Dimasta miš (Apodemus agrarius): hrbtna proga, vedenje in prehrana

Dimasta oziroma ognjena miš

Prirodoslovni muzej Slovenije v taksonomskem pregledu sesalcev navaja ime »Dimasta (ognjena) miš« za Apodemus agrarius. Uvršča jo v rod belonogih miši Apodemus, poleg rumenogrle in navadne belonoge miši.

Viri: Prirodoslovni muzej Slovenije: Taksonomski pregled sesalcev, fizična 3; Dimasta (ognjena) miš, Apodemus agrarius

Črna proga vzdolž hrbta

Dimasto miš Apodemus agrarius najlažje prepoznamo po temni vzdolžni progi na hrbtu. Khlyap in sodelavci jo v članku iz leta 2021 opisujejo kot opazno črno progo na sivkasto okrasti podlagi. Na objavljeni fotografiji je vidna od predela za glavo proti zadnjemu delu hrbta. Nancy Shefferly v starejšem pregledu Animal Diversity Web opisuje rumenkasto rjav kožuh s črno progo po sredini hrbta.

Raziskovalni članek navaja dolžino telesa do 126 mm in rep do 90 mm. Povprečno razmerje dolžine repa proti dolžini telesa je približno sedemdeset odstotkov.

Viri: Shefferly, N. (1999): Apodemus agrarius, Animal Diversity Web · Khlyap in sodelavci (2021): Aggregated occurrence records of the invasive alien striped field mouse, Biodiversity Data Journal 9: e69159; uporabljene fizične str. 1–10

Primerjava z rumenogrlo in belonogo mišjo

Dimasta miš ima črno vzdolžno progo na hrbtu. Mammal Society pri rumenogrli miši Apodemus flavicollis poudarja sklenjen rumen pas čez vratni oziroma prsni predel, ki prekine belo spodnjo stran. Pri navadni belonogi miši Apodemus sylvaticus opisuje peščeno rjav hrbet in belo do sivo spodnjo stran. Po hrbtu je lahko temnejša, vendar je značilni razločni črni vzdolžni pas v raziskovalnem pregledu posebej naveden za dimasto miš.

Rumenogrla miš ima po britanski predstavitvi velike uhlje, izstopajoče oči in dolg rep. Podobne lastnosti ima tudi navadna belonoga miš. Med zadnjima dvema vrstama je pomembna oblika rumenega vzorca na prsih: pri rumenogrli poteka sklenjeno, pri belonogi pa lahko ostane manjša vzdolžna rumena oziroma oranžna lisa. Mammal Society opozarja, da sta si vrsti sicer zelo podobni in je za takšno ločevanje potreben pogled na ta del telesa od blizu.

Mammal Society v prepoznavi rumenogrle miši navaja dolžino glave in telesa od devet do dvanajst centimetrov ter rep od sedem do dvanajst centimetrov. Za navadno belonogo miš v istem razdelku navaja telo od osem do enajst centimetrov in rep od sedem do enajst centimetrov. V osnovnih podatkih je masa rumenogrle miši od štirinajst do petinštirideset gramov, belonoge pa od trinajst do sedemindvajset gramov. Gre za britanski vrstni predstavitvi; razponi telesnih mer se prekrivajo, zato velikost sama ne nadomesti pregleda barvnih znakov.

Viri: Khlyap in sodelavci (2021): Aggregated occurrence records of the invasive alien striped field mouse, Biodiversity Data Journal 9: e69159; uporabljene fizične str. 1–10 · Mammal Society: Yellow-necked mouse, uporabljena prepoznava Apodemus flavicollis · Mammal Society: Wood mouse, uporabljena prepoznava Apodemus sylvaticus

Dimasta miš v slovenskem raziskovalnem gradivu

Janžekovič, Polc, Petovar in Klenovšek so leta 2017 objavili raziskavo prehrane lesne sove Strix aluco na območju Slovenskih goric. Preglednica 4 izrecno vsebuje vrsto Apodemus agrarius. Navaja devet uplenjenih živali, delež 0,4 odstotka po številu, izračunano biomaso 184,5 g in delež 0,3 odstotka po biomasi. Za posamezno žival je uporabljena masa 20,5 g.

