Kozača v Sloveniji: prepoznavanje, oglašanje, hrana in gnezdenje

Kako prepoznamo kozačo

Kozača je velika gozdna sova z dolgim repom, rumenim kljunom in vzdolžno progastim perjem. Od manjše lesne sove jo pomagata ločiti prav daljši rep in barva kljuna. Nekatere kozače so precej temnejše, čokoladno rjave. DOPPS jo v Sloveniji opisuje kot stalnico zrelih gozdov, najpogostejšo v dinarskih gozdovih Notranjske in Kočevske. Naseljuje hriboviti svet, ponekod pa tudi nižine.

Najbolj dejavna je ob sončnem zahodu in pred svitom. Ko vzreja mladiče, lahko lovi tudi podnevi. Samica ostaja pri gnezdu, samec pa prinaša hrano; med plenom so mali sesalci, ptice, dvoživke in žuželke.

Viri: DOPPS — Kozača, Strix uralensis

Slovenski gozdovi od nižin do gorskega sveta

Slovenska razširjenost kozače se ne prilega enemu samemu višinskemu pasu. Mihelič in sodelavci so v pregledu iz leta 2000 zbrali gnezditvene podatke med 150 in 1.600 metri nadmorske višine. V negnezditvenem obdobju so jo našli tudi nekoliko nižje kot v času gnezdenja. Večina zbranih gnezditvenih opažanj je bila kljub širokemu razponu povezana z gozdnatim hribovjem.

Pomemben življenjski prostor so bukovi gozdovi z jelko v Dinaridih. V alpskem delu države vrsta uporablja tudi smrekove in druge gorske gozdove. Poleg drevesnih vrst je pomembna starost sestoja: starejša drevesa ponujajo drugačne gnezditvene možnosti kot mladi enolični sestoji. V gozdovih s starimi drevesi so raziskovalci ugotavljali večjo primernost prostora. Razlike med območji tako ne izhajajo samo iz temperature ali višine. Tudi v isti širši pokrajini lahko različno stari in različno ohranjeni deli gozda za kozačo pomenijo zelo različna življenjska okolja.

Med območji z obsežnejšimi jelovo bukovimi gozdovi so avtorji izpostavili Snežnik, Kočevsko, Trnovski gozd in Krimsko hribovje. V Julijskih Alpah so dokumentirali tudi uporabo naravnih smrekovih gozdov, zato samega pojavljanja smreke ne moremo enačiti z neprimernim življenjskim prostorom.

Viri: Mihelič, Vrezec, Perušek in Svetličič — Kozača v Sloveniji, 2000

Dupla, odlomljena debla in pozna gnezdenja

Vrezec in Kohek sta leta 2002 obravnavala 33 znanih slovenskih gnezd. Kjer je bil tip mesta določen, so prevladovali dupla, poldupla in vrhovi odlomljenih debel. Med drevesi z gnezdi je bila najpogostejša bukev. Zabeležila sta tudi gnezda iz vej, redkejše gnezdilnice in izjemno gnezdenje na tleh. Kozača zato ni omejena na povsem zaprto duplo.

V osmih leglih z znanim številom jajc je bilo povprečje 2,4 jajca. Tega majhnega zgodovinskega vzorca ne smemo razumeti kot nespremenljivo velikost vsakega današnjega legla. Gnezda z jajci so bila v zbranih podatkih najdena od prvega aprila do enajstega junija; še neleteče mladiče zunaj gnezda so opazili celo avgusta. Avtorja sta pozno gnezdenje povezala z možnim čakanjem na boljše prehranske razmere. To sta predstavila kot hipotezo, ki zahteva nadaljnje preverjanje, ne kot dokazano zavestno načrtovanje sove.

Pri določenih tipih gnezd so bila dupla in poldupla najdena od enega do osemnajstih metrov nad tlemi, odlomljena debla pa od dveh do desetih metrov.

Viri: Vrezec in Kohek — Nekaj gnezditvenih navad kozače v Sloveniji, 2002

Zakaj kozača ne živi povsod od enakega plena

Primerjava gnezditvene prehrane na Finskem, v Latviji in Sloveniji je pokazala velike razlike med območji. Voluharice so bile najštevilčnejša skupina plena povsod, vendar se je slovenski jedilnik razlikoval po večjem pomenu polhov in drugega večjega sezonskega plena. V slovenskih vzorcih so polhi pomenili manj kot desetino preštetih živali, a približno 28 odstotkov ocenjene biomase. Številčnost plena in njegov energijski prispevek zato nista ista podatek.

