Skaručna: cerkev sv. Lucije, romarska zgodovina in vaška krajina
Na terasi nad Poljšakom se hiše Skaručne stikajo z vrtovi, kozolci in njivami. V južnem delu kraja stoji cerkev sv. Lucije, nekdaj obiskana božja pot.
Vas na terasi nad Poljšakom
Skaručna je naselje v občini Vodice ob cesti Vodice–Tacen. Občinska predstavitev jo opisuje kot gručasto vas, razpotegnjeno po terasi nad potokom Poljšak v južnem delu Skaruškega polja. Ob hišah so gospodarska poslopja, vrtovi in sadovnjaki, za njimi pa njive, razdeljene v proge. Med stavbami in obdelovalnimi površinami stojijo kozolci. Polja in gozdovi se po občinskem opisu raztezajo predvsem na severni in zahodni strani naselja.
Občina za Skaručno objavlja podatek o 306 prebivalcih na dan 1. julija 2022. V predstavitvi kraja poleg gostilne in trgovine našteva prostor za piknik, pokopališče, podružnico vrtca, kulturni dom ter otroško in športno igrišče. Omenja tudi več podjetij. Med krajevnimi rojaki sta Jakob Alešovec, pisatelj, dramatik, satirik in novinar, ter Franc Hubad, pedagog in mladinski pisatelj. Oba sta se po tej predstavitvi rodila na Skaručni.
Viri: Občina Vodice: Naselja, namenski opis Skaručne in prebivalstvo 1. julija 2022 ↗
Kapelica in cerkev sv. Lucije
Cerkev sv. Lucije stoji v južnem delu Skaručne. Občinski opis njen nastanek umešča med leti 1662 in 1665, na mesto starejše kapelice, kjer so častili isto svetnico. K njej so prihajali romarji in bolniki; povezava z očesnimi boleznimi je del zgodovine čaščenja sv. Lucije. Občina vrhunec te božje poti postavlja proti sredini osemnajstega stoletja, ko so številni romarji omogočili prenovo cerkve.
Jože Höfler v zgodovinski topografiji navaja podrobnejše stavbne mejnike. Grof Wernberg, lastnik smledniške gospoščine, je 29. julija 1660 vaščanom oddelil zemljo za zidavo cerkve; potrditev je datirana 6. marca 1662. Prezbiterij je bil dokončan leta 1664, škof Jožef Rabatta pa je cerkev posvetil 10. julija 1667.
V istem zgodovinskem popisu je sv. Lucija na Skaručni navedena med podružnicami župnije sv. Marjete v Vodicah. Höfler pri tej enoti zapisuje tudi srednjeveški obliki krajevnega imena: Skorutsch ob datumu 7. marec 1431 in Schkorucina ob letu 1444. Obe navedbi povezuje z avstrijskimi fevdi.
Viri: Občina Vodice: Cerkev sv. Lucije na Skaručni ↗ · Jože Höfler: zgodovinska topografija cerkva na Kranjskem, fizični strani 77–78 ↗
Baročna prenova in Jelovškove poslikave
Höfler novo gradnjo cerkve datira v leta 1744–1748 in načrt domnevno pripisuje Candidu Zulianiju. Posvetitev po škofu Ernestu Amadeju Attemsu navaja za 10. julij 1755. Občinska predstavitev naselja baročno podobo povezuje z letom 1744, poslikave Franceta Jelovška pa z letom 1748.
Namenska občinska predstavitev cerkve opisuje postopno pešanje božje poti po letu 1800. Navaja, da sta se ohranila običajna shoda na četrto nedeljo po veliki noči in na nedeljo po sv. Jakobu. Za fasado posebej izpostavlja prenovo leta 1995.
Viri: Občina Vodice: Naselja, namenski opis Skaručne in prebivalstvo 1. julija 2022 ↗ · Občina Vodice: Cerkev sv. Lucije na Skaručni ↗ · Jože Höfler: zgodovinska topografija cerkva na Kranjskem, fizični strani 77–78 ↗
Skaručna in začetki čebelarskega povezovanja
Čebelarsko društvo Skaručna je bilo po občinski predstavitvi uradno registrirano leta 1976, pred tem pa je delovalo kot čebelarska družina. Velik del stare dokumentacije se je izgubil. Povezovanje čebelarjev že v tridesetih letih dvajsetega stoletja je zato v tem viru opisano na podlagi pričevanj. Po drugi svetovni vojni so se nekateri vključili v čebelarsko družino Tacen, pozneje pa se je pojavila potreba po lastni organizaciji.
Glavni pobudniki samostojnega povezovanja so bili čebelarji iz Skaručne. Po vasi so poimenovali tudi novo družino. Občinski zapis povzema spomine starejših članov na redna tedenska srečanja: izmenjavali so izkušnje, reševali probleme, se družili in uresničevali skupne interese. Krajevno ime društva tako izhaja iz pobude skaruških čebelarjev, čeprav je povezovanje zajemalo širše območje.
Občinska predstavitev opisuje tudi način dela društva, katerega člani prihajajo z območja Vodic ter iz Šmartnega, Gameljn in Črnuč. Prevladujejo tradicionalni AŽ panji, nekateri člani pa čebele prevažajo v druge dele Slovenije. Zapis omenja najmanj štiri sestanke na leto s predavanji in razpravami o težavah čebelarjev. Društvo sodeluje pri predstavitvah čebelarstva v šolah in vrtcih, medenih zajtrkih ter počitniških kratkočasnicah. Za širšo javnost prireja predavanja o pomenu čebel in čebeljih pridelkov; med že izvedenimi temami občina navaja med v kulinariki ter spoznavanje čebele in čebelarja.