Veliki žagar: ribojeda raca z rdečim kljunom in gnezdom v duplu

Temna glava in svetlo telo odraslega samca

Odrasel samec v svatovskem perju ima črno glavo z zelenim kovinskim leskom. Telo je pretežno belo, včasih z nežnim lososovim odtenkom, hrbet pa temen. Ta kombinacija je posebno opazna, ko ptica mirno plava na temnejši vodi. Svetloba lahko zelen lesk poudari ali skrije, zato je lahko ista glava z enega kota videti zelenkasta, z drugega skoraj črna.

Peresa na glavi so nekoliko podaljšana, vendar pri samcu navadno ležijo ob glavi in ustvarjajo zaobljen obris. Ne tvorijo nujno izrazito štrlečega čopa, kakršnega pogosto opazimo pri srednjem žagarju. Samec je v povprečju večji od samice, velikosti obeh spolov pa se deloma prekrivajo. Dolžina telesa je približno šestdeset do sedemdeset centimetrov, razpon peruti pa se približa metru. Tudi noge so rdečkaste, pri mladičih pa je barva kljuna in nog manj izrazita. To dopolnjuje razlikovanje starosti, vendar morajo biti noge za takšno primerjavo sploh vidne; plavajoči ptici jih gladina običajno skriva.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083 · Sodelavci Wikipedije: Gänsesäger, različica 266920827

Rjava glava, bela brada in siv trup

Samica ima sivo telo in rjavordečo glavo, ki se na vratu ostro loči od svetlejšega predela spodaj. Brada in grlo sta bela. Na zatilju se ji podaljšana peresa vidneje razmršijo. Prav razmeroma jasna meja med rjavo glavo in svetlim vratom je uporaben znak pri ločevanju od samice srednjega žagarja, pri kateri prehod ni tako ostro zamejen.

Mladi osebki so podobni samici, vendar imajo lahko med očesom in kljunom kratko belo progo s temnim robom. Tudi odrasli samci so med poletno in zgodnjejesensko menjavo perja precej podobnejši samicam kot pozimi. Siv trup in rjava glava zato sama po sebi še ne dokazujeta spola. Koristno je pogledati več oznak, vključno z belino na peruti, obrazom in obliko glave.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083 · Sodelavci Wikipedije: Gänsesäger, različica 266920827

Kako ga ločimo od drugih žagarjev

Pri primerjavi z malim žagarjem najprej izstopa velikost. Mali žagar je bistveno manjša raca s kratkim kljunom, veliki pa deluje dolg in močan. Pri odraslih svatovskih samcih je razlika tudi barvna: veliki ima enotnejšo temno glavo, mali izrazit bel obraz s črnimi oznakami. Samice obeh vrst imajo rjavkaste glave, zato je dolžina kljuna še posebno uporabna.

Srednji žagar je veliki vrsti precej bližji po telesni obliki. Njegov bolj razmršen čop je lahko opazen pri obeh spolih. Pri rjavoglavih osebkih primerjamo predvsem prehod barve na vratu, belo brado in razmerja glave s kljunom. Posamezna fotografija z zakrito glavo lahko ostane nedoločljiva. Več zaporednih pogledov na mirujočo in plavajočo ptico pogosto razkrije značilnosti, ki jih en posnetek skrije.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083 · Sodelavci Wikipedije: Gänsesäger, različica 266920827 · Sodelavci Wikipedije: Smew, različica 1325724915

Lovec, ki plen išče z vidom

Veliki žagar hrano išče z vidom. V plitvejši vodi lahko plava z glavo potopljeno pod gladino, v globlji se potopi v celoti. Nazobčana robova kljuna in ukrivljena konica mu pomagajo zadržati ribo, ko jo ujame. Ta prilagoditev pojasnjuje slovensko ime: nazobčani rob spominja na žago, čeprav z njim ne žaga lesa in si tudi dupla ne izdela sam.

