Soška postrv v Sloveniji: prepoznava, drst in življenjski prostor

Marmoriran vzorec in dolg gobec

Telo soške postrvi je podolgovato, skoraj valjasto in nekoliko sploščeno ob straneh. Osnovna barva je olivnorjava do olivnozelena, boki pa imajo lahko bakren nadih. Temne lise na glavi so razvlečene in se združujejo. Ob pobočnici se lahko pojavijo posamezne rdeče ali oranžne pike. Gobec je dolg in sega pod zadnji rob očesa; oči so majhne. Hrbtna in predrepna plavut sta kratki, med hrbtno in repno pa je tolščenka. Pri spolno zrelem samcu je spodnja čeljust lahko ukrivljena.

Slovenski strokovni pregled iz leta 2008 drst umešča od konca oktobra do začetka januarja, ob ohladitvi vode pod šest stopinj Celzija. Samci običajno spolno dozorijo pri dveh do treh, samice pri štirih do petih letih. Pred drstjo se ribe lahko premaknejo v pritoke, zlasti ob višjem vodostaju. Mladi osebki jedo žuželke, odrasli pa lovijo ribe, tudi mladice lastne vrste.

Mlajše postrvi se zadržujejo v hitreje tekoči vodi, starejše pa v tolmunih pod skalnimi previsi. Strokovni pregled opisuje drst na produ, pri hitrosti toka od 0,4 do 0,5 metra na sekundo in globini od 0,6 do 0,8 metra.

Viri: ZZRS — Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst rib, metode 2008

Kje živi v Sloveniji?

Priročnik Ribiške zveze Slovenije navaja soško postrv v porečju Soče s pritoki, v Reki in Rižani. Njena naravna razširjenost je povezana z jadranskim povodjem. V preteklosti je segala tudi v potok Idrijo ob državni meji; priročnik tamkajšnje izginotje povezuje s prelovom in vnosom potočne postrvi atlantskega porekla.

V prejšnjem stoletju so jo naselili tudi v Savo, Unico in Soro, vendar se tam ni obdržala.

Viri: Ribiška zveza Slovenije — Ribe celinskih voda Slovenije, prenovljeno 2024

Slovenska območja spremljanja

Uradni vrstni zapis Natura 2000 vodi soško postrv pod kodo 1107 in jo povezuje z alpsko ter celinsko biogeografsko regijo. Navaja šest območij: Idrijco s pritoki, Julijske Alpe, Kanomljico s pritoki, Lipovšček, Sočo z Volarjo ter Trnovski gozd – Nanos.

Viri: Natura 2000 — Soška postrv, vrsta 1107

Kaj je pokazalo spremljanje 2015–2021?

Zavod za ribištvo Slovenije je v poročilu iz leta 2021 potrdil prisotnost na vseh šestih obravnavanih območjih Natura 2000. V primerjavi s predhodnim obdobjem monitoringa so bile ocene številčnosti višje na območjih Idrijce s pritoki, Kanomljice s pritoki in Trnovskega gozda – Nanosa, nižje pa v Julijskih Alpah, Soči z Volarjo in Lipovščku. Mladice prvega leta so zaznali povsod razen v Lipovščku, kjer so našli le starejše ribe. Drstišča so bila potrjena na vseh šestih območjih.

Poročilo je tedanje ohranitveno stanje ocenilo kot neugodno, vendar stabilno. Med pritiski je poudarilo spreminjanje vodotokov, odstranjevanje proda in prekinjanje povezav med odseki. Za ohranjanje vrste je navedlo naravno oblikovanost struge, prehodnost ter zaščito drstišč. Ocenilo je tudi posledice nekdanjega naseljevanja potočne postrvi: po omejitvi njenega vnosa in vzreji soške postrvi se je položaj izboljšal, križanci pa so ostali prisotni.

Poročilo iz leta 2021 obrežno vegetacijo povezuje s skrivališči, senčenjem ter dotokom listja, plodov in vej. Odvzem vode zmanjšuje prostornino habitata, zvišuje temperaturo in zmanjšuje nasičenost s kisikom. Med podnebnimi vplivi navaja tudi visoke vode, ki lahko odnesejo ikre skupaj s prodom ali mladice, ter nenadne spremembe temperature, ki lahko prekinejo drst.

Viri: ZZRS — Monitoring soške postrvi, poročilo 2021

Zakaj barva ne pokaže celotnega porekla?

Berrebi in sodelavci so leta 2000 objavili genetsko raziskavo postrvi iz slovenskega porečja Soče. Vzorčenje slovenskih rib je potekalo novembra 1993 in junija 1994. V glavnem toku so ugotovili močno križanje, s približno enakomernimi deleži označevalcev soške ter donavske in atlantske potočne postrvi.

