Vodni voluhar (Arvicola amphibius): prepoznava, rovi in prehrana

Ime in starejši raziskovalni zapisi

Znanstveno ime tega katalognega zapisa je Arvicola amphibius. Mammal Society ga uvršča med glodavce, v družino Cricetidae in rod Arvicola. Starejši opis Matthewa Oliphanta v Animal Diversity Web ima naslov Arvicola amphibius, v besedilu pa uporablja ime Arvicola terrestris. Pod tem slednjim imenom nastopa tudi v slovenskem prispevku o prehrani lesne sove iz leta 2017. Pri navajanju raziskave je njeno izvirno poimenovanje ohranjeno; drugi podobno poimenovani katalogni zapisi niso samodejno združeni.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis · Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris · Janžekovič, Polc, Petovar in Klenovšek (2017): Prehrana lesne sove na območju Slovenskih goric, Acrocephalus 37 (172/173): 45–53; uporabljene str. 45–47 in 49

Kožuh, gobček in uhlji

Mammal Society opisuje kostanjevo rjav kožuh, top in zaobljen nos ter majhne uhlje, ki se v dlaki slabo opazijo. Tudi rep je poraščen. Na Škotskem so številni osebki črni. Oliphantov pregled iz leta 2003 navaja širši barvni razpon: hrbet je lahko svetlo ali temno rjav, včasih črn, spodnja stran pa bela do skrilasto siva. Gosta dlaka pokriva telo od glave do konca repa. Dobro razviti kremplji pomagajo pri kopanju, ob straneh telesa pa so žleze, s katerimi označuje območje.

Vodni voluhar ima glodavske zobe. Britanski opis posebej omenja močne oranžno obarvane zobe, s katerimi zagrize v breg pri izdelavi rovov. ADW poleg običajnega glodavskega zobovja navaja stalno rastoče lične zobe. Začetek rova zato nastaja tudi z grizenjem zemlje, ne samo s praskanjem sprednjih nog. Ob telesu se ušesa opazijo mnogo manj kot pri podgani, zaobljen obraz pa je pomemben znak pri opazovanju živali od strani.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis · Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris

Velikost in meritve

Mammal Society navaja dolžino glave in trupa od štirinajst do dvaindvajset centimetrov. Rep meri od 9,5 do štirinajst centimetrov, telesna masa pa od 150 do 300 gramov. To so mere iz britanskega vrstnega pregleda. V starejšem ADW so za povzete meritve samcev navedena povprečja 210 milimetrov telesne dolžine, 124 milimetrov repa in 263 gramov mase. Pri samicah isti pregled navaja 187 milimetrov, 116,5 milimetra in 232 gramov. Meritve pripisuje Thompsonu iz leta 1964.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis · Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris

Ločevanje od podgane in manjših voluharic

Siva podgana ima bolj koničast gobček, večje in bolj izstopajoče uhlje ter skoraj gol rep. Mammal Society njen rep opisuje kot približno devetdeset odstotkov dolžine telesa, pri vodnem voluharju pa približno šestdeset odstotkov. Pri podgani omenja sivo rjav hrbet in sivo spodnjo stran, vodnega voluharja pa v tej primerjavi označuje kot kostanjevo rjavega. Gosta repna dlaka in top gobček sta zato bolj uporabna znaka kakor rjava barva sama.

Vrsta Microtus agrestis je precej manjša. Britanski pregled zanjo navaja glavo s trupom dolgo od devet do dvanajst centimetrov, rumenkasto ali sivo rjavo dlako in rep, dolg približno trideset odstotkov telesa. Gozdna voluharica, v istem pregledu navedena kot Myodes glareolus, meri od devet do enajst centimetrov. Njen rep dosega približno polovico dolžine glave in trupa. Pri obeh je pomembna manjša velikost, pri Microtus agrestis pa še izrazito krajši rep.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis

Razširjenost in slovenski raziskovalni zapis

Oliphantov starejši pregled umešča vodne voluharje v palearktično območje, čez velik del srednje in zahodne Evrope do Sibirije, Mongolije in delov jugozahodne Azije. Mammal Society opisuje razširjenost po celinski Veliki Britaniji, kjer sta se območje in številčnost od sredine dvajsetega stoletja močno zmanjšala. Izrecno navaja odsotnost na Kanalskih otokih, otočju Scilly, škotskih otokih, Severnem Irskem in otoku Man. Njegov britanski obseg je ločen od celotnega evrazijskega območja starejšega pregleda.

