Navadna belonoga miš: prepoznava, hrana in življenje

Peščeno rjav hrbet in svetel trebuh

Navadna belonoga miš, Apodemus sylvaticus, je majhen glodavec iz družine miši. Britansko združenje Mammal Society jo opisuje s peščeno rjavim kožuhom, ki je vzdolž hrbtenice temnejši, in belo do sivo spodnjo stranjo telesa. Ima izstopajoče oči, velike uhlje ter dolg rep. Mlade živali so na splošno bolj sive. V primerjavi s hišno mišjo imajo tudi mladiči sorazmerno večje uhlje, zadnje noge in rep.

Natančnejša preglednica istega vira navaja dolžino glave in trupa od 8,1 do 10,3 centimetra, repa od 7,1 do 9,5 centimetra ter maso od 13 do 27 gramov. Rep je merjen posebej in ni vključen v dolžino glave s trupom. Svetlejši trebuh je v kontrastu z rjavim hrbtom; ta barvna razlika in velikost uhljev sta med uporabnimi znaki pri primerjavi z drugimi drobnimi sesalci.

Viri: Mammal Society: Wood mouse

Podobne miši in podlesek

Najzahtevnejša je primerjava z rumenogrlo mišjo, Apodemus flavicollis. Ta je nekoliko večja ter ima sorazmerno nekoliko večje oči in uhlje. Zanesljivejša razlika je prsni vzorec: rumenogrla miš ima neprekinjen rumen pas čez vratni predel, pri belonogi pa je lahko na prsih samo vzdolžna rumena ali oranžna lisa. Mammal Society opozarja, da sta vrsti brez bližnjega pogleda na ta znak običajno preveč podobni za zanesljivo določitev.

Hišna miš je v primerjalnem opisu bolj enakomerno siva ali rjava, z manj izrazito razliko med zgornjo in spodnjo stranjo telesa. Njeni uhlji so sorazmerno manjši, približno polovične velikosti v tej primerjavi. Belonoga miš ima bolj izrazito svetel trebuh in rjavkast hrbet. Pri pritlikavi miši, Micromys minutus, sta oči in uhlja manj opazna; uhlje lahko delno pokriva dlaka. Ta vrsta je tudi bistveno manjša od belonoge miši.

Podlesek, Muscardinus avellanarius, ima bolj oranžno oziroma rumenkasto dlako in gosto odlakan rep. Belonoga miš takšnega poraščenega repa nima. Britanski opis podlesku pripisuje večje črne oči, belonogi miši pa večje in bolj izstopajoče uhlje. Posamezen znak, kot so velike oči, zato ni enako uporaben za vse primerjave. Pri ločevanju se skupaj presojajo kožuh, oblika repa, uhlji in prsni vzorec.

Viri: Mammal Society: Wood mouse

Neposredni slovenski terenski zapis iz leta 2011

Tea Knapič v poročilu skupine za male sesalce in zunanje zajedalce na raziskovalnem taboru Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011 navadno belonogo miš navede kot Apodemus sylvaticus. Tabor je potekal od 21. do 31. julija. Preglednica ulovljenih in obdelanih glodavcev vsebuje en osebek te vrste. Skupina je skupaj obdelala 129 glodavcev šestih vrst; med njimi je bilo tudi 82 rumenogrlih miši in 29 gozdnih voluharic.

Raziskovalci so določili vrsto in spol ter izmerili telo, rep, zadnje stopalo, uho in maso. Lobanje so pripravili za ponovno določanje v laboratoriju. Skupna območja vzorčenja so bila Trotkova pri Benediktu, Stanetinci, Jamna, Ižakovci, Grabšinci in hrastov gozd pri Bišu. Preglednica posamezne belonoge miši ne poveže z določeno od teh lokalitet. Podatek zato obravnavamo kot datiran slovenski raziskovalni zapis vrste, brez pripisa njenega ulova posamezni vasi.

V ločeni preglednici vzorcev krvi in tkiv za virološko oziroma bakteriološko testiranje je za Apodemus sylvaticus naveden en vzorec. Poročilo objavi število zbranih vzorcev, ne rezultatov teh testov. En vzorec torej ne pomeni potrjene okužbe. Tudi razmerje med enim osebkom belonoge in 82 osebki rumenogrle miši je rezultat tega taborskega vzorčenja, brez ocene današnje slovenske številčnosti obeh vrst.

