Črna podgana: prepoznava, zatočišča, prehrana in učenje

Črna podgana v Sloveniji

Črna podgana je potrjena tudi v Sloveniji. Krajinski park Sečoveljske soline jo izrecno navaja med malimi sesalci, ki živijo v solinah. Na istem seznamu so rovke, hišna miš in pritlikava miš. Ta vrstna predstavitev potrjuje prisotnost črne podgane v solinskem okolju, ne navaja pa datuma posamezne najdbe ali številčnosti njene populacije.

Viri: Krajinski park Sečoveljske soline: Živali na tleh

Dolgi rep in veliki uhlji

Boris Kryštufek v knjigi Sesalci Slovenije razlikuje črno in sivo podgano z določevalnim ključem. Pri črni je rep daljši od trupa z glavo. Uhelj je dolg in pri položitvi naprej doseže oko ali ga prekrije. Pri sivi je rep krajši, krajši uhelj pa očesa ne doseže. Knjiga pri črni opisuje tudi zaokroženi letvi na temenici in trikotno medtemenico; pri sivi sta letvi vzporedni in dajeta možganskemu delu lobanje bolj oglat videz.

V zgodovinskem pregledu slovenskega območja so zanesljivi podatki črne podgane navedeni iz alpskega, predalpskega, preddinarskega in submediteranskega sveta. Za subpanonsko Slovenijo avtor opozarja na nejasen status ter omeni Ptujsko jezero kot zanesljivo nahajališče iz osemdesetih let. Stalne populacije so bile po tem pregledu poznane do tisoč metrov nadmorske višine. To je stanje, opisano v knjigi iz leta 1991.

Viri: Kryštufek (1991): Sesalci Slovenije, tiskani strani 162–163

Kožuh, plezanje in razvoj mladičev

Vrstni opis Animal Diversity Web navaja telesno maso od sedemdeset do tristo gramov ter dolžino glave in trupa od šestnajst do dvaindvajset centimetrov. Samci so običajno večji od samic. Barva kožuha je spremenljiva: lahko je črna, svetleje rjava ali rjava s svetlejšim spodnjim delom. Ime zato ne pomeni, da mora imeti vsak osebek povsem črn kožuh. Podgana spretno pleza, rep pa ji pomaga pri ravnotežju. V stavbah uporablja višje dele, na prostem tudi drevesa. Gnezdo sestavlja iz listja in vejic.

Isti opis jo označuje kot predvsem nočno žival. Brejost traja od enaindvajset do devetindvajset dni. V leglu je navedenih od šest do dvanajst mladičev; samica lahko v enem letu skoti več legel. Mladiči odprejo oči približno petnajsti dan, odstavljeni pa so po treh do štirih tednih. Spolno zrelost pregled umešča med tretji in peti mesec življenja.

Viri: Gillespie: Rattus rattus, Animal Diversity Web

Razmnoževanje v madagaskarskih okoljih

Scobie in sodelavci so v madagaskarski raziskavi združili podatke o 9670 ujetih črnih podganah. Med 1284 samicami z vidnimi znaki spolne zrelosti jih je bilo 382 brejih. Mediana števila zarodkov je bila šest tako pri živalih iz hiš kot pri tistih zunaj njih. Raziskovalci so zarodke prešteli pri obdukciji; to niso bili podatki o preživelih, že skotenih mladičih. Srednja polovica rezultatov je v hišah zajemala od štiri do sedem zarodkov, zunaj pa od pet do sedem.

Razmnoževanje je bilo sezonsko tudi v hišah, vendar se je čas največjega deleža brejih samic razlikoval med okolji. V madagaskarskih območjih z zmernim podnebjem je bil v hišah vrh aprila in maja. V neposredni okolici hiš je nastopil decembra in januarja, zunaj vasi pa februarja. Delež spolno zrelih samic je bil skozi leto največji v hišah. Zunaj hiš je bila večja gostota odraslih podgan povezana z manjšim deležem brejih med spolno zrelimi samicami. Gre za madagaskarske rezultate, ne slovenski razmnoževalni koledar. Pri zunaj hiš ujetih samicah z maso najmanj petinštirideset gramov je dolžina glave in trupa segala od dvaindevetdeset do dvesto deset milimetrov. Model velikosti legla je napovedal sedemodstotno povečanje števila zarodkov za vsakih dodatnih deset milimetrov dolžine samice.

Viri: Scobie in sod.: Reproductive ecology of the black rat in Madagascar

Skupna in ponovno uporabljena zatočišča

Rutherford, Harper in Moller so na novozelandskem otoku Taukihepa med razmnoževalnim obdobjem spremljali štirinajst črnih podgan z radijskimi oddajniki. Dnevnih zatočišč v tem okolju niso našli na drevesih. Živali so se skrivale pod praprotjo, hlodi, kupi lesa in v rovih morskih ptic. V izboru ponovno uporabljenih zatočišč sta bila pomembna listni opad in prisotnost kupov lesa. Samice so se v isto zatočišče vračale pogosteje kot samci.

