombinacije povsem rdečega predprsja in drugače obarvanih čeljusti pri nekaterih sorodnikih. Spodnja stran predprsja je večinoma temna, po sredini pa poteka svetlejši rumen pas. Rdeča barva sama za določitev ne zadošča: pomembna je tudi oblika robov, glave in spodnje strani telesa.

Svetlejši sredinski pas na spodnji strani predprsja se nadaljuje tudi na njegov podaljšani izrastek.

Viri: Bonacci, Mazzei, Horák in Brandmayr 2012: Cucujus tulliae and keys to European Cucujus

Kako se ličinka razlikuje od podobnega Cucujus haematodes?

Ličinka je podolgovata in sploščena, na koncu zadka pa nosi dva močna kavljasta izrastka. Primerjalna raziskava je pri škrlatnem kukuju ugotovila drugačen položaj drobnih bodic na osnovnem zobcu teh izrastkov: gledano od zgoraj niso obrnjene navzven, njihova povezovalna smer pa je približno vzporedna s telesno osjo.

Razlikujejo se tudi čelni šiv, prvi člen tipalnice in bočne grbice osmega zadkovega člena. Pri škrlatnem kukuju ima slednji praviloma eno grbico, pri C. haematodes dve, včasih tri. Zadnji par preprostih očesc je pri prvi vrsti relativno večji in tesneje skupaj. Te podrobnosti pojasnijo, zakaj zgolj rumenkasta barva ali dva zadnja kavlja nista dovolj za zanesljivo razlikovanje sorodnih ličink.

Avtorji so napačne stare razlage posameznih znakov preverili na dejanskih osebkih. Določitev so podprli tudi z vzrejo do odraslega hrošča in s primerjavo sveže preobraženih osebkov z ostanki zadnjega ličinkinega levka v bubini celici.

Čelni šiv ima pri škrlatnem kukuju zvonasto obliko. Prvi člen tipalnice je sorazmerno tanek, njegova dolžina pa približno 2,37-krat presega širino. Pri primerjanem C. haematodes je razmerje manjše, okoli 2,10. Razliko torej sestavlja več neodvisnih delov glave in zadka.

Viri: Gutowski, Kadej, Smolis in Tarnawski 2014: Identification of Larvae of Endangered Cucujus cinnaberinus and C. haematodes

Kaj počne pod lubjem skozi leto?

V čeških opazovanjih so ličinke našli v vseh mesecih. Odrasli so bili pod lubjem najpogostejši februarja, poleti pa jih je bilo bistveno manj. Raziskovalca sta opozorila tudi na mili zimi med opazovanjem. Najmanjše opažene ličinke, dolge devet do enajst milimetrov, so se pojavljale od aprila do junija; največja je konec maja merila šestindvajset milimetrov.

Ob vznemirjenju so odrasli najprej obstali: glavo so sklonili, tipalnice iztegnili naprej in noge spodvili pod telo. Nato so se umaknili v špranje pod lubjem. Ličinke so se na motnjo odzivale z močnimi stranskimi gibi glave in zadka, na primer ob napadu mravelj.

Bubine celice so bile ovalne in zgrajene iz drobcev pod lubjem. Opazovane bube niso bile popolnoma negibne: ob motnji so se obračale in zvijale. Celica zato obdaja razvojno stopnjo, ki se še vedno lahko giblje, čeprav se ne prehranjuje kot ličinka.

Bube sta v svojem vzorčenju našla avgusta. Naslednja generacija odraslih se pojavi pozno poleti ali zgodaj jeseni; dokončna obarvanost se po povzetih razvojnih opazovanjih oblikuje šele v približno dveh dodatnih tednih. Mladi odrasli ta čas ostajajo skriti pod lubjem.

Pod lubjem stoječega odmrlega topola sta v mili zimi 2007–2008 konec februarja opazila tudi parjenje.

Viri: Horák in Chobot 2011: Phenology and notes on the behaviour of Cucujus cinnaberinus

Ali škrlatni kukuj res jé les?

