Kobilar: zlat pevec v krošnjah in viseče gnezdo

Rumen samec, črne peruti in rdečkast kljun

Kobilar je vitka ptica, dolga približno 24 centimetrov. Pri odraslem samcu je trup izrazito rumen, peruti pa zelo temne, skoraj črne. Na peruti je rumena lisa. Srednja repna peresa so temna z ozkimi rumenimi robovi, zunanji del repa pa vključuje precej rumene barve.

Kljun je rožnato do rjasto rdečkast. Od njegovega korena do očesa poteka temna proga, ki na rumeni glavi močno izstopa. Oči so rjavkaste in lahko delujejo rdečkaste, noge pa temne. Pri sedečem samcu je zato glava dober skupek določilnih znakov: svetla podlaga, temen predel pred očesom in močan obarvan kljun.

Viri: Wikipedija: Pirol, revizija 270240101

Zelenkasto perje ni vedno preprost znak za spol

Mlada samica je bolj motno zelena. Oprsje in trebuh sta svetlejša ter drobno temno progasta, spodnji del trebuha pa rumenkast. Ta barvna kombinacija je precej manj kontrastna kot črno-rumeni samec in se dobro zlije z listjem.

Starejše samice lahko pridobijo bistveno več rumene barve, vendar ostaja spodnja stran drobno progasta. Nekatere so rumenejše od mlajših samcev. Pri določanju spola zato ni dovolj samo ocena, ali je ptica videti rumena ali zelena; upoštevati moramo tudi vzorec na spodnji strani in druge podrobnosti. Pri starejših samicah je lahko izrazita tudi temna proga pred očesom.

Samice in mladostne ptice so si precej podobne. Med kratkim preletom je zelenkast kobilar lahko mnogo manj očiten kot odrasel samec. V letu deluje nekoliko drozgu podobno, leti močno in usmerjeno, na daljši razdalji pa se smer lahko plitvo valovi.

Viri: Wikipedija: Pirol, revizija 270240101 · Wikipedija: Eurasian golden oriole, revizija 1375551317

Flavtasti napev in hripavo opozarjanje

Najbolj prepoznavno je samčevo glasno, tekoče petje. Kratke fraze so flavtaste in se med posamezniki nekoliko razlikujejo. Slovenski približek »didlio« oziroma »dide-lio« je uporaben za pomnjenje, vendar dejanski glas zveni polneje kot zapisane črke.

Petje poznajo tudi samice, a je praviloma tišje. Partnerja se lahko izmenjujeta v oglašanju, kar imenujemo duet. Poleg glasnega prepoznavnega napeva ima kobilar tudi tišje žvrgolenje, zato ni vsak njegov glas enako daleč slišen.

Ob vznemirjenju oddaja hripave, skoraj kričeče glasove. Ti se močno razlikujejo od melodičnega petja, čeprav prihajajo od iste vrste. Pri iskanju med listjem je tako koristno poznati miren napev in ostrejše opozorilno oglašanje, ne samo enega najbolj znanega zvočnega vzorca.

Viri: DOPPS: Kobilar · Wikipedija: Pirol, revizija 270240101

Poletni gnezdilec slovenskih nižin in gričevij

V Sloveniji je pogost gnezdilec nižin in gričevij. Ustreza mu toplejši, presvetljen listnat gozd, uporablja pa tudi listavce v kulturni krajini in primestnih parkih. Izogiba se višjim legam ter hladnim dinarsko-alpskim gozdovom. Iz Afrike se vrne v prvi polovici maja, odseli pa se septembra.

Mirjana Šipek je v portretu vrste opisala opazovanje v Slovenskih goricah: odrasel kobilar je nosil gosenico mladiču v podrasti. Prisotnost mlade ptice nizko pod drevjem torej še ne pomeni, da je starši ne obiskujejo več. Odrasli lahko hranijo tudi mladiča, ki se znajde zunaj običajnega prostora v krošnji.

Viri: DOPPS: Kobilar · Mirjana Šipek (2020): Kobilar

Drevje je pomembno v gnezditvenem in zimskem prostoru

V srednji Evropi je predvsem ptica nižjih leg. Pogosto naseljuje poplavne in druge vlažne listnate gozdove, obrežja ter skupine visokih dreves. Uporablja tudi bolj suhe listnate oziroma mešane sestoje. V parkih, vrtovih in sadovnjakih mu ustreza dovolj razvito drevje.

