Kotorna: skalna kura z belim grlom in progastimi boki

Sivkasto telo in ostro obrobljeno belo grlo

Kotorna je čokata ptica kratkih, zaobljenih peruti in razmeroma močnih nog. Zgornji del telesa, vrat in prsi imajo sivkast oziroma modrosiv nadih. Grlo in lica so bela, okoli njih pa poteka črna črta, ki se nadaljuje tudi prek predela ob očesu ter čela. Ta kontrastna risba glave je posebno uporabna značilnost pri določanju.

Boki imajo široke, jasno ločene temne in rumenorjave proge, spodnji del telesa je topleje obarvan. Kljun je rdeč, noge svetleje rdečkaste, oko rdečerjavo. Na zunanjem delu repa so rjasto rdeča peresa. Pri mirujoči ptici pogled zato privlačita predvsem glava in progasti bok; med kratkim preletom postanejo vidni tudi drugače obarvani deli peruti in repa.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419 · Sodelavci Wikipedije: Steinhuhn, revizija 257548107

Spola sta podobna, samec je navadno težji

Nemški vrstni pregled navaja dolžino približno 32–37 centimetrov in razpon peruti 46–53 centimetrov. Samci tehtajo približno 550–850 gramov, samice pa okoli 410–720 gramov. Razpona se precej prekrivata, zato sama velikost posamezne ptice na pobočju ne omogoča vedno zanesljive določitve spola. Posebno na neenakomernem terenu je primerjanje velikosti na daljavo težavno.

Spola nimata izrazito različnega osnovnega barvnega vzorca. Oba imata belo grlo s črno obrobo in progaste boke. Spomladi samca pogosto razkrije oglašanje med razmnoževalnim vedenjem. Ptico zato najprej prepoznamo po vrstnih značilnostih, spol pa presojamo z dodatnimi podatki o postavi ter vedenju. Rdeč kljun ali noge sama po sebi nista posebnost samo enega spola.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419 · Sodelavci Wikipedije: Steinhuhn, revizija 257548107

Razlikovanje od sorodnih kotorn

Podobna je bližnji sorodnici Alectoris chukar, pri kateri je grlo bolj kremasto. Kotorna ima belino grla praviloma izrazitejšo, hrbet pa je siv. Pri primerjavi je pomemben tudi glas, saj se vrsti po njem razlikujeta. Ob kratkem pogledu na rdečenogo, progasto kuro je zato koristno pregledati obraz, grlo in barvni ton hrbta skupaj.

Druga podobna vrsta je Alectoris rufa. Pri njej se črna risba od očesa proti prsim razprši v temne pege, kotornina obroba belega grla pa je ostro omejena. To je uporabnejša razlika kot zgolj primerjava rdečkastega odtenka. Sorodne vrste so si v postavi in osnovnih barvah zelo blizu, zato imajo drobne razlike na vratu pri določanju večjo težo.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419 · Sodelavci Wikipedije: Steinhuhn, revizija 257548107

Dober tekač na sončnem kamnitem pobočju

Kotorna spretno in vztrajno teče ter dobro premaguje razgiban kamnit teren. Ob motnji pogosto najprej pobegne po tleh. Če zleti, je polet navadno kratek in hiter, pogosto usmerjen navzdol po pobočju. Ob njem slišimo značilen brneč oziroma glasen zvok peruti. Na drevju se zadržuje le izjemoma.

Takšno vedenje ustreza življenju med skalami in travnatimi zaplatami. Ptica se lahko za trenutek pokaže na odprtem, nato pa izgine za skalnim robom ali med nizkim rastjem. Opazovanje zato zahteva pregled tal in manjših terenskih prelomov. Dobro opazno pero ali jasna barva glave ne pomenita, da bo celotna ptica dolgo izpostavljena na istem mestu.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419 · Sodelavci Wikipedije: Steinhuhn, revizija 257548107

Kratki zlogi se povežejo v glasno oglašanje

Samec se med svatovanjem oglaša z daljšimi zaporedji kratkih zlogov. V opisih glasu najdemo prehode od cika ali cuka v ponavljajoče se tri-vet. Ob močnem vznemirjenju so lahko vključeni še višji, ostrejši glasovi. Oglašanje je uporabno pri zaznavanju ptice, ki ostaja med skalami slabo vidna, saj lahko zvok prej pritegne pozornost kot gibanje.

