Vidra v Sloveniji: prepoznavanje, prehrana, mladiči in sledi

Kako prepoznamo vidro

Vidra ima podolgovato telo in dolg rep, ki se proti koncu zožuje. Glava je široka in sploščena, uhlji pa majhni. Ob nosu izraščajo dolgi brki. Noge so kratke, prste povezuje plavalna kožica. Zgornja stran kožuha je rjava, trebuh svetlejši; zunanje dlake prekrivajo gosto podlanko. Lovska zveza Slovenije za samce navaja maso od 5,8 do 9,8 kilograma, za samice od 2,8 do 5,6 kilograma.

Na kopnem vidra uporablja podzemne brloge in dupla pri tleh. Pretežno nočno dejavnost preživi z izmenjavanjem kopenskih počivališč in lova v vodi. Med plavanjem se telo valovito giblje v navpični smeri. Slovenski lovski opis navaja, da navadno pride na površje približno vsako minuto, posamezen potop pa lahko traja tudi dlje. Med nočnim gibanjem prepotovane razdalje povezuje s spolom, starostjo in razpoložljivo hrano.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Vidra

Kožuh kot prilagoditev na vodo

Gostoto kožuha je Keiji Kondo v raziskavi iz leta 2020 primerjal med sedmimi vrstami kun. V zimskem kožnem vzorcu evrazijske vidre je izračunal približno 58.600 dlak na kvadratni centimeter. V primerjanem vzorcu norka je bila gostota približno 33.720, pri morski vidri pa 154.100 dlak na kvadratni centimeter. Evrazijska in morska vidra sta bili tako med najgosteje odlakanimi vrstami v raziskavi.

Kondo je v vzdolžnih prerezih dlak evrazijske vidre opisal zračne prostore, podobne lestvi. Gostota in dolžina dlak vplivata na izolacijske lastnosti kožuha.

Razlika med evrazijsko in morsko vidro ni izvirala predvsem iz števila dlak v posameznem snopu: obe sta imeli približno štiriintrideset dlak na snop. Morska vidra je imela precej več takšnih snopov na površinsko enoto kože.

Viri: Kondo (2020) — Pelage insulation in mustelids: Hair density and morphology of medulla in mustelids

Obrežje je del življenjskega prostora

Gregorc in Zavratnik v slovenskem poročilu iz leta 2017 kot posebno pomemben del vidrinega habitata opisujeta obrežni pas, kjer se stikata voda in kopno. Vidra išče plen predvsem v plitvinah in ob robovih voda. Uporablja tudi okoliški gozd, kmetijske površine in večje vodne površine.

Gosto obrežno rastje in stara drevesa z razvejanim koreninskim spletom ustvarjajo kritje. Poročilo poudarja mirna počivališča; globoke in hladne vode pa opisuje kot energetsko zahtevnejši lovski prostor. Ob večji številčnosti lahko vidre uporabljajo tudi manj ugodne habitate. Pri samicah sta za oblikovanje življenjskega območja posebej pomembna razpoložljiva hrana in kritje za zarod.

Viri: Gregorc in Zavratnik — Zimski monitoring vidre na Goričkem, oktober 2017

Ribe in drugi vodni plen

Vidra se prehranjuje z dosegljivim živalskim plenom. Slovenski monitoring med glavne skupine uvršča ribe, poleg njih rake in dvoživke, občasno pa tudi ptice, male sesalce, plazilce in vodne žuželke. Izbira se spreminja glede na habitat, količino plena in njegovo dejavnost. V hranilno bogatejših nižinskih jezerih, ribnikih in rekah poročilo izpostavlja krapovce, v manj hranilno bogatih vodah pa salmonide.

Razpoložljivost hrane vpliva tudi na razmnoževanje. Gregorc in Zavratnik povzemata raziskave, ki povezujejo uspeh razmnoževanja s pogostostjo ribjega plena in s količino najpomembnejše zaužite ribje vrste. Visoka presnova zahteva reden dostop do hrane.

Viri: Gregorc in Zavratnik — Zimski monitoring vidre na Goričkem, oktober 2017

Kako se lov prilagaja spremenjeni reki

Kloskowski, Rechulicz in Jarzynowa so leta 2013 objavili raziskavo vidrine prehrane v vzhodni Poljski. Obravnavali so kanal Wieprz–Krzna in povezano reko Świnka, kjer so ribe in vidrine iztrebke vzorčili v letih 1997 in 1998. V tem močno preoblikovanem okolju so v prehrani prevladovale zelo majhne ribe; sezonske mediane njihove celotne dolžine so bile od 46 do 54 milimetrov.

