Sršenjelika trepetavka: muha z videzom sršena in ličinkami v osirju

Velika muha z rjavkastim oprsjem

Vrstni pregled navaja dolžino telesa do približno petindvajset milimetrov in razpon kril okoli štirideset milimetrov. Oprsje je bleščeče rdečerjavo s temnejšimi znamenji. Tudi ščitek, manjši del na zadnji strani oprsja, je rdečerjav. Žival zato ne deluje kot enakomerno črna muha z nekaj naključno dodanimi rumenimi lisami: barvna polja se razporejajo po posameznih telesnih delih.

Obraz je voščeno rumenkast, rumenkasta sta tudi čelo in tipalnici. Velike sestavljene oči so rdečkaste ter kratko poraščene. Pri samcu se zelo približata, zato je čelo med njima ozko. Položaj oči je uporabna dopolnitev splošne podobe, kadar imamo dovolj razločen pogled na glavo. Zgolj velikost živali, ki hitro leti mimo, ne pokaže vseh teh razlik.

Zadek je rdečkasto rumen in nosi dva široka črna prečna pasova. Prvi zadkov člen je črn, naslednji hrbtni del pa kostanjevo rjav. Krila so nekoliko jantarno obarvana, noge večinoma rdečerjave, ob osnovi pa temnejše. Pri prepoznavanju tako sodelujejo oprsje, zadek, krila in glava, ne samo število temnih pasov na fotografiji.

Viri: Volucella zonaria – angleška Wikipedija, različica 1377030016

Zakaj spominja na sršena

Podobnost z evropskim sršenom Vespa crabro je posebej poudarjena v vrstnem opisu. Obsega velikost, barvno podobo in način leta. Takšno posnemanje druge živali imenujemo mimikrija. V tem primeru zunanji videz ne kaže sorodstva: trepetavka ostaja dvokrilna muha, sršen pa kožekrilna žuželka. Dve podobni silhueti tako izvirata iz različnih skupin.

Odrasle trepetavke srečujemo tudi med mirnim obiskovanjem cvetov. V takem položaju lažje opazimo široko telo, kratke tipalnice in velike oči. Ime sršenjelika opisuje podobnost, ne spremembe muhe v sršena. Pri opisu njenega razvoja je ta razlika še pomembnejša, ker ličinka trepetavke uporablja osje gnezdo, vendar ni mladič ose, ki je gnezdo napravila.

Viri: Volucella zonaria – angleška Wikipedija, različica 1377030016 · Stratford, Stratford, Brown in Oi (2024): Nest visitors of Vespula wasps and their potential use for biological control in an invaded range

Odrasla žival na cvetovih

Odrasle se hranijo predvsem z medičino različnih cvetočih rastlin. Vrstni pregled med obiskanimi rodovi navaja baldrijan, dobro misel, meto, grintavec, dren, liguster, osate in budlejo. Tak izbor vključuje zelišča in grme. Primeren prostor zato ni samo eno veliko travniško cvetišče, temveč lahko tudi skupina cvetočih grmov na robu drugega življenjskega prostora.

V evropskem opisu so pomembni travniki ob gozdu, britanska opažanja pa vključujejo tudi parke in vrtove. Odrasla žival na cvetu uporablja hrano zunaj gnezda gostiteljice. Njene ličinke se medtem razvijajo v zaprtem, zaščitenem prostoru. Za eno vrsto sta tako povezana dva zelo različna življenjska prizora: poletno cvetje na svetlobi in temno dno osje votline.

Viri: Volucella zonaria – angleška Wikipedija, različica 1377030016 · Stratford, Stratford, Brown in Oi (2024): Nest visitors of Vespula wasps and their potential use for biological control in an invaded range

Jajca na ovoju osjega gnezda

Strokovna raziskava Stratforda in sodelavcev opisuje samice sorodnih trepetavk, ki vstopajo v osja gnezda in odlagajo jajca na njihov papirnati ovoj. Po izvalitvi se ličinke pomaknejo v notranjost. Pri vrsti Volucella zonaria nato uporabljajo predvsem dno gnezdne votline. Njihova prisotnost zato ni nujno opazna med gledanjem zunanjega vhoda, četudi je ličink v spodnjem delu več.

Na dnu se zbira drobir iz zgornjega dela družine. Ličinke živijo predvsem kot porabnice takšnih ostankov, lahko pa se pomaknejo do satov in napadejo tudi žive osje ličinke. Njihove prehrane zato ni ustrezno omejiti samo na eno od obeh skrajnosti, izključno čiščenje ali izključno lov. Uporabljajo različne možnosti v istem zaščitenem prostoru.