Ribe niso edina hrana. Med plenom so tudi vodne žuželke, njihove ličinke, raki, mehkužci, črvi in dvoživke, redkeje manjši sesalci ali ptice. Jedilnik je zato širši od oznake ribojed. Vendar iz občasnega drugačnega plena ne sklepamo, da so ribe nepomembne: tvorijo glavni del prehrane odraslih. Mladiči se na začetku bolj naslanjajo na majhne vodne nevretenčarje.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083 · Sodelavci Wikipedije: Gänsesäger, različica 266920827

Izbira ribe ni odvisna samo od njenega imena

Kjell Sjöberg je v raziskavi iz leta 1988 primerjal ročno vzrejene velike in srednje žagarje. V preprostih posodah z enako dostopnim plenom lačne ptice niso kazale enakih izbir kakor site. V pretočnem poskusnem bazenu pa je bilo število ulovljenih rib posameznih vrst povezano tudi z njihovim načinom umikanja. Rezultat zato ni bil zgolj seznam najljubših rib.

Takšen poskus pomaga ločiti željo po določenem plenu od uspešnosti njegovega ulova. Ne pove pa, kolikšen je vpliv žagarjev na vsako slovensko reko. Šlo je za nadzorovane okoliščine in dve vrsti rac, ne popis današnje lokalne ribje združbe. Ugotovitev uporabljamo za razumevanje vedenja pri lovu, ne za izračun izgub v posameznem ribolovnem okolišu.

Viri: Sjöberg, K. (1988): Food selection, food-seeking patterns and hunting success of captive Goosanders and Red-breasted Mergansers

Po toku navzdol in nazaj proti njemu

Na večjih rekah se lahko premikajo s tokom, nato pa del poti preletijo ali se med iskanjem hrane vrnejo proti njemu. Na vodi niso vedno enako visoko: med počasnim plavanjem je telo lahko izraziteje nad površjem, pri premikanju proti toku pa deluje bolj pogreznjeno. Občasno počivajo na skalah sredi vode ali ob poraščenem bregu, pozimi tudi ob plavajočem ledu.

Z vode vzletijo z zamahovanjem ob gladini, let pa je nato hiter in močan. Skupina lahko pri ribolovu oblikuje polkrog ter potiska ribe proti plitvejši vodi. Opazovanje takega usklajenega gibanja pove več o trenutni dejavnosti kakor štetje ptic na enem mestu. Mirujoča skupina, posameznik, ki se potaplja, in družina z mladiči uporabljajo isti rečni odsek na različne načine.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083

Gnezdo je lahko precej nad gladino

Običajno gnezdi v drevesni votlini, uporablja pa tudi umetne gnezdilnice. Zrela drevesa ob vodi so zato pomembna tudi za raco, ki jo večinoma vidimo plavati. Samica votlino obloži s puhom. Kjer dreves ni dovolj, so znana gnezda v skalnih razpokah in drugih primernih zavetjih. Drevesno duplo je najznačilnejša rešitev, ni pa edina možnost v celotnem območju vrste.

Prostor za jajca in prostor za poznejše hranjenje mladičev nista nujno neposredno drug ob drugem. Votlina je lahko nad tlemi, voda pa oddaljena. Ta razporeditev pojasni na videz presenetljiv prizor mladičev, ki po izvalitvi zapustijo visoko gnezdo. Za družino se s tem začne novo obdobje: zavetje v votlini zamenjajo gibanje po vodi, iskanje hrane in spremljanje samice.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083 · Sodelavci Wikipedije: Gänsesäger, različica 266920827

Jajca vali samica

BTO pri velikem žagarju navaja navadno osem do enajst jajc in običajno eno leglo v sezoni. Vali samica, tipično trideset do dvaintrideset dni. Mladiči se izvalijo pokriti s puhom in so zgodaj gibljivi. Zmožnost letenja praviloma razvijejo pri šestdesetih do sedemdesetih dneh. Podatki opisujejo običajen potek razvoja, ne jamstva, koliko potomcev bo preživelo posamezno gnezdenje.

Viri: British Trust for Ornithology: Goosander, BirdFacts

Zakaj za eno samico včasih plava veliko mladičev

Mladiči lahko zapustijo gnezdo že približno dan po izvalitvi. Če je vhod visoko, se spustijo iz votline in sledijo samici proti vodi. Že zgodaj dobro plavajo, začnejo se potapljati in sami iskati majhen plen. Samica jih lahko občasno prevaža na hrbtu. Takšna vožnja ne pomeni, da mladiči ne znajo plavati, ampak je del opaženega vedenja družine.