Neposredni italijanski poskusi so pokazali jasno izbiro mrtvih nevretenčarjev pred živimi, tako pri ličinkah kot pri odraslih preiskanih kukujev. Ponujene glive so v ločenem predhodnem poskusu zavračali. Pri razlagi prehrane je zato treba razlikovati življenje v odmrlem lesu od dejanskega prehranjevanja z njim.

Raziskovalci so spremljali tudi razvoj: pri škrlatnem kukuju je do izhoda odraslega v laboratoriju povprečno minilo približno 218 dni. Največja smrtnost je bila v prvih dveh ličinkinih stopnjah. Rezultat pri nadzorovanih petnajstih stopinjah in ponujeni hrani ni dolžina razvoja vsakega osebka v slovenskih gozdovih. Poskus prav tako ne določa deleža posamezne hrane v naravi ali izključnega prehranjevanja z mrtvim plenom v vseh razmerah.

Pri obeh združeno obravnavanih vrstah so ličinke izbrano hrano v povprečju jedle osemnajst minut, odrasli šestnajst. Povprečno parjenje samega škrlatnega kukuja je trajalo približno devetnajst minut. Hranjenje in razmnoževanje sta bila tako zabeležena kot ločeni vedenjski dejavnosti.

Viri: Bonacci in sodelavci 2020: Artificial Feeding and Laboratory Rearing of Endangered Saproxylic Beetles

Zakaj lahko pod istim lubjem prezimuje tudi odrasel hrošč?

Nemški strokovni vrstni pregled opisuje razvoj, pri katerem veliko ličink do konca prvega poletja že skoraj doseže končno velikost, zabubijo pa se julija naslednje leto. Nekaj tednov pozneje se pojavijo odrasli, ki zimo preživijo pod lubjem razvojnega drevesa. Hrošč, najden v zimskem času, torej ni nujno prezgodaj dejaven poletni osebek.

Primeren prostor je vlažen in deloma razkrojen, vendar mora lubje ostajati dovolj čvrsto povezano z deblom. V redno poplavljenih območjih so opisane ličinke v srednjih in višjih delih debel, medtem ko se spodnjim izogibajo. Vlažen gozdni prostor in neposredna dolgotrajna potopitev istega mesta zato nista enakovredni življenjski okoliščini.

Profil med ključnimi izgubami življenjskega prostora našteva odstranjevanje večjih odmrlih debel, izginjanje starostne in razkrojne faze dreves ter krčenje poraslih rečnih lok. Odmrli listavci so lahko razvojna mesta tudi v gorskih mešanih gozdovih ob dolinah in pobočjih vodotokov.

Viri: Bussler in Buse, Bundesamt für Naturschutz: Cucujus cinnaberinus

Kaj so raziskovalci ugotovili na Goričkem?

Med februarjem in marcem 2020 so na Goričkem pregledali 445 drevesnih enot na enaintridesetih lokacijah. Škrlatnega kukuja so potrdili na dvajsetih drevesih in trinajstih lokacijah. Pomemben gostitelj je bil rdeči bor; med prednostno izbranimi drevesi so bili še veliki jesen, topol, hrast in robinija.

V izmerjenem podvzorcu so bila naseljena debla daljša, debelejša in z večjo površino kot nenaseljena. Njihova sredinska vrednost premera je znašala petindvajset centimetrov, pri nenaseljenih devetnajst. Med položajem stoječih in ležečih debel pa niso ugotovili statistično značilne razlike.

Črna jelša je predstavljala največ razpoložljivega odmrlega drevja v tem vzorcu, kukuja pa v njej niso potrdili. To je krajevni rezultat popisa, ne dokaz, da jelše ne more naseliti nikjer. Primerjava dimenzij je zajela deset naseljenih in 267 nenaseljenih izmerjenih debel, ne vseh dvajset naseljenih dreves.

Naseljena izmerjena debla so imela sredinsko dolžino deset metrov, nenaseljena pet. Sredinska površina je znašala približno tri kvadratne metre proti enemu.

Viri: Kapla, Kocijančič in Vrezec 2021: Škrlatni kukuj Cucujus cinnaberinus na Goričkem

Ali je omejen na pragozdove?

Češka krajinska raziskava je pokazala, da lahko iz obstoječih lokalnih populacij naseli tudi človekovo preoblikovana okolja, če je dovolj primernega odmrlega lesa. Med pomembnimi habitati so bili opuščeni nasadi dreves in drevoredi z bolj odprtimi krošnjami, posebej nasadi hibridnih topolov.

