Rjavoprsi jež: bodice, prehrana, mladiči in zimska gnezda

Rjavoprsi in beloprsi jež v Sloveniji

Rjavoprsi jež (Erinaceus europaeus) je druga vrsta kot beloprsi jež (Erinaceus roumanicus). Poročilo društva Dinaricum za leto 2025 navaja obe slovenski vrsti, vendar njuno razširjenost opisuje različno: beloprsi je splošno razširjen po večjem delu države, rjavoprsi pa je po navedenem pregledu znan v okolici Nove Gorice. Slovenija leži na vzhodnem robu razširjenosti rjavoprsega ježa. Poročilo opozarja, da je ločevanje obeh vrst lahko zahtevno. Njegovi terenski rezultati iz vzhodnega dela Ljubljane obravnavajo beloprsega ježa; niso podatki o tukaj opisanem rjavoprsem ježu.

Viri: Dinaricum 2025: Divje živali Ljubljane, končno poročilo; fizični strani 9 in 11, tiskani 1 in 3

Bodice in obrambna krogla

Univerzitetni pregled Animal Diversity Web opisuje bodice kot preoblikovane dlake iz keratina. So votle, z vzdolžnimi žlebovi. Ob korenu ima vsaka majhno mišico, ki jo lahko postavi pokonci. Bodice pokrivajo predvsem hrbet in boke; obraz, trebušna stran ter noge imajo grobo dlako. Pri zvijanju sodeluje velika podkožna mišica, imenovana panniculus carnosus. Žival tako skrije mehkejše dele telesa in izpostavi bodičasto površino.

Gobec je podaljšan, možganski del lobanje razmeroma majhen. Zobna formula pregleda pomeni 36 zob: v zgornji polovici čeljusti so trije sekalci, en podočnik, dva ličnika in trije kočniki, v spodnji pa dva sekalca, en podočnik, trije ličniki in trije kočniki. Med opisanimi glasovi so godrnjanje, smrčanje in hripavi kriki. Mladiči lahko oddajajo žvižgajoče glasove.

Pri dvorjenju samec kroži okoli samice. Ta spušča glavo ter smrči, godrnja in sika. Samec jo poskuša naskočiti večkrat. Po parjenju se partnerja ločita; pregled samcu ne pripisuje skrbi za mladiče.

Viri: Roberts 2011: Erinaceus europaeus, Animal Diversity Web

Videz, gnezdo in mladiči po britanskem opisu

Britanska Mammal Society navaja dolžino telesa 15–30 centimetrov ter kratek rep 1–2 centimetra. Hrbet ima približno 5000–7000 bodic, dolgih okoli 25 milimetrov. Dlaka je sivorjava. Ježi praviloma živijo samotarsko; samci in samice se srečujejo ob parjenju. V britanskem opisu razmnoževanje poteka od aprila do septembra, z največ parjenji maja in junija. Brejost traja približno mesec dni, v leglu pa je navadno tri do sedem mladičev. Mati jih spremlja približno šest tednov, pri osmih tednih se osamosvojijo. Spolno zrelost dosežejo približno pri enem letu.

Poletno zavetje je ohlapna krogla iz trave in listja. Zimsko gnezdo je precej tesneje sestavljeno, njegova nekaj centimetrov debela stena pa je toplotno izolativna in odporna proti vodi. Britanski pregled za prostoživeče ježe navaja običajno življenjsko dobo dveh do treh let, najdaljšo do sedem let. Odtis stopala meri približno 28 krat 25 milimetrov.

Viri: The Mammal Society: European hedgehog

Kaj pokažejo želodčne vsebine?

Yalden je leta 1976 objavil raziskavo prehrane v Angliji. Pregledal je 177 želodcev, od katerih jih je bilo 40 praznih. Med 137 vsebinami s hrano so se hrošči pojavljali v 74 odstotkih, krešiči v 60, strigalice v 58 in gosenice v 49 odstotkih. Ti deleži opisujejo pogostost pojavljanja skupin, zato se ne seštevajo v 100 odstotkov. En jež je lahko zaužil več različnih skupin plena.

Po ocenjeni masi hrane so gosenice prispevale več kot četrtino. Za njimi so bili skarabejski hrošči; deževniki so predstavljali 13 odstotkov, krešiči pa 8 odstotkov. Gosenice, skarabeji in deževniki so skupaj prispevali 55 odstotkov ocenjene mase. Ugotovljene so bile tudi sezonske razlike: skarabeji so bili pomembni julija in avgusta, gosenice ob koncu leta, polži brez hišice ter dvojnonoge pa jeseni.

Viri: Yalden 1976: The food of the hedgehog in England, Acta Theriologica 21:399–424

Mladi ježi med danskimi vrtovi

Rasmussen in sodelavci so od septembra 2014 do julija 2015 spremljali 35 mladih ježev v zahodnih predmestjih Kopenhagna in kraju Havdrup. Med njimi je bilo 14 samic in 21 samcev. Vrtovi niso bili vsakemu osebku edini življenjski prostor: jeseni so spremljani ježi v povprečju obiskali deset vrtov, spomladi oziroma poleti štirinajst. To sta števili za opazovalni obdobji, ne število vrtov v eni noči.