Raziskovalci so zbirali izbljuvke in raztresene kosti pod gnezdišči ter počivališči lesnih sov. Gradivo zajema obdobje 1984–2015 in deset vzorčnih mest.

Viri: Janžekovič, Polc, Petovar in Klenovšek (2017): Prehrana lesne sove na območju Slovenskih goric, Acrocephalus 37 (172/173): 45–53; uporabljene str. 45–47 in 49

Neposredni slovenski ulovi iz leta 2011

V poročilu Tee Knapič o malih sesalcih na raziskovalnem taboru Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011 je vrsta zapisana kot »dimasta miš (Apodemus agrarius)«. Preglednica navaja petnajst ujetih in obdelanih osebkov. Poleg nje so ločeno navedene rumenogrla in navadna belonoga miš, hišna miš ter gozdna in vrtna voluharica.

Terensko delo je potekalo konec julija 2011. Seznam vzorčnih krajev vsebuje Trotkovo, Stanetince, Jamno, Ižakovce, Grabšince in Biš. Raziskovalci so uporabili živolovne in mrtvolovne pasti, določili vrsto in spol ter izmerili telo, rep, zadnje stopalo, uhelj in maso. Vrste so preverjali tudi na pripravljenih lobanjah. Število petnajst je združeni rezultat za Apodemus agrarius; preglednica ga ne razdeli med naštete kraje.

Viri: Knapič, T.: Mali sesalci, Raziskovalni tabor študentov biologije Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011, uporabljena tiskana str. 105

Vlažna travišča, brežine in zarasli jarki

Po pregledu Khlyap in sodelavcev dimasta miš v manj spremenjenih habitatih pogosto naseljuje poplavne ravnice s travnato vegetacijo in redkim drevjem. Ustrezajo ji tudi vlažne grape in jarki. Ob vodnih telesih uporablja bregove z grmovjem ter rastjem, kot so trst, rogoz in šaši. Avtorji jo opisujejo kot bolj tolerantno do vlažnih habitatov od drugih mišjih vrst na istem območju.

V stepskem delu obravnavanega območja so populacije povezane z bregovi namakalnih kanalov in drevesnimi pasovi. Na severnem delu razširjenosti pregled omenja zaraščene neobdelane površine, parke, vrtove in zelenjavne parcele. Posebej navaja javne vrtove in parke v več evropskih ruskih mestih. V podeželskih naseljih lahko živi tudi v stavbah in hkrati uporablja okoliške habitate.

Shefferlyjeva vrstna predstavitev med življenjskimi okolji posebej našteva travnata polja, obdelovalne površine, riževa polja ter gozdove. Ta širši pregled zajema tudi azijski del razširjenosti, kjer so riževa polja del njenega življenjskega prostora.

Viri: Shefferly, N. (1999): Apodemus agrarius, Animal Diversity Web · Khlyap in sodelavci (2021): Aggregated occurrence records of the invasive alien striped field mouse, Biodiversity Data Journal 9: e69159; uporabljene fizične str. 1–10

Polja in tradicionalno skladiščenje pridelka

S širjenjem kmetijstva je dimasta miš naseljevala žitne njive, njihove robove in goste sestoje plevelov. Avtorji jo označujejo kot vrsto, povezano z obdelovalnimi površinami. V tradicionalnem načinu pridelave se je jeseni zbirala v kopah oziroma skladih slame, sena in žitnega pridelka. Še posebno skladi neomlatenega žita so bili pomembni za ohranjanje populacije čez zimo.

V podatkih za jugozahod Valdajskega višavja, ki jih pregled povzema po raziskavi iz leta 2013, je delež dimaste miši med malimi sesalci znašal 61 odstotkov na žitnih poljih in 40 odstotkov v naseljih. Na višjih in nižjih travnikih je bil tri odstotke, v smrekovem gozdu in na posekah pa od 0,1 do 0,3 odstotka.

Viri: Khlyap in sodelavci (2021): Aggregated occurrence records of the invasive alien striped field mouse, Biodiversity Data Journal 9: e69159; uporabljene fizične str. 1–10

Semena, zelena hrana in žuželke

Dimasta miš se prehranjuje mešano. Khlyap in sodelavci navajajo prevlado semen, katerih pomen se proti jeseni povečuje. Pomemben del hrane sestavljajo tudi zeleni deli rastlin in žuželke, jagodičevje pa je zastopano manj. V kmetijski krajini ima na voljo gojena žita in semena plevelnih rastlin. V drevesnicah lahko uživa semena dreves ter grize lubje mladih listavcev in jagodičastih grmov. Raziskovalni pregled med posledicami večjih številčnosti omenja škodo na pridelku, predvsem v letih populacijskih vrhov.

