Beloprsi jež v Sloveniji: hrana, prezimovanje in vrt

Bodice, dlaka in velikost

ZOO Zagreb za vrsto Erinaceus roumanicus navaja telo, dolgo 20,8–30,6 centimetra, rep 2,4–3,1 centimetra in maso 0,6–1,2 kilograma. Najopaznejši del njegovega videza so bodice, spodnja stran telesa pa je umazano bela do svetlo rjava. Kratek rep je v primerjavi z dolžino telesa majhen. Jeseni jež intenzivneje išče hrano in pridobiva maso pred zimskim spanjem.

Zagrebški vrstni opis navaja možnost dveh legel: prvo konec maja in drugo konec avgusta. Brejost traja 35–42 dni, v leglu pa je lahko od dva do deset mladičev. To so razponi navedenega strokovnega pregleda, ki se opira na priročnik Handbook of the Mammals of the World iz leta 2018. Nočno iskanje hrane lahko obsega nekaj sto metrov do dva ali tri kilometre, pot pa se običajno konča v dnevnem gnezdu iz trave in listja.

Viri: ZOO Zagreb — Sjeverni bjeloprsi jež

Hrana pri tleh in skrito gnezdo

Notranjski park v slovenskem opisu beloprsega ježa med hrano našteva deževnike, hrošče in druge žuželke, stonoge, pajke ter polže. Žival išče talne nevretenčarje v mraku, tudi na vrtovih in v mestnih parkih. Njegova kulturna krajina vključuje preplet gozdičev, živih mej, polj in travnikov.

Podnevi počiva v gnezdu iz mahu, suhe trave in listja, postavljenem pod kupom dračja. Mladič se rodi brez bodic, te pa kmalu zrastejo; opis navaja, da se lahko že enajsti dan zvije v kroglo in skrije trebušno stran. Pri uporabi tega vira je treba ohraniti taksonomsko omejitev: stran uporablja starejše ime Erinaceus concolor. Članek obravnava slovensko poimenovanega beloprsega ježa, njegove katalogne identitete pa ne združuje z današnjo južno vrsto tega imena.

Viri: Notranjski regijski park — Beloprsi jež

Slovenski podatki iz leta 2025

Dinaricum v poročilu Divje živali Ljubljane iz leta 2025 opisuje beloprsega ježa kot vrsto večjega dela Slovenije. Rjavoprsega povezuje z okolico Nove Gorice. Beloprsi jež uporablja predvsem nižine, gozdne robove, žive meje, vrtove, parke in primestni prostor. Ljubljanski pregled ga pogosto navaja na Rudniku, Vrhovcih, v Stanežičah in Črnučah, redkeje v središču ter nekaterih vzhodnih delih mesta.

Projekt je med marcem in oktobrom 2025 potrdil njegovo prisotnost na vzhodnem območju občine, tudi ob Dobrunjščici in Besnici. Zbirka prometnih najdb za celotno Mestno občino Ljubljana je med 1. marcem in 12. septembrom vsebovala 53 povoženih ježev. Na ožjem vzhodnem projektnem območju povoza ciljne vrste niso zabeležili. Gre za dve različni prostorski ravni spremljanja. Število najdenih povoženih živali ne predstavlja velikosti žive populacije, ki je poročilo ne ocenjuje.

Dinaricum med plenilci navaja jazbeca in veliko uharico. Med spremembami življenjskega prostora izpostavlja odstranjevanje kupov lesa in listja ter redno košnjo, ki zmanjšuje razpoložljiva skrivališča. Posebej omenja tudi izginjanje zelenih površin in intenziven promet v urbanem prostoru.

Viri: Dinaricum — Divje živali Ljubljane, končno poročilo 2025

Kaj je pokazala raziskava mestnih populacij

Sylwia Dziemian-Zwolak je v doktorski raziskavi, objavljeni leta 2016, spremljala beloprse ježe v treh aktivnih sezonah od leta 2011 do leta 2013. Pet območij, velikih 48–63 hektarov, je tvorilo prehod od bolj do manj urbaniziranega prostora. Tri območja so bila v Poznanju, dve pa v bližnjih naseljih Kiekrz in Kicin. Z večkratnim ulovom označenih živali je primerjala številčnost in značilnosti populacij.