Viri: Tea Knapič: Mali sesalci in zunanji zajedalci, raziskovalni tabor Slovenske gorice 2011, fizične strani 106–109

Raznolika okolja in nočna dejavnost

Mammal Society belonogo miš v britanskem opisu povezuje predvsem z gozdovi in polji. Med življenjskimi okolji našteje listnate in mešane gozdove, travišča, njive, resave, višje ležeče odprte površine ter naselja z vrtovi. Označi jo za prilagodljivo vrsto, ki uporablja veliko okolij, če niso preveč mokra. Na višjih, izpostavljenih predelih z malo kritja jo beležijo redko.

V istem britanskem pregledu je navedena po celotnem Britanskem otočju, tudi na manjših otokih. Ta prostorski opis pripada britanskemu viru. Miš je pretežno nočna, posamezne živali pa lahko pridejo iz zavetja tudi podnevi. Opis življenjskih okolij zato ni omejen na en tip gozda, hkrati pa izpostavi pomen kritja in razliko med uporabnim okoljem ter zelo mokrimi ali nezaščitenimi površinami.

Viri: Mammal Society: Wood mouse

Kako se prehrana spreminja z letnimi časi

Hrana vključuje semena, zelene dele rastlin, plodove in živalsko hrano. Mammal Society za mešani listnati gozd opiše sezonsko zaporedje: pozimi prevladujejo želod ter semena jesena in gorskega javorja, zgodaj spomladi popki, zgodaj poleti gosenice, deževniki in strige, jeseni pa robidnice in glive. To je prehranski opis britanskega gozdnega okolja, ne meritev deležev hrane slovenskih populacij.

Pri plodovih miš pogosto pusti meso in poje samo semena. Ostanki hranjenja se lahko najdejo v opuščenih ptičjih gnezdih, na panjih ter na zaščitenih mestih med drevesnimi koreninami ali pod previsi. Takšna mesta služijo hranjenju, medtem ko hrano shranjuje tudi v podzemnih rovih. Viri tako opisujejo uporabo semen, rastlinskega materiala in nevretenčarjev, skupaj s prestavljanjem hrane v zavetje.

Viri: Mammal Society: Wood mouse

Zaloge semen in nihanje številčnosti

Iz nekaterih pozabljenih zalog belonoge miši vzkalijo drevesa in grmi. Mammal Society poleg uživanja semen zato omenja tudi njihov razvoj iz neporabljene shranjene hrane. Miši plenijo še žuželke. Prehranska vloga vrste vključuje porabo rastlinskih in živalskih virov, zaloge pa niso nujno v celoti pojedene.

Raziskave drevesnih semenskih obrodov in številčnosti, organizirane pri Mammal Society, kažejo močan vpliv obroda na število belonogih miši isto jesen in naslednje poletje. Več hrane je povezano z večjo številčnostjo in boljšim preživetjem. Britanski opis dodaja, da se visoka in nizka številčnost v različnih delih države verjetno časovno usklajuje. Kot možno razlago navede časovno usklajenost drevesnih obrodov, ne dokončno potrjenega edinega vzroka.

Viri: Mammal Society: Wood mouse

Podzemni rovi, gnezda in zimsko zavetje

Večina belonogih miši po britanskem opisu živi v podzemnih rovih. Ti so lahko razvejeni in vsebujejo gnezdilne prostore ter skladišča hrane. Vir predvideva, da rovi lahko ostanejo uporabni iz ene generacije v drugo; nove živali jih po potrebi povečujejo ali spreminjajo. Gre za opis možne trajnosti rovov, ne trditev, da vsak rov nespremenjeno uporablja več zaporednih generacij.

Gnezda sestavljajo listi, mah in trava. Običajno ležijo pod zemljo, pod koreninami grmov ali dreves. Občasno so tudi v drevesnih votlinah, stavbah, ptičjih gnezdilnicah ali gnezdilnicah za polhe. Jeseni in pozimi miš dodaja več gnezdilnega materiala. Vhod v rov pogosto zapre z listi, vejicami ali kamni. Gnezdo in shranjena hrana sta tako lahko del istega podzemnega sistema, vendar so uporabljene tudi dvignjene votline.

