Siva podgana: prepoznavanje, mladiči in družbeno vedenje

Siva podgana v Sloveniji

Prirodoslovni muzej Slovenije vrsto Rattus norvegicus poimenuje siva podgana. Povezuje jo s človeškimi bivališči, kanalizacijo, skladišči in smetišči. Muzejska knjiga Sesalci Slovenije navaja, da v Evropi in Sloveniji živita siva in črna podgana. Razlikujeta se tudi po telesnih razmerjih: siva ima krajši rep in krajša uhlja. V pregledu malih sesalcev Slovenske Istre v reviji Trdoživ je siva podgana navedena po raziskavi Kryštufka in Lipeja iz leta 2002. Avtorji sive in črne podgane uvrščajo med sinantropne vrste, povezane s človekovim okoljem.

Viri: Prirodoslovni muzej Slovenije: Siva podgana · Sesalci Slovenije, namenski vrstni blok str. 162 · Trdoživ: pregled malih sesalcev Slovenske Istre

Telo, rep in vsakdanja dejavnost

Vrstni opis Animal Diversity Web navaja približno štiristo milimetrov skupne dolžine in telesno maso od 140 do 500 gramov; samci so običajno večji od samic. Zgornji del kožuha je rjav, spodnji svetlejši. Rep je krajši od telesa, uhlji in rep pa so skoraj brez dlake. Pri razlikovanju od črne podgane je uporaben tudi uhelj: pri sivi, zavihan naprej, ne doseže očesa.

Dejavna je predvsem ob mraku in ponoči. Koplje rove, pogosto blizu vode, ter dobro plava. Za gnezdo uporablja listje, vejice in odpadni material. Rovi imajo prostore za shranjevanje hrane in poti za umik. Pri zaznavanju okolice sta pomembna voh in dotik, pri slednjem pa občutljive tipalne dlake na gobcu.

Siva podgana je vsejeda. Animal Diversity Web med rastlinsko hrano našteva semena, zrnje, oreške, sadje, korenine in liste. Med živalsko hrano so žuželke, drugi nevretenčarji, jajca in manjši vretenčarji. V mestih so pomembni odvrženi človeški prehranski ostanki. Opis omenja tudi podgane ob morju, ki so ribe lovile s šapami. Pri iskanju hrane uporabljajo naučene poti skozi zapletene rove in kanalizacijska omrežja.

Viri: David Armitage (2004): Rattus norvegicus, Animal Diversity Web

Skupna zatočišča in odnosi

Pregled družbenega vedenja, ki ga je leta 2020 objavila Manon Schweinfurth, opisuje kolonije z več kot sto petdesetimi podganami, kadar je hrane dovolj. Znotraj kolonije nastajajo manjše skupine s skupnimi rovi. Živali pri premikanju uporabljajo ustaljene poti in vonjalne oznake. Med prijateljskim vedenjem je negovanje obraza in vratu druge podgane. S stiskanjem skupaj si pomagajo ohranjati toploto. Pri raziskovanju neznanega okolja lahko naprej stopi posamezna podgana, druge pa ji sledijo.

Odrasli samec in samica praviloma ne vzpostavita trajne partnerske vezi. Pregled spolno zrelost umešča približno v drugi ali tretji mesec življenja, brejost pa traja okoli tri tedne. Pri prostoživečih podganah navaja od štiri do osem mladičev v leglu, pri udomačenih od osem do šestnajst. Samica skoti v ločeni gnezdilni kamri. Skupna vzreja legel v naravi v tem pregledu ni potrjena, prav tako samcu ne pripisuje skrbi za mladiče. Odnos med materjo in njenimi potomci lahko traja približno dva meseca.

Pri igri se udomačene podgane in potomke divjih podgan rujejo, boksajo in brcajo, da nasprotnico obrnejo na hrbet ter dosežejo zatilje. Potomke divjih podgan imajo manj telesnega stika.

Viri: Schweinfurth (2020): The social life of Norway rats

Kako se spreminja materinska skrb

Hughes, Harlan in Plaut so leta 1978 v ujetništvu primerjali matere divjih in udomačenih sivih podgan. Spremljali so čas stika z mladiči in kakovost gnezda skozi dvaindvajset dni. Obe meri sta bili med skupinama podobni in sta z odraščanjem mladičev upadali. Matere obeh skupin so bile z mladiči dlje v svetlem delu svetlobnega cikla kot v temnem. Pri divjih materah je bilo ob prehodu iz svetlega v temni del stika z leglom več kakor pri udomačenih.