To je dopolnilo starejšo predstavo o izključno pragozdnem prebivalcu. Drevesna zasaditev lahko s staranjem in odmiranjem ustvari življenjski prostor, ki ga ob sajenju še ni bilo. Po drugi strani vsak topolov nasad ni samodejno naseljen: potreben je primeren razvoj lesa, dostopne izvorne populacije in ustrezna struktura sestoja.

Avtorji so povečanje števila srednjeevropskih najdb povezali tudi s kolonizacijo takšnih nasadov. Njihov pregled je obravnaval široko krajino in zgodovinske zapise, ne ocene uspešnosti enega samega kupa hlodov ali vsesplošnega dovoljenja za zamenjavo naravnih gozdov z nasadi.

Viri: Horák, Chumanová in Chobot 2010: Habitat preferences influencing populations, distribution and conservation

S katerimi organizmi si deli zalubni prostor?

V srednjeevropski raziskavi so bili s škrlatnim kukujem povezani tudi drugi hrošči ter mravlje rodu Lasius, pršice, skakači in strige. Med pomembnimi hroščjimi spremljevalci so bili predstavniki družine Silvanidae in večji krešiči. Prostor so pogosto predhodno spremenile žuželke, ki prve naseljujejo odmirajočo skorjo in les.

Od obravnavanih lesnih gob je bila z njim statistično značilno povezana samo Phellinus populicola. To je podatek o skupnem pojavljanju, ne dokaz, da se z njo hrani. Zalubni predeli s kukujem so bili vrstno bogatejši od tistih brez njega in vključevali tudi druge naravovarstveno pomembne hrošče.

Med prehranskimi skupinami so bili najpogostejši plenilci in mrhovinarji. Kljub temu avtorji med mesti s kukujem in brez njega niso našli razlike v sestavi teh funkcionalnih skupin. Povezana združba zato ni sestavljena izključno iz njegovega plena ali organizmov, ki so od njega neposredno odvisni.

Na ravni drevesa je bilo najpomembnejše zadostno osončenje. Na ravni samega zalubnega prostora pa so izstopali ustrezno odstopajoče lubje in vmesna stopnja razkroja. Odprtost krošenj ter stanje drobnega prostora med skorjo in lesom sta tako opisovala različni ravni habitata.

Viri: Horák, Chumanová in Hilszczański 2012: Saproxylic beetle thrives on the openness in management

Ali podobne ličinke tekmujejo za isti prostor?

Češka raziskava treh zalubnih hroščev je našla 198 ličink škrlatnega kukuja, sedeminsedemdeset ličink Pyrochroa coccinea in dvainsedemdeset Schizotus pectinicornis. Vrste so se večinoma pojavljale ločeno, čeprav so našli tudi skupna bivališča. Škrlatni kukuj je imel večjo številčnost in v nekaterih kosih lesa tudi več ličink hkrati.

Pri njem sta bila pomembna ležeči položaj lesa in večja vlažnost prostora pod lubjem. V tabeli je bil učinek topola šibkejši, zato ga ni ustrezno razglasiti za zanesljivo potrjeno prednost te raziskave. Pri Pyrochroa coccinea preučeni mikrohabitatni dejavniki niso pokazali enakega jasnega odziva.

Majhno prekrivanje življenjskih prostorov lahko odpira vprašanje konkurence, toda avtor ga ni neposredno dokazal s poskusnim izključevanjem vrst. Prav tako več skupaj najdenih ličink še ni dokaz družbenega življenja. Skupina se lahko oblikuje v enem primernem kosu lesa brez kolonije z delitvijo nalog.

Pri škrlatnem kukuju premer, pokritost z lubjem in navzočnost gob v tem vzorcu niso pokazali značilnih učinkov. V posameznem kosu lesa so našli do dvajset njegovih ličink; pri drugih dveh vrstah sta bila največja opažena skupka manjša, dvanajst in devet osebkov.

Viri: Horák 2021: Niche partitioning among dead wood-dependent beetles

Kaj je pokazala kemična analiza rdečih hroščev?