Večji zarodi so bili povezani z večjim deležem voluharic, miši in sezonsko dostopnega večjega plena. Z večjim deležem nesesalskega plena in pretežno gozdnih vrst plena pa so bili povezani manjši zarodi. Kozača je prehransko prilagodljiva, toda vsaka zamenjava jedilnika ji ne omogoča enake vzgoje mladičev. Večji posamezni plen lahko zmanjša potrebno število lovskih izletov; avtorji to navajajo kot možno razlago povezave med velikostjo plena in zarodom.

Viri: Vrezec in sodelavci — primerjava gnezditvene prehrane v Evropi, 2018

Kozača in lesna sova si delita gozd

Kozača je večja od lesne sove, s katero se lahko pojavlja na istem pogorju. V slovenski raziskavi petih gozdnatih pogorij iz leta 2001 se vrsti nista razporejali naključno. Kjer je bila navzoča kozača, je lesna sova zasedala predvsem nižje predele. Višje dele je pogosteje uporabljala kozača. Kjer kozače ni bilo, je lesna sova razširila svojo višinsko razporeditev vse do vrhov.

Vrezec in Tome sta rezultate razložila kot posledico tekmovalnega izključevanja. Nižji gozdovi z več človekove prisotnosti so lahko lesni sovi ponujali prostor, ki se mu je kozača bolj izogibala. Razporeditev torej ni nujno posledica tega, da ena vrsta fiziološko ne prenese višine druge. Prisotnost močnejšega tekmeca lahko spremeni, kateri del sicer primernega gozda šibkejša vrsta dejansko uporablja. To pojasnjuje del ekološke vloge kozače v slovenskih gozdovih, ne samo njenega položaja na zemljevidu.

Viri: Vrezec in Tome — višinska ločitev kozače in lesne sove, 2004

Kozača se odziva tudi na lesno sovo

Oglašanje kozače ima pomen pri sporazumevanju med teritorialnimi pticami. Vrh in Vrezec sta na Krimu med letoma 2003 in 2005 preverjala odzive na posnetke različnih sov. Kozače so se na teritorialni glas lesne sove odzivale podobno kot na glas lastne vrste. Njihov odziv je bil drugačen od odziva na kontrolni glas bradate sove, ki na tem območju ne živi skupaj z njima.

Poskus je podprl obstoj medvrstne teritorialnosti: tudi glas druge vrste lahko za kozačo pomeni pomembnega tekmeca. Skupna glasovna odzivnost je bila razmeroma nizka. Če ptica ob enem poslušanju ostane tiha, zato še ni nujno odsotna. Raziskava ni bila lov na plen, temveč preverjanje vloge glasov pri odnosih med sovami. Zabeležen glasovni odziv sam po sebi ne pomeni, da je sledil fizičen napad.

Viri: Vrh in Vrezec — medvrstna teritorialna vokalna aktivnost, 2006

Veliko jajc še ne zagotavlja veliko odraslih potomcev

Na južnem Finskem je razmnoževanje kozače močno povezano z nihanjem voluharic. V raziskavi 535 gnezditvenih poskusov med letoma 1987 in 1998 se je njihova številčnost spreminjala v približno triletnem ciklu. Obilje hrane prejšnjo jesen je bilo povezano z deležem parov, ki so začeli gnezditi, datumom odlaganja jajc in velikostjo legla.

V letih začetnega obilja so lahko nastala velika legla, nato pa se je številčnost voluharic spomladi ali poleti zlomila. Mladiči takšnih let so preživeli slabše, kot bi pričakovali samo po številu jajc. Najugodnejša razmnoževalna sezona na začetku zato ni bila nujno najugodnejša tudi za prvo zimo potomcev. Preživetje mladih se je spreminjalo močneje kot preživetje odraslih. Ta finska povezava kaže, kako lahko časovni potek razpoložljivosti plena spremeni uspeh dolgega življenjskega kroga sove.

Razlika med najnižjo in najvišjo številčnostjo voluharic je v tej raziskavi dosegla skoraj petdesetkratnik. Po zlomu plena so tudi odrasle ptice težje preživele naslednjo zimo, s čimer so se na teritorijih odprla mesta za prve gnezditve mlajših sov.