Največ ježev je bilo na dveh območjih s srednjo stopnjo urbanizacije. Tam so imeli visoko preživetje, boljšo telesno kondicijo in manjšo izgubo mase med hibernacijo kakor na najbolj urbaniziranem območju. Avtorica je kot verjeten dejavnik navedla stalno dostopnost hrane, povezane s človekom. Razmerje med spoloma je bilo na vseh območjih približno ena proti ena, razmnoževanje pa redno. V izbranih populacijah niso ugotovili pomembnega vpliva prometne smrtnosti; to je rezultat teh poljskih območij, ne zanikanje slovenskih dokumentiranih povozov.

Viri: Dziemian-Zwolak 2016 — Factors influencing population abundance of Erinaceus roumanicus in urban environment; javni avtorski povzetek

Zakaj je ločevanje dveh vrst zahtevno

Raziskava Bolfíkove in Hulve iz leta 2012 je preučila beloprse in rjavoprse ježe v srednjeevropskem območju prekrivanja. Vzorci so bili zbrani v sezonah 2007–2009. Analiza genske sestave je v preučenem vzorcu vrsti jasno ločila; z uporabljeno analizo niso zaznali osebkov mešanega izvora. Toda zunanja obarvanost dlake in črtavost bodic lahko zavajata, ker se razlikujeta med osebki ter spreminjata z razvojem in menjavanjem dlake.

Na češkem in slovaškem raziskovalnem območju je bil beloprsi jež povezan z nižjimi nadmorskimi višinami: samo štirje zapisi so presegli 300 metrov. Rjavoprsega so redno našli do 500 metrov, dvanajstkrat tudi med 500 in 700 metri. Obe vrsti sta ponekod živeli na istem kraju, med drugim v Pragi. Članek poleg njiju ločuje južnega beloprsega ježa Erinaceus concolor iz Male Azije in Levanta. Ločevanje današnjih taksonov zato potrebuje več kakor podobnost slovenskega imena.

Viri: Bolfíková in Hulva 2012 — Microevolution of sympatry: landscape genetics of hedgehogs Erinaceus europaeus and E. roumanicus in Central Europe

Telesna temperatura se spreminja tudi poleti

Rutovskaya in Diatroptov sta v raziskavi iz leta 2022 preučila 39 beloprsih ježev, devetnajst samic in dvajset samcev. Živali iz ruske Rjazanske oblasti so v letih 2017–2020 spremljali na biološki postaji Černogolovka. Vgrajeni merilniki so beležili telesno temperaturo vsakih dvajset minut. Ježi so bili v zunanjem ograjenem prostoru, pozimi pa v zunanjih gnezdih ali notranjih prostorih.

V aktivnem delu leta je telesna temperatura nihala med 26 in 38 stopinjami Celzija. Povprečje analiziranih samic je bilo 35,1, samcev pa 35,0 stopinje. Zjutraj je temperatura pri obeh spolih upadla za več kot eno stopinjo, do 20. ali 21. ure pa se znova dvignila na 35,5–35,7 stopinje. Od aprila do avgusta so imele samice višjo povprečno dnevno temperaturo od samcev; marca in septembra razlika ni bila značilna. Meritve prikazujejo spreminjanje temperature živali pod navedenimi raziskovalnimi pogoji.

V istem spremljanju so ježi začeli hibernirati med septembrom in novembrom ter jo končali marca ali aprila. Jeseni in spomladi so normalno telesno temperaturo včasih ohranili do deset dni, vendar ob tem niso zapustili gnezda.

Viri: Rutovskaya in Diatroptov 2022 — Seasonal and diurnal variability of the body temperature in the northern white-breasted hedgehog; uporabljeni izvirni rezultati

Jež kot gostitelj zunanjih zajedalcev

Vasiliu in sodelavci so leta 2025 objavili raziskavo beloprsih ježev v Romuniji. Med majem 2019 in julijem 2024 je rehabilitacijski center Visul Luanei sprejel 222 živali. Pri 53 so potrdili klope in imeli popolne spremljajoče podatke. Dodatnih petnajst priložnostno zbranih vzorcev je dopolnilo pregled vrst zajedalcev. Na skupno 68 s klopi napadenih ježih so našli 1793 klopov iz dvanajstih vrst.