Sorodna vrsta Volucella inanis ima drugačen način življenja. Njene sploščene ličinke vstopajo v celice ob osjih ličinkah in so obvezno vezane na prehranjevanje z gostiteljico. Razlika med obema trepetavkama je pomembna: večja podobnost odraslih ne pomeni popolnoma iste vloge ličink. Prav način hranjenja vpliva tudi na vprašanja, ki si jih zastavljajo raziskovalci osjih družin.

Viri: Stratford, Stratford, Brown in Oi (2024): Nest visitors of Vespula wasps and their potential use for biological control in an invaded range

Kaj je pokazal pregled štiriinpetdesetih gnezd

Raziskovalci so v jugovzhodni Angliji zbirali gnezda navadne in nemške ose, Vespula vulgaris in Vespula germanica. Gradivo je prihajalo iz okolice Wallingforda ter londonskega Suttona, in sicer iz septembra ter oktobra v letih 2018, 2019 in 2021. Skupno so pregledali štiriinpetdeset gnezd. Jesensko vzorčenje je pomembno, saj se sestava gostov lahko spreminja z razvojem in poznejšim propadanjem družine.

Pregled ni obsegal samo pogleda na satje. Posamezne sate so ločili, pregledovali celice ter presejali tudi drobir z dna. Tako so lahko našli živali, ki stalno bivajo nižje v votlini ali se med odstranitvijo gnezda premaknejo. Za sršenjeliko trepetavko je prav pregled dna posebej pomemben, ker lahko njeno ličinko zgrešimo, če upoštevamo samo osjo zalego.

Volucella zonaria je bila navzoča v devetindvajsetih od štiriinpetdesetih gnezd, torej v približno štiriinpetdesetih odstotkih pregledanega vzorca. Sorodna Volucella inanis je bila še pogostejša. V obravnavanih osirjih sta se pojavljali obe vrsti trepetavk, vendar drugače pogosto. Ta izsledek opisuje angleški vzorec iz navedenih let, ne deleža naseljenih osjih gnezd v Sloveniji.

Viri: Stratford, Stratford, Brown in Oi (2024): Nest visitors of Vespula wasps and their potential use for biological control in an invaded range

Kako ličinka izbira med dvema vrstama os

V drugem delu raziskave so preverjali, ali ličinke raje pristopajo k eni od obeh vrst os. V okroglo posodo so na nasprotni strani položili ličinke navadne in nemške ose, na sredino pa ličinko trepetavke. Njena začetna usmeritev ni bila obrnjena proti eni od možnosti. Poskus so snemali, ocenjevalec pa pri pregledovanju ni poznal identitete ponujenih gostiteljic.

Za vsako vrsto trepetavke so uporabili dvaintrideset ličink. Vsako so preverili štirikrat in vmes zamenjevali levo ter desno stran ponujenih osjih vrst. S tem so zmanjševali možnost, da bi odločitev razložila zgolj stalna lega hrane. Štiri ponovitve iste ličinke pa niso štirje dodatni neodvisni osebki; v statistični obravnavi je bila identiteta ličinke posebej upoštevana.

Pri sršenjeliki trepetavki niso ugotovili značilne prednosti ene osje vrste. Rezultat se je razlikoval od sorodne Volucella inanis, pri kateri so zaznali prednost navadne ose. Pomanjkanje značilne izbire ne pomeni, da sršenjelika trepetavka nikoli ne poje osje ličinke. Pomeni, da uporabljena primerjava ni podprla jasnega razlikovanja med ponujenima vrstama gostiteljic.

Avtorji so pri izbiri upoštevali čas, ki ga je ličinka preživela v bližini posamezne možnosti. Začetni pristop ni bil enak celotni časovni razporeditvi. Takšna razlika pokaže, zakaj kratek pogled na prvo premikanje še ne opiše vsega vedenja. Iz poskusa tudi ne dobimo neposrednega podatka, katero gnezdo bo izbrala odrasla samica med letom v naravi.

