Kanja v Sloveniji: prepoznavanje, prehrana in gnezdenje

Široka krila in različna obarvanost

Notranjski regijski park navaja dolžino kanje 46–58 centimetrov in razpon kril 110–132 centimetrov. Ima čokato telo in kratek močan vrat. Črn kljun je zakrivljen, pri korenu rumen; rumene so tudi noge, kremplji pa črni. Zgornja stran perja je navadno rjava s svetlejšimi robovi. Na prsih se lahko pokaže svetel pas. Pahljačast svetlejši rep ima temne prečne proge in širšo temno obrobo. Obarvanost sega od skoraj belih do temnih osebkov. Značilen podaljšani klic park zapisuje kot piiijaj.

Viri: Notranjski regijski park — Kanja

Slovenska razširjenost in sezonski premiki

DOPPS kanjo predstavlja kot najpogostejšo slovensko ujedo. Naseljuje kulturno pokrajino, svetlejše gozdove, travnate površine, višje gorske predele in okolico naselij. Med njeno hrano našteva miši, voluharice, podgane in druge male sesalce ter mrhovino. Razpoložljivi plen vpliva na število vzrejenih mladičev: ob obilici jih odrasli vzredijo več, v slabšem prehranskem letu manj.

Ob neugodnem zimskem vremenu se kanje premikajo v nižje predele. Domačim pticam se pridružujejo prezimovalke iz severne in vzhodne Evrope. Notranjski park njen glas primerja z mijavkanjem. Po velikosti in obarvanosti ji je podoben sršenar, ki je pri nas poletni obiskovalec od maja do septembra in prezimuje v Afriki. Zanj so značilna hrana ličinke os in sršenov.

Viri: DOPPS — Orli in druge ujede Slovenije · Notranjski regijski park — Kanja

Gnezdenje in parkovna gnezdišča

Arboretum Volčji Potok navaja gnezdenje od marca do junija, en zarod in dve do tri jajca. Gnezdo kanje je na drevesu. V predstavitvi ptic parka so med prostori njenega pojavljanja navedeni Zgornji rozarij, Zgornji in Spodnji angleški park, Hujski travnik, Južni park ter gozd.

Viri: Arboretum Volčji Potok — Ptice v Arboretumu

Veje in suha obloga gnezda

Notranjski park opisuje gnezdo visoko na drevesu: kanja ga zgradi iz vej in obloži s suhim rastlinjem.

Viri: Notranjski regijski park — Kanja

Jajca, valjenje in življenjska doba

Posamezno jajce meri približno 55 krat 44 milimetrov in tehta okoli 60 gramov; lupina predstavlja osem odstotkov mase. Vali samica, občasno tudi samec. Tipično valjenje traja 34 dni. V gnezditvenih zapisih je bilo povprečje 34,63 dneva, z razponom od 31,5 do 38,5 dneva. Mladiči so ob izvalitvi nebogljeni in puhasti.

Do zapustitve gnezda BTO navaja tipično 44–52 dni. Povprečje britanskih zapisov je 49,1 dneva, opaženi razpon pa 39–57,5 dneva. Tipična življenjska doba je po isti zbirki dvanajst let za ptico, ki že doseže gnezditveno starost. Običajen začetek gnezdenja je pri treh letih.

Viri: BTO — Buzzard BirdFacts

Popis na Goričkem leta 2012

Denac in Kmecl sta v poročilu iz julija 2014 za Krajinski park Goričko ocenila 300–400 parov kanje. V popisu leta 2012 je bila navzoča na 43 od 59 transektov. Število popisanih parov je bilo 62, medtem ko je bilo za obdobje novega ornitološkega atlasa 2003–2010 navedenih 51. Gostota iz popisa 2012 je znašala 1,1 para na kvadratni kilometer. Avtorja jo posebej omenjata v osrednjem in severovzhodnem delu Goričkega.

Največ na enem transektu so zabeležili tri pare, povprečno pa 1,05 para. Preži na drevesih ali žicah, lovi iz zraka in išče plen tudi na tleh.

Viri: Denac in Kmecl — Popis ptic Goričkega

Mrhovina na Menišiji

Miha Krofel je marca in aprila 2010 ter 2011 spremljal tri trupla jelenjadi in srnjadi na Menišiji. Dve sta bili ostanka volčjega plena, mladi jelen pa je bil najden poginjen. V 26 dneh je zabeležil 42 obiskov mrhovinarjev. Kanje so predstavljale 76 odstotkov obiskov; povprečen obisk je trajal 29 minut. Ob snežni odeji so se vračale pogosteje, posamezni obiski pa niso trajali dlje.