Franc Janžekovič, Mateja Polc, Polona Petovar in Tina Klenovšek so leta 2017 objavili raziskavo prehrane lesne sove v Slovenskih goricah. Izbljuvke in razsute kosti iz razpadlih izbljuvkov so zbirali na desetih lokacijah med letoma 1984 in 2015. Male sesalce so določali po ostankih plena z določevalnima ključema. Preglednica štiri pod imenom Arvicola terrestris navaja 107 uplenjenih živali, pet odstotkov plena ter 10.486 gramov izračunane biomase. Delež biomase je 17,7 odstotka, uporabljena povprečna masa posamezne živali pa 98 gramov. Povprečne mase za izračun so avtorji povzeli po literaturi. To je zgodovinski raziskovalni zapis pod objavljenim imenom, ne današnje štetje živih vodnih voluharjev.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis · Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris · Janžekovič, Polc, Petovar in Klenovšek (2017): Prehrana lesne sove na območju Slovenskih goric, Acrocephalus 37 (172/173): 45–53; uporabljene str. 45–47 in 49

Obrežja, vegetacija in rovi

Britanski opis ga povezuje z rekami, potoki, jarki, močvirji in mokrišči. Pogost je ob dobro poraslih bregovih počasi tekoče vode, kanalov in jezer. Pojavlja se tudi ob ribnikih, v trstičju in na mokrih resavah. ADW poudarja razmeroma stalno vodno gladino in dober rastlinski pokrov. Navedeni so predvsem nižinski predeli ob vodi, občasno pa tudi vrtovi in polja. Rastline na bregu mu hkrati zagotavljajo hrano in zakritost med premikanjem.

Vodni voluhar v breg izkoplje razvejano omrežje rovov. Mammal Society širino približa velikosti teniške žogice. Spalnice, gnezdišča in prostori za vzrejo mladičev so na različnih ravneh v strmejšem delu brega. Običajno sta vsaj dva vhoda: eden na kopnem in drugi pod vodo. Podvodni vhod omogoča umik pred nevarnostjo. Okoli vhodov so lahko površine tesno obgrizene trave, včasih s kupčki odrezane hrane. ADW navaja zimske dolžine rovov okoli štiriintrideset metrov in poletne do štiriinsedemdeset metrov ter enega ali dva gnezda.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis · Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris

Plavanje in gibanje ob vodi

Vodni voluhar dobro plava na kratke razdalje in se potaplja. Ob približevanju človeka je lahko slišen pljusk, ko skoči v vodo. Mammal Society pri tem poudarja, da je predvsem obvodna žival: večino življenja preživi na kopnem in praviloma ne lovi oziroma išče hrane po vodni površini kakor izraziteje vodno prilagojeni sesalci. Njegov kožuh ni vodotesen in se lahko hitro prepoji z vodo. Bližina vode mu daje možnost pobega pred domačimi plenilci.

