Gornji Ig - Cerkev sv. Lenarta

Podružnična cerkev na severnem robu vasi

Cerkev sv. Lenarta stoji na manjši vzpetini na severnem robu Gornjega Iga. Obdajajo jo ostanki kamnitega obzidja. Register jo opisuje kot v osnovi srednjeveško enoladijsko podružnično cerkev s tristrano sklenjenim prezbiterijem in baročnim zvonikom pred vhodom. Sedanja ureditev je rezultat rekonstrukcije v letih 1997–1998. [1][2]

Martin Hostnik v predstavitvi Župnije Ig prvo znano dokumentarno omembo cerkve postavlja v leto 1498. Njegov opis nekdanje stavbe temelji na ohranjenih dokumentih in pričevanjih domačinov. Ladjo označuje kot najstarejši del, na vzhodu ji je sledil gotski prezbiterij, na zahodu pa pozneje prizidani zvonik. [1][2]

Razporeditev nekdanjega cerkvenega prostora

Po Hostnikovem opisu je nekdanja cerkev merila približno devet metrov v dolžino in pet metrov v širino. Pravokotna ladja je imela zidove iz lokalnega gradiva, debeline med 65 in 70 centimetri. Svetlobo je dobivala skozi dve okni. Opečni tlakovci temno rdeče barve so prekrivali tako ladjo kot prezbiterij, vendar so bili v oltarnem prostoru položeni v drugačnem vzorcu. [2]

Prezbiterij je meril približno tri metre v dolžino in širino. Zaključevale so ga tri stranice osmerokotnika. Z ladjo ga je povezovala odprtina slavoloka. Pred oltarjem je stal kamniti podest, dvignjen petnajst centimetrov nad skupni tlak. Leseni kip sv. Lenarta iz starega oltarja je po zapisu izginil; ohranjena črna kamnita oltarna plošča nosi letnico 1656. [2]

Zvonik in bronasta zvonova iz leta 1925

Župnijska predstavitev zvoniku pripisuje kvadratno osnovo približno 3,5 krat 3,5 metra in višino šestnajst metrov. Trije arkadni loki oblikujejo prostor pod njim. Dva zidna venca členita višino, zaključuje pa ga piramidasta streha s križem. Ob menjavi ostrešja leta 1962 so na starem tramu našli vrezano sporočilo Ivana Likoviča o novih zvonovih leta 1925. [2]

Hostnik povzema ižansko kroniko, po kateri so zvonova pripeljali 20. maja 1925 in ju blagoslovili štiri dni pozneje. Kronika navaja težo večjega 817 kilogramov in manjšega 267 kilogramov. Na obeh je ime Strojnih tovarn in livarn Ljubljana. Manjši nosi številko 1377, večji 1371. Na večjem so reliefne podobe svetnikov in Device Marije, na manjšem pa rastlinski okras z lovorjevimi kitami. [2]

Vojna poškodba in ohranitev zvonika

Župnijski zapis poškodbo cerkve natančneje datira na 16. julij 1942. Granate so razdejale ostrešje ladje in prezbiterija ter deloma porušile zidove. Od notranjega inventarja sta se po Hostniku ohranila kelih in mašni plašč. Nezaščiteni zidovi so nato desetletja propadali. Leta 1952 so kamen iz cerkvenega obzidja uporabili pri gradnji bližnjega pokopališča oziroma grobnice žrtev vojne. [2]

Zvonik so vaščani leta 1962 ponovno prekrili. Novo ostrešje je izdelal domačin, pločevinasto kritino pa je daroval tedanji ižanski župnik A. Bergant. Celovito obnovo cerkve so začeli pripravljati mnogo pozneje: aprila 1997 so očistili ruševine in odstranili grmovje, maja pa obnovili lesene podeste v zvoniku. [2]

Rekonstrukcija v letih 1997–1998

Župnijski urad Ig je kot investitor skupaj z arhitektom in vaščani izbral obnovo v prvotni obliki in merah. Junija 1997 so pripravili prve načrte in statični izračun. Blagoslov ohranjenega dela oltarne mize 7. septembra je zaznamoval uradni začetek obnove. Gradbena dela so stekla 7. oktobra; najprej so s sondažnimi jaški preverili temelje in temeljna tla. [2]

Pri sanaciji so odstranili preperele dele zidov in nad obnovljenim zidovjem izdelali armiranobetonsko vez. Nov obokan armiranobetonski strop in loki so nadomestili poškodovane sestavine. Strop so betonirali 29. oktobra 1997. Ostrešje ladje in prezbiterija so prekrili z opečnimi bobrovci. Januarja 1998 je zvonik dobil novo ostrešje; Miro Kastelic ga je med 27. in 31. januarjem oblekel z bakreno pločevino. [2]

Portal, okna in obnovljeni oltar

Novi vhodni okvir in prag nosita letnici 1498 in 1998, med njima so črke IHS. Kamnoseka Matjaž Šuštaršič in Janez Zore sta izdelala tudi okenske okvire ter kamnite sestavine odprtin zvonika. Iz starega okvirja sta napravila podstavek za Marijin kip ob južni steni pri slavoloku. Novi cerkveni tlak je iz opečnih tlakovcev, položenih na izolirano podlago. [1][2]

V ladji so borova dvokrilna okna, v prezbiteriju pa tri enokrilna, zgoraj ločno zaključena okna z vitraži. Vhodna vrata in stopnice v zvonik je izdelal Janez Brancelj. Oltar sestavljata masiven podstavek iz vidnih kamnov in ohranjena črna plošča z letnico 1656. V oltarni niši stoji novi kip sv. Lenarta, delo kiparja in rezbarja Ivana Pavlinca. [1][2]

Pogosta vprašanja

Kje stoji cerkev sv. Lenarta?

Na manjši vzpetini na severnem robu Gornjega Iga, ob ostankih kamnitega obzidja. [1]

Kdaj je cerkev prvič omenjena?

Martin Hostnik v župnijski predstavitvi navaja prvo znano dokumentarno omembo leta 1498. [2]

Kdaj je potekala rekonstrukcija cerkve?

Register navaja leti 1997–1998. [1]

Kaj označuje letnica 1656?

Vrezana je na ohranjeni črni kamniti oltarni plošči; župnijski zapis njenega pomena ne razreši. [2]

Kdo je izdelal novi kip sv. Lenarta?

Kipar in rezbar Ivan Pavlinc. [1]

Iz katerega leta sta bronasta zvonova?

Iz leta 1925; župnijska predstavitev navaja izdelovalca Strojne tovarne in livarne Ljubljana. [2]