Kanje so jedle predvsem na odprtih delih trebuha, prsnega koša in vratu. Odnašanje kosov je raziskovalec opazil samo pri krokarjih. Kanje so krokarje petkrat in kragulje dvakrat pregnale od trupla. Krokarji so jih trikrat kljunili v krilo ali rep in hitro odleteli, vendar jih niso pregnali niti ob razmerju sedem krokarjev proti eni kanji. Na 55 odstotkih posnetkov z obema vrstama sta se hranili hkrati brez napadanja. Med sočasno prisotnimi kanjami napadalnih interakcij niso opazili.

Kanje so bile ob truplih zaznane petnajst dni. Ko so jih obiskovale, so se povprečno vrnile 2,1-krat na dan, z razponom od enega do štirih obiskov. Hranile so se v soncu, oblačnem vremenu in dežju, tudi po sončnem zahodu. Najpogostejši so bili jutranji in opoldanski obiski.

Viri: Miha Krofel — Ptičji mrhovinarji v dinarskem gozdu

Barvne oblike in obramba gnezda

Fowlie obravnava barvno raznolikost, povezano s pigmentom melaninom. Svetli in temni osebki so manj številni od vmesno obarvanih; sistem parjenja v preučevani populaciji ni bil naključen.

Martin Fowlie je v javnem povzetku disertacije iz leta 2003 opisal poskus obrambe gnezda pri različnih barvnih oblikah kanje. Svetli samci so se na zaznano nevarnost plenjenja gnezda odzvali agresivneje od temnih in vmesno obarvanih samcev. Pri samicah se je kazala nasprotna težnja, vendar ni bila statistično značilna. Agresivnost posameznega člana para ni bila odvisna od agresivnosti njegovega partnerja.

Raziskava je preverila tudi sorodnost in čas razmnoževanja. Med barvnimi oblikami niso našli razlike v stopnji parjenja v sorodstvu. Pari dveh svetlih oziroma dveh temnih osebkov so gnezdili prej od populacijskega povprečja, svetlo-temni pari pa so mladiče speljali nekoliko pozneje.

Viri: Fowlie 2003, Colour polymorphism in the common buzzard

Vreme in razmnoževalni uspeh

Oliver Krüger je v raziskavi iz leta 2002 primerjal vplive hrane, tekmovanja, vremena, habitata in značilnosti osebkov na življenjsko dobo ter življenjski razmnoževalni uspeh kanj. Pri samcih in samicah je bila najpomembnejša skupina dejavnikov vreme. Obilnejše padavine in nizke temperature so bile povezane z nižjim uspehom. Dokaza, da bi preučevani dejavniki, odvisni od gostote populacije, vplivali na uspeh kanj, ni našel.

Dejavniki habitata, povezani s človekovim motenjem, so bili pomembni napovedniki pri temnih in svetlih osebkih, manj pa pri vmesno obarvanih. Pritiski različnih dejavnikov se med spoloma niso veliko razlikovali, bolj so se razlikovali med tremi obravnavanimi barvnimi oblikami.

Viri: Krüger 2002, Dissecting common buzzard lifespan and lifetime reproductive success

Odziv na kragulja in ponovna uporaba gnezda

Krügerjev dvoletni terenski poskus, objavljen leta 2002 v reviji Oikos, je preverjal odziv kanj na makete ujed in predvajane klice. Pred tem je analiza gnezdišč pokazala precejšnje prekrivanje gnezditvenega habitata kanje in kragulja. Pri parih kanj, izpostavljenih maketi kragulja, je bil razmnoževalni uspeh nižji kot pri kontrolnih zarodih. Maketa kanje primerljivega učinka ni imela.

Pari z neuspešnim gnezdenjem so pogosteje izbrali drugo gnezdišče, uspešni pa pogosteje ponovno uporabili isto gnezdo. Ob izpostavljenosti maketi kragulja so vrane kanje napadale redkeje kot ob maketi kanje. Obramba mladičev pred maketami obeh vrst se je krepila s starostjo mladičev, ne pa z njihovim številom.

Viri: Krüger 2002, Interactions between common buzzard and goshawk

Razlike med posameznimi gnezdečimi pticami

Krüger in Lindström sta v vzhodni Vestfaliji v Nemčiji primerjala letni in celotni življenjski razmnoževalni uspeh samcev ter samic. Kanje na začetku gnezditvenega življenja so slabše preživele in manj uspešno gnezdile kot srednje izkušene ptice. Prispevek posameznih odraslih je bil zelo neenakomeren: približno sedemnajst odstotkov odraslih ptic je pri obeh spolih prispevalo polovico vseh speljanih mladičev.