Viri: Brommer, Pietiäinen in Kolunen — razmnoževanje in triletni cikel voluharic, 2002

Tudi velikost jajc se spreminja s prehrano

Samice kozače se ne razlikujejo samo po številu odloženih jajc. Raziskava skoraj tri tisoč meritev jajc, zbranih med letoma 1981 in 2005, je pokazala tudi dedno komponento njihove velikosti. Ob boljših prehranskih razmerah so samice odlagale večja jajca. Pri istih samicah se je velikost torej spreminjala glede na okoljske razmere; ni bila povsem nespremenljiva osebna lastnost.

Največja jajca pa niso bila avtomatično najboljša. Zelo majhna in zelo velika so imela slabšo izvaljivost. Samice z vmesno velikimi jajci so v življenju vzredile več poletenih mladičev kot tiste na obeh skrajnostih. Velikost jajca tako združuje vplive podedovanih lastnosti in trenutnih razmer, njena povezava z uspehom pa ni preprosta premica. Finski podatki ne določajo ene idealne mere za vsako slovensko kozačo; razkrivajo pa, zakaj samo veliko jajce še ni zanesljivo merilo uspešne vzreje.

Ocenjena dednost velikosti jajc je bila približno 60 odstotkov. To je statistična lastnost variabilnosti v proučevani populaciji. Ne pomeni, da je mogoče posamezno jajce razdeliti na šest desetin podedovane in štiri desetine okoljsko določene velikosti.

Viri: Kontiainen in sodelavci — velikost jajc kozače, 2008

Zakaj mladiči v istem gnezdu niso enako stari

Izvaljevanje kozačjih mladičev lahko traja več dni. Na razlike v času izvalitve vplivata začetek učinkovitega valjenja in to, koliko jajc se sploh uspešno izvali. Finska raziskava je pokazala, da se samice po začetku valjenja razlikujejo; posamezna samica je pri ponovnih gnezdenjih do neke mere ohranila svoj značilni časovni vzorec.

V proučevanih zarodih povsem sočasna izvalitev ni pomenila boljšega preživetja. Prav nasprotno: povezana je bila s slabšim preživetjem mladičev, posebej pri poznih zarodih. Razlike med večjim in manjšim mladičem v istem gnezdu zato niso nujno znak dveh različnih legel. Lahko izhajajo iz časovnega poteka istega gnezdenja. Avtorji so ločili tudi učinek neizvaljenih jajc, saj ta spremeni končni starostni vzorec zaroda. Začetek valjenja ni bil preprosto pojasnjen z izmerjeno temperaturo ali količino hrane.

Viri: Kontiainen in sodelavci — nesočasno izvaljevanje in preživetje mladičev, 2010

Samice se pri obrambi mladičev razlikujejo

Močna obramba gnezda je ena najbolj znanih značilnosti kozače, vendar vse samice niso enako napadalne. V finski raziskavi 244 samic so se razlike v intenzivnosti obrambe ponavljale med gnezdenji. Hkrati so bile samice v povprečju odločnejše ob naraščanju številčnosti voluharic, pri večjih zarodih in pri zgodnejšem odlaganju jajc.

Odločnejše branilke so prispevale več potomcev, ki so se pozneje vključili v lokalno gnezdečo populacijo. Raziskovalci niso ugotovili, da bi takšna obramba zmanjšala preživetje samice. Vedenje tako ni samo trenutna reakcija, temveč vključuje trajnejše individualne razlike in odziv na okoliščine. Pri nekaterih samicah se je intenzivnost med različnimi prehranskimi razmerami spreminjala bolj kot pri drugih.

Viri: Kontiainen in sodelavci — obramba gnezda in potomci, 2009

Barvna in telesna različnost ne pomenita druge vrste

Evropske kozače se razlikujejo po velikosti in videzu, zato literatura pogosto uporablja imeni podvrst macroura in liturata. Genetska raziskava Hausknechta in sodelavcev je vključila divje ter gojene evropske ptice. Uporabljeni mitohondrijski in jedrni označevalci niso potrdili preproste delitve na dve genetsko jasno ločeni skupini, ki bi sledili takšni morfološki razvrstitvi.

