Rumenogrla miš: prepoznava, prehrana in razmnoževanje

Rjavo telo in rumena ogrlica

Rumenogrla miš, Apodemus flavicollis, je glodavec iz družine miši. Ima rjav hrbet, skoraj belo spodnjo stran telesa, velike uhlje, izrazite oči in dolg rep. Najznačilnejši znak je sklenjen rumenkast pas čez vratni oziroma prsni predel. V predstavitvi britanskega združenja Mammal Society je ta ogrlica opisana kot razmeroma zanesljiva razlika od podobne belonoge miši, Apodemus sylvaticus. Pri slednji je lahko na prsih podolgovata rumena ali oranžna lisa, ki ni povezana v enak neprekinjen pas.

Združenje opozarja, da sta ti mišji vrsti brez bližnjega pogleda na prsni vzorec navadno preveč podobni za zanesljivo razlikovanje. Rumenogrla miš je nekoliko večja, belonoga miš pa ima sorazmerno nekoliko manjše oči in uhlje. V primerjavi s telesnimi merami je ogrlica neposrednejši določevalni znak. Podatek o nekoliko živahnejšem in glasnejšem vedenju ujetih rumenogrlih miši je v britanskem opisu dodaten opis vedenja, ne nadomestilo za pregled telesnih znakov.

Natančnejši razpon v preglednici Mammal Society znaša od 9,5 do 12 centimetrov za glavo in trup ter od 7,7 do 11,8 centimetra za rep. Masa je navedena od 14 do 45 gramov. Rep je zato dolg približno toliko kot telo, vendar sta obe meri v viru podani ločeno. Rumenogrla miš ima razmeroma velik razpon mase; navedene skrajne vrednosti ne predstavljajo teže vsakega odraslega osebka.

Viri: Mammal Society: Yellow-necked mouse

Kako se razlikuje od drugih drobnih sesalcev

Podlesek ima v primerjavi z rumenogrlo mišjo bolj oranžno ali rumenkasto zgornjo stran in rumenkasto spodnjo stran z belo liso na grlu. Njegov rep je gosto odlakan. Pri rumenogrli miši je spodnja stran mnogo svetlejša, uhlji pa večji in bolj izstopajoči. Primerjalni opis Mammal Society podlesku pripisuje večje črne oči, zato sama velikost oči ne zadostuje za ločevanje teh dveh vrst.

Hišna miš ima v istem primerjalnem ključu sivorjav zgornji del kožuha in manjše uhlje, rumenogrla pa bolj rjavkast ali rdečerjav hrbet ter izrazitejše uhlje. Pritlikava miš je bistveno manjša, z drobnimi očmi in manj opaznimi uhlji, ki jih lahko deloma pokriva dlaka. Pri rumenogrli miši sta svetel trebuh in rjav hrbet izrazito ločena. Primerjave se nanašajo na celoten skupek barve, velikosti in oblike; značilna prsna ogrlica ostaja posebej pomembna pri razlikovanju obeh vrst rodu Apodemus.

Viri: Mammal Society: Yellow-necked mouse

Slovenski terenski podatki iz leta 2011

Poročilo Tee Knapič o delu skupine za male sesalce in zunanje zajedalce na raziskovalnem taboru Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011 neposredno vključuje rumenogrlo miš pod imenom Apodemus flavicollis. Tabor je potekal od 21. do 31. julija. Preglednica ulovljenih in obdelanih glodavcev za to vrsto navaja 82 osebkov; skupina je skupaj obdelala 129 glodavcev šestih vrst.

Raziskovalci so določili vrsto in spol ter izmerili telo, rep, zadnje stopalo, uho in maso. Lobanje so pripravili za ponovno določanje v laboratoriju. Med skupnimi območji vzorčenja poročilo navaja Trotkovo pri Benediktu, Stanetince, Jamno, Ižakovce, Grabšince in hrastov gozd pri Bišu. Število rumenogrlih miši je predstavljeno za celotno raziskavo, brez razdelitve med posamezne lokalitete. Dokument tako potrjuje vključitev vrste v datirano slovensko terensko gradivo, ne današnjega števila miši v katerem od naštetih krajev.