Viri: Hughes, Harlan in Plaut (1978): javni izvleček materinskega vedenja

Gibanje podgan v mestu

Raziskava Gardner-Santane in sodelavcev iz leta 2009 je obravnavala sive podgane na enajstih mestih v Baltimoru. Genetska primerjava 277 vzorcev je približno petindevetdeset odstotkov osebkov pripisala območju, kjer so jih ujeli. Ocenjena osna razdalja razširjanja je bila dvainšestdeset metrov. Sorodne osebke so našli tudi do 1,7 kilometra narazen.

Nekaj genetskih dodelitev je nakazovalo daljše premike: posamezne podgane so pripisali območjem od dveh do 11,5 kilometra od mesta ulova.

Viri: Gardner-Santana in sodelavci (2009): Commensal ecology, urban landscapes and their influence on the genetic characteristics of city-dwelling Norway rats

Odziv na mačke v Brooklynu

Parsons in sodelavci so leta 2018 spremljali podgane in prostoživeče mačke v obratu za recikliranje odpadkov v Brooklynu. Podgane so bile velike; povprečna masa ujetih živali je bila približno 337 gramov. V devetinsedemdesetih dneh so zbrali 306 videoposnetkov in prepoznali pet mačk. Zabeležili so dvajset zalezovanj, vendar le tri poskuse plenjenja. Dva sta se končala z ulovom podgane, tretji je bil neuspešen.

Ko so se pojavile mačke, so bile podgane manj vidne in so se bolj držale kritja. Raziskovalci niso dokazali zmanjšanja celotne populacije podgan.

Viri: Parsons in sodelavci (2018): Temporal and Space-Use Changes by Rats in Response to Predation by Feral Cats in an Urban Ecosystem

Sprejemanje in zavračanje drugih podgan

Barnett je v raziskavi iz leta 1958 divje podgane opazoval v velikih kletkah z gnezdilnimi zaboji ter obilico hrane in vode. Skupine so štele od štiri do dvajset živali. Pri skupinah samih samcev je bila smrtnost nizka in večina je pridobivala maso. V mešanih skupinah je več samcev izgubljalo maso, njihova smrtnost pa je bila večja; smrtnost samic je ostala zelo nizka. Avtor pri tem ni opazil bojev za samice.

Odrasle samce, dodane ustaljeni skupini, so domači samci napadali. Dodane samice niso doživele istega odziva. Pri začetnem raziskovanju prostora so živali raziskovale tudi druga drugo. Med sporazumevanjem ob spopadih je Barnett opisal škrtanje z zobmi, značilno grozilno držo in skakanje. Prijateljski odzivi so se pojavljali pri obeh spolih, med njimi plazenje pod trebuh druge podgane. Samice so po njegovem povzetku praviloma postale napadalne predvsem pri obrambi gnezda z mladiči.

Med samci je Barnett razlikoval napadalne osebke, podrejene osebke, ki so se v skupino vključili, ter preganjane osebke, ki so izgubljali maso. V skupinah samih samic in v skupinah živali iz istega legla ni bilo smrti.

Viri: Barnett (1958): An analysis of social behaviour in wild rats, javni Summary

Razmnoževanje v različnih podnebjih

Li in sodelavci so primerjali dve kitajski podvrsti sive podgane. Rattus norvegicus caraco so raziskovali v Harbinu z mrzlimi zimami, Rattus norvegicus norvegicus pa v toplejšem Zhanjiangu. Živali so vzorčili med letoma 2008 in 2014. Pri severni podvrsti so ugotovili izrazitejša sezonska nihanja razvoja spolnih organov pri samicah in samcih. Pri južni so bile statistično značilne sezonske spremembe med merjenimi moškimi organi omejene na obmodek in semenske mešičke.

Avtorji opisujejo prilagajanje manj ugodnim razmeram predvsem prek uravnavanja semenskih mešičkov. Pri severnih odraslih samcih je bila ponovna rast mod povezana s telesno maso, kar lahko omogoči hitro obnovo razmnoževalne dejavnosti, ko se razmere izboljšajo.

Povprečne temperature v Harbinu so v letnem poteku segale od približno minus osemnajst do štiriindvajset stopinj Celzija, v Zhanjiangu pa od približno štirinajst do osemindvajset stopinj. Tudi razpon dolžine dneva je bil na severu večji.

Viri: Li in sodelavci (2025; spletna objava 2024): Adaptive divergence in reproductive seasonality and underlying physiological features fit Rattus norvegicus to live as opportunistic breeders

Različni odzivi na vonje plenilcev

Adduci in sodelavci so leta 2021 v laboratoriju preučevali podgane brez predhodnih izkušenj s plenilci. Živali so bile stare od devet do deset tednov. V desetminutnih poskusih so primerjali obiske prostorov z različnimi vonji. Samice so redkeje obiskovale prostor s spojino TMT, povezano z lisičjim vonjem, in prostor z mačjim telesnim vonjem. Pri samcih je bil manjši obisk ugotovljen pri mačjem telesnem vonju.