Plen, ki ni bil ribji, je v vseh sezonah prispeval več kot 41 odstotkov ocenjene biomase prehrane, poleti pa dosegel 75 odstotkov. Med pomembnejšimi skupinami so bile dvoživke in vodne ptice. Kanal je ponujal nekatera prehranska območja, vendar zaradi betonskih brežin skoraj ni imel primernih mest za brloge. Počivališča so bila na voljo ob bližnji reki.

Med najpogosteje zaužitimi ribami v poljskem vzorcu so bili Rhodeus sericeus, Gobio gobio in Gasterosteus aculeatus. Razlikovala sta se številčni in masni pomen plena: ščuka je predstavljala približno dva odstotka števila ribjega plena, toda sedemnajst odstotkov njegove biomase.

Viri: Kloskowski, Rechulicz in Jarzynowa (2013) — Resource availability and use by Eurasian otters Lutra lutra in a heavily modified river-canal system

Primerjava z norkom v britanski raziskavi

Wise, Linn in Kennedy so v raziskavi iz leta 1981 primerjali prehrano vidre in ameriškega norka na dveh območjih v Devonu: ob hranilno bogatem jezeru in ob reki na barjanskem območju. Vidre so bile vse leto bolj usmerjene v ribe, norki pa so uporabljali širšo kombinacijo ribjega, obrežnega in kopenskega plena. Poleti, ko je bilo rib manj, so vidre pogosteje posegale tudi po drugi hrani. Sezonsko menjavanje ribjih vrst pri vidrah so povezali z verjetno izbiro počasneje plavajočih rib in s sezonskimi spremembami njihovega vedenja. Pri norkih so bili ribji obroki najpogostejši pozimi, ptiči in sesalci pa poleti.

Glavni nadomestni plen vider so bile ob jezeru vodne ptice, v obravnavanem rečnem okolju pa kunci. V prehrani obeh plenilcev je bila približno tretjina skupna, največje prekrivanje pri ribah pa so ugotovili jeseni in pozimi. Avtorji v teh dveh območjih niso ugotovili izbiranja po velikosti plena.

Norki so v jezerskem okolju približno enakomerno uporabljali tri skupine hrane: ribe, obrežni in kopenski plen. Ob reki je pri njih prevladoval kopenski plen. Zaradi različnih prehranskih preferenc, nadomestnega plena in omejenega prekrivanja so avtorji ocenili, da je bilo neposredno tekmovanje za hrano v teh območjih malo verjetno.

Viri: Wise, Linn in Kennedy (1981) — A comparison of the feeding biology of Mink Mustela vison and otter Lutra lutra

Razvoj mladičev in življenje ob samici

Pregled Animal Diversity Web iz leta 2003 navaja brejost od 60 do 70 dni ter običajno dva ali tri mladiče. Ob rojstvu tehtajo približno 99 do 122 gramov. Oči odprejo pri starosti približno enega meseca, brlog začnejo zapuščati okoli drugega meseca, odstavljanje pa pregled umešča približno v tretji mesec. Mladiči lahko ostanejo ob samici do približno štirinajstega meseca. Spolno zrelost dosežejo pri dveh do treh letih. ADW navaja, da parjenje poteka v vodi ali na kopnem. Občasno opisuje tudi ohlapne skupine do šestih vider.

Vidre so večinoma samotarske, stalnejšo skupino pa tvorijo samica in njeni mladiči. ADW opisuje igro mladičev in odraslih v vodi ter drsenje po blatnih ali zasneženih brežinah. Pri sporazumevanju uporabljajo kratke ostre žvižge, oglašanje ob srečanju in stiski. Občutljivi brki pomagajo zaznavati premikanje plena pod vodo.

ADW opisuje par vonjalnih žlez ob začetku repa. Njihov močan mošusni izloček prenaša tudi informacije o identiteti in spolnem stanju osebka. Vidre ga nanašajo na rastlinje, debla in kožuh; vonjalni stik tako dopolnjuje neposredno srečanje.

Viri: Animal Diversity Web — Lutra lutra, 2003

Vonjalno označevanje ob vodi

Vidra svoj prostor označuje z iztrebki, imenovanimi vidreki, in z izločki žlez. Gregorc in Zavratnik opisujeta stalna markirna mesta na sotočjih, ob izlivih pritokov v jezera, na otočkih, izpostavljenih skalah, koreninah in podrtih deblih. Živali obiskujejo tudi suhe brežine ter police pod mostovi. Tam so oznake dobro opazne in pogosto zaščitene pred vremenskimi vplivi.

Iztrebek lahko dopolnjuje lepljiv, želatinast izloček, ki spominja na katran. Svež marker je svetleč in zelenočrn, z značilnim vonjem po ribjem olju. Vidre se z licem in telesom drgnejo ob kamne ali šope trave; pesek in rastlinje lahko nagrebejo na kup.