Shefferlyjev pregled iz leta 1999 med hrano našteva korenine, zrnje, semena, jagode, oreške in žuželke.

Nancy Shefferly opisuje dimasto miš kot spretno pri skakanju in plavanju. Koplje rove, ki jih po tej predstavitvi uporablja ponoči. Večina osebkov naj bi preživela celotno življenje in poginila znotraj razdalje 180 metrov od rojstnega mesta. Gre za podatek vrstnega pregleda iz leta 1999. V rubriki o zaznavanju sta navedena tip in kemična zaznava. Sposobnosti gibanja in zaznavanja obravnava isti vrstni opis.

Viri: Shefferly, N. (1999): Apodemus agrarius, Animal Diversity Web · Khlyap in sodelavci (2021): Aggregated occurrence records of the invasive alien striped field mouse, Biodiversity Data Journal 9: e69159; uporabljene fizične str. 1–10

Regionalni razmnoževalni koledarji

Razmnoževalni vrh ni povsod v istem delu leta. Khlyap in sodelavci za osrednjo črnozemsko gospodarsko regijo Rusije navajajo junij–avgust, za Amursko območje pa avgust. Za prvo območje povzeti podatki dajejo povprečno velikost legla od 4,7 do 7,8 mladiča. Avtorji poleg poletnih vrhov omenjajo opaženo razmnoževanje pod snegom na Tambovskem in Amurskem območju.

Viri: Khlyap in sodelavci (2021): Aggregated occurrence records of the invasive alien striped field mouse, Biodiversity Data Journal 9: e69159; uporabljene fizične str. 1–10

Primeri visoke številčnosti

Najvišje številčnosti, povzete v raziskovalnem članku, so bile ugotovljene v srednjem toku Amurja in ob pritoku Ussuri, v vznožju Altaja in Kavkaza ter v delti Volge. V letih vrhov so tam zabeležili več kot trideset živali na sto lovnih dni s pastmi.

Viri: Khlyap in sodelavci (2021): Aggregated occurrence records of the invasive alien striped field mouse, Biodiversity Data Journal 9: e69159; uporabljene fizične str. 1–10

Dva ločena dela razširjenosti

Raziskovalni pregled razlikuje zahodni in vzhodni del razširjenosti. Zahodnega postavlja v Evropo, Sibirijo in Kazahstan, vzhodnega pa na ruski Daljni vzhod, Kitajsko in v Korejo. Meje prvotnega območja označuje kot nejasne. Zahodni del povezuje predvsem z gozdno stepo, vključno z vznožji in gorskimi območji.

Po povzeti molekularnogenetski razlagi je vzhodni del starejši, širjenje proti zahodu pa se je zgodilo med medledenimi obdobji poznega pleistocena. Pozneje sta se dela razširjenosti ločila. Khlyap in sodelavci tak nastanek opisujejo kot naraven proces, povezan z geološko in podnebno zgodovino.

Viri: Khlyap in sodelavci (2021): Aggregated occurrence records of the invasive alien striped field mouse, Biodiversity Data Journal 9: e69159; uporabljene fizične str. 1–10

Širjenje v spremenjeni krajini

Krčenje gozdov za polja je po razlagi avtorjev omogočalo premikanje dimaste miši proti severu. S širjenjem mest se je prilagajala tudi naseljem. Med načini širjenja navajajo obrečne povezave in kmetijske površine, pri daljših razdaljah pa prevoz živali s shranjenim senom oziroma zabojniki z zelenjavo.

Za drugo polovico dvajsetega stoletja pregled našteva širjenje v Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Sloveniji in Ukrajini. Za Avstrijo povzema pas naselitve med letoma 1996 in 2013, dolg približno 140 km in širok 56 km.