Viri: Stratford, Stratford, Brown in Oi (2024): Nest visitors of Vespula wasps and their potential use for biological control in an invaded range

Odrasla samica in ličinka ne sprejemata iste odločitve

Pri sršenjeliki trepetavki izvora ličink za poskus niso obravnavali ločeno glede na gostiteljsko osjo vrsto. Zato iz rezultatov ni mogoče sklepati, ali je njena prejšnja izkušnja v določenem gnezdu spremenila poznejšo izbiro. Pri sorodni vrsti so takšno vprašanje preverili posebej, vendar tega rezultata ne smemo samodejno pripisati tudi vrsti Volucella zonaria.

Raziskava je bila namenjena tudi razumevanju naravnih sovražnikov os v območjih, kamor so bile ose vnesene. V razpravi kot obetavnejšo kandidatko za nadaljnje raziskave poudarjajo vrsto Volucella inanis. To ni ocena, da je vsaka sršenjelika muha že pripravljeno sredstvo za odstranjevanje osirjev. Naravna povezanost dveh vrst in strokovno preverjena uporaba pri biotičnem varstvu sta različni vprašanji.

Avtorji opozarjajo, da je za celovito sliko potreben pregled večjega območja in različnih obdobij razvoja osjih gnezd. Posebej omenjajo možnost, da se Volucella zonaria pogosteje pojavlja ob slabljenju družine. Tudi številčno obsežen jesenski pregled zato zajame predvsem določeno razvojno fazo. Razumevanje letnega kroga zahteva povezovanje opazovanj odraslih muh z dogajanjem v gnezdih gostiteljic.

Viri: Stratford, Stratford, Brown in Oi (2024): Nest visitors of Vespula wasps and their potential use for biological control in an invaded range

Osirje kot skupen prostor več vrst

Osje gnezdo daje gostom zavetje in beljakovinsko bogat vir hrane. Poleg obeh trepetavk so v britanskem pregledu iskali še hrošča Metoecus paradoxus in parazitoidno osico Sphecophaga vesparum. Posamezno osirje je zato več kot družina ene vrste. V njem se prepletajo življenje gostiteljic, odpadki njihovega hranjenja ter razvoj drugih žuželk, ki uporabljajo celice ali spodnje dele votline.

Raziskovalci so v laboratoriju ohranjali satje čim bolj nepoškodovano in med plastmi pustili presledke. Tako so gostom omogočili premikanje med posameznimi deli. Ta potreba po prehodih je povezana tudi z življenjem sršenjelike trepetavke: ličinka uporablja drobir pod družino, lahko pa se pomakne navzgor. Njena prehranska vloga se torej ne opira samo na eno nepremično točko gnezda.

V poskusih izbire sta bili pred ličinko hkrati dve skupini enako razvojno starih osjih ličink. Hrana iz obeh možnosti je bila ponujena na novo, gostiteljica in trepetavka pa nista prihajali iz istega osirja. S tem so raziskovalci ločevali izbiro vrste od neposrednega sobivanja v domačem gnezdu. Žival v posodi je morala uporabiti trenutno ponujene možnosti, ne že znanega mesta v satju.

Pri vrednotenju so ločili približevanje hrani, telesni stik ter čas zadrževanja ob posamezni možnosti. Nobena od teh meritev sama ne pomeni enake količine zaužite hrane. Ličinka lahko hrano najprej doseže in se nato odmakne ali ostane v bližini brez neprekinjenega hranjenja. Opis izbire je zato natančnejši, če ga razumemo kot preizkus vedenja, ne neposredno tehtanje pojedenih osjih ličink.

Viri: Stratford, Stratford, Brown in Oi (2024): Nest visitors of Vespula wasps and their potential use for biological control in an invaded range

Kaj vemo iz slovenskega pregleda

De Grootov pregled navaja zgodnji podatek iz leta 1941 in večino novejših opažanj po letu 2005. V obravnavanem gradivu so bila najdišča med morsko gladino in šeststo metri, največ med dvesto in tristo metri. Avtor opozarja, da več zapisov v novejšem obdobju odraža tudi dejavnost opazovalcev; iz tega ni mogoče neposredno izračunati rasti populacije.

Vrstni pregled opisuje prezimovanje razvojne stopnje bube v tleh in pojav odraslih v naslednji pomladi. Tako se življenje nadaljuje prek obdobja, ko na cvetovih ni velikih barvitih muh. Odrasla žival in skrita buba sta zaporedni stopnji istega razvoja, vendar ju opazovalec sreča na povsem različnih mestih in v drugačnih razmerah.

Viri: Volucella zonaria – angleška Wikipedija, različica 1377030016 · Maarten de Groot (2012): Rod Volucella (Diptera: Syrphidae) v Sloveniji