Čopasta sinica: črno-beli čop med borovimi vejami

Čop, obrazna risba in kratek kljun

Čopasta sinica meri približno 11 do 12 centimetrov in tehta okoli 10 do 13 gramov. Zgornja stran telesa je rjavkasta do sivorjava, spodnja pa svetla, z nekoliko bolj kremnimi boki. Najizrazitejši del risbe je na glavi: svetla lica obroblja temna polmesečasta proga, pod kljunom je črn podbradek, okoli vratu pa temen pas.

Čop sestavljajo podaljšana peresa, ki jih ptica dviga in polega. Zato na dveh fotografijah iste ptice ni nujno enako visok ali enako koničast. Peresa so črno-belo vzorčasta, njihovi vrhovi pa so lahko nekoliko ukrivljeni. Skupaj z obrazno risbo tvorijo veliko boljši znak za določanje kot sam odtenek rjavega hrbta.

Samca in samico na terenu težko zanesljivo ločimo. Samica ima v povprečju krajši čop in tanjšo temno obrazno progo, vendar so to drobne razlike. Mlade ptice imajo še krajši čop, drugače pa so odraslim precej podobne. Kratek čop zato sam po sebi ne pomeni, da opazujemo drugo vrsto sinice. Pri mladih pticah so lahko konice repnih peres bolj priostrene, pri odraslih pa zaobljene. To je podrobnost za bližnji pregled perja, med kratkim opazovanjem v krošnji pa ostaja najuporabnejša celotna glava z obrazno risbo.

V starejših knjigah in raziskavah se pojavlja znanstveno ime Parus cristatus. Nanaša se na isto vrsto, ki jo danes uvrščamo v rod Lophophanes. Imeni rodu in vrste se navezujeta na čop. Rodovno ime je izpeljano iz grških besed za čop in razkazovanje, latinski cristatus pa pomeni čopast.

Viri: Wikipedija: Mésange huppée · Wikipedija: Crested tit

Značilen drgetajoč oziroma žuboreč klic

Med najlaže prepoznavnimi glasovi je hiter, drgetajoč niz, ki ga lahko slišimo kot tr-ri-ri-ri ali bolj zavit gurr. Pred njim so pogosto tanjši, čistejši glasovi. Petje in nekateri vznemirjeni klici imajo podobne prvine, zato posamezen kratek niz ni vedno mogoče pripisati samo dvorjenju.

Pri iskanju hrane se oglaša tudi s tankimi, visokimi glasovi, podobno kot druge drobne ptice v krošnjah. Značilen bolj raskav ali žuboreč del klica pomaga ločiti njen glas od drugih sinic in kraljičkov. Ob večjem vznemirjenju ptica izraziteje dvigne čop in med oglašanjem živahno premika telo.

Viri: Wikipedija: Mésange huppée · Wikipedija: Haubenmeise

Iglavci in stara drevesa v slovenski krajini

Po strokovnem opisu DOPPS je v Sloveniji pogosta celoletna vrsta, razširjena po večjem delu države. Manjka v obalnem pasu in vzhodnih nižinah. Naselila se je tudi v smrekovih nasadih v nižinah ter borovih nasadih na Krasu.

Njen značilen prostor so iglasti in mešani gozdovi z dovolj starimi oziroma odmirajočimi drevesi. Uporablja lahko tudi parke in vrtove z večjimi iglavci. Drevesa ji ponujajo hrano, zavetje in gnezditvene možnosti, zato se njeno pojavljanje navezuje na sestavo in zgradbo drevesnega sestoja, ne le na to, ali je območje označeno kot gozd.

Razširjena je od Iberskega polotoka prek velikega dela Evrope proti Uralu. V Britaniji je njeno stalno območje omejeno predvsem na škotske borove gozdove. Južneje lahko uporablja tudi bolj odprte gozdove in listnate sestoje. Evropski življenjski prostor vrste je zato nekoliko širši od njene običajne podobe ptice med smrekami in bori.

Viri: DOPPS: Čopasta sinica · Wikipedija: Mésange huppée · Wikipedija: Crested tit

Žuželke, pajki, semena in spreten oprijem

Spomladi in poleti se hrani predvsem z drobnimi nevretenčarji. Pobira žuželke, njihove ličinke in jajčeca ter pajke. Hrano išče na lubju, v razpokah, med lišaji, popki in iglicami. Njena prehrana tako vključuje več različnih razvojnih stopenj živali, ki jih človek med hitrim pogledom v krošnjo zlahka spregleda.