Z metodo 95-odstotnega najmanjšega konveksnega poligona so jeseni izmerili povprečni okoliš 1,33 hektara pri samcih in 1,40 hektara pri samicah. Spomladanske vrednosti so znašale 6,54 hektara pri samcih in 1,51 hektara pri samicah. Razlika med spoloma je bila značilna spomladi, jeseni pa ne. Večji spomladanski okoliš samcev je sovpadal s paritvenim obdobjem. Pri začetnem tehtanju so mladiči tehtali 213–659 gramov; do pozne jeseni so pridobivali maso. Spremljanje je vključevalo radijske oddajnike. Izguba oddajnika ali signala je pomenila neznano usodo živali, ne potrjene smrti; raziskovalci so takšne primere ločili pri ocenjevanju preživetja.

Viri: Rasmussen in sod. 2019: A healthy population of juvenile hedgehogs in a suburban area of Denmark

Kako dolgo ostane zimsko gnezdo?

Morrisova raziskava iz leta 1973 opisuje zimska gnezda iz suhih listov. Ježi so izbirali mesta, kjer so gnezdo podpirali okoliški predmeti ali rastlinje. Konstrukcija je bila čvrsta in odporna proti vremenu. Gnezda so lahko ostala ohranjena več kot leto, čeprav so nezaščiteni listi običajno propadli veliko prej. V robidovju so se ohranila dlje kot na drugih mestih. Razpadanje je imelo izrazit sezonski potek, posebej pozno pozimi.

Približno 30 odstotkov gnezd je ostalo ohranjenih do naslednje zime. Ohranjenost ne pomeni, da jih je isti jež naslednjo zimo ponovno uporabljal. Več kot polovico zabeleženih gnezd je žival zasedala največ mesec dni, nekatera pa neprekinjeno šest mesecev. Tudi sredi zime so nastajala nova gnezda, ki so bila takoj zasedena; gradnja je bila povezana z vremenom. Ježi so gnezda redko delili med seboj. Prazna zavetja so včasih prevzeli drugi mali sesalci ali kožekrilci. Med ježi, ki so pozimi poginili v gnezdu, je bilo največ mladih; avtor je kot možnost navedel pomanjkanje izkušenj pri gradnji dovolj zaščitnega zavetja.

Viri: Morris 1973: Winter nests of the hedgehog (Erinaceus europaeus L.), Oecologia 11:299–313

Kratek aktivni del leta na Finskem

Rautio je v doktorskem delu iz leta 2014 predstavila raziskave v Joensuuju na vzhodu Finske, pri približno 63 stopinjah severne širine. Terensko delo v letih 2004–2006 je zajelo 25 odraslih ježev, trinajst samcev in dvanajst samic. Aktivni del leta je tam trajal manj kot pet mesecev: od konca aprila do septembra oziroma oktobra. Povprečno zimsko mirovanje je trajalo 223 dni. Skupaj z dnevnim počitkom so živali približno 85 odstotkov leta prebile v gnezdu.

Samci so v aktivni sezoni uporabljali v povprečju 24 gnezd in jih zamenjali 30-krat, samice 17 gnezd z 26 menjavami. Poletna gnezda so bila iz listja, trave in vejic; pred zimskim mirovanjem so bila skrbneje sestavljena, pogosteje pri koreninah iglavcev in z mahom. Najtežji samci so se proti zimskim območjem premikali v začetku avgusta, samice več kot dva tedna pozneje. Samci so prezimovali približno od avgusta ali septembra do aprila, samice od septembra ali oktobra do maja. Pred mirovanjem je bila povprečna masa samcev 1117 gramov, samic 790 gramov; skozi zimo so izgubili približno 28 odstotkov mase.

Viri: Rautio 2014: On the northern edge – ecology of urban hedgehogs in eastern Finland

Zavetje ob stavbah in bližina jazbeca

Pettett in sodelavci so leta 2017 primerjali ježe na štirih angleških območjih obdelovalne krajine, od katerih sta dve imeli jazbece. Radijsko so spremljali 78 ježev, pri 32 je bilo dovolj podatkov za določitev domačega okoliša. Živali so posebej uporabljale vrtove in prostor ob stavbah, gozdove ter njive pa manj. Za gnezdenje so izbirale tudi vasi. Okoliši ježev, ki so gnezdili blizu stavb, so bili manjši. Avtorji so to povezali z možno večjo razpoložljivostjo hrane, vendar je šlo za razlago vzorca.

Na območjih z jazbeci so bili ježevi okoliši v povprečju 12,2 hektara manjši kakor na območjih brez njih. Zabeleženih je bilo približno polovico manj lokacij na njivah, živali pa so ostajale bližje pokritim mestom. Temperatura v tej primerjavi ni pomembno pojasnila izbire življenjskega prostora.