Z ujetih sesalcev so s prečesavanjem zbirali zunanje zajedalce. Za rumenogrlo miš je v preglednici navedenih 49 takšnih vzorcev. Ločena preglednica krvi in tkiv za virološko oziroma bakteriološko testiranje vsebuje 78 vzorcev te vrste. Poročilo ne objavi rezultatov teh testov. Število vzorcev pomeni zbrano raziskovalno gradivo in ga ni mogoče razlagati kot število okuženih živali ali kot dokaz prisotnosti določene bolezni.

Viri: Tea Knapič: mali sesalci, raziskovalni tabor Slovenske gorice 2011, strani 104–107

Nočna dejavnost in plezanje

Mammal Society rumenogrlo miš opisuje kot pretežno nočno žival in zelo spretno plezalko. Pri gibanju uporablja gozdna tla in drevesne krošnje. Njeno življenjsko območje se prekriva z območji drugih osebkov istega in nasprotnega spola. V britanskem pregledu so ta območja običajno manjša od polovice hektara, nekoliko večja kot pri belonogi miši. V času zunaj razmnoževalne sezone se zmanjšajo, samcem pa se spomladi povečajo.

Britanska predstavitev vrsto povezuje s starimi, dolgo obstoječimi gozdovi. V območju tamkajšnje razširjenosti jo omeni tudi v živih mejah in vrtovih. Kot širše vrste življenjskih okolij našteva listnate, mešane in iglaste gozdove ter naselja z vrtovi. Njena britanska razširjenost sega od Dorseta proti Kentu in Suffolku ter vzdolž porečja Severna od Gloucestershira proti Staffordshiru. To je opis omejenega britanskega območja, ne zemljevid slovenske razširjenosti.

Viri: Mammal Society: Yellow-necked mouse

Drevesna semena, plodovi in zaloge

Glavnino hrane po pregledu Mammal Society sestavljajo drevesna semena in plodovi. Miš je tudi zelene dele rastlin in nevretenčarje. Njena prehrana je podobna prehrani belonoge miši. Možno specializacijo za drevesna semena, predvsem tista z večjo energijsko vrednostjo, vir predstavi kot možnost. Ne opisuje je kot izključno prehranjevanje z eno vrsto semen ali kot nespremenljivo prehrano v vseh letnih časih.

Hrano lahko shrani v razvejenem sistemu podzemnih rovov. Takšne rove pogosto uredi med koreninami, v njih pa so tudi gnezda z rastlinsko steljo. Sistem predorov ima lahko več vhodov in obsega večjo površino. Gnezda niso omejena na tla: britanski opis jih navaja v drevesnih duplih, gnezdilnicah za polhe in hišah. Tako uporablja podzemna zavetja in nekatere dvignjene votline; plezanje ji omogoča gibanje med gozdnimi tlemi in krošnjami.

Viri: Mammal Society: Yellow-necked mouse

Legla in razvoj mladičev

V britanskem pregledu je obdobje zaporednih brejosti navedeno od februarja do oktobra, v posameznem leglu pa od dva do enajst mladičev. Spomladi postanejo najprej razmnoževalno dejavni samci. Kjer se rumenogrla in belonoga miš pojavljata skupaj, se začetek razmnoževanja rumenogrle v tem opisu začne od dva do osem tednov prej. Koledar je podatek britanskega vira in ga brez slovenskega sezonskega spremljanja ne predstavljamo kot natančen letni urnik za Slovenijo.