Pri pregledovanju vejic se lahko obrne tudi z glavo navzdol in se oprime njihovega tankega konca. Raziskuje listje oziroma iglice in s kljunom premika lišaje. Ne ostaja ves čas na enem mestu v krošnji: spušča se tudi na tla, kjer pobira žuželke ali semena, padla z dreves.

Večji plen pred zaužitjem obdela. Žuželko lahko drži s prstom ob vejo in jo s kljunom razdeli na manjše dele. Velike ličinke udarja ob podlago; pri metuljih pogosto odstrani krila. Takšno ravnanje je dobro vidno, če ptica za kratek čas ostane na isti vejici z večjim kosom hrane.

Od poznega poletja pridobijo večjo vlogo semena. Uporablja semena različnih iglavcev, med njimi borov in smrek, pa tudi nekaterih listavcev. V prehrani so lahko še jagodičasti plodovi. Seme lahko s prsti pritisne ob vejo in s kljunom odpre ovojnico, preden poje notranjost.

Pri krmilnici lahko vzame sončnično seme, arašid ali mastno hrano. Nato se s hrano pogosto umakne na vejo, kjer ga obdela. Ker večino svojega življenja preživi v gozdni krajini, jo pri hišah najlaže srečamo tam, kjer so v bližini tudi ustrezna drevesa in povezava z njenim običajnim prostorom.

Viri: Wikipedija: Mésange huppée · Wikipedija: Haubenmeise

Hrano razprši v številna majhna skrivališča

Čopasta sinica del hrane shrani za poznejšo uporabo. Skrivališča dela predvsem v drevesih, kjer posamezen kos deloma prekrije z lišajem ali koščkom lubja. Med shranjeno hrano so semena, lahko pa tudi ličinke, pajki in drugi drobni nevretenčarji. Eno skrivališče praviloma vsebuje samo en kos hrane.

Ko se odprejo storži in je semen veliko, lahko skrivanju posveti velik del dneva. Opazovalec tedaj vidi ponavljajoče se kratke poti med virom hrane in različnimi mesti v okolici. Takšno prenašanje semena ne pomeni nujno, da v bližini hrani mladiče: lahko si pripravlja zaloge za obdobje z manj dostopno hrano.

Viri: Wikipedija: Mésange huppée

Par in zimska družba

Čopaste sinice tvorijo razmeroma trajne pare, ki lahko ostanejo skupaj več sezon, če oba partnerja preživita. Zunaj gnezditvenega obdobja živijo tudi v manjših skupinah. V njih so lahko odrasli in mlade ptice, ki niso njihovi potomci. Skupina zato ni vedno družina iz istega gnezda. V opisanih zimskih skupinah iz severne Belgije je bilo od dve do šest ptic, ki so skupaj uporabljale in branile območje. Pri obrambi njegovih meja so posebej sodelovali podrejeni samci, ki so patruljirali ob robovih.

Pri iskanju hrane se lahko pridružijo drugim gozdnim pticam, denimo kraljičkom in drevesnim plezalčkom. V takšni mešani skupini se drobne ptice premikajo skozi isti sestoj, čeprav vsaka pregleduje nekoliko drugačna mesta. Za opazovalca je koristno spremljati celotno premikajočo se skupino, saj se čopasta sinica lahko pokaže šele med poznejšimi pticami.

Večinoma ostaja v svojem širšem območju vse leto. Pri gorskih populacijah so znani zimski premiki v nižje doline, zato stalnica ne pomeni popolne nepremičnosti posamezne ptice. Pozimi lahko skupina skupaj uporablja in brani območje s hrano, spomladi pa postane pomembnejši prostor gnezdečega para.

Viri: Wikipedija: Mésange huppée

Za gnezdo potrebuje dovolj mehak les

Čopasta sinica je duplarica: gnezdo uredi v votlini. Pogosto si jo izdolbe v trhlem delu odmirajočega ali mrtvega drevesa oziroma štora. Votlina je lahko tudi v odmrli veji. Mehki les omogoča delo njenemu drobnemu kljunu; za izdelavo primernega prostora zato ni enakovredno uporabno vsako mrtvo deblo.