Približno štiriindvajset odstotkov spremljanih podgan je dnevno zatočišče delilo z drugo označeno živaljo. Zabeležili so par samca in samice, dve samici ter skupino dveh samic in samca. Skupnega dnevnega zatočišča dveh samcev v tem vzorcu niso ugotovili.

Viri: Rutherford, Harper in Moller (2009): Denning behaviour of ship rats on Taukihepa

Okoliši v novozelandskem mestu

Mackenzie je v magistrski raziskavi mestnih črnih podgan v Wellingtonu spremljal deset osebkov. Njihovi ocenjeni domači okoliši so merili od stotinke do petinštirideset stotink hektarja. Prostorska razsežnost okolišev v eni smeri je znašala od devetnajst do štiriinsedemdeset metrov. Pri sosednjih podganah so bili okoliši močno prekrivajoči: navedeno prekrivanje je dosegalo devetdeset odstotkov.

Skupno gnezdenje je bilo ugotovljeno pri obeh spolih. Devet od desetih spremljanih živali je bilo dejavnih tudi podnevi. Dva osebka sta se preselila približno sto dvajset metrov iz prejšnjega območja. Raziskovalec je v ločeni raziskavi spremljanja številčnosti poleg ujetih živali s kamerami razlikoval še osebke, ki jih v pasti niso ujeli. V tem ločenem delu je raziskal mestni grmovnati predel površine 0,63 hektarja. Pet podgan je ujel, označil in izpustil, dodatnih osem pa razlikoval na posnetkih po videzu. Ocenjeno število živali v predelu je bilo 14,6; interval zaupanja je segal od 7,69 do 55,6.

Viri: Mackenzie (2021): Urban Rats in Wellington

Raznolika hrana na Galapaških otokih

Clark je leta 1982 objavil raziskavo vsebine sto triinsedemdesetih želodcev črnih podgan iz sedmih prostoživečih galapaških populacij. V nobenem želodcu ni bila samo ena vrsta hrane. Skoraj vsi so vsebovali najmanj štiri prehranske sestavine, v mnogih jih je bilo osem ali več. Pri večini želodcev je bila prisotna kombinacija obilnejše hrane in manjših sledov drugih sestavin.

Podgane so skoraj vedno zaužile tudi majhne količine hrane, katere ostanki so pomenili manj kot odstotek prostornine želodca. Clark je to razlagal kot vzorčenje različnih prehranskih možnosti. Prevladujoča hrana je vključevala različne rastlinske in živalske sestavine; listi so redko prevladovali. V posameznih populacijah je večina živali uporabljala kombinacijo dveh do štirih glavnih virov. Širina prehrane se je med populacijami razlikovala; povezanost z gostoto podgan je bila negativna, gostota pa pozitivno povezana z razpoložljivostjo hrane. Pri 165 pregledanih želodcih je bilo povprečno 2,72 sestavine zastopane samo v sledovih. V nekaterih populacijah je enako kombinacijo dveh do štirih sestavin zaužilo od dvainosemdeset do sto odstotkov živali. Med drobnimi sledovi so bili listi, stebla in večina plodov.

Viri: Clark (1982): Foraging Behavior of a Vertebrate Omnivore

Učenje spiralnega odpiranja storžev

Zohar in Terkel sta pri izraelskih črnih podganah preučevala pridobivanje borovih semen. Izkušene živali so luske storža odstranjevale v zaporedju, ki je od spodnjega dela napredovalo po spirali. Neizkušeni mladiči ob običajni hrani in celih storžih takega odpiranja niso osvojili. Kadar so jim ponudili delno odprte storže, je tehniko pridobilo štiriindvajset odstotkov mladih podgan. Med mladiči, ki so odraščali ob izkušenih materah in storžih, jo je pridobilo približno petinšestdeset odstotkov.

Mati je mladiče privedla do storža in do njegovega začetnega dela. Mladiči so se lahko vključili v hranjenje tako, da so vzeli že delno odprt materin storž in nadaljevali odstranjevanje lusk.

Viri: Zohar in Terkel (1991): Acquisition of pine cone stripping behaviour in black rats

Prenos spretnosti med generacijami

Aisner in Terkel sta leta 1992 raziskala, kako se tehnika odpiranja storžev prenaša med generacijami. Neizkušene odrasle podgane je s samostojnim poskušanjem niso osvojile: storže so glodale naključno in porabljale energijo brez učinkovitega odstranjevanja lusk. Mladiči so se ob izkušenih podganah lahko naučili odpiranja. Avtorja sta preverila tudi možnost, da bi jih do tehnike vodil okus materinega mleka, in jo izključila.

Z zamenjavo mater sta mladiče neizkušenih samic dala izkušenim materam in mladiče izkušenih mater neizkušenim samicam. Izid je podpiral družbeni prenos spretnosti, ne njenega genetskega dedovanja. Pri dodatnem poskusu sta odraslim ponudila zaporedje storžev z vse manj že odstranjenimi vrstami lusk. Večina odraslih je ob takšni postopni pomoči vendarle osvojila odpiranje.