Najpogostejši je bil navadni klop Ixodes ricinus, ki je predstavljal 71,91 odstotka vseh zbranih klopov. Pregled je zabeležil tudi bolhe in pršice. Spol in starostni razred nista statistično značilno vplivala na delež s klopi napadenih ježev. Raziskovalci pri tem pregledu niso testirali povzročiteljev bolezni. Vzorec sprejetih poškodovanih, bolnih ali osirotelih živali se lahko razlikuje od splošne populacije; podatki torej opisujejo ta romunski pregled.

Viri: Vasiliu in sodelavci 2025 — New host-parasite associations and ectoparasite diversity of Erinaceus roumanicus in Romania

Kaj so našli v iztrebkih v Plovdivu

Atanas Mikov je spomladi in poleti 2017 v parku Otdih i Kultura v bolgarskem Plovdivu zbral 181 ježevih iztrebkov. Raziskava je v njih razlikovala devetnajst prehranskih kategorij. Pregled ostankov je pokazal izrazito prevlado žuželk, ob katerih so se pojavili tudi rastlinski ostanki in majhna količina sesalskega plena. Skupaj je tabela vsebovala 683 preštetih prehranskih enot.

Hrošči so predstavljali 68,23 odstotka preštetih enot; največji del so tvorili hrošči, ki jih niso določili do nižje skupine. Mravlje so dosegle 10,69 odstotka, stenice skupaj 12,74 odstotka in strigalice 5,42 odstotka. Med določenimi hrošči sta bili tudi invazivna harlekinska polonica Harmonia axyridis in sedempikčasta polonica Coccinella septempunctata. Našli so še kobilice ter ostanke jagodičja murve. Sadje je predstavljalo 2,05 odstotka enot, sesalski ostanki pa 0,29 odstotka.

Odstotki se nanašajo na število prepoznanih prehranskih enot, ne na njihovo maso ali delež ježev, ki so pojedli posamezni plen. Podatek o polonicah zato opisuje dejansko zaužito hrano v tem mestnem parku, ne dokazane stopnje zmanjševanja njihovih populacij.

Viri: Mikov 2017 — The Trophic Spectrum of the Northern White-Breasted Hedgehog in Plovdiv City, Bulgaria; javno avtorsko besedilo

Zimsko ohlajanje in kratka ogrevanja

Rutovskaya in sodelavci so leta 2019 objavili neposredno raziskavo hibernacije vrste Erinaceus roumanicus. Pred zimskim mirovanjem je bila povprečna jesenska telesna temperatura spremljanih živali 34,3 stopinje Celzija, med hibernacijo pa 6,3 stopinje. Zabeležili so tudi najnižjo vrednost minus 1,3 stopinje. To je bil skrajni izmerjeni podatek posameznega spremljanja, ne običajna temperatura vseh spečih ježev.

Hibernacijo so prekinjala obdobja ogrevanja do normalne telesne temperature. Posamezna takšna faza je trajala manj kot en dan. Ogrevanje in stanje normalne temperature sta skupaj zavzemala 16,5 odstotka celotnega časa hibernacije. Med pasivnim ohlajanjem in mirovanjem se je telesna temperatura spreminjala skupaj s temperaturo okolice. Dolžina obdobij mirovanja je bila negativno povezana s telesno temperaturo: pri višjih temperaturah so bila krajša.

Viri: Rutovskaya in sodelavci 2019 — The Dynamics of Body Temperature of the Eastern European Hedgehog during Winter Hibernation; javni primarni izvleček

Prebujanje, razmnoževanje in nabiranje zalog

Druga raziskava Rutovskaye in Diatroptova, objavljena leta 2022, je pri devetih samcih beloprsega ježa spremljala letno spreminjanje testosterona in tiroksina. Krvne vzorce so jemali vsakih dvanajst dni. Živali so poleti živele v zunanjem ograjenem prostoru, pozimi pa v neogrevanem prostoru raziskovalne postaje. Testosteron je spolni hormon, tiroksin pa hormon ščitnice, povezan s presnovo.