Viri: Mammal Society: Wood mouse

Skupna zimska gnezda in spomladanska območja

Pozimi lahko več osebkov gnezdi skupaj. Spomladi samice običajno zasedejo lastna življenjska območja in gnezdijo posamezno. Mammal Society omenja tudi opažena območja, ki sta jih uporabljali dve samici. Razmnoževalno dejavni samci se gibljejo po večjih površinah, ki vključujejo območja več samic. Opis zato loči skupno zimsko gnezdenje od prostorske razporeditve v razmnoževalnem obdobju.

Viri: Mammal Society: Wood mouse

Legla, odstavljanje in rast mladičev

Britanski pregled navaja zaporedne brejosti od marca do oktobra, običajno s štirimi do sedmimi mladiči v leglu. Jesenska legla so manjša. Mladiči se skotijo goli in slepi, z zaprtimi očmi. Odstavljeni so pri starosti od 18 do 22 dni, ko tehtajo približno od šest do osem gramov. Navedeni koledar in razvojne vrednosti izhajajo iz britanskega pregleda; ne predstavljajo posebej izmerjenega slovenskega razmnoževalnega koledarja.

Poletna rast je hitra. Samice lahko postanejo breje že pri masi približno dvanajst gramov. Razmnoževanje se lahko nadaljuje tudi pozimi, če je na voljo dovolj hrane, na primer ob obilnem obrodu želoda. Zimsko razmnoževanje je v viru vezano na ugodne prehranske razmere in ni opisano kot obvezni del vsakega leta. Za življenjsko dobo vir pove, da malo odraslih živali preživi od enega poletja do naslednjega; to ni navedba najvišje možne starosti.

Viri: Mammal Society: Wood mouse

Miš kot plen drugih živali

Med plenilci Mammal Society našteje lisice, podlasice, sove in domače mačke. Belonoge miši so pomemben plen lesnih sov. Ob majhni številčnosti gozdnih glodavcev se sove lahko ne razmnožujejo. To je povezava med prehransko ponudbo in razmnoževanjem plenilca; vir ne pravi, da je belonoga miš njegova edina hrana. V istem opisu imajo miši lastno raznoliko prehrano, zato nastopajo kot porabnice semen in nevretenčarjev ter kot plen več skupin živali.

Viri: Mammal Society: Wood mouse

Britansko gozdno vzorčenje jeseni 1998

Aidan Marsh je v poročilu Mammal Society iz leta 1999 predstavil vzorčenje v 168 listnatih gozdovih jeseni 1998. V njem je sodelovalo približno 350 prostovoljcev. Vzorčenje je potekalo med 1. septembrom in 30. novembrom na gozdnih površinah, večjih od dveh hektarjev. Standardni postopek je uporabil štirideset pasti Longworth za dve noči. Pasti so bile razporejene v dveh linijah po deset parov, s petnajstimi metri med pari.

Raziskava je zabeležila 4.326 ulovov osmih vrst sesalcev; ulovi niso enako kot število različnih živali. Belonoga miš je predstavljala 71,8 odstotka ulovov in se pojavila v 164 od 168 vzorčenih gozdov. Rumenogrla miš je predstavljala 11,3 odstotka, gozdna voluharica pa 13,4 odstotka. Ti deleži pripadajo izbranemu jesenskemu vzorcu britanskih gozdov, brez prenosa na razmerje vrst v slovenskem gozdu.

Med ulovljenimi belonogimi mišmi je bilo 33,8 odstotka še neodraslih živali, razmnoževalno dejavnih pa 55,6 odstotka odraslih samic. Poročilo pri številčnosti belonoge miši ni ugotovilo regionalne razlike med uporabljenimi območnimi skupinami. Prav tako ni ugotovilo razlike v njeni številčnosti med gozdovi z rumenogrlo mišjo in gozdovi brez nje. Raziskava tako poleg deležev ulovov vsebuje tudi primerjavi iz tega konkretnega vzorčenja.