V nekaterih povirjih so našli čiste oziroma skoraj čiste populacije soške postrvi. Ribe iz več takšnih vzorcev so imele rožnato rdeče pike ob pobočnici. Avtorji so zato izrecno zavrnili odsotnost rdečih pik kot zanesljiv dokaz genetske čistosti.

Viri: Berrebi in sodelavci — Genetska raznolikost soške postrvi, Heredity 2000

Gostota rib vpliva na rast

Raziskava iz leta 2010 je primerjala telesno rast štirih slovenskih populacij. Avtorji so preverili gostoto rib v zgodnjem življenju in njihovo poznejšo telesno velikost.

Na obeh prostorskih ravneh je bila rast ob večji gostoti rib počasnejša. Na ravni posameznih odsekov je bila izrazitejša v potoku, kjer so se ribe lahko premikale med odseki, kot v potoku, kjer so slapovi preprečevali premikanje proti toku.

Viri: Vincenzi in sodelavci 2010 — Detection of density-dependent growth at two spatial scales in marble trout populations

Velikost samice in preživetje mladic

Vincenzi in sodelavci so v raziskavi iz leta 2007 povezali število iker, telesno dolžino samic in preživetje mladega zaroda v dveh slovenskih potokih. Večje samice so proizvedle več iker.

Gostota iker je bila v obeh potokih glavni dejavnik preživetja od ikre do starosti 1+, torej rib po dopolnjenem prvem letu. Pri višji gostoti iker je bil delež preživelih manjši. V enem potoku so marčevske padavine dodatno pojasnile razlike v preživetju, v drugem takšne povezave ni bilo. Padavine v februarju, aprilu in maju niso pokazale značilne povezave v nobenem od obeh potokov.

V obravnavanem obdobju je ocenjeni delež preživetja od ikre do starosti 1+ v enem potoku znašal od 1,5 do 13 odstotkov, v drugem od 0,3 do 8 odstotkov. Raziskava ni ugotovila značilne povezave tega preživetja s skupno gostoto starejših postrvi ali gostoto rib starosti 1+.

V teh potokih je pregled drst opisal novembra in decembra, izvalitev praviloma marca ter izhod mladic iz proda aprila in maja. Terenska opažanja in podatki so pokazali, da se lahko posamezne ribe razmnožujejo več kot enkrat.

Viri: Vincenzi in sodelavci 2007 — Early survival of marble trout: evidence for density dependence?

Kaj se zgodi po veliki poplavi?

Raziskava iz leta 2017 je obravnavala dve slovenski populaciji, ki sta doživeli velike poplave leta 2007, ena od njiju pa še leta 2009. Po poplavi se je število rib delno povečalo, vendar je gostota ostala nižja od tiste pred dogodkom.

V prvih letih po poplavah je bilo razmnoževanje skoraj povsem neuspešno: v eni populaciji v letih 2008 in 2009, v drugi v letih 2009 in 2010. Prvi večji letnik v obeh je bil rojen leta 2011. Velik delež njegovih rib je izviral iz maloštevilnih staršev. V enem primeru je 76 od 83 rib, ki so jim določili starše, izviralo iz enega para. Obnova številčnosti je potekala ob dodatnem zmanjšanju genetske raznolikosti, v eni populaciji pa so se ribe po poplavah razmnoževale mlajše.

Mediana starosti ob drsti v celotnem spremljanju je v eni populaciji znašala štiri leta, v drugi dve leti. V drugi populaciji je skoraj šestdeset odstotkov od 220 potomcev letnika 2011 z določenimi starši izviralo iz dveh parov.

Viri: Vincenzi in sodelavci 2017 — Genetic and life-history consequences of extreme climate events

Prehrana se spreminja z velikostjo

Musseau in sodelavci so v Idrijci leta 2012 in 2013 primerjali prehrano soških postrvi v odseku brez šarenke in odseku, kjer sta vrsti živeli skupaj. Raziskali so tri skupine hrane: vodne nevretenčarje z dna, kopenske nevretenčarje in ribe. V odseku brez drugih rib je ribji plen lahko pomenil le kanibalizem; v drugem so bile možen plen tudi šarenke.

Z večjo telesno dolžino soške postrvi se je ocenjeno uživanje talnih vodnih nevretenčarjev zmanjševalo, deleža kopenskih nevretenčarjev in rib pa sta se povečevala. V dveh od treh vzorčenj je bilo ribojedstvo višje pri soških postrveh, ki so živele skupaj s šarenko. Junija 2013 razlika ni bila značilna. Soške postrvi ob šarenkah so imele tudi širšo prehransko nišo v obeh junijskih vzorčenjih, septembra pa ne.