V zahodnem delu Evrope so značilni bolj odprti listnati gozdovi, nasadi drevja in obrežni sestoji; vzhodneje lahko uporablja tudi obsežnejše gozdove. Brezdrevesnim površinam se večinoma izogiba, čeprav lahko na njih občasno išče hrano. Pomemben del vsakdanjega gibanja ostaja visoko v krošnjah.

Tudi v Afriki uporablja z drevjem bogat prostor, od gozdov in obrežnih pasov do mozaika savane ter drevja. V južni Afriki se zadržuje predvsem med novembrom in aprilom. Tam je navadno tih in samotarski, pogosto blizu rek, medtem ko se zelo suhim, nesenčenim predelom izogiba.

Viri: Wikipedija: Pirol, revizija 270240101 · Wikipedija: Eurasian golden oriole, revizija 1375551317

Gosenice poleti, sadje tudi na selitvi

Med gnezdenjem je večina hrane živalska, posebno pomembne so žuželke. Velik del sestavljajo gosenice metuljev, ki jih odrasli prinašajo tudi mladičem. Poleg njih uživa stenice, škržatke, kobilice, hrošče in druge dosegljive žuželke, občasno tudi pajke ter druge nevretenčarje.

Z močnim kljunom lahko hrano pobira iz razpok. Sestava obroka se spreminja z razpoložljivostjo plena v drevju in okolici. V afriškem zimskem prostoru med drugim lovi leteče termite.

Pozneje v sezoni in med selitvijo se poveča pomen plodov. Med zaužitim sadjem so murve, češnje, fige, grozdje, ribez in slive, lahko pa uporablja tudi mehke oziroma razpadajoče jabolčne in hruškove plodove. Hrana v sadovnjaku je zato drugačna od nabiranja gosenic za majhne mladiče.

Tudi nekoliko starejšim mladičem prinaša sadje. Pri veliki češnji lahko odrasel najprej iztisne del mehke vsebine v odprti kljun, preden mladič pogoltne preostanek. Takšno ravnanje povezuje vrsto hrane z razvojem mladiča in njegovo sposobnostjo požiranja.

Viri: Wikipedija: Pirol, revizija 270240101 · Wikipedija: Eurasian golden oriole, revizija 1375551317

Globoka košarica pod rogovilo tankih vej

Samci praviloma dosežejo gnezditvena območja nekaj dni pred samicami. Kobilar lahko začne gnezditi šele pri dveh ali treh letih. Zvestoba istemu območju in celo določenemu mestu za gnezdo kaže, da se partnerja lahko znova srečata tudi v naslednji sezoni; gnezditvena povezanost zato ni nujno omejena na eno samo leto.

Gnezdo visi visoko v drevesu, pogosto proti robu krošnje. Samica ga vplete pod vodoravno rogovilo tankih vej. Ne gre za ploščad, ki samo počiva na debeli veji: vlakna nosijo globoko skledasto konstrukcijo med razcepi.

Za vezavo uporablja dolga rastlinska vlakna, ki lahko merijo do približno štirideset centimetrov. Notranjost obloži z drobno travo, perjem in volno. Glavnino gradnje opravi samica, samec pa ji lahko prinese del gradiva.

Nemški vrstni opis navaja gnezda pogosto na višini šest do dvanajst metrov. Med uporabljenim drevjem so visoki hrasti, topoli, kostanji in češnje. Med gradnjo samec lahko poje na sosednjem drevesu ali z opozorilnim glasom naznanja nevarnost.

Samica brani nastajajoče gnezdo že pred končano gradnjo, denimo pred veverico. Tudi pozneje oba starša odganjata morebitne plenilce. Varovanje zaroda se tako začne pred jajci in traja med hranjenjem, čeprav ostaja sama konstrukcija skrita med vejami.

Viri: Wikipedija: Pirol, revizija 270240101 · Wikipedija: Eurasian golden oriole, revizija 1375551317

Od jajca do izleta v približno mesecu dni

Običajno ima en zarod na leto. Gnezdenje v srednjeevropskem opisu pogosto začne proti koncu maja, čas pa se med kraji razlikuje. Samica navadno odloži tri do pet jajc, v dnevnih razmikih zgodaj zjutraj.

Jajca so bela, kremasta ali zelo bledo rožnata s temnimi znamenji, ki so lahko bolj zgoščena na širšem koncu. V povprečju merijo približno 30 krat 21 milimetrov in tehtajo okoli 7,3 grama. Večino valjenja opravi samica, samec pa jo lahko za kratek čas zamenja, da poišče hrano.

Valjenje traja približno šestnajst do sedemnajst dni. Mladiče hranita oba starša, greje pa jih predvsem samica. Prve dni so slepi in se pri prošnji za hrano odzivajo na tresljaje gnezda ob prihodu odrasle ptice.