Mladiči se skotijo goli in slepi, z maso približno 2,8 grama. Oči se odprejo po trinajstih do šestnajstih dneh. Takrat je značilna vratna ogrlica že nakazana s sivkastim predhodnim vzorcem. Barvni znak odraslih osebkov se torej v razvoju spreminja. Mammal Society za britanske populacije navaja povprečno pričakovano življenje od tri do štiri mesece in dodaja, da malo miši preživi več kot leto dni; to ni splošna najvišja starost vrste v vseh razmerah.

Viri: Mammal Society: Yellow-necked mouse

Kaj je pokazala britanska raziskava leta 1998

Aidan Marsh je marca 1999 objavil poročilo Mammal Society o jesenskem popisu rumenogrle miši. Glavno obdobje raziskave je trajalo od prvega septembra do tridesetega novembra 1998. Izbrani so bili predvsem listnati gozdovi, večji od dveh hektarov. Majhne gozdne zaplate in iglasti gozdovi niso bili vključeni v osnovni izbor. Sodelovalo je približno 350 prostovoljcev, pogosto v parih ali skupinah, pri določanju pa so sodelovali izkušeni naravoslovci in raziskovalci malih sesalcev.

V vsakem gozdu so uporabili štirideset živolovnih pasti Longworth v dveh zaporednih nočeh. Dve vzorčni liniji sta bili med seboj oddaljeni najmanj sto metrov in najmanj petdeset metrov od gozdnega roba. Na vsaki liniji je bilo deset parov pasti v približno petnajstmetrskih razmikih. Živali so določili, stehtali, jim določili spol in ocenili razmnoževalno stanje. Prvi dan ujete osebke so označili s pristriženjem dlake, da bi jih naslednji dan prepoznali ob ponovnem ulovu.

V celotni raziskavi so zabeležili 4326 ulovov malih sesalcev osmih vrst. Rumenogrla miš je predstavljala 11,3 odstotka ulovov, belonoga miš 71,8 odstotka in gozdna voluharica 13,4 odstotka. Ulovi vključujejo tudi ponovno ujete osebke, zato skupna številka ni preprosto število različnih živali. Rumenogrlo miš so našli v osemdesetih od 168 pregledanih gozdov. V dvanajstih gozdovih, kjer sta bili obe mišji vrsti prisotni, je njen indeks ulova presegel indeks belonoge miši; v treh je bil enak.

Raziskovalci so lokacije razvrstili tudi glede na tedaj poznano razširjenost. Rumenogrlo miš so ujeli na 71 odstotkih od 92 lokacij znotraj znanega območja, na 28 odstotkih od 54 robnih lokacij in na nobeni od 22 lokacij zunaj območja. V vzorcu ujetih rumenogrlih miši je bilo 60 odstotkov samcev in 40 odstotkov samic. Mlajši osebki so predstavljali 18,9 odstotka. To so sestava in rezultati konkretnega jesenskega vzorčenja, ne stalno spolno razmerje vseh populacij.

Med odraslimi samicami rumenogrle miši je bilo v jesenskem britanskem vzorcu 74,5 odstotka osebkov v razmnoževalnem stanju. Primerjalni delež je znašal 55,6 odstotka pri belonogi miši in 49,1 odstotka pri gozdni voluharici. Avtor je te deleže analiziral ločeno od razmerja med odraslimi in mlajšimi osebki. Pri samcih med rumenogrlo in belonogo mišjo ni ugotovil enake razlike v razmnoževalnem stanju. Ločena obravnava spolov je zato pomemben del rezultatov tega datiranega popisa.

Pri primerjavi obeh mišjih vrst raziskava ni ugotovila statistično značilne razlike v številčnosti belonoge miši med gozdovi z rumenogrlo mišjo in brez nje. Prav tako prisotnost rumenogrle miši ni bila povezana z značilno razliko v številčnosti gozdne voluharice. Avtor pa je med odraslimi samci belonoge miši na lokacijah z rumenogrlo mišjo zabeležil manjši delež razmnoževalno dejavnih osebkov. Možnost medvrstnih stikov med samci je v povzetku predstavljena kot razlaga, ki jo je treba raziskati, ne kot že dokazan mehanizem izrinjanja druge vrste.

