Črni ameriški somič: brki, pridnena prehrana in skrb za mladice

Široka glava, temni brki in koža brez lusk

Telo črnega ameriškega somiča je pri glavi razmeroma široko, spodaj nekoliko sploščeno, proti repu pa bolj bočno stisnjeno. Koža nima lusk. Ob ustih so brki, med njimi temno obarvani brki na spodnji strani glave. Zgornji del telesa je navadno temno rjav do črnkast, spodnja stran pa svetlejša, rumenkasta ali belkasta. Osnovna barva lahko med okolji in posameznimi ribami nekoliko niha.

Repna plavut nima globoke viličaste oblike, značilne za nekatere večje ameriške some. Je razmeroma ravno odrezana ali le plitvo zarezana. Pri prsnih ter hrbtni plavuti so čvrsti trni. Široka glava, razporeditev brkov, oblika repa in zgradba plavuti skupaj pokažejo precej več kot podatek, da je riba temna. Videz odrasle ribe se lahko razlikuje od videza drobne mladice, zato je pri prepoznavanju koristnih več sočasnih znakov.

Primerjalna analiza evropskih populacij je pokazala, da so bile mlade ribe po telesni obliki med območji precej podobne. Z odraščanjem so postajale razlike med populacijami opaznejše. To pomeni, da se prepoznavna osnovna zgradba vrste združuje z določeno spremenljivostjo telesnih razmerij. Mladica in odrasel osebek zato nista nujno samo geometrijsko pomanjšana ali povečana različica drug drugega. Razvoj vključuje tudi spreminjanje medsebojnih razmerij delov telesa.

Viri: Black bullhead: vrstna predstavitev na Wikipediji · Fuller in Neilson, USGS: Ameiurus melas · Copp in sodelavci, 2016: rast in življenjske lastnosti črnega somiča

Razlika od rjavega ameriškega somiča

Rjavi ameriški somič Ameiurus nebulosus mu je na videz zelo podoben. Eden pomembnejših znakov je zadnji rob trna prsne plavuti. Pri rjavem somiču ima več izrazitih žagastih zobcev, pri črnem pa veliki zobci manjkajo oziroma so nazobčanosti šibkeje razvite. Agencijski določevalni opis dodaja enakomernejšo obarvanost črnega somiča ter kontrast med temnimi plavutnimi opnami in svetlejšimi plavutnicami.

Pri določanju je pomembno tudi, da temni podbradni brki sami po sebi ne ločijo črnega od rjavega somiča. Ta znak je uporabnejši v primerjavi z rumenim ameriškim somičem, ki ima tam svetle brke. V primarni raziskavi iz romunske reke Someș so zato združili pregled prsnega trna, telesne obarvanosti, repne plavuti in drugih značilnosti. Posamezna podobna oblika plavuti ali prešteta plavutnica nista bila obravnavana kot edino merilo.

Viri: Fuller in Neilson, USGS: Ameiurus melas · Păpuc, Ladoși in Boaru, 2018: črni somič v reki Someș

Mirnejša voda in mehkejše dno

Značilna bivališča vključujejo ribnike, jezera, mrtvice, rečne rokave in mirnejše dele počasi tekočih vodotokov. Pogosto uporablja mehko, muljasto podlago. V prvotnem severnoameriškem območju ga povezujejo tudi s spodnjimi deli manjših rek z majhnim padcem ter z akumulacijami. Njegova ekologija se zato precej razlikuje od rib, značilnih za hladne, hitro tekoče gorske potoke s stalno močnim tokom.

Takšen vodni prostor vsebuje potopljeno rastlinje, zavetja pod lesom in drobne živali na podlagi. Somič se lahko čez dan zadržuje manj dejavno v rastlinskih sestojih, hrano pa išče predvsem ponoči. Več osebkov se lahko giblje skupaj. Odrasle ribe zato niso vedno razporejene enakomerno po vsej vodni površini, temveč uporabljajo posamezne primerne prostore za počitek in iskanje hrane.

Viri: Black bullhead: vrstna predstavitev na Wikipediji · Copp in sodelavci, 2016: rast in življenjske lastnosti črnega somiča

Prenese razmere, ki nekaterim drugim ribam ne ustrezajo

Črni ameriški somič je toplovodna vrsta z razmeroma veliko toleranco do zmanjšane vsebnosti kisika, motnosti in nekaterih obremenitev vode. Strokovni pregled opisuje pojavljanje tudi v močno upravljanih ter umetnih vodnih telesih. Takšna odpornost je ena od lastnosti, ki lahko pomaga pri ustalitvi v novem okolju. Povezana je z njegovo izbiro mirnejših voda in sposobnostjo uporabe različnih prehranskih virov.