Starša po hranjenju skrbita tudi za odstranjevanje iztrebkov. Pri mlajših mladičih jih lahko zaužijeta, pozneje jih odneseta iz gnezda. Ko mladi rastejo, se vse pogosteje pretegujejo in urejajo perje ter se nagibajo čez rob, pri tem pa se čvrsto držijo dna.

Če zgodnji poskus propade, lahko samica gnezdi znova, kadar ostane dovolj časa za razvoj nadomestnega zaroda. Nadomestna gnezditev po izgubi prvega legla in dva zaporedna uspešna zaroda sta različna poteka sezone. V britanski raziskavi niso našli dokazov za pravi drugi zarod.

Viri: Wikipedija: Pirol, revizija 270240101 · Wikipedija: Eurasian golden oriole, revizija 1375551317 · Mirjana Šipek (2020): Kobilar · R. D. P. Milwright (1998): Gnezditvena biologija kobilarja v vzhodni Britaniji

Mladi ob odhodu še niso spretni letalci

Gnezdo zapustijo približno šestnajst do sedemnajst dni po izvalitvi, potem ko že prej plezajo po njegovem robu. Sprva letijo še slabo in nekaj dni ostajajo v bližini. Staršem odgovarjajo s ponavljajočimi se prošnjami, zato lahko družino zaznamo tudi po glasovih.

Po izletu se obramba širše okolice nekoliko zmanjša, vendar odrasli še vedno odganjajo vrane in šoje. Mladostno perje se nato postopoma menja; novo oblačilo je bolj podobno samičinemu. Družinska povezanost se nadaljuje v poletje, preden se začne daljša pot proti jugu.

Viri: Wikipedija: Pirol, revizija 270240101

Pot do Afrike pokažejo tudi obročki

Kobilar se večinoma seli ponoči, spomladi pa lahko potuje tudi podnevi. Njegove poti prečkajo Sredozemlje in Saharo. Gnezdi na velikem prostoru od zahodne Evrope proti osrednji Aziji, zimski čas pa preživi v afriških drevesnih pokrajinah.

Slovensko-afriško povezavo kaže najdba obročkane ptice: kobilarja, označenega na Ljubljanskem barju leta 1998, so dve leti pozneje zabeležili v približno 6356 kilometrov oddaljenem Kongu. Takšen podatek poveže določeni mesti v življenju iste ptice, ne razkrije pa vseh vmesnih postaj njene poti.

Maria Dimaki, Haralambos Alivizatos in Phaedra Kokkini so leta 2020 objavili raziskavo preleta grškega otoka Antikitira. Obročkanje v letih 1998–1999 in 2002–2006 je zajelo 675 kobilarjev. Spomladi jih je bilo ujetih bistveno več kot jeseni, vrhova pa sta bila konec aprila oziroma v začetku maja ter v začetku septembra.

Jesenske ptice so imele večje maščobne zaloge in večjo povprečno maso kot spomladanske. Večina se je na otoku zadržala le kratek čas med nočnimi poleti. To ponazori sezonsko spreminjanje telesnih zalog na selitvi; meritve veljajo za preučeno grško postajo. Spomladanska povprečna masa je bila približno 61 gramov, jesenska pa 85 gramov. Razlika se je pokazala tudi pri oceni maščobnih zalog, ne le pri tehtanju.

Viri: Wikipedija: Eurasian golden oriole, revizija 1375551317 · Mirjana Šipek (2020): Kobilar · Dimaki, Alivizatos in Kokkini (2020): Kobilarji na preletu Antikitire

Vreme med hranjenjem močno vpliva na uspeh

R. D. P. Milwright je v raziskavi vzhodnoangleških gnezdišč, objavljeni leta 1998, ugotovil izrazit vpliv junijskega vremena. V toplih in suhih junijih so gnezda dala približno trikrat toliko izletelih mladičev kot v hladnih in mokrih. Podatek opisuje preučeno britansko populacijo, vendar dobro pokaže pomen razmer v kratkem obdobju vzreje.

Ta populacija je bila močno vezana na nasade zgodaj olistanih hibridnih črnih topolov. Približno 94 odstotkov najdenih gnezd je bilo v takem drevju, večina pa blizu roba sestoja. Raziskovalec je v prehrani mladičev našel številne metulje, povezane s topoli, in tudi precej čmrljev. Gnezditveno drevje je bilo tako povezano s prostorom in razpoložljivo hrano.

Viri: R. D. P. Milwright (1998): Gnezditvena biologija kobilarja v vzhodni Britaniji