Na živih odraslih kukuja in njegovega sorodnika so preiskali spojine zunanje telesne površine. Med zaznanimi skupinami so bili ogljikovodiki, organske kisline, estri in aldehidi. Vrsti sta imeli različno sestavo; pri škrlatnem kukuju so med drugim zaznali holesterol in več spojin, ki jih v primerjalnem vzorcu C. haematodes ni bilo.

Vzorec škrlatnega kukuja je zajel štiri samce pet dni po preobrazbi. Osebke so preiskali žive, z odvzemom površinskih spojin, ne z izluščitvijo vsebine prebavil. Prisotnost določene molekule zato ne pomeni, da je hrošč jedel konkretno rastlino ali drugo žival.

Avtorji so razmišljali o povezavi rdeče barve s kemično obrambo. Vendar so izrecno zapisali, da njihove meritve obrambne funkcije še ne pojasnijo. Iz zaznane oleinske kisline zato ni dopustno sklepati, da je bilo odvračanje plenilcev pri tem hrošču že eksperimentalno dokazano.

Med spojinami, zaznanimi samo pri škrlatnem kukuju v tej primerjavi, sta bila aldehida tetradekanal in oktadekanal. Obe vrsti sta si delili palmitinsko, oleinsko in stearinsko kislino.

Viri: Bonacci in sodelavci 2018: Beetles in red: are Cucujus cinnaberinus and C. haematodes chemically protected?

Zakaj je pomembno, kako daleč narazen so primerna drevesa?

Poljski prostorski model je pokazal izrazito razdrobljenost potencialno primernih gozdnih zaplat. Večja povezana območja so bila zlasti na severovzhodu države in v Karpatih, številne druge zaplate pa so bile majhne in osamljene. Med najpomembnejšimi spremenljivkami so bili premer drevja, oddaljenost od zavarovanih območij, svetlobno onesnaženje in vlažnost sestoja.

Gozdna površina sama zato ni opisovala vsega potrebnega življenjskega prostora. Nekateri gozdnati deli države so imeli po modelu nizko primernost za kukuja, kljub večji skupni površini gozda. Za povezovanje naseljenih mest šteje tudi razporeditev kakovostnih zaplat.

Raziskovalci so za približek možnosti preseljevanja uporabili razdalje med znanimi najdišči. Navedena sredinska vrednost 517 metrov ni neposredno izmerjena največja dolžina leta. Modelna napoved prav tako ni nova terenska najdba. Poznejši popravek članka je dopolnil prikaz vhodnih podatkov na sliki, ni pa spremenil rezultatov ali sklepov modeliranja.

Naseljeni gozdni kompleksi so bili po sredinski površini veliki približno triindvajset hektarov, potencialno primerni pa dobre štiri hektare. Razdalje med naseljenimi kompleksi so bile po sredinski vrednosti večje od razdalj med vsemi potencialno primernimi zaplatami.

Viri: Bełcik, Goczał in Ciach 2019: Large-scale habitat model reveals a key role of large trees and protected areas

Ali so vse ličinke v istem drevesu potomke iste samice?

Genetska raziskava čeških in norveških osebkov je pri nekaterih drevesih pokazala prispevek več kot dveh staršev. Skupina pod istim lubjem zato ni nujno ena družina. V primerjavi so uporabili šestindvajset osebkov s Češke in petinštirideset iz Norveške.

Deset preiskanih mikrosatelitnih mest je bilo spremenljivih v obeh skupinah. Norveški vzorec je imel na posameznem mestu od dve do enajst različic, češki od dve do šest. Genetska razlika med geografskima vzorcema je bila statistično visoko značilna, z vrednostjo P pod 0,0001.

Mikrosateliti so kratki ponavljajoči se predeli DNA, katerih različice omogočajo primerjanje osebkov in populacij. Raziskava je z njimi odprla pot preverjanju sorodstva, razmnoževanja in povezanosti najdišč. Sama skupna lega ličink v deblu tako pove, kje živijo, genetski podatki pa lahko pokažejo nekaj drugega: koliko različnih starševskih prispevkov se skriva v tej skupini.