Viri: Gregorc in Zavratnik — Zimski monitoring vidre na Goričkem, oktober 2017

Prepoznavanje stopinj in ostankov hrane

Stopinje iščemo v obrežnem blatu, mivki ali snegu. Poročilo o monitoringu na Goričkem opisuje skoraj okrogel odtis prednje šape, dolg od 6,5 do 7 centimetrov in širok približno 6 centimetrov. Zadnja šapa lahko pusti daljši odtis, dolg od 6 do 9 centimetrov. Kratki kremplji se odtisnejo predvsem v mehki podlagi. Plavalna kožica je v stopinji redko razločna, na trdi podlagi pa lahko odtis palca manjka.

Med spremljajočimi znaki so ostanki rib in rakov, školjčne lupine na obrežju ter mesta, kjer žival vstopa v vodo ali iz nje izstopa. Drsenje lahko za seboj pusti sled v blatu, travi ali snegu.

Viri: Gregorc in Zavratnik — Zimski monitoring vidre na Goričkem, oktober 2017

Kaj je pokazal slovenski monitoring leta 2017

Gregorc in Zavratnik sta v zimskem monitoringu na Goričkem preverila sto lokacij. Prisotnost vidrinih znakov sta potrdila na devetdesetih, torej na devetdesetih odstotkih pregledanih mest. Najdenih je bilo več kot 550 iztrebkov in markerjev. Na sedemnajstih točkah so bile prisotne tudi stopinje.

Znaki so bili potrjeni na vseh devetnajstih izbranih vodotokih, med njimi Ledavi, Lukaju, Mačkovskem potoku, Veliki in Mali Krki, Peskovskem in Dolenskem potoku ter Bukovniškem potoku. Prisotnost na teh vodotokih je bila potrjena tudi v predhodnem spremljanju med letoma 2006 in 2008. Leta 2017 je bilo deset točk brez opaženih znakov; tri od teh so bile izbrane na novo, dve pa sta bili negativni že v prejšnjem monitoringu.

Viri: Gregorc in Zavratnik — Zimski monitoring vidre na Goričkem, oktober 2017

Kako znaki dopolnjujejo neposredna opažanja

Pri popisu leta 2017 so raziskovalci uporabili standardno pregledovanje brežin, beležili lokacije z napravo GPS ter iskali tudi potrjena in potencialna počivališča. Svežih vzorcev za analize DNK niso zbirali. Markirna mesta so občasno spremljali s štirimi fotopastmi. Med februarjem in oktobrom so zbrali 5.407 fotografij in videoposnetkov različnih živali; med zabeleženimi vrstami je bila tudi vidra.

Poročilo navaja izrazito sezonsko razliko v označevanju prostora: pozimi je lahko markiranja do desetkrat več kot poleti. Samice z mladiči označujejo manj. V prejšnjem monitoringu večkrat obiskana točka ni imela oznak ob vsakem obisku. Leta 2017 so bila mesta pregledana samo enkrat. Na nekaterih prej neprimernih mestih so se medtem oblikovale sipine ali pojavili kamni, na katerih so našli nove vidrine znake.

Viri: Gregorc in Zavratnik — Zimski monitoring vidre na Goričkem, oktober 2017

Povezani vodotoki in prehodi pod mostovi

Inštitut Lutra Goričko opisuje kot del povezane vidrine populacije ob meji z Avstrijo in Madžarsko. Vodna mreža povezuje Muro, Ledavo, Krko in manjše potoke. Med pomembnejšimi stoječimi vodami navaja Ledavsko, Hodoško, Križevsko in Bukovniško jezero. V sušnih razmerah so takšne vode pomembne za dostop do hrane. Vidre se lahko premikajo tudi čez razvodja; mlade živali pri iskanju lastnega prostora prepotujejo velike razdalje.

Pod mostom je pomemben tudi kopenski prehod. Suha brežina ali polica omogoča nadaljevanje poti pod cesto in ponuja mesto za označevanje. Kadar voda zapolni celotno odprtino, se lahko vidra odpravi čez cestišče.

Viri: Lutra — O vidri

Vidra med drugimi vodnimi sesalci

Lutra med značilne prepoznavne znake evrazijske vidre uvršča smrček v obliki odprte črke W. V slovenskih vodah jo lahko srečamo v istem širšem prostoru kot bobra, nutrijo in pižmovko, vendar vidra pripada kunam, omenjene tri vrste pa glodavcem. Pri opazovanju pomagata oblika repa in vedenje. Na kopnem vidra stopa po celih stopalih, med skoki pa je opazen usločen hrbet, značilen za kune.

Viri: Lutra — O vidri