Vendar toleranca ni isto kot popolna neobčutljivost. Uspeh populacije je povezan tudi z razmnoževanjem, rastjo mladih osebkov in dostopom do primernih bivališč. Primerjave severnoameriških ter evropskih populacij pokažejo precejšnje razlike v rasti in dozorevanju. Vrsta se lahko ustali v različnih okoljih, ne da bi vsi osebki povsod živeli enako dolgo ali dosegali enako velikost.

Viri: Black bullhead: vrstna predstavitev na Wikipediji · Copp in sodelavci, 2016: rast in življenjske lastnosti črnega somiča

Vsejed, ki hrano pogosto pobira pri dnu

V prehrani so vodne žuželke in njihove ličinke, raki, drugi nevretenčarji ter različna rastlinska snov. Uživa lahko tudi manjše ribe, ribje ikre in odmrlo živalsko snov. Med pomembnimi živalskimi viri so ličinke trzač, ki se razvijajo v vodnem okolju. Tako uporablja več delov pridnene prehranske mreže, njegova vloga pa se lahko spreminja s ponudbo posameznih virov.

Brki pri ustih so povezani z zaznavanjem hrane v okolju, kjer vidna slika ni vedno jasna. Pri somiču zato iskanja hrane ne razumemo samo kot hitro zasledovanje ribe v bistri vodi. Lahko raziskuje prostor ob dnu in uporablja manjše dosegljive organizme. Mladi osebki sprva uživajo predvsem zelo majhne nevretenčarje, med njimi vodne bolhe in ličinke žuželk, z rastjo pa postajajo dosegljivi tudi večji viri.

V raziskavi reke Someș je eden od ujetih osebkov izbljuval sladkovodno školjko rodu Unio. To je konkreten terenski primer uporabe mehkužcev kot hrane. Podatek je omejen na opazovani osebek in rod školjke; raziskava ni določila njenega ožjega vrstnega imena. Vsejeda prehrana lahko torej poleg drobnih ličink vključuje tudi takšen večji pridneni vir.

Viri: Black bullhead: vrstna predstavitev na Wikipediji · Păpuc, Ladoși in Boaru, 2018: črni somič v reki Someș

Gnezdo v mehki podlagi pod zavetjem

Samica pripravi plitvo vdolbino v mulju ali pesku, pogosto v zavetnem prostoru ob rastlinju, pod potopljenim lesom ali pod previsno brežino. Pri drsti sta vključena samec in samica. Ikre se odložijo v skupino, odrasli ribi pa ostaneta ob njih. Varovanje spremljata premikanje in pahljanje vode s plavutmi. Razmnoževanje tako ni omejeno na odlaganje iker in takojšen odhod vseh odraslih.

Drst poteka v toplejšem delu leta. Pregledi različnih območij jo umeščajo v pomlad ter poletje, pri severnejših populacijah pa se lahko čas zamakne. Strokovna sinteza opisuje začetek razmnoževanja ob dovolj ogreti vodi in poudarja povezavo z gnezdenjem v zavetju. Isti osnovni način razmnoževanja zato poteka v različnih koledarskih okvirih, odvisno od krajevnih razmer.

Viri: Black bullhead: vrstna predstavitev na Wikipediji · Copp in sodelavci, 2016: rast in življenjske lastnosti črnega somiča

Starši spremljajo tudi strnjeno skupino mladih rib

Čas izleganja je odvisen od temperature; vrstna predstavitev navaja približno pet do deset dni. Sveže izležene ribice imajo rumenjakove zaloge in sprva ostajajo pri gnezdu. Ko začnejo plavati nad podlago, se zbirajo v strnjeno, oblaku podobno skupino. Odrasle ribe jim še nekaj časa sledijo in pomagajo ohranjati skupino skupaj. Takšno vedenje je zelo drugačno od samotnega življenja razkropljenega zaroda številnih drugih vrst.

Spremljanje ne traja do polne odraslosti. Pri približno dva in pol centimetra dolgih mladih ribah opisujejo konec neposrednega spremljanja, nato mladi osebki uporabljajo tudi plitvejšo vodo. V tej fazi so pomembne majhne vodne živali, ki jih lahko zajamejo z drobnimi usti. Skrb za gnezdo in skupino mladic je zato zaporedje več vedenj, vezanih na razvoj potomcev, ne stalno skupno življenje vseh velikosti v eni družinski skupini.