V preglednici mas istega britanskega popisa iz leta 1998 je povprečje za rumenogrlo miš 28,02 grama, pri 402 zapisih pa se vrednosti raztezajo od 13 do 50 gramov. Odrasla skupina ima 302 zapisa in povprečje 29,93 grama, skupina mlajših osebkov pa 85 zapisov in povprečje 21,26 grama. Pri odraslih so izmerili od 20 do 50 gramov, pri mlajših od 13 do 29 gramov. Preglednica za odrasle belonoge miši ločeno navaja povprečje 20,42 grama.

Viri: Aidan Marsh: The National Yellow-Necked Mouse Survey, marec 1999

Starost in velikost gozdnih sestojev v raziskavi

Marsh je pri 151 lokacijah lahko uporabil razvrstitev glede na zgodovino gozda. Rumenogrlo miš so našli v 33 odstotkih novejših gozdov, v 52 odstotkih starih, pozneje ponovno zasajenih gozdov in v 53 odstotkih starih polnaravnih gozdov. Poročilo starejši izvor povezuje z obdobjem pred letom 1600. Ko so obe skupini starega izvora združili, je bila prisotnost vrste v njih pogostejša kot v novejših gozdovih.

Pri razvrstitvi po gozdni vegetaciji so rumenogrlo miš ujeli v 51 odstotkih pregledanih lokacij vsake od dveh prevladujočih skupin: gozdov z jesenom, maklenom in golšcem ter gozdov z dobom, orlovo praprotjo in robidami. Prisotna je bila tudi v vseh devetih vzorčenih gozdovih skupine z bukvijo in golšcem. Devet lokacij je omejen vzorec; ugotovitev zato ne pomeni, da vrsta prebiva v vsakem bukovem gozdu.

Velikost gozdov so razdelili v razrede od dva do deset, od enajst do trideset, od 31 do sto ter več kot sto hektarov. V tej raziskavi velikost ni imela statistično značilnega vpliva na prisotnost rumenogrle miši; našli so jo v 46 do 57 odstotkih gozdov posameznega velikostnega razreda. Povzetek poročila pa navaja manjšo verjetnost prisotnosti pri oddaljenosti več kot dva kilometra od sosednjega gozda, velikega nad dvajset hektarov.

Povzetek Marshove raziskave opisuje tudi statistični model prisotnosti vrste na posamezni lokaciji. Z upoštevanjem stopnje gospodarjenja in bršljanovega pokrova na drevesih je pravilno razvrstil 73 odstotkov pregledanih gozdov med lokacije s prisotno ali nezabeleženo rumenogrlo mišjo. V vzorcu sta bila več gospodarjenja in manj bršljana na drevesih povezana s prisotnostjo vrste. Avtor obenem opozori, da je rast bršljana povezana s podnebjem. Gre za povezave v britanskem vzorcu, ne neposreden dokaz, da odstranjevanje bršljana povzroči večjo številčnost miši.

Viri: Aidan Marsh: The National Yellow-Necked Mouse Survey, marec 1999

Kaj prikazuje fotografija

ManuelR-jeva fotografija iz leta 2008 prikazuje rumenogrlo miš v žični pasti na lesenih deskah. Individualni opis na Wikimedia Commons jo poimenuje Apodemus flavicollis in lokacijo umešča v Interlaken v Švici. Viden je rjav hrbet ter velika uhlja, prednji del pa deloma zakriva žičnata mreža. Fotografija zato ni prikaz prosto gibajoče se živali v slovenskem gozdu. Ker se datum v glavi strani razlikuje od časovnega podatka v metapodatkih, je tukaj uporabljeno samo leto.

Viri: ManuelR: individualni opis fotografije rumenogrle miši