Viri: Musseau in sodelavci 2018 — Dietary niche expansion and niche shift in native marble trout living in sympatry with introduced rainbow trout

Vedenje ob šarenki: slovenski poskus

Pengal in sodelavci so leta 2023 objavili primerjavo vedenja soške postrvi in šarenke v laboratoriju ter po izpustu v slovenski pritok Idrijce. V laboratoriju med vrstama niso ugotovili razlike v času dejavnosti ali preplavani razdalji. V parnih preizkusih pa so šarenke pogosteje začele agresivno vedenje proti soškim postrvem in so bile dominantne. V večini primerjanih parov so bile tudi večje od soških postrvi.

Po sočasnem izpustu so soške postrvi takoj zapustile mesto izpusta, šarenke pa so ga zasedle. Soške postrvi so potrebovale dvakrat toliko časa kot šarenke, da so se ustalile v delu reke. V vodotoku so zasedale mesta posamično, šarenke pa so se zbirale na nekaj lokacijah. Zjutraj so se šarenke premikale dejavneje od soških postrvi. Pri soški postrvi je bila večja hitrost plavanja v laboratoriju povezana z večjim premikanjem v reki; pri šarenki takšne povezave ni bilo. Avtorji so odhod soških postrvi iz območij, ki so jih zasedle šarenke, povezali z možno posledico dominantnega vedenja šarenk pred izpustom.

Viri: Pengal in sodelavci 2023 — Comparing dominance relationships and movement of native marble trout (Salmo marmoratus) and introduced rainbow trout (Oncorhynchus mykiss)

Prehranska vloga ni enaka v vseh potokih

Raziskava iz leta 2015 je primerjala prehransko nišo šestih slovenskih populacij soške postrvi. S pomočjo stabilnih izotopov je pokazala velike razlike med populacijami ter spremembe znotraj iste populacije skozi čas. Največje prekrivanje prehranskih niš dveh populacij je znašalo 22 odstotkov. Nekatere so uporabljale širši, druge ožji nabor virov hrane.

Pomembna je bila velikostna in spolno zrelostna sestava rib. Večja gostota nedoraslih postrvi je bila povezana s širšo prehransko nišo, večja gostota zrelih pa z ožjo. Višja temperatura je imela neposreden učinek zoženja niše, naklon potoka in povodja pa nasproten učinek. Okoljski dejavniki so delovali tudi posredno, prek gostote rib.

V Hudi grapi je prekrivanje izotopsko določenih prehranskih niš med letoma 2011 in 2013 znašalo štiri odstotke. V treh drugih spremljanih populacijah se niše med primerjanimi leti niso prekrivale.

Viri: Musseau in sodelavci 2015 — Direct and indirect effects of environmental factors on dietary niches in size-structured populations of a wild salmonid

Letni razvoj samic pred drstjo

Marchi in sodelavci so v severovzhodni Italiji eno leto vsaka dva meseca spremljali razmnoževalni cikel divjih samic. Od februarja do junija sta se velikost jajčnih celic in gonadosomatski indeks nekoliko povečala, hormonski ravni pa sta ostali razmeroma stalni.

Izrazitejše spremembe vseh spremljanih kazalnikov so zaznali od avgusta do drsti, ki je v tej raziskavi potekala od sredine novembra do sredine decembra.

Viri: Marchi in sodelavci 2017 — Analysis of the reproductive cycle of female wild marble trout Salmo marmoratus in a prealpine brook of the Soča River basin (Northeast Italy)

Tudi bližnje populacije so lahko genetsko različne

Fumagalli in sodelavci so leta 2002 z mikrosatelitnimi označevalci preučili osem tedaj znanih čistih populacij soške postrvi. Ugotovili so zelo močno genetsko razlikovanje med populacijami, ki so bile med seboj oddaljene manj kot 15 kilometrov, ter izjemno majhno genetsko raznolikost znotraj posamezne populacije.

Avtorji so naravno ponovno naselitev ocenili kot zelo malo verjetno. Za dolgoročno ohranjanje so predlagali ponovno naselitev čistih populacij iz mešanih izvornih staležev, da bi zmanjšali nadaljnje izgubljanje genetske raznolikosti.

Viri: Fumagalli in sodelavci 2002 — Extreme genetic differentiation among the remnant populations of marble trout in Slovenia

Opazovanja drsti v severovzhodni Italiji

Moro je leta 2019 povzel sedemnajst let opazovanj razmnoževanja v Furlaniji - Julijski krajini. Večina opazovanj je potekala v Nadiži, vključil pa je tudi druge alpske in predalpske vodotoke. Pri izbiri prostora za odlaganje iker je ugotovil prednost nekaterih delov struge, zlasti mirneje tekočih odsekov in tolmunov. Pomembna sta bila tudi položaj mesta znotraj takšnega odseka in njegova velikost.

Pri času razmnoževanja je opazil vpliv podnebnih razmer, posebej padavin in temperature zraka, ter interakcije s plenilskimi pticami.

Viri: Moro 2019 — Osservazioni sull’attività riproduttiva di Salmo marmoratus in Friuli Venezia Giulia