Marshova preglednica mas iz britanskega vzorčenja leta 1998 za belonogo miš vsebuje 2301 zapis s povprečjem 18,75 grama in razponom od šest do 33 gramov. Odrasla skupina ima 1469 zapisov, povprečje 20,42 grama in razpon od 14 do 33 gramov. Pri mlajših osebkih je zapisov 754, povprečje pa 15,46 grama; skrajni izmerjeni masi te skupine sta šest in 21 gramov. Standardni odklon mas znaša pri odraslih 3,51 grama, pri mlajših pa 2,56 grama. Podatki so iz tabele štiri tega jesenskega britanskega popisa.

Pri primerjavi gozdov z rumenogrlo mišjo in brez nje poročilo za belonogo miš poleg številčnosti primerja tudi spolno in starostno sestavo. V celotnem spolnem razmerju ni bilo statistično značilne razlike; enako velja za razmerje med še neodraslimi in odraslimi osebki ter za povprečno maso. Med odraslimi samci belonoge miši pa so na lokacijah z rumenogrlo mišjo zabeležili manjši delež razmnoževalno dejavnih osebkov glede na nedejavne. Avtor možnost medvrstnih stikov med samci obravnava kot razlago za nadaljnje raziskovanje. Ne odloči, ali rumenogrli samci začetek razmnoževalnega stanja druge vrste preprečujejo ali ga omejujejo.

Viri: Aidan Marsh: Yellow-necked Mouse Report, Mammal Society, 1999

Kako so raziskovalci razlikovali ulove in ponovne ulove

Pri raziskavi jeseni 1998 so prostovoljci sami izbirali pretežno listnate gozdove. Majhne gozdne zaplate, iglasti gozdovi in druga okolja so bili izključeni. Med sodelujočimi so bili člani Mammal Society, strokovnjaki za prostoživeče živali in izkušeni naravoslovci; manj izkušene prostovoljce so povezali z osebami za usposabljanje. Poleg določanja vrst so morali znati oceniti spol in razmnoževalno stanje glodavcev.

Liniji pasti sta bili najmanj petdeset metrov od gozdnega roba in najmanj sto metrov druga od druge. V vsakem paru sta bili pasti največ meter narazen. Raziskovalci so dodali seno za steljo in ovsene kosmiče oziroma podobno hrano. Dodana mesna hrana, na primer bube muh, je bila namenjena rovkam, ki so se prav tako lahko ujele. Postopek je skušal zmanjšati pogine teh dejavnih žužkojedih sesalcev.

Pasti so postavili popoldne prvega dne in pregledali čim prej naslednje jutro. Ponovno so jih nastavili ter jih tretje jutro pregledali in odstranili. Ujete glodavce so določili, stehtali, določili spol in ocenili razmnoževalno stanje. Živalim, ujetim drugega dne, so pristrigli del dlake, da so jih lahko prepoznali ob ponovnem ulovu tretjega dne. Rovke so zaradi zmanjševanja obremenitve navadno določili do vrste in izpustili.

Poročilo ob primerjavi belonoge in rumenogrle miši povzema, da sta obe spretni plezalki in se pojavljata v gnezdilnicah na drevesih. Možnost, da rumenogrla miš več časa preživi na drevesih kot belonoga, predstavi kot eno od razlag njunega sobivanja. To je povzeta raziskovalna razlaga, brez trditve o povsem ločenih življenjskih prostorih obeh vrst. Podzemna gnezda belonoge miši zato niso opis edine višine, na kateri se lahko pojavi.

Viri: Aidan Marsh: Yellow-necked Mouse Report, Mammal Society, 1999

Dokumentarna fotografija s Sardinije

Prikazana miš je fotografirana na Sardiniji v Italiji 13. aprila 2010. Avtor Hans Hillewaert jo je na individualni strani Wikimedia Commons označil kot Apodemus sylvaticus, fotografirano na poti proti soteski Su Gorropu. Žival je na peščenih tleh med suhimi listi; vidni so velik uhelj, temno oko, svetla spodnja stran in dolg rep. Fotografija ne dokumentira slovenske najdbe. Celoten kader je zmanjšan in pretvorjen v WebP.

Viri: Hans Hillewaert: Apodemus sylvaticus (Sardinia).jpg, Wikimedia Commons