Brglez: prepoznavanje, prehrana in gnezdenje

Značilna oprava

Brglez ima veliko glavo na kratkem vratu, zaobljen trebuh in kratek rep. Zgornji del telesa, vključno z glavo, tilnikom, rameni in hrbtom, je modrosiv, peruti pa so pepelnato do temno sive. Prsi, trebuh in boki so rožnato oranžni. Tudi predel pod repom je rdečkast, na njem pa so tri bele lise. Črna proga se začne pri temnem kljunu, poteka čez bela lica in oko ter se pri tilniku spusti proti vratu. Samica je podobna samcu, vendar ima nekoliko svetlejši zgornji del, bolj rjavkasto očesno progo in manj izrazito oranžne boke ter spodnji del trebuha. Mladiči so bolj motnih barv in imajo svetlejše noge.

Viri: Notranjski regijski park · Sodelavci Wikipedije: Sitta europaea

Stara drevesa in stalno območje

Brglezu ustrezajo listnati in mešani gozdovi s starimi, velikimi drevesi, zlasti hrasti. Naseljuje tudi parke, stare sadovnjake in večje vrtove, če je v njih dovolj drevja. Krošnje in debla mu zagotavljajo hrano, votline pa prostor za gnezdenje. Večina populacij se ne seli; par svoje območje uporablja tudi pozimi. Mladi osebki si morajo po osamosvojitvi poiskati prostor, kjer se lahko naselijo.

Prisotnost starih dreves je zato pomembna za več delov njegovega življenja. Njihovo odstranjevanje in drobljenje gozdov lahko zmanjšata možnosti za gnezdenje. Brgleza pogosto prej zaslišimo kot zagledamo: oglaša se z glasnimi, ponavljajočimi se klici, njegovo petje pa sestavljajo žvižgajoči napevi.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Sitta europaea

Iskanje hrane in zaloge

Na drevesu se brglez premika po deblu in vejah, pri čemer se lahko spušča z glavo naprej ali pleza navzgor. S kljunom pregleduje razpoke v lubju in išče pajke ter ličinke in odrasle žuželke. Hrano pobira predvsem na deblih in večjih vejah. Lahko odstrani kos lubja ali trohnečega lesa, da pride do plena, ne more pa dolbsti zdravega lesa kot detel. Jeseni in pozimi žuželke v prehrani dopolnijo oreški in semena. Trše zalogaje zagozdi v razpoko v lubju in jih razbije z močnim kljunom. Semena in druge rastlinske zaloge skriva v razpokah, navadno jih zakrije z lišajem, mahom ali koščkom lubja. Hrano, ki jo je skril, pozneje poišče v hladnem vremenu.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Sitta europaea

Duplo, blato in mladiči

Za gnezdo uporabi naravno drevesno votlino ali opuščeno detlovo duplo. Če je vhod preširok, ga samica zmanjša z blatom ali ilovico; obloži lahko tudi notranjost. Na dnu naredi podlago iz koščkov lubja oziroma lesa. Tako preuredi že obstoječi prostor, ne dolbe pa novega dupla v zdrav les. Gnezdi spomladi; slovenski opis vrste kot čas gnezdenja navaja april in maj.

Samica navadno znese šest do devet belih jajc z rdečkastimi pikami in jih vali približno 13 do 18 dni. Gnezdomni mladiči potrebujejo nego obeh staršev. V duplu ostanejo približno 20 do 26 dni, po izletu pa jim starša prinašata hrano še približno 8 do 14 dni. Navadno vzredi en zarod letno, primerno gnezdišče pa lahko uporablja več let.

Viri: Notranjski regijski park · Sodelavci Wikipedije: Sitta europaea