Najvišje vrednosti testosterona so izmerili takoj po spomladanskem prebujanju. Nato so upadle, do konca junija pa ostale na vmesni ravni. Od avgusta do novembra so zaznavali le nizke vrednosti. Ponovno povišanje se je začelo sredi decembra, ko so živali še hibernirale. Spomladanski vrh tiroksina je nastopil dvanajst do dvajset dni za vrhom testosterona.

Ježi so se leta 2018 prebudili konec marca oziroma v začetku aprila, leta 2019 pa že v začetku marca. Hormonski vrh in poznejši upad sta se premaknila z njihovim približno štiriindvajset dni zgodnejšim prebujanjem. Avtorja sta prve tedne po prebujanju povezala s prehodom od iskanja partnerja k intenzivnejšemu hranjenju, julijski prehod pa s koncem razmnoževalne sezone in nalaganjem maščobe.

Viri: Rutovskaya in Diatroptov 2022 — Sezonska dinamika testosterona in tiroksina pri samcih beloprsega ježa; izvirni rezultati

Prometna smrtnost se razlikuje med cestami

Mikov in Georgiev sta v vseh štirih letnih časih leta 2017 spremljala povožene beloprse ježe na dveh cestnih odsekih v Bolgariji. Prvi je obsegal 85 kilometrov avtoceste Trakija med Plovdivom in Staro Zagoro, drugi šestnajst kilometrov regionalne ceste od Hristenija do avtoceste. Najdbe sta preračunala na deset kilometrov pregledane ceste.

Spomladi je bilo največ najdb na obeh odsekih: 1,88 osebka na deset kilometrov avtoceste in 2,50 na regionalni cesti. Pozimi sta izmerila 0,04 oziroma 0,10, poleti 0,35 oziroma nič, jeseni pa 0,12 oziroma 0,63. Poletje je bilo edini letni čas z več najdbami na avtocesti. Avtocesta je imela obstranske ograje in ponekod podhode, regionalna cesta teh prehodov ni imela.

Avtorja sta pregledovala cesti iz avtomobila pri hitrosti pod štirideset kilometrov na uro. Opozorila sta, da lahko tako spregledamo manjše ostanke in da nekatere poginule živali pred pregledom odstranijo druge živali. Razlike med letnimi časi v njunem statističnem testu niso bile značilne. Pregled zato pokaže konkreten sezonski vzorec najdb ob teh dveh cestah, ne enotne stopnje smrtnosti na vseh cestah.

Viri: Mikov in Georgiev 2018 — On the Road Mortality of the Northern White-Breasted Hedgehog in Bulgaria; javno avtorsko besedilo

Bodičasta obramba, čutila in sledi

Latvijska vrstna enciklopedija Latvijas Daba opisuje majhne, zaobljene oči in kratka uhlja ter podaljšan, zelo gibljiv smrček. Pri iskanju hrane se jež opira predvsem na voh in sluh, uporablja tudi tip, vid pa je razmeroma šibek. Stopala imajo pet prstov, od katerih so srednji trije daljši. Hodi po celotni spodnji površini stopala in pri koraku razpre prste.

Ko je miren, bodice ležijo poševno in se prekrivajo podobno kot strešniki. Ko se zvije v obrambno kroglo, se postavijo pokonci, konice pa so usmerjene v različne smeri. Med bodicami rastejo redke tanke dlake. Bodice postopoma izpadajo in jih nadomeščajo nove. S srednjimi prsti si jež čisti bodičasti pokrov.

Opis sledi navaja odtise, dolge 3,9–4,5 centimetra, razporejene v cikcak. Zadnja noga stopi neposredno za odtis sprednje ali ga deloma prekrije. Običajno so vidni tudi sledovi krempljev. Iztrebki so valjasti, pogosto temni in vsebujejo ostanke trdnih zunanjih delov žuželk, lupin polžev ali manjših kosti. Latvijski opis izrecno opozarja, da beloprsega in rjavoprsega ježa po odtisih ali iztrebkih ne ločimo.

Viri: Latvijas Daba — Erinaceus roumanicus; namenski opis telesa, čutil in sledi