Viri: Black bullhead: vrstna predstavitev na Wikipediji

Majhen somič je lahko že odrasel osebek

Običajne dolžine so precej manjše od velikosti velikih evropskih somov. Vrstni opisi pogosto omenjajo osebke, dolge približno petnajst do petintrideset centimetrov, največji objavljeni primerki pa so večji. Agencijski pregled navaja največjo skupno dolžino do dvainšestdeset centimetrov. Te zgornje vrednosti ne pomenijo, da morajo ribe v posameznem ribniku zrasti do takšne velikosti, preden se lahko razmnožujejo.

Primerjava številnih populacij je pokazala počasnejšo rast v pregledanem evropskem vnesenem območju kot v severnoameriškem prvotnem območju. V evropskih populacijah so lahko bile spolno zrele samice precej manjše, njihova starost pa podobna kot pri severnoameriških. Zato majhna odrasla riba in zgodaj dozorela riba nista ista pojma. Za presojo je treba velikost povezati s starostjo in dejanskim razmnoževalnim stanjem.

Viri: Black bullhead: vrstna predstavitev na Wikipediji · Fuller in Neilson, USGS: Ameiurus melas · Copp in sodelavci, 2016: rast in življenjske lastnosti črnega somiča

Rast, dozorevanje in število iker niso povsod enaki

V primerjalni raziskavi so evropske populacije pokazale precejšnjo raznolikost. Pri nekaterih so se pojavili zreli osebki že v prvem letu, pri drugih je bilo dozorevanje poznejše. Hitrejša rast mladih rib je bila povezana z mlajšo starostjo dozorevanja v delu analiziranih evropskih podatkov. Takšen odnos pomaga razumeti razlike med vodnimi telesi, kjer je ista vrsta lahko različno številčna.

Tudi plodnost je smiselno primerjati na več načinov. Skupno število iker večje samice pove nekaj drugega kot število iker glede na telesno maso. Pregled je pri vnesenih evropskih populacijah opisal večjo relativno plodnost, medtem ko razlika v celotni plodnosti ni bila statistično potrjena. Iz tega ne sledi, da mora vsaka evropska samica odložiti več iker kot katerakoli ameriška. Velikost in življenjske razmere ostajajo del primerjave.

Viri: Copp in sodelavci, 2016: rast in življenjske lastnosti črnega somiča

Severnoameriški izvor in evropske zamenjave vrst

Vrsta izvira iz Severne Amerike, v evropske vode pa je prihajala v devetnajstem in dvajsetem stoletju. Razširjanje je spremljalo prenašanje rib za ribolov ter uporabo v vodnih telesih zunaj prvotnega območja. Pri poročilih o starih evropskih naselitvah je pomembna tudi zamenjava z rjavim ameriškim somičem. Dolga zgodovina skupnega poimenovanja ne pomeni, da so bile vse stare določene populacije res enake vrste.

Primarna raziskava reke Someș v Romuniji je leta 2018 potrdila šest osebkov, ki so jih določili s kombinacijo zunanjih znakov. Večino so ujeli v motnejši počasni vodi ob bregu. Čeprav je vrsta večinoma nočna, so jih v tej raziskavi ujeli podnevi. Ta primer dopolnjuje njen splošni opis vedenja: pretežno nočno iskanje hrane ne pomeni, da noben osebek nikoli ne postane dejaven ali dosegljiv v dnevni svetlobi.

Viri: Fuller in Neilson, USGS: Ameiurus melas · Copp in sodelavci, 2016: rast in življenjske lastnosti črnega somiča · Păpuc, Ladoși in Boaru, 2018: črni somič v reki Someș

Vpliv vnesene vrste je treba povezati z okoljem

Sposobnost uporabe različnih prehranskih virov, toleranca do zahtevnih vodnih razmer ter starševska skrb skupaj prispevajo k možnosti uspešne ustalitve. Kjer se vrsta močno namnoži, lahko spremeni odnose z drugimi pridnenimi ribami ter njihovimi prehranskimi viri. Agencijski pregled iz Severne Amerike navaja tudi primere plenjenja domorodnih ogroženih rib na območjih, kamor je bil somič prenesen zunaj prvotnega območja.

V Evropi so širjenje črnega somiča ponekod spremljali upadi rjavega somiča. Vendar strokovni pregled opozarja, da samo časovno sovpadanje še ne dokazuje neposrednega izrivanja ene vrste z drugo. Za takšno razlago bi potrebovali dodatne podatke o njunih odnosih in spremembah okolja. Zanesljivo prepoznavanje, terensko spremljanje in poznavanje razmnoževalnih lastnosti zato skupaj ustvarjajo jasnejšo podobo njegove lokalne vloge.

Viri: Fuller in Neilson, USGS: Ameiurus melas · Copp in sodelavci, 2016: rast in življenjske lastnosti črnega somiča