Repnje: Repenjski hrib, samostan in zgodovina izobraževanja
Repnje v občini Vodice povezujejo kmečko poselitev pod Repenjskim hribom, cerkev svetega Tilna ter samostan šolskih sester z dolgo zgodovino gospodinjskega izobraževanja.
Razložena vas pod Repenjskim hribom
Repnje so naselje v občini Vodice, zahodno od avtoceste Ljubljana–Kranj. Občinska predstavitev jih opisuje kot razloženo vas, prvič omenjeno leta 1154. Hiše in gospodarska poslopja stojijo ob vrtovih in sadovnjakih, med njimi se razprostirajo njive v dolgih pasovih. Značilen del opisane kmečke podobe so tudi kozolci, postavljeni med polji.
Na zahodni strani se dviga 483 metrov visoki Repenjski hrib. Občina ga predstavlja kot izhodišče za sprehod k cerkvi svetega Tilna in nadaljevanje po gozdni poti proti Staremu gradu nad Smlednikom. Grad je cilj zunaj Repenj; opis povezave zato ne pomeni, da stoji v tej vasi.
Med znanimi domačini občinski opis navaja jezikoslovca Jerneja Kopitarja. Na njegovi rojstni hiši je spominska plošča, ki ohranja krajevno povezavo z njegovim življenjem.
Viri: Občina Vodice: Repnje ↗
Sveti Tilen in sledovi starejšega gradu
Prvotni objekt cerkve svetega Tilna se po občinskem opisu omenja že leta 1476. Ob njej se je ohranil del taborskega obzidja z okroglim obrambnim stolpom. Sedanja cerkev je iz leta 1731, njeno opremo in freske pa predstavitev povezuje z domačimi umetniki. Pri obisku se tako srečata cerkvena stavba in starejša obrambna ureditev njenega prostora.
V krajevni zgodovini je omenjen tudi grad Reitelstein. Leta 1815 so ga porušili, kamenje pa porabili za gradnjo hiš. Občinski vir poudarja, da je ostalo le grajsko mesto. Te razvaline oziroma nekdanje lokacije ne gre enačiti s samostanskim poslopjem, ki ima svojo zgodovino.
Viri: Občina Vodice: Repnje ↗
Dvorec, dobrotnica in prihod šolskih sester
Zgodovina samostana navaja, da si je rodbina Purgerjev v prvi polovici osemnajstega stoletja sredi vasi uredila dvorec. V začetku devetnajstega stoletja je nastalo dvonadstropno poslopje, pozneje v lasti Mateja Šporna iz Lokarjev. Po njegovi smrti leta 1867 ga je podedovala vdova Katarina, rojena Golob.
Katarina Šporn je dala ob dvorcu zgraditi cerkev Srca Jezusovega in poslopje preuredila za jezuite. Ti so prišli leta 1870, po treh letih pa morali oditi. Dobrotnica je nato zgradila šolo in povabila mariborske šolske sestre. V Repnje so prišle 21. aprila 1883; darovala jim je hišo s cerkvijo in zemljišče, sestre pa so prevzele skrb za šolo.
Pouk, gospodinjsko izobraževanje in novi dom
Šola je začela delovati leta 1883 in poučevala do leta 1941. Leta 1909 so sestre ustanovile še kmetijsko-gospodinjsko šolo s teoretičnim in praktičnim poukom. V njenem sklopu so bili mlekarna, sušilnica sadja, prekajevalnica in urejeni kokošnjaki. To so zgodovinski podatki o izobraževanju, ne seznam današnjih proizvodnih dejavnosti v naselju.
Po vojni sta se leta 1945 v samostan znova vselili dve sestri, ki sta s pomočjo sosedov prostore uredili za bivanje. Okrog leta 1970 je sledila obnova cerkve in povečanje samostana. Od leta 1971 so tam potekali večmesečni gospodinjski tečaji. Dvoriščno hišo so podrli leta 1995, naslednje leto pa je na njenem mestu nastal Dom matere Margarete za duhovne vaje.
Prenova cerkve Srca Jezusovega
Namenski samostanski opis povezuje prenovo cerkve z arhitektom Tonetom Bitencem. Visoko notranjščino je vodoravno razdelil: zgornji del je ostal cerkev, spodaj so sestre pridobile večjo jedilnico. Uredili so dvignjen vhod s pokritimi stopnicami, nov kor, marmornati oltar in hrastove klopi; oltar je leta 1970 posvetil nadškof Jožef Pogačnik.
Vitražna okna so nastala po načrtu Staneta Kregarja. Od stare opreme so ohranili marmornati tabernakelj, tri velike stenske slike ter križev pot Matije Koželja. Prenova zato združuje stare umetnine in nove posege v prostorsko zasnovo. Opis izrecno omenja tudi darove in prostovoljno delo vaščanov pri obnovi.