Pri velikem žagarju so znane tudi združene skupine mladičev. Ena samica lahko vodi precej več mladih ptic, kakor bi jih pričakovali iz enega legla. Velika skupina torej ni dokaz, da je ista samica znesla vsa ustrezna jajca. Za pravilno razlago opazovanja ločimo število spremljanih mladičev od velikosti legla; pri združevanju družin sta to lahko zelo različna podatka.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083 · Sodelavci Wikipedije: Gänsesäger, različica 266920827

Nekateri se selijo, drugi ostanejo ob nezamrznjeni vodi

Veliki žagar je delni selivec. Iz območij, kjer reke in jezera zamrznejo, se ptice premikajo proti dostopni vodi. Drugod lahko ostanejo vse leto. Severnoevropske in ruske populacije se zato ne vedejo povsem enako kot ptice v milejših zahodnoevropskih krajih. Zimsko zbiranje ni enako gnezditveni razporeditvi, čeprav lahko ista reka omogoča obe vrsti rabe.

Samci se lahko po začetku vzreje mladičev odpravijo tudi na ločena območja menjave perja. Ko ob reki vidimo predvsem samice z mladimi, to zato ne pomeni, da odraslih samcev v populaciji ni. Spremljanje skozi vse leto razkrije več podob iste vrste: izrazito kontrastnega samca, samico z družino, manj značilno poletno perje in zimske skupine na odprti vodi.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083 · Sodelavci Wikipedije: Gänsesäger, različica 266920827

Tišji klici ob dvorjenju

Veliki žagar ni posebej glasna ptica. Samec ima med dvorjenjem tihe klice, samica odgovarja s kratkimi glasovi. Včasih zato skupino prej odkrijemo zaradi gibanja na vodi ali beline samčevega telesa, ne zaradi oglašanja. Odsotnost izrazitega račjega kvakanja ni uporaben dokaz, da opažena ptica ne spada med race. Tudi med njimi so velike razlike v glasu in pogostosti oglašanja.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Gänsesäger, različica 266920827

Ista vrsta, različna geografska poimenovanja

V angleških virih naletimo na imeni common merganser in goosander. Prvo je v rabi predvsem v Severni Ameriki, drugo v Evraziji; obe se nanašata na Mergus merganser. Znanstveno ime je leta 1758 uvedel Linnaeus. Pri primerjanju tujega članka s slovenskim velikim žagarjem zato preverimo latinski zapis, saj prevod imena sam po sebi ne razreši podobnosti s srednjim ali drugim žagarjem.

Razlikujejo tri podvrste. Evropske ptice pripadajo imenotipični Mergus merganser merganser, osrednjeazijska gorska oblika se imenuje orientalis, severnoameriška pa americanus. Razlike so razmeroma drobne: pri severnoameriškem samcu denimo čez notranjo belino razprte peruti poteka temen pas. Tuja fotografija iste vrste zato ne pokaže nujno povsem istega perutnega vzorca kakor evropska ptica. Pri osnovnem določanju ostanejo uporabni splošna oblika, kljun in barve glave ter telesa.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083

Veliki žagar v Sloveniji

DOPPS velikega žagarja uvršča med prebivalce rek in jezer v notranjosti Slovenije. Pri opisu domačega pojavljanja izpostavlja Savo, Dravo, Muro in Krko. Za razliko od izključno zimskega pogleda na nekatere druge žagarje pri njem obravnava tudi povečanje gnezditvene razširjenosti v preteklih desetletjih. To je zgodovinski opis razvoja domačega pojavljanja, ne sprotni podatek o današnjem številu parov.

Za opazovalca je najbolj povedna kombinacija oblike in vedenja: dolg rdečkast kljun, rjavoglava samica ali zelenoglavi samec ter ponavljajoč se lov pod vodo. Mirno opazovanje z brega omogoča spremljanje tudi manj očitnih dejavnosti, kot so počivanje, čiščenje perja ali druženje z mladiči. Pri družini je smiselno ostati dovolj daleč, da se zaradi naše bližine ne razdvaja in ne zapušča izbranega odseka.

Viri: DOPPS: Race potapljavke in druge, Veliki žagar · Sodelavci Wikipedije: Common merganser, različica 1374111083