Divja mačka: progast rep, gozdna zavetja in lov

Divja mačka v slovenskem gozdu

Divja mačka (Felis silvestris) je v Sloveniji predmet neposrednih raziskav v projektu InterMuc. Krofel in sodelavci so v Lovcu januarja 2022 poročali o delu v loviščih s posebnim namenom Ljubljanski vrh in Kočevska Reka. Pozimi 2020–2021 so odlovili šest divjih mačk. Štiri so opremili z osemdesetgramskimi GPS-ovratnicami: tri samce in eno samico.

Začetni rezultati so pokazali, da lahko sezonski življenjski okoliši teritorialnih samcev obsegajo precej več kot dva tisoč hektarov. V raziskavi se njeni okoliši prekrivajo z okoliši risov, obe vrsti uporabljata tudi ista mesta za označevanje. Ris lahko divjo mačko občasno upleni.

Viri: Krofel in sodelavci 2022 — InterMuc, Lovec 1/2022, str.8–11

Progasta dlaka in debel rep

Francoski urad za biotsko raznovrstnost opisuje sivorjav do rumenkast kožuh s temnimi progami. Posebej opazen je debel, košat rep s črnim koncem in dvema do štirimi temnimi obroči. Temna vzdolžna hrbtna proga se konča pri korenu repa. Na vratu so štiri do pet vzdolžnih prog. Takšna razporeditev dlake pomaga pri terenskem prepoznavanju, vendar sam videz ne zagotavlja zanesljivega ločevanja vseh križancev z domačo mačko.

V francoskem opisu so pomembna gozdna okolja ob travnikih in drugih odprtih površinah, zlasti krajinski mozaiki z manj intenzivno rabo. Mačke uporabljajo gozdni rob, kjer se stikata kritje in dostop do plena. Med hrano so glodavci, kunci, ptice in dvoživke. Z drugimi mačkami se sporazumevajo tudi z vonjem in označevanjem. Med njihovimi glasovi urad našteva mijavkanje, renčanje in predenje.

Francoski urad navaja večje življenjske okoliše samcev, od 280 do tisoč hektarov, pri samicah pa od 130 do 270 hektarov. To so vrednosti iz francoskega vrstnega pregleda.

Viri: Office français de la biodiversité — Chat forestier

Legla skozi pomlad in poletje

Sánchez Arribas in sodelavci so v raziskavi, objavljeni oktobra 2026, združili evropske zapise o razmnoževanju iz obdobja 1989–2024. V podatkovni zbirki so bili tudi slovenski zapisi. Med zabeleženimi legli je bilo od enega do šest mladičev. Povprečje vseh združenih zapisov je znašalo približno dva, vendar so se ocene izrazito razlikovale glede na način opazovanja: opazovanje mladičev s kamero in pregled maternice ne zaznata istega dela razmnoževalnega procesa.

Zapisi razmnoževanja so segali od začetka marca do sredine oktobra. Raziskovalci so zaznali dva časovna vrhova, aprila ter julija in avgusta. Pri štirih samicah so v isti sezoni zabeležili ponovno leglo, z razmikom od 63 do 82 dni. Kot možno razlago so obravnavali nadomestno leglo po izgubi prejšnjega. To ostaja razlaga opaženega pojava; podatek ne dokazuje, da vsaka samica redno skoti dvakrat na leto.

Za zahodno Nemčijo so leta 2018 ugotovili razmnoževanje pri enajstih od štirinajstih spremljanih samic. Razmerje 0,79 opisuje tamkajšnji vzorec posamezne sezone, ne vseh evropskih samic.

Viri: Sánchez Arribas in sodelavci2026 — Reproductive parameters in female European wildcats

Mati prinaša plen in menja zavetja

Neposredno opazovanje samic z mladiči je Ruiz-Villarju in sodelavcem v Kantabriji razkrilo razliko med porodnim zavetjem in poznejšimi zavetji. Dve ugotovljeni porodni mesti sta bili v votlem deblu in skalni špranji. Ko so bili mladiči večji, so uporabljali predvsem gosto grmovje in obrežne vrbe; med zavetji so bili tudi opuščena koča in kamniti zidovi. Ista samica je v sezoni uporabljala zavetja, oddaljena od 35 do 507 metrov. Posamezno mesto je uporabljala od enega do osemnajst dni, najpogosteje od enega do treh.

Med julijem in novembrom so spremljane samice z mladiči uspešno zaključile približno 66 odstotkov lovnih poskusov, samice brez opazovanih mladičev 33 odstotkov, samci pa 40 odstotkov. Matere so približno osemdeset odstotkov ujetega plena prinesle mladičem, preostanek so pojedle same. Pri lovu so opazovali pritiskanje k tlom in zalezovanje; najpogostejši ujeti glodavec je bil Arvicola monticola. Raziskovalci so živali prepoznavali po dlaki in jih opazovali od daleč, brez genetskega preverjanja.