Raziskava v škotskem gozdu Abernethy je pokazala uporabo širših borovih štorov in mrtvih dreves z dovolj trhlo beljavo, zunanjim delom lesa pod skorjo. Pomembni sta bili torej tako velikost debla kot njegova stopnja razkroja. Ugotovitve pojasnjujejo, zakaj sam obstoj iglavcev še ne zagotovi ustreznega gnezdišča. Pripravljeni višji štori so v tej raziskavi potrebovali približno devet let, da je njihov zunanji les dovolj strohnel. Takšno odmiranje in razkrajanje je dolgotrajen proces, zato sveže posekan štor še nima lastnosti starega, razkrojenega gnezditvenega mesta.

Votlino in notranjo gnezdno skodelico je smiselno razlikovati. Samica praviloma izdolbe prostor, vanj pa prinaša mah, lišaje, rastlinska vlakna, dlako in drugo mehko gradivo. V belgijski raziskavi je pri prenašanju gnezdnega materiala sodelovalo 11 od 31 spremljanih samcev. Samčeva pomoč pri takšni gradnji torej ni enaka trditvi, da oba vedno skupaj dolbeta duplo.

Včasih uporabi že obstoječo votlino ali gnezdilnico. Njena pripravljenost za uporabo umetnih gnezdišč se razlikuje med okolji, zato postavljena hišica ne zagotavlja naselitve. Naravna gnezditvena možnost ostaja povezana z drevesom, ki ima ustrezno mehak les in primerno lego v njenem življenjskem prostoru.

Viri: Wikipedija: Mésange huppée · Denny in Summers (1996): gnezditvena mesta v Abernethyju · Lens, Wauters in Dhondt (1994): gradnja gnezd · Wikipedija: Haubenmeise

Od jajc do samostojnih mladih sinic

Britanski podatki BTO navajajo običajno pet do šest jajc in 13 do 16 dni valjenja, ki ga opravlja samica. Mladiči ostanejo v gnezdu približno 20 do 25 dni. To so podatki britanskega spremljanja; čas gnezdenja in velikost legla se po evropskem območju razširjenosti razlikujeta.

Jajca so svetla s temnejšimi, rjastimi do rdečkastimi pegami, gosteje posejanimi ob širšem koncu. Med valjenjem samec samici prinaša hrano. Po izvalitvi oba starša skrbita za prehrano mladičev. Njuna pogosta vračanja z drobnim plenom so lahko opaznejša od same vhodne odprtine, skrite v lesu.

Mlade ptice tudi po zapustitvi gnezda še dobivajo hrano od staršev. Postopno se razpršijo in se lahko vključijo v skupine nesorodnih odraslih ptic. S tem se njihov prvi življenjski krog nadaljuje iz gnezditvene votline v širši gozdni prostor, kjer iščejo hrano, družbo in prihodnje območje bivanja.

Viri: Wikipedija: Mésange huppée · BTO BirdFacts: Crested Tit · Wikipedija: Haubenmeise

Kako jo opazujemo in zakaj je pomemben trhel les

Čopasta sinica je plen drobnih gozdnih plenilcev, med njimi malega skovika, skobca in lesne sove. Hkrati sama pobira številne majhne nevretenčarje. Njena vloga v gozdu je zato del prehranske mreže, v kateri se povezujejo drevesa, semena, žuželke, pajki in ptice.

Pri opazovanju pregledujmo konce vejic, razpoke v lubju in spodnjo stran vej. Izmenjuje kratke premike, obešanje in zadrževanje na mestu, kjer obdeluje hrano. Glas ter čop sta pogosto hitrejša znaka kot daljši pogled na celotno telo. Ob gnezditveni votlini ji pustimo neoviran prihod in se ustavimo dovolj daleč.

Zanjo je posebej dragocen gozd z različnimi drevesnimi starostmi in ohranjenim odmirajočim lesom. Ta ponuja možnost za izdelavo dupla, medtem ko živa drevesa zagotavljajo semena in površine za iskanje plena. Potrebe čopaste sinice zato povezujejo živi in razpadajoči del gozda skozi vse leto.

Viri: Wikipedija: Mésange huppée