Mačji urin ni zmanjšal števila obiskov na enak način. Tudi skupno trajanje obiskov se zaradi preizkušenih vonjev ni pomembno spremenilo.

Viri: Adduci in sodelavci (2021): laboratorijski odzivi na vonje plenilcev

Hrana in premiki na britanskih kmetijah

Macdonald, Mathews in Berdoy so v pregledu ekologije sivih podgan iz leta 1999 opisali britanske kmetijske populacije. Obilnejša hrana je bila povezana z več podganami. Prehranski viri na odlagališčih in kmetijah so se razlikovali od potokov, njiv in živih mej. Nekatera obrobna okolja so postala primernejša, ko so bili na voljo posevki. Mladi kolonisti z maso od 160 do 250 gramov so prihajali na kmetije jeseni in pozimi; pri pomanjkanju hrane se je spolno dozorevanje lahko zavleklo.

Pregled razlikuje bolj stalne domače živali in prehodne obiskovalce. Pri opisanih samcih je povprečna linearna razsežnost domačega okoliša pred žetvijo znašala 678 metrov, po žetvi pa približno devetdeset metrov.

V opisanem britanskem gozdu je januarsko dodajanje zrnja za fazane spodbudilo zimsko razmnoževanje podgan. Največ mladih podgan so nato zabeležili marca in aprila. Na spremljanih kmetijskih mestih so breje samice praviloma lovili od marca do oktobra, največ mladih pa novembra in decembra. V njivskem okolju so počivališča pogosto ležala ob vznožju živih mej in na brežinah. Raziskovalci so odrasle samce po žetvi povezali z manjšim razpoložljivim kritjem.

Viri: Macdonald, Mathews in Berdoy (1999): poglavje o ekologiji podgan v Ecologically-based Rodent Management

Okušanje in izbira hrane

Barnettov javni izvleček raziskave iz leta 1956 opisuje poskuse predvsem z divjimi podganami v kletkah. Ob različnih živilih so podgane raziskovale in vzorčile ponujeno hrano. Pri primerjanju dodatkov so dajale prednost arašidovemu olju pred janeževim oljem in oljem iz jeter polenovke.

Raziskovalno vedenje se je pojavljalo tudi ob že znanih živilih in kadar živali niso bile lačne. Podgane so hrano rade jedle v kritju.

Ko so ponudili mleto jetro, pšenično zrnje, moko in sladkor, so živali praviloma zaužile nekaj vsakega živila. Najmanj so pojedle sladkorja, včasih pa tudi zelo malo moke ali pšenice. Prednost arašidovi mešanici so pokazale celo živali, ki so kot mladiči dobivale samo manj priljubljeno oljno mešanico. Ob oviranem hranjenju v neznanem okolju je avtor zabeležil tudi negovanje kožuha.

Avtor vzorčenju hrane pripisuje tudi povezovanje posameznega živila z njegovimi hranilnimi ali toksičnimi učinki. Z raziskovanjem podgane spoznavajo razporeditev hrane, vode in zavetja v prostoru.

Viri: Barnett (1956): Behaviour components in the feeding of wild and laboratory rats, javni Abstract

Previdnost ob novem predmetu

V drugem Barnettovem poskusu, objavljenem leta 1958, so tri skupine divjih podgan srečale neznano pločevinasto posodo. V prvi skupini je bila v njej hrana namesto prejšnje posode. V drugi je bila prazna posoda, v tretji pa so prazno posodo postavili med živali in hrano.

Tri od petih podgan v prvi skupini niso jedle vsaj en dan. Druge postavitve so zmanjšale hranjenje v prvem dnevu. Udomačene albino in lisaste podgane so nov predmet preiskovale takoj, medtem ko so divje sprva oklevale. Avtor je takšno izogibanje novosti razlikoval od kratke prekinitve hranjenja zaradi raziskovanja.

V prvi skupini sta se skupaj spremenila predmet in mesto hrane: iz košare ob zadnjem delu kletke so jo premestili v posodo spredaj. Pri udomačenih živalih enaka sprememba ni zmanjšala dnevnega vnosa hrane. Lisaste podgane so se prvič približale bolj obotavljivo kot albino podgane.

Viri: Barnett (1958): Experiments on neophobia in wild and laboratory rats, javni Abstract