Dve sosednji samici sta uporabljali območji zavetij, oddaljeni manj kot petsto metrov. Okoli sedemnajst odstotkov zavetij so znova uporabili isto ali zaporedne sezone; samice torej niso izbirale samo povsem novih mest.

Viri: Ruiz-Villar, López-Bao in Palomares2023 — Insights into the breeding ecology of wild-living European wildcats in the Cantabrian Mountains, Spain

Dejavnost se spreminja med letnimi časi

Ferretti, Lazzeri in Sforzi so v obalni Maremmi v Italiji spremljali divje mačke s kamerami v dveh obdobjih med letoma 2017 in 2020. Poleti in pozimi so bile dejavnejše ob mraku, jeseni pretežno ponoči, spomladi pa se je pojavil dnevni vrh. Pomladni vzorec je temeljil na manj posnetkih kot drugi letni časi, zato ga ne gre razglasiti za splošno pravilo vrste.

Pogostost zaznav je bila povezana z deležem gostega grmovja in nizkega drevja. Takšna vegetacija mački ponuja kritje v obalni krajini z odprtimi površinami. Raziskovalci so med možnimi razlagami pomladne dejavnosti obravnavali tudi razmnoževanje in varovanje brlogov z mladiči pred drugimi plenilci. Ta razlaga je bila hipoteza, ne neposredno dokazana skrb vsake posnete samice.

Viri: Ferretti, Lazzeri in Sforzi 2022: Maremma

Nočni vrhovi in svetloba lune

Obsežnejša italijanska raziskava Lazzerija in sodelavcev iz leta 2022 je zajela štirinajst območij. Med 975 neodvisnimi dogodki na kamerah je bilo približno sedemdeset odstotkov nočnih, petina dnevnih, preostali pa so bili ob mraku. Najizrazitejša vrhova nočne dejavnosti sta bila okoli desete ure zvečer in četrte ure zjutraj.

Pozimi se je dejavnost pomaknila na zgodnejše nočne ure, spomladi in poleti je bila dnevna dejavnost pogostejša. Več dnevnih zaznav je bilo povezanih tudi z grmovjem v bližini in nižjo nadmorsko višino. V svetlih nočeh okoli polne lune je bilo nočnih zaznav manj kot v temnejših nočeh. Raziskovalci so razpravljali o možnih povezavah s plenom in drugimi plenilci.

Viri: Lazzeri in sod.2022: The rhythm of the night

Glodavci kot osrednji plen

Apostolico in sodelavci so primerjali prehrano italijanskih divjih mačk v obdobju 1996–2003 s starejšimi podatki iz let 1968–1987. Javni univerzitetni izvleček raziskave poudarja, da so glodavci ostali osrednji del prehrane v obeh obdobjih. Spremenila pa se je sestava tega plena: prej pomembnejše glodavce iz družine Cricetidae so v novejših podatkih močneje nadomestile miši iz družine Muridae.

Avtorji so zaznali širši izbor kategorij hrane in to povezali s prehransko prilagodljivostjo vrste ter razpoložljivostjo plena. Divja mačka lahko torej ohranja lov na male sesalce, hkrati pa spremeni izbor konkretnih skupin v spremenjenem okolju.

Viri: Apostolico in sod.2016: dolgoročna prehrana

Mrhovina in prekrivanje ostankov

Krofel, Južnič in Allen so leta 2021 objavili neposredna opazovanja prehranjevanja z mrhovino. V Sloveniji in severovzhodni Italiji so med letoma 2010 in 2020 s kamerami spremljali 48 trupel jelenjadi. Divje mačke so obiskale tri trupla, vsa v Sloveniji: dve trupli srnjadi na Kočevskem in eno truplo jelenjadi na Notranjskem. Vsi ti obiski so bili pri zimskih truplih.

Pri obeh kočevskih truplih so mačke jedle predvsem zadnji del telesa. Zabeležili so vračanje več dni zapored; iz vseh obiskov ni mogoče določiti števila različnih mačk. Mačka je v nekaterih posnetkih s sprednjo šapo prekrivala meso z listjem, vejicami ali snegom. Ob vrnitvi ga je znova odkrivala, tudi po novem sneženju. Enkrat je z renčanjem in sikanjem pregnala jazbeca, ki se je približal trupu. Posnetki potrjujejo, da lahko divja mačka izkoristi velik vir hrane in ga deloma prekrije.

Pri kočevskih truplih so zabeležili 46 in 59 obiskov v 22 oziroma enajstih dneh. Skupaj s posameznim notranjskim obiskom je bilo 106 zaznav. Prekrivanje hrane je bilo vidno pri najmanj sedmih odstotkih kočevskih obiskov.