Viri: Pettett in sod. 2017: Factors affecting hedgehog attraction to rural villages in arable landscapes

Nenavadno mazanje bodic s slino

Brockie je leta 1976 preučeval mazanje telesa s slino pri prostoživečih rjavoprsih ježih na Novi Zelandiji, kjer je vrsta naseljena. Med 929 pregledanimi živalmi je pri devetnajstih opazil sledove nedavnega mazanja. Slina je imela oster vonj, zaznaven več metrov v smeri vetra. Mladiči v gnezdu so se mazali po tem, ko jih je raziskovalec odstranil iz njega. Avtor je predlagal možnost signala materi, ne dokazal njegove funkcije.

Takšnega odziva ni opazil pri novo osamosvojenih mladičih in subadultnih živalih. Pri odraslih je vedenje zabeležil v paritveni sezoni; pet opažanj je bilo povezanih s srečanjem osebkov nasprotnega spola. Pri ježih v ujetništvu so odziv sprožali tudi novi predmeti.

Viri: Brockie 1976: Self-anointing by wild hedgehogs, Erinaceus europaeus, in New Zealand

Razlike med spoloma, starostjo in letnim časom

D’Havé in sodelavci so leta 2005 primerjali sledove mazanja s slino v sedmih evropskih populacijah rjavoprsega ježa. Zaznali so jih v več kot 11 odstotkih opazovanj. Samostojni mladiči prvega leta so se mazali pogosteje kot odrasli; samci so imeli več sledov takšnega vedenja kot samice. Pri odraslih je bila pogostost največja poleti, pri mladih pa jasnega sezonskega vzorca niso našli. Celotni javni izvleček tudi izrecno poudarja, da je funkcija mazanja še slabo razumljena.

Viri: D’Havé in sod. 2005: Gender, age and seasonal dependent self-anointing in the European hedgehog, Acta Theriologica 50:167–173

Sluh sega v ultrazvočno območje

Rasmussen in sodelavci so marca 2026 objavili raziskavo sluha in zgradbe ušesa rjavoprsega ježa. Pri dvajsetih živih ježih iz danskih centrov za rehabilitacijo prostoživečih živali so merili slušni odziv možganskega debla. Preizkušene frekvence so segale od 4 do 85 kilohercev, največjo občutljivost pa so zaznali okoli 40 kilohercev. Raziskava tako neposredno potrjuje zaznavanje širokega ultrazvočnega območja pri tej vrsti, ne le pri drugih ježih.

Dodatni posmrtni mikro-CT posnetki so omogočili tridimenzionalno rekonstrukcijo notranjega ušesa. Razkrili so drobne koščice srednjega ušesa in polžev zavoj s približno 1,7 obrata. Avtorji slušno občutljivost povezujejo z usmerjenim poslušanjem, zaznavanje plena in sporazumevanje pa navajajo kot dodatni možni vlogi. Raziskavo predstavljajo tudi kot izhodišče za prihodnji razvoj zvočnih opozoril pred trki, ne kot preizkus že učinkovitega cestnega odvračala.

Viri: Rasmussen in sod. 2026: Hearing and anatomy of the ear of the European hedgehog Erinaceus europaeus, Biology Letters 22:20250535

Zapomnijo si mesto hrane in vidne oznake

Cassini in Krebs sta leta 1994 objavila poskus na štirihektarskem športnem igrišču v Oxfordu. Od maja do avgusta 1992 sta preverjala, kako razporeditev dodatne hrane spremeni gibanje ježev. V prvem delu sta šest noči dvakrat na noč razporedila 36 koščkov mačje hrane na območju 70 krat 70 metrov. Mesta hrane sta označila z zastavicami. V nadaljevanju sta pet noči ponudila neoznačene koščke, razporejene naključno.

Pred dodajanjem hrane je bila uporaba prostora stabilna. Ko sta hrano dodala samo na del območja, so se ježi hitro prerazporedili in pogosteje uporabljali oskrbovani predel. Naučili so se povezave med vidno oznako in prisotnostjo hrane ter si zapomnili mesto oskrbovane zaplate. Avtorja sta omejeno iskanje znotraj zaplate navedla kot verjeten dodatni odziv. Domači okoliši osebkov so se prekrivali, vendar so se živali znotraj zaplat razporejale enakomerneje in se izogibale drugim ježem na razdalji manj kot 30 metrov. Dodajanje hrane ni značilno spremenilo povprečne gostote vseh ježev na igrišču; avtorja sta kot možno omejitev navedla socialne interakcije. Število različnih osebkov, ki so obiskovali območje, se je med poskusom zmanjševalo, čeprav povprečna gostota ni značilno narasla.

Viri: Cassini in Krebs 1994: Behavioural responses to food addition by hedgehogs, Ecography 17:289–296