Francoski pregled poudarja večjo glasovno dejavnost zjutraj. Opozorilni glas ob vzletu je drugačen od svatovskega oglašanja: ostremu začetnemu tonu sledijo kratka ponavljanja. Pri poslušanju zato spremljamo tudi okoliščine. Ptico, ki se je pravkar vzdignila pred nevarnostjo, slišimo drugače kakor samca, ki se mirno oglaša s svojega območja.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419 · Sodelavci Wikipedije: Steinhuhn, revizija 257548107

Travnate zaplate, kamenje in nižje zimske lege

Naseljuje kamnita in skalnata območja, posebno sončna pobočja z nekaj trave. V alpskem svetu uporablja predvsem višje lege, v drugih delih območja pa tudi nižje skalnate predele. V zimskem delu leta se iz višjih bivališč pomakne nižje. Zato je njena navzočnost na pobočju povezana tudi s sezonskimi razmerami, ne samo z nadmorsko višino. Francoski pregled kot značilna alpska pobočja izpostavlja višine približno tisoč do dva tisoč metrov. Opisuje tudi kamnita gorska območja z redkim drevjem, kjer med skalami ostanejo dovolj odprte travnate površine.

Območje vrste vključuje Alpe, Apeninski polotok s Sicilijo in velik del Balkanskega polotoka. Posamezni deli razširjenosti so ločeni med seboj. Kotorna je tako ptica južnoevropskih goratih in skalnatih pokrajin, pri kateri se življenjski prostor ne konča z enim višinskim pasom. Pomembna ostaja razporeditev kamna, travišč in odprtih površin, po katerih se lahko premika ter išče hrano.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419 · Sodelavci Wikipedije: Steinhuhn, revizija 257548107

Slovenska gnezdišča na zahodu države

DOPPS kot najmočnejši slovenski območji navaja tolminske gore in Breginjski Stol. Manjše ločene populacije opisuje še na kraško-dinarskih traviščih Trnovskega gozda, Nanosa, Snežnika in Kraškega roba. Povezuje jih predvsem odprta, osončena in kamnita krajina. Kotorna ima rada pašnike, opuščanje paše drobnice in posledično zaraščanje pa zmanjšujeta njen življenjski prostor.

Viri: DOPPS: Poljske kure – kotorna

Semena, listi in drobne živali

Prehrana vsebuje semena, liste alpskih rastlin in majhne nevretenčarje, torej živali brez hrbtenice. Hrano išče predvsem na tleh, kjer se premika med rastlinskimi zaplatami. Med vzrejo mladičev so posebno pomembne žuželke. Francoski opis med priljubljenim plenom mladih ptic izpostavlja kobilice in hrošče. Travnata zaplata zato poleg rastlinske hrane ponuja tudi drobne živali.

Pri iskanju hrane je dejavna predvsem zgodaj zjutraj in pozno popoldne. V tem času se lahko premika med različnimi zaplatami rastja, medtem ko večji del dneva ni nujno enako opazna. Njena prehrana dobro povezuje kamnito pobočje z nizko vegetacijo: semena in zeleni deli rastlin ter živalski plen so del istega prostora, ki ga uporablja tudi za gibanje in skrivanje.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419

Dvorjenje vključuje več zaporednih vedenj

Ob oblikovanju para samčevemu zasledovanju sledijo različni deli dvorjenja. Samica zavzame podrejeno držo, partnerja kažeta vedenje, podobno prehranjevanju in urejanju gnezda, nato pride do predparitvenih gibov. Takšen niz vključuje več medsebojno povezanih znamenj. Glasovno oglašanje samca je zato samo eden od delov razmnoževalnega vedenja, ki ga spremljajo še položaji telesa in premikanje.

Po parjenju se samec odmakne z dvignjeno glavo, samica pa še nekaj časa ostane nižje in si uredi perje. Pri opazovanju spomladanskega para je zanimivo spremljati celotno zaporedje. Ptica se lahko v kratkem času iz običajnega iskanja hrane preusmeri v vedenje, povezano s partnerjem, zato posamezna poza sama še ne opiše celotnega dogajanja.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419

Jajca v talni vdolbini med skalami

Gnezdo je na tleh, v kamnitem ali skalnatem prostoru z redkim rastjem. Francoski vrstni opis navaja približno osem do štirinajst jajc in valjenje okoli štiriindvajset do šestindvajset dni. Mladiči so begavci: po izvalitvi lahko kmalu zapustijo gnezdo in se premikajo za odraslo ptico. Njihova odvisnost se zato nadaljuje zunaj same gnezdne vdolbine.