Poleg dolžine gnezditvenega življenja in števila poskusov sta uspeh napovedovala kakovost habitata in barvna oblika. Vmesno obarvane kanje so bile uspešnejše od temnih in svetlih. Med skupinami ptic, rojenimi v različnih letih, niso potrdili pomembne razlike v življenjskem uspehu. Prav tako je niso potrdili med pticami, ki so svoje gnezditveno življenje začele ob različni razpoložljivosti hrane.

Viri: Krüger in Lindström 2001, Lifetime reproductive success

Plen in razdalje med škotskimi gnezdi

Graham, Redpath in Thirgood so junija in julija 1993 preučevali prehrano devetnajstih parov kanje v različnih habitatih južne Škotske. Zajci in kunci, voluharice ter ptice so skupaj predstavljali več kot sedemdeset odstotkov prehranskih enot iz ostankov plena in izbljuvkov pri gnezdiščih. Kazalniki obilnosti plena so se med tipi habitata razlikovali.

Delež zajcev in kuncev v prehrani je bil povezan z njihovo krajevno obilnostjo. Podobne povezave med deležem voluharic v prehrani in kazalnikom njihove obilnosti niso našli. Povprečna razdalja od gnezda do najbližjega sosednjega gnezda je bila 1,9 kilometra. Kjer je bilo zajcev in kuncev več, je bila razdalja manjša.

Viri: Graham, Redpath in Thirgood 1995, The diet and breeding density

Mladiči po zapustitvi gnezda

Tyack, Walls in Kenward so julija in avgusta 1991 spremljali šestindvajset mladih kanj. Gnezdo so zapustile pri starosti 43–54 dni. Oddaljevanje se je izrazito povečalo po petinšestdesetem dnevu, ko je bila rast letalnih peres dokončana. Pred to starostjo so lokacije več kot petsto metrov od gnezda predstavljale dva odstotka zapisov, pozneje pa šestindvajset odstotkov.

Pred petinšestdesetim dnevom so z odraščanjem naraščali oddaljenost od gnezda, čas letenja in oglašanje. Med petinšestdesetim in stotim dnevom se dejavnost s starostjo ni več povečevala, oglašanje pa se je zmanjšalo, posebno ob obsežnejšem gozdu. Mladiči so bili med zapustitvijo gnezda in dokončano rastjo peres močno povezani med seboj; nekateri zarodi so pozneje postali manj povezani. Razlike v dejavnosti niso bile povezane s spolom.

Viri: Tyack, Walls in Kenward 1998, Behaviour in the post-nestling dependence period

Odseljevanje iz rojstnega območja

Kenward, Walls in Hodder so v Dorsetu v južni Angliji analizirali življenjske poti 114 kanj, označenih kot mladiči v gnezdu. Iz rojstnega območja so odhajale predvsem od avgusta do oktobra prve jeseni ter od februarja do junija naslednje leto. Jesenske odselitve enainpetdesetih ptic so bile daljše od odselitev tridesetih ptic pozneje v prvem letu.

Z zgodnejšim odhodom je bila povezana prisotnost več sorojencev in manj ilovnatih tal, bogatih z deževniki. Najdaljše poti so opravile ptice iz manjših zarodov in z manj kratke travne ruše ob rojstnem gnezdu. V prvi jeseni so pogosteje ostajale tam, kjer je bilo veliko njiv, pozneje pa so se iz tega habitata pogosteje premikale. Pri premikih med gnezdišči po začetku gnezdenja nobena pot v tej raziskavi ni presegla dveh kilometrov.

Viri: Kenward, Walls in Hodder 2001, Life path analysis

Preživetje in negnezdeče kanje v Britaniji

Kenward in sodelavci so med letoma 1990 in 1998 v južni Britaniji spremljali 146 kanj. Na raziskovalnem območju s površino 120 kvadratnih kilometrov je bilo povprečno petindvajset parov z jajci. Ocene preživetja spremljanih ptic so bile v prvem letu 66–73 odstotkov, v drugem 91–97 odstotkov in pozneje 88–91 odstotkov. Razponi upoštevajo različni obravnavi izgubljenih oddajnikov.

Med ugotovljenimi pogini so naravni vzroki predstavljali štirideset odstotkov, interakcije z umetnimi predmeti pa šestintrideset odstotkov. Popisi jeseni in ob koncu zime so ocenili, da je gnezdilo 21–25 odstotkov kanj. Spomladi so bile v tej populaciji za vsako ptico iz para z jajci prisotne še približno tri druge kanje. Ocene iz ponovnih najdb obročkanih kanj so za prvo in drugo leto nakazovale nižje preživetje kot spremljanje z oddajniki, za poznejša leta pa podobno.

Viri: Kenward in sodelavci 2000 — The prevalence of non-breeders in raptor populations