Po britanskem pregledu je podnevi dejavnejši kot ponoči. Samci uporabljajo približno šestdeset do tristo metrov obrežja, samice pa trideset do sto petdeset metrov. Med razmnoževanjem se po območju in na njegovih robovih pojavljajo kupi iztrebkov oziroma stranišča. ADW opisuje tudi dejavnost ob zori in mraku. Ob označevanju teritorija žival z nogami obriše bočne žleze, nato pa stopa po tleh in tako raznaša vonj.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis · Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris

Rastlinska hrana in zimske zaloge

Prehrana je pretežno rastlinska: trave, obvodne rastline, vejice, čebulice, korenine in odpadlo sadje. Mammal Society navaja zapise hranjenja z več kot dvestodvajsetimi rastlinami in dnevno količino hrane do osemdeset odstotkov telesne mase. Občasno zaužije mehkužce in majhne ribe. Med hranjenjem mladičev lahko išče dodatne beljakovine; britanski opis omenja tudi beljakovinsko bogat cvetni prah, ličinke mladoletnic in vodne polže. ADW med občasno živalsko hrano navaja še sladkovodne školjke.

Oliphantov pregled našteva trst, šaše, ločke, regrat, rogoz, vodne rastline, semena, brste in zelišča. Pozimi je vsaj en prostor v rovu lahko namenjen shranjevanju trave in druge hrane. Zaloge niso edini zimski vir: voluhar tudi tedaj nadaljuje iskanje hrane zunaj skladišča. Korenine so pomemben del prehrane, zato lahko pri hranjenju poškoduje rastline. ADW med prizadetimi gojenimi rastlinami omenja fižol, grah in nekatere jablane.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis · Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris

Razmnoževanje po britanskem pregledu

Mammal Society razmnoževalno obdobje umešča med april in oktober. Navaja triindvajset dni brejosti, odstavitev pri štirinajstih dneh in odhod iz gnezda po treh tednih. Po tem pregledu so mladiči pripravljeni na razmnoževanje pri petnajstih tednih. Samica ima v letu pet do šest legel, v vsakem pa tri do pet mladičev. Uspešno razmnoževanje je pomembno zaradi velike zimske smrtnosti; britanski opis navaja, da lahko pozimi pogine do sedemdeset odstotkov osebkov, predvsem zaradi plenjenja, manj zaradi lakote in poplav.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis

Starejši razmnoževalni podatki ADW

ADW iz leta 2003 navaja do štiri legla v razmnoževalni sezoni s povprečno štirimi do šestimi mladiči. Za brejost v besedilu uporablja enaindvajset dni, za odstavitev štirinajst do enaindvajset dni. Novorojenci tehtajo približno pet gramov in odprejo oči okoli petega dne. Zgodaj rojeni mladiči lahko spolno dozorijo še prvo poletje, pozneje rojeni v naslednji razmnoževalni sezoni. Samice po tem pregledu lahko dozorijo že pri petih tednih. Za mladiče skrbijo predvsem samice, občasno sodelujejo samci. Ta starejši koledar ostaja naveden ločeno od britanskega pregleda Mammal Society.

Viri: Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris

Ozemeljsko vedenje in življenjska doba

Samice so med razmnoževanjem izrazito ozemeljske, pozimi pa živijo bliže skupaj. ADW opisuje manjše družinske enote z odraslimi živalmi in do dvema generacijama mladičev. Območje samca se lahko prekriva z območji več samic, samci pa tekmujejo za dostop do samic. Med načini zaznavanja so navedeni dotik in kemični dražljaji. Stranišča imajo poleg odlaganja iztrebkov po starejšem pregledu verjetno tudi vlogo pri označevanju območja med razmnoževanjem.

Mammal Society življenjsko dobo opisuje z razponom od šestih mesecev do leta in pol. Starejši ADW navaja povprečno manj kot leto v naravi in možnost do petih let v ujetništvu. V njegovem podatkovnem polju je za naravo navedeno povprečje 5,4 meseca. Največja smrtnost je po tem viru verjetno v prvem letu. Vrednosti ostajajo pripisane različnima pregledoma; življenje v ujetništvu je navedeno ločeno od življenja prostoživečih osebkov.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis · Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris

