Sveti Lenart: Jagošca in Senožeta, domačije in hišna imena
Sveti Lenart povezuje Jagošco in Senožeto s samotno cerkvijo. Krajevno podobo dopolnjujejo domačije z ohranjenimi hišnimi imeni.
Cerkev med Jagošco in Senožeto
Turistični zavod Cerklje cerkev svetega Lenarta na Rebri umešča med dva dela vasi. Zgornji del imenuje Jagošca, spodnji pa Senožeta. Cerkev stoji ločeno od obeh skupin domačij. Po isti predstavitvi ima en sam oltar iz osemnajstega stoletja.
Viri: Zavod za turizem Cerklje: cerkev svetega Lenarta na Rebri ↗
Hribovske kmetije in različna kamninska podlaga
Geograf Drago Meze je kraj v raziskavi, objavljeni leta 1981, obravnaval pod imenom Lenart na Rebri. Pri Jagoščah je navedel Spodnjega in Zgornjega Jagodica, pri Senožetih pa Kocjana, Habana in Snožečnika. Dolinška je v seznamu zapisal posebej. Kraj je uvrstil v južno in jugovzhodno Krvavško predgorje.
V geološkem opisu je za velik del tukajšnjih kmetij pomembna podlaga iz šenturških skrilavcev in peščenjakov. Senožeti izstopajo kot apnenčasto območje. Na apnencu je po raziskavi tudi Dolinškova domačija zahodno od njih, vendar del njenega kmetijskega zemljišča sega že na skrilavce in peščenjake.
Meze je razčlenil tudi usmerjenost obdelovalnih površin po pobočju. Pri obeh domačijah v Jagoščah in pri Dolinšku je prevladovala jugovzhodna lega, del zemljišč pa je bil obrnjen tudi proti jugojugovzhodu, vzhodjugovzhodu in jugozahodu. Pri Senožetih je navedel južno, jugozahodno, jugovzhodno ter zahodno usmerjenost. V primerjavi z drugimi deli južnega Krvavškega predgorja je tukajšnjo osončenost domačij ocenil manj ugodno.
Gotska osnova in ohranjeni gospodarski objekti
Državni register cerkev prvič omenja z letom 1499. Njena osnova je gotska, baročno prezidavo pa datira v leto 1747. Enoladijski prostor je banjasto obokan in ima poligonalni prezbiterij. Glavni oltar nosi letnico 1778, med opremo je tudi Layerjev križev pot.
Pri hiši 5 so evidentirani v breg zidana nadstropna hiša, vzporedni hlev s senikom, lesen toplar s tremi okni in lesen čebelnjak. Sušilnica ob isti domačiji je kamnita in vkopana v breg. Streha je podaljšana v lopo, leseni portal pa ima letnico 1781. Tudi pri hiši 6 je zabeležena kamnita sušilnica sadja z lesenim podstrešjem in polkrožnimi vrati.
Habanov vodnjak iz sredine devetnajstega stoletja sestavljata lesen vzvod in kamnita utež. Z vzvodom so dvigovali vodo. Toplar pri hiši 1 ima štiri okna, po pet lesenih stebrov na vsaki strani ter dvokapnico, krito s cementnim špičakom. Na njem sta ohranjena letnica 1927 in ime Andrej Pegam.
Viri: Sveti Lenart - Domačija Sveti Lenart 5 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Sveti Lenart - Habanov vodnjak – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Sveti Lenart - Sušilnica pri hiši Sveti Lenart 6 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Sveti Lenart - Sušilnica pri hiši Sveti Lenart 5 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Sveti Lenart - Cerkev sv. Lenarta – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Sveti Lenart - Razpelo na kozolcu – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Sveti Lenart - Kozolec na domačiji Sveti Lenart 1 – Register nepremične kulturne dediščine ↗ · Sveti Lenart - Razpelo – Register nepremične kulturne dediščine ↗
Pri Habanu, Pri Dolinšeku in Pri Snožešneku
Terenska knjižica hišnih imen iz leta 2013 pri številki 1 zapisuje Pri Spodnjem Jagodcu, pri številki 2 Pri Gornjem Jagodcu in pri številki 3 Pri Dolinšeku. Hiša 4 ima ime Pri Kocjanu, hiša 5 Pri Habanu, hiša 6 pa Pri Snožešneku.
Za primerjavo so v isti tabeli prepisani zgodovinski zapisi. Za današnjega Habana je v franciscejskem katastru iz leta 1827 navedena oblika Snoschessneg, v statusu animarum iz leta 1871 pa Heban. Pri Snožešneku sta zapisana Snoschessneg ta goren in Senožešnik. Nekdanja hišna številka 3 je povezana z zapisoma Meshnar in Mežnarija ter zbranim imenom Pri Rebrniku.
Viri: Klemen Klinar in Urška Železnikar: Kako se pri vas reče?, 2013, stran 20 ↗
Sodelovanje pri ustanavljanju gorske gasilske enote
Sveti Lenart je v zgodovini šenturških gasilcev naveden s starejšim imenom Lenart na Rebri. Krajevni zbor je 4. februarja 1973 predlagal skupno gasilsko enoto za Apno z Ravnami, Šenturško Goro, Lenart, Sidraž, Viševco in Vrhovje. Med razlogi so bili oddaljenost nižinskih vasi, slabe ceste in odsotnost telefonske povezave. Vodovod, zgrajen leto prej, je bil naveden kot podlaga za gasilsko dejavnost.
Novi poskus organiziranja je sledil leta 1989, ko so posamezniki opravili gasilski tečaj v Tunjicah. Spodbuda je bil tudi marčevski gozdni požar na Šenturški Gori. Ustanovni sestanek društva je potekal 28. oktobra 1990, predlog za njegovo vodstvo pa je soglasno potrdilo 23 krajanov.
Viri: Zavod za turizem Cerklje: zgodovina PGD Šenturška Gora ↗