Zaznali so genetsko izmenjavo ter bolj zapleteno strukturo s petimi prepoznanimi skupinami. Avtorji so zato za programe ohranjanja predlagali upoštevanje dejanske genetske podobnosti. Razlike v zunanjem videzu ostajajo opazne, vendar iz temnejšega perja samega ne moremo sklepati na drugo vrsto. Tudi vloga posamezne lokalne populacije pri vzreji za doseljevanje zahteva več podatkov kot zgolj zemljepisno ime ali barvo ptice. Genetske ugotovitve ne odpravljajo opaznih telesnih razlik med kozačami, temveč kažejo, da so te povezave kompleksnejše.

Genetske primerjave niso razkrile jasne mitohondrijske ločitve med vzorci iz Fenoskandije, Baltika, Slovaške in Slovenije. Telesno različne severne ter južne ptice so bile po uporabljenih označevalcih precej bolj povezane, kot bi sklepali zgolj po videzu.

Viri: Hausknecht in sodelavci — genetske skupine evropskih kozač, 2013

Nenavadna bela kozača iz Krakovskega gozda

Kozača ni vedno siva ali čokoladno rjava. Stanič, Cernich in Vrezec so opisali skoraj povsem belo prostoživečo ptico, opaženo 21. marca 2020 v nižinskem Krakovskem gozdu. Ohranila je temne oči in običajno rumenkasto oranžen kljun. Perje je bilo večinoma belo, nekaj temnejših delov pa je ostalo ob robu peruti, na repu in kot tanek obroč okoli obraznega diska.

Avtorji so primer opredelili kot levkizem, torej posebno motnjo obarvanosti perja. Ni šlo za navadno svetlo barvno obliko ali za dokaz nove vrste. Ptica se je vedla podobno kot običajno obarvana kozača: na kratko se je spreletavala med drevesi in počivala na vodoravnih vejah. Primer dodatno dokumentira uporabo slovenskega nižinskega hrastovega gozda. Fotografije te ptice so raziskovalni dokaz njenega videza; ne pomenijo, da so bele kozače pogoste ali značilne za vso slovensko populacijo.

Viri: Stanič, Cernich in Vrezec — levkistična kozača v Krakovskem gozdu, 2021

Bližina kozačjega gnezda ni za vse ptice enako varna

Velik plenilec lahko vpliva tudi na manjše plenilce in ptice pevke. Finski poskus s črnoglavim muharjem (Ficedula hypoleuca) je preverjal gnezdenje v bližini kozačjih teritorijev. V gnezdilnicah s povečano dostopnostjo za plenilce je bilo plenjenje v bližini kozače v povprečju večje kot na kontrolnih mestih brez trenutno gnezdeče kozače.

Muharji so tam odlagali tudi manjša legla, čeprav se čas odlaganja ni razlikoval. Razlika v plenjenju med območji ni bila vsako leto enaka. Avtorji dopuščajo, da bližina velike sove privablja nekatere manjše plenilce ali da ti neodvisno izbirajo podobna okolja. Poskus zato ni dokaz, da je kozača sama pobila vse mladiče. Pokaže pa, da »sosedstvo velikega plenilca« ni samodejna zaščita za vse manjše vrste. Učinki v gozdni skupnosti so odvisni tudi od zgradbe gnezda in drugih navzočih živali.

Viri: Morosinotto in sodelavci — tveganje plenjenja gnezd v bližini kozače, 2012

V slabih prehranskih letih je bilo več samcev

Samice kozače so večje od samcev, zato je zanimivo tudi razmerje spolov med njihovimi potomci. V finskih slabih prehranskih letih 1999–2001 so raziskovalci preverili spol potomcev iz 131 zarodov. V celotnem vzorcu je bilo več samcev, približno 56 odstotkov. To se je ujemalo s pričakovanjem, da bi v težavnih razmerah lahko prevladoval manjši, domnevno manj zahteven spol.

Vendar preprosta razlaga ni bila potrjena v vseh korakih. Pri zarodih brez pogina mladičev ostanki prinesenega plena niso pokazali jasnega vlaganja hrane glede na spol. Smrtnost mladičev je bila med spoloma podobna, razmerja pa niso pojasnili datum odlaganja, velikost zaroda ali kondicija samice. Raziskava zato ni dokaz, da kozača lahko poljubno »izbere« sinove, kadar hrane primanjkuje. Povezanost prehranskih razmer in razmnoževanja je širša od ene same razlike v telesni velikosti.

Viri: Brommer in sodelavci — spol potomcev ob pomanjkanju hrane, 2003