Viri: Røed in sodelavci 2014: Isolation and characterization of ten microsatellite loci for Cucujus cinnaberinus

Kaj genetski podatki povedo o evropski razširjenosti?

Raziskava iz leta 2023 je s 37 lokacij vključila 237 osebkov za mitohondrijsko DNA in 468 za mikrosatelite. Ugotovila je tri glavne mitohondrijske linije. Posebej je izstopala italijanska, drugi dve pa sta bili razporejeni pretežno po severozahodni oziroma srednji in jugovzhodni Evropi.

Največ genetske raznolikosti so ugotovili v nekaterih južnih zatočiščih, naravnih gozdovih srednjevzhodne Evrope in območju mešanja v Panonski nižini. Mikrosatelitni podatki niso pokazali povsem enakega geografskega vzorca kot mitohondrijski zapis; italijanska skupina pa je tudi tam ostala izrazita.

Rekonstrukcija zgodovine je pokazala različne poti populacij: na jugu upadanje, drugod širjenje proti severu. Podnebno modeliranje je nakazalo ledenodobna zatočišča ob Jadranu in Črnem morju. Gre za skupno sliko genetskih podatkov in modelov, ne za dokaz, da je vsaka današnja slovenska populacija enako velika ali da se bo vsako najdišče širilo z isto hitrostjo.

V mitohondrijskem zapisu so skupaj prepoznali 71 haplotipov. Najpestrejša glavna linija je zajemala sedeminštirideset različic, severozahodna devetnajst in posebna italijanska pet. Velikost vzorca in število haplotipov nista isto: več osebkov lahko nosi enako različico zapisa.

Viri: Sikora in sodelavci 2023: Phylogeography and distribution modelling reveal the history and future of a saproxylic beetle

Ali lahko kupi hlodov nadomestijo izgubljeni gozd?

Slovenski povzetek monitoringa iz leta 2025 opisuje območje Vrbina ob gradnji hidroelektrarne Brežice. Del poplavnega gozda je bil poplavljen ali posekan, za nadomestni habitat pa so postavili ekocelice, torej skladovnice debel različnih listavcev.

Na šestih točkah, treh z ekocelicami in treh brez njih, so med letoma 2016 in 2020 spremljali relativno gostoto škrlatnega kukuja. V primerjavi s prejšnjimi obdobji so ugotovili značilen upad populacije in potrebo po trajnejših ukrepih.

Povzetek s tem ne dokazuje, da vsaka skladovnica nima nobene koristi. Pokaže pa, da postavitev nadomestnega gradiva sama še ni zagotovila ugodnega dolgoročnega stanja na opisanem območju. Gre za izvirni konferenčni povzetek, ki ne navaja vseh podrobnosti analize ali sedanjega števila živali.

Viri: Kapla in sodelavci 2025: Upravljavski monitoring škrlatnega kukuja v savskih poplavnih ravnicah

Kaj pri načrtovanju varstva pove struktura gozda?

Madžarska raziskava iz leta 2025 je primerjala mikrohabitate lesnih hroščev z gozdnimi kazalniki. Mikrohabitati tipa Cucujus in Rosalia so bili v obravnavanih kvadratih povezani z bolj odprtimi krošnjami. Pri širši skupini obravnavanih mikrohabitatov so bile uporabne tudi informacije o debelejšem stoječem in ležečem odmrlem lesu.

Različne drevesne strukture torej prispevajo različne informacije: veliko število tankih vej ni enakovredno debelim deblom, gozd z velikimi živimi drevesi pa ponuja drugačen prihodnji vir odmrlega lesa kot mlad enomeren sestoj. Raziskava je ločevala hrastove in bukove sestoje, ker odzivi kazalnikov niso bili povsod enaki.

To so povezave med habitatnimi strukturami in stanjem gozda v madžarskem pogorju Börzsöny, ne popis novih slovenskih osebkov. Primernosti habitatne strukture ni mogoče zamenjati z neposredno potrditvijo kukuja. Za njegovo varstvo sta potrebni obe vrsti podatkov: preverjene najdbe in stanje življenjskega prostora med njimi.

Viri: Zoltán in sodelavci 2025: Relationships Between Saproxylic Beetle Microhabitat Occurrences and Forest State Indicators