Viri: Khlyap in sodelavci (2021): Aggregated occurrence records of the invasive alien striped field mouse, Biodiversity Data Journal 9: e69159; uporabljene fizične str. 1–10

Legla in zgodnji razvoj v starejšem pregledu

Shefferlyjev pregled iz leta 1999 navaja zmožnost razmnoževanja skozi vse leto, do šest legel letno in do šest mladičev v leglu. Objavljeno povprečje je 5,7 mladiča, brejost traja povprečno 22 dni, spolna zrelost obeh spolov pa je navedena pri 76 dneh. Samice imajo osem seskov. Isti vir navaja povprečno maso 21,5 g ter štiriletno življenjsko dobo v ujetništvu.

Viri: Shefferly, N. (1999): Apodemus agrarius, Animal Diversity Web

Raziskovanje prostora in pripravljenost za tveganje

Dammhahn in sodelavci so leta 2020 primerjali vedenje dimastih miši iz štirih mestnih območij Berlina in petih podeželskih območij Uckermarka. V raziskavi je sodelovalo 96 živali: 41 mestnih in 55 podeželskih. Podeželske miši so preučevali od avgusta do oktobra 2016, mestne pa od julija do septembra 2017. Pri 56 živalih so vedenjske preizkuse ponovili. Osebki iz mest so v preizkusih izraziteje raziskovali prostor in bili bolj pripravljeni tvegati od podeželskih. Mestna območja so vsebovala trave, grmovje in manjša drevesa. Podeželska lovna mesta so bila neobdelana zemljišča med njivami, s travami, koprivami, grmovjem in drevesi; primerjava je torej zajemala dva različna mozaika vegetacije.

Preizkus je združeval zapuščanje temnega zavetja in gibanje po odprtem prostoru. Raziskovalci so opazovali, kako hitro je miš zapustila temno cev, vstopila v središče arene, koliko delov je obiskala ter koliko časa se je gibala. Mestne živali so pri ponovitvah pokazale tudi večjo vedenjsko prilagodljivost. Dodatna primerjava podeželskih in mestnih osebkov, preizkušenih v istem letu, je podprla osnovni vzorec razlik. Avtorji niso mogli dokončno razločiti, koliko k njim prispevajo učenje, razvrščanje osebkov z različnimi vedenjskimi lastnostmi ali dedne prilagoditve. V areni so vedenje spremljali pet minut in beležili tudi skoke. Po preizkusu so živali izpustili na mestu ulova.

Viri: Dammhahn in sodelavci (2020): Of city and village mice: behavioural adjustments of striped field mice to urban environments, Scientific Reports; uporabljeni Results in namenski Methods

Različna hrana v mestnih zelenih površinah

Joanna Babińska-Werka je leta 1981 objavila raziskavo vsebine želodcev dimastih miši iz varšavskega parka Łazienki, pravoslavnega pokopališča in primestne Białołęke. Gradivo je iz obdobja 1977–1979. Semena so predstavljala od 86 do 90 odstotkov prostornine hrane, živalski del pa od osem do dvanajst odstotkov. Med semeni so pogosto našli ostrolistni javor, lipovec, navadni divji kostanj in hrast. Primestne miši so poleg teh pogosteje uživale več različnih semen zelnatih rastlin. V prehrani so skupaj določili semena osemnajstih rastlinskih vrst: osmih drevesnih in desetih vrst zelišč.

Med živalskimi sestavinami so prevladovale žuželke, poleg njih pa so bile zastopani pajki in strige. Med žuželkami so bile najpomembnejše ličinke metuljev in rastlinskih os, sledili so hrošči. V mestnih vzorcih so bile ličinke nekoliko pogostejše kakor v primestnih. Zeleni deli rastlin so predstavljali približno odstotek prostornine hrane. Mestne miši so imele bolj enotno prehrano: več drevesnih semen in med zelenimi rastlinskimi deli več trav. Primestni osebki so uporabljali raznovrstnejšo rastlinsko hrano.

Raziskava je razlikovala tudi sestavo hrane med spoloma. Samice so imele raznovrstnejšo hrano in v želodcih pogosteje vse tri skupine: semena, zelene rastlinske dele in živalsko hrano. Pri samcih je pogosteje prevladovala kombinacija dveh skupin. Samo s semeni je bilo napolnjenih trinajst odstotkov pregledanih želodcev.

Viri: Babińska-Werka (1981): Food of the Striped Field Mouse in Different Types of Urban Green Areas, Acta Theriologica 26: 285–299; uporabljene str. 285–295