Viri: Aisner in Terkel (1992): Ontogeny of pine cone opening behaviour

Razlike med raziskovalnimi osebki

Štolhoferová in sodelavci so pri potomcih prostoživečih črnih podgan opazovali raziskovanje tridimenzionalnega prostora. V enem delu raziskave so iste odrasle samce preizkusili dvanajstkrat, v drugem pa so dvakrat opazovali samce in samice. Med osebki so se pojavljale ponovljive razlike v plezanju, gibanju in drugih raziskovalnih dejavnostih. Pri ponovitvah plezanja je bila ocenjena ponovljivost približno 0,52.

Med triindvajsetimi živalmi z obema preizkusoma je petnajst osebkov prostor obakrat raziskovalo razmeroma enakomerno. Trije so obakrat izraziteje izbirali samo del prostora, pet pa jih je raziskovalni način med ponovitvama spremenilo. Enakomernejše raziskovanje je bilo povezano z več plezanja. Živali so imele tudi prednostna počivališča: v enaintridesetih od sedeminštiridesetih opazovanj je bilo najpogostejše mesto mirovanja na polici. Pri zahtevnejšem plezanju so podgane uporabljale tudi osemnajst milimetrov ozke gladke kovinske robove in strop arene na višini 1,6 metra. Nekatere v ta del sploh niso vstopile, druge so tam preživele več minut. Rep so uporabile kot oporo ob steni, ga ovile okoli predmeta ali z njim usmerjale skok.

Viri: Štolhoferová in sod. (2024): How to explore a new environment: exploratory tactics of the black rat (Rattus rattus)

Gibanje z glavo navzdol

Hayun in sodelavci so leta 2026 preučevali črne podgane iz kolonije potomcev prostoživečih živali na Univerzi v Tel Avivu. V mrežasti areni so primerjali običajno gibanje in gibanje po obratu arene, ko so živali visele s hrbtom proti tlom. Pri visenju so bolj usločile trup, iztegnile noge in mrežo čvrsteje prijemale s prsti. Rep je pogosto ostal v stiku z mrežo. V običajnem položaju je bil trup bolj iztegnjen, noge pa bolj pokrčene.

V pokončnem položaju so podgane povprečno prepotovale približno sto štiriintrideset metrov, pri visenju pa triinštirideset. Ker čas dejavnosti ni bil povsem enak, so avtorji primerjali tudi pot na minuto: približno 4,62 metra v običajnem položaju in 1,42 pri visenju. Pokončne živali so več uporabljale robove in izbrale prednostni kot. Pri visenju je bilo gibanje bolj vijugasto in pogosteje usmerjeno skozi sredino, brez enega izrazitega domačega kotička. Avtorji pri razlagi počasnejšega gibanja niso izključili utrujenosti.

Viri: Hayun in sod. (2026): Exploring a world turned upside down

Odziv na vonj plenilca

Carter je v novozelandski doktorski raziskavi preverjala odzive črne podgane na vonje znanega plenilca hermelina, neplenilskega kuskusa in neznane činčile. Primerjala je poskuse v razcepljenem labirintu, v večjem prostoru v ujetništvu in na prostem. Podgane v večjem prostoru in prostoživeče podgane se hermelinovemu vonju niso preprosto izogibale. Tudi v labirintu ni bilo doslednega izogibanja temu vonju.

Najizrazitejše zanimanje je pritegnil vonj samcev hermelina, sledil pa mu je mačji vonj samcev in samic skupaj. Carter je tak odziv obravnavala kot možno pregledovanje nevarnega plenilca.

Viri: Carter (2012): The behavioural response of a small prey animal to the odour cues of familiar predators in a New Zealand model system

Jajca kot hrana in vpliv na ptice

Latorre, Larrinaga in Santamaría so na otočku Sa Dragonera pri Majorki preučevali plenjenje jajc. V umetna, nezaščitena gnezda so položili prepeličja in kokošja jajca štirih velikostnih razredov, od približno dvanajst do oseminšestdeset gramov. Črne podgane so bile sposobne odpreti in pojesti jajca vseh preizkušenih velikosti. V šestih dneh je bilo uplenjenih šestinosemdeset odstotkov jajc. Večja jajca so pred plenjenjem povprečno obstala dlje: približno 4,6 dneva v primerjavi z 2,9 dneva pri najmanjših.

Podgane jajc niso vedno pojedle kar v gnezdu. Pogosto so jih odvlekle in vsebino zaužile drugje, tudi na odprtih tleh. Avtorji so takšno vedenje povezali z možnim zmanjševanjem nevarnosti ob vrnitvi odrasle ptice. Ker odrasle ptice umetnih gnezd niso branile, izmerjena stopnja plenjenja ni neposredna napoved uspeha naravnih, varovanih gnezd.

Viri: Latorre, Larrinaga in Santamaría (2013): Rats and Seabirds