Pri alpski podvrsti Alectoris graeca saxatilis so v južnih francoskih Alpah neposredno potrdili tudi dvojno gnezdenje. Samica zaporedoma izleže dve legli; eno vali samec, drugo samica. Raziskava, objavljena leta 2017, je spremljala 62 ptic z oddajniki. Pri štirih označenih parih so našli dve sočasno dejavni gnezdi, kar je jasno ločilo dvojno gnezdenje od zgolj samčevega nadomeščanja samice. Gnezdi istega para sta bili oddaljeni približno štiristo do osemsto metrov. Partnerja sta tako skrbela za dve prostorsko ločeni legli.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419 · Bernard-Laurent in sodelavci (2017): The reproductive biology of the Rock Partridge

Za ločen zarod lahko skrbi samo en partner

V isti francoski raziskavi so devetnajst zarodov spremljali vsaj dva do tri tedne po izvalitvi. Vsakega je vodila samo ena odrasla ptica, osem samec in enajst samica. Nekatere samce so z mladiči opazovali še pri njihovi starosti šest do sedem tednov. Skrb samca tako ni bila omejena samo na sedenje na jajcih.

Mladiči so zgodaj gibljivi in odrasli ptici sledijo po tleh. Njihovo telo nato še naprej raste; francoski vrstni pregled navaja doseganje odrasle velikosti približno pri štirih mesecih. Zgodnji odhod iz gnezda in dosežena telesna velikost zato označujeta različni razvojni stopnji.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Perdrix bartavelle, revizija 239938419 · Bernard-Laurent in sodelavci (2017): The reproductive biology of the Rock Partridge

Valilni ritem samca in samice je lahko zelo podoben

Poznejša raziskava iz leta 2025 je v francoskih Alpah primerjala štirideset gnezd, ki so jih valile samice, in enainštirideset gnezd samcev. Merjenje temperature je pokazalo zelo podoben razpored sedenja in odmorov pri obeh spolih. Ptice so bile na gnezdu približno 88 odstotkov spremljanega časa, posamezen dnevni odmor pa je v povprečju trajal okoli 75 minut.

Večina odmorov je bila podnevi. Proti koncu valjenja so se odmori krajšali, njihovo število pa je naraščalo. Ob hladnejših dneh so odrasle ptice gnezdo zapuščale pogosteje, verjetno zaradi večjih lastnih energijskih potreb. To pokaže, kako je valjenje povezano tudi s prehranjevanjem odraslega: med ogrevanjem jajc mora ptica ohraniti dovolj energije zase.

V tej alpski populaciji sta partnerja pri dveh ohranjenih zaporednih leglih navadno začela valiti usklajeno, po dokončanem drugem leglu. Če je bilo drugo med odlaganjem uničeno, je samica lahko odložila še nadomestno. Valjenje prvega in poznejšega legla se je tedaj lahko časovno razmaknilo.

Viri: Bernard-Laurent in sodelavci (2025): Incubation behaviour in a double-nesting alpine bird

Sneg in vreme vplivata na preživetje ter zarod

V francoski raziskavi, objavljeni leta 2023, so z enaindvajsetletnimi podatki povezovali preživetje in razmnoževanje kotorn z vremenskimi razmerami. Debelejša zimska snežna odeja je bila povezana z nižjim preživetjem in manjšimi zarodi naslednjo sezono. Več padavin med gnezdenjem je bilo prav tako povezano z manjšo uspešnostjo in nižjim preživetjem.

Vpliv temperature je bil odvisen od obdobja in spremljane lastnosti. Višje zimske temperature so bile povezane z boljšim preživetjem, velikost zaroda pa ni enakomerno naraščala z vse toplejšimi zimami. Takšni rezultati pojasnjujejo, zakaj se populacija na spremenjeno vreme odziva prek več življenjskih obdobij: pomembno je tako preživetje odraslih kot število vzrejenih mladih.

Pri velikosti zaroda so bile ugodnejše vmesne zimske temperature in vmesni čas taljenja snega. Toplejše razmere med gnezditvijo so bile povezane z večjimi zarodi, višja temperatura v najhladnejšem dvotedenskem obdobju pa je bila povezana z manjšimi. Na podlagi takšnih povezav avtorji pričakujejo hkratne ugodne in neugodne učinke spreminjajočega se vremena. Končni izid je odvisen od njihove skupne moči.

Viri: Canonne in sodelavci (2023): Contrasted impacts of weather conditions