Viri: Krofel, Južnič in Allen2021: mrhovinarstvo in prekrivanje trupel

Zavetje med odmrlim lesom in visoko podrastjo

Jerosch in sodelavci so leta 2005 v spodnjem Harzu v Nemčiji spremljali tri odrasle samce med aprilom in oktobrom. Našli so 45 dnevnih počivališč. Pri 29 so lahko jasno določili predmet oziroma strukturo, v kateri je žival počivala. Pogosti so bili odmrli les, deli dreves in grmovje. Večina določenih zavetij je ležala pri tleh, manjši del nad tlemi; v tem vzorcu niso našli podzemnih počivališč.

Le približno polovica zavetij je mačko ščitila pred dežjem. Okolica je pogosto imela dobro razvito zeliščno plast, višjo od petdeset centimetrov. Odmrli les in gosta vegetacija sta bila na počivališčih pogostejša kot na primerjalnih mestih. Dve zavetji sta uporabljali različni mački ob različnih dnevih.

Med določenimi zavetji jih je bilo 86 odstotkov pri tleh in štirinajst odstotkov nad njimi. Mačke so uporabljale tudi koreninske dele in krošnje padlih dreves. V enem primeru sta različna samca počivala približno petindvajset metrov narazen. Dve počivališči v isti strukturi podrtega odmrlega drevesa sta bili oddaljeni manj kot meter.

Viri: Jerosch, Götz, Klar in Roth 2010 — Characteristics of diurnal resting sites ...

Promet kot neposredna nevarnost

Bastianelli in sodelavci so v raziskavi iz leta 2021 obravnavali 211 telemetrično spremljanih divjih mačk na dvaindvajsetih evropskih območjih. Med 24 zabeleženimi pogini jih je bilo trinajst posledica prometa, pet nezakonitega ubijanja, trije bolezni, dva sta imela neznan vzrok, eden pa je bil povezan s košnjo. Promet je bil torej najpogostejši ugotovljeni vzrok smrti v tem raziskovalnem vzorcu.

Analiza je pokazala večje tveganje prometnega pogina ob večji gostoti avtocest in glavnih cest. Ocenjeno letno preživetje samic je bilo višje kot pri samcih, vendar so se intervali negotovosti prekrivali.

Ocenjeno letno preživetje je znašalo 0,92 pri samicah in 0,84 pri samcih. V modelu prometnega pogina je povečanje gostote velikih cest za kilometer na kvadratni kilometer ustrezalo približno devetkrat večjemu tveganju; ocena izhaja iz telemetričnega evropskega vzorca.

Viri: Bastianelli in sod.2021: Survival and cause-specific mortality

Kako se lov spreminja ob ljudeh

Ruiz-Villar in sodelavci so v Kantabrijskem gorovju v severozahodni Španiji neposredno opazovali vedenje divjih mačk v pašni krajini. Zbrali so 279 opazovanj 92 osebkov, skupaj več kot sto ur. V prisotnosti ljudi so mačke več časa posvetile pripravljenosti in manj lovu, hranjenju ter premikanju kot v nemotenih okoliščinah.

Ob višjih stopnjah prometa in bliže cestam so več časa lovile; med hranjenjem ob premikajočih se vozilih so bile bolj pozorne na okolico. Povečana budnost torej lahko spremlja prehranjevanje, čeprav mačka območja ne zapusti. Uspešnost lova v prisotnosti vozil ni bila statistično značilno spremenjena. Avtorji so zaznali vedenjske odzive na različne vrste motenj, niso pa iz njih mogli zanesljivo določiti posledic za številčnost populacije.

Viri: Ruiz-Villar in sodelavci2024 — Humans and traffic influence European wildcat behaviour in pastoral landscapes

Sorodnost z domačo mačko in križanje

Skupno strokovno stališče Nussbergerjeve in sodelavcev iz leta 2023 ločuje evropsko gozdno divjo mačko Felis silvestris od vrste Felis lybica, iz katere izvira domača mačka Felis catus. Evropska divja mačka zato ni preprosto podivjana domača mačka. Obe se lahko križata in imata plodne potomce. Nadaljnje križanje potomcev z eno od izvornih vrst lahko prenese gene domače mačke v populacijo divjih mačk.

Avtorji poudarjajo, da so majhne in izolirane populacije posebej občutljive za takšno mešanje. Stopnje križanja se med evropskimi območji močno razlikujejo, nanje pa vplivajo tudi uporabljene genetske metode. Križanci so po videzu lahko zelo podobni divjim mačkam. Za raziskave, ki zahtevajo natančno razlikovanje divjih, domačih in križanih živali, je potrebna ustrezna genetska analiza.

Viri: Nussberger in sodelavci2023 — A common statement on anthropogenic hybridization of the European wildcat