Sledi hranjenja in stranišča

Ob vodi je mogoče najti obgrizena travna stebla v manjših kupčkih. Odrezana stebla imajo po Mammal Society značilen približno petinštiridesetstopinjski kot. V dolgi travi se kupčki pojavljajo ob prehodih, ob večji gostoti živali ali samici z odvisnimi mladiči tudi pri vhodu v rov. Iztrebki so podolgovati, z zaobljenima koncema in podobni majhnim bonbonom. Barva je običajno črna, zelena ali rjava. Sprednje noge puščajo zvezdasto razporejene odtise. Britanski pregled obdobje iskanja sledov navaja skozi vse leto.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis

Vloga v obrežnem okolju in plenilci

Mammal Society vodnega voluharja uvršča med živali, ki s svojim delovanjem spreminjajo življenjski prostor. Kopanje lahko spodbuja mikrobno dejavnost v tleh, drenažo in kakovost prsti. Objedanje trave omejuje prevlado posamezne rastlinske vrste, raznašanje semen in cvetnega prahu pa vpliva na rastlinsko raznolikost ob bregovih. ADW prav tako omenja kroženje hranil, povezano s kopanjem in hranjenjem. Vodni voluhar je obenem pomemben plen manjših in srednje velikih plenilcev.

Oliphantov pregled med plenilci našteva evropskega norka, vidre, lunje, kanje, čaplje in ščuke. Rastlinski pokrov in umik v rove zmanjšujeta izpostavljenost. Britanski pregled posebej obravnava ameriškega norka: samice so dovolj vitke, da lahko vstopijo v voluharjeve rove. Pri tej vrsti plenilca zato podzemni umik ni enako učinkovit kakor pri številnih domačih plenilcih, pred katerimi je rov zatočišče.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis · Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris

Dejavniki zmanjševanja britanskih populacij

Britanski pregled med glavne težave uvršča izgubo in razdrobljenost habitata ter plenjenje ameriškega norka. Prekomerna paša, košnja bregov in kanaliziranje potokov lahko zmanjšajo rastlinski pokrov ali razdelijo življenjski prostor. Slaba kakovost vode lahko deluje neposredno z onesnažili in posredno z evtrofikacijo: povečana količina hranil spodbuja razrast alg in izgubo prehranskih rastlin. Mammal Society opisuje močno zmanjšanje britanske populacije od sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Njene britanske kategorije ogroženosti in pravni predpisi niso predstavljeni kot slovenska ureditev.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis

Dve britanski naselitveni liniji in poznejše spremembe

Mammal Society opisuje dve stopnji naselitve Velike Britanije. Za prvo linijo navaja dokaze iz časa pred zadnjim viškom poledenitve, približno pred 22.500 leti. Druga linija naj bi Britanijo naselila pred osem do dvanajst tisoč leti in prvo nadomestila na večini območja. Izjema so deli Škotske, kjer pregled povezuje današnje črne osebke s preostankom prve linije. Za poznejše zmanjševanje življenjskega prostora opisuje povečano intenzivnost kmetijstva in kanaliziranje vodotokov po drugi svetovni vojni.

V istem britanskem pregledu so farme ameriškega norka navedene od dvajsetih let dvajsetega stoletja. V petdesetih letih jih je bilo več kot štiristo. Pobegi iz farm in poznejši namerni izpusti so prispevali k njegovemu širjenju v naravi. Pri vrtnih ribnikih posebej omenja, da jih vodni voluhar včasih uporablja, vendar so številni premajhni in preveč osamljeni za primeren življenjski prostor.

Viri: Mammal Society: Water vole, Arvicola amphibius; britanski vrstni opis

Starejši zapis gospodarske rabe in vpliva rovov

Oliphantov pregled iz leta 2003 navaja lov vodnih voluharjev za krzno na območjih nekdanje Sovjetske zveze. Med redke posledice obsežnega kopanja rovov uvršča oslabitev rečnih bregov; ta podatek v bibliografiji povezuje s Thompsonovim delom iz leta 1964.

Viri: Matthew Oliphant (2003): Arvicola amphibius, Animal Diversity Web; telo tudi Arvicola terrestris