Lesna sova v Sloveniji: prepoznava, hukanje in mladiči

Kako prepoznamo lesno sovo

Urbanatura navaja dolžino 37–43 centimetrov in razpon kril 81–96 centimetrov. Telo je kompaktno, glava široka in skoraj kvadratasta, obraz pa zaobljen. Perje z izmenjavanjem svetlih in temnih lis ter prog spominja na drevesno lubje. Nad očmi in po temenu potekata svetlejši progi; prsi in trebuh sta progasta, rep pa prečno pasast.

Sivorjava in okrastorjava obarvanost kril sta lahko videti precej različni, vendar obe sodita v opis vrste. Zato samo splošna barva ni tako uporabna kot skupen videz glave, obraznega predela in repa. Široka krila med letom spremljajo tihi zamahi; sova lahko tudi jadra. Če podnevi miruje ob deblu, njena progavost pomaga razumeti, zakaj jo med vejami tako zlahka spregledamo.

Viri: Urbanatura — Lesna sova

Razlika med lesno sovo, kozačo in malo uharico

Kozača (Strix uralensis) je podobna lesni sovi, a jo DOPPS razlikuje po daljšem repu, rumenem kljunu in vzdolžno progastem perju. Mala uharica (Asio otus) ima drugačen obrazni vtis: izrazite pokončne ušesne čopke in oranžne oči. Lesna sova takšnih čopkov nima. Pri kratkem pogledu ponoči je zato koristno najprej opaziti obliko glave in dolžino repa.

Razlikuje se tudi značilen prostor pojavljanja. DOPPS kozačo v Sloveniji posebej povezuje z zrelimi gozdovi hribovitega sveta, najpogosteje z dinarskimi mešanimi gozdovi Notranjske in Kočevske. Mala uharica se pojavlja predvsem v nižinah osrednje in vzhodne Slovenije, lesna sova pa uporablja tudi mestne parke in bližino prebivališč. Takšna primerjava dopolnjuje vidne znake; pri določitvi je pomemben skupek opaženih značilnosti.

Viri: DOPPS — Sove Slovenije

Kje živi v Sloveniji

Triglavska zakladnica, katere vsebino omogoča Javni zavod Triglavski narodni park, jo predstavlja kot prebivalko svetlih listnatih in mešanih gozdov po Sloveniji. Ustreza ji stik gozda z odprtim predelom ali vodo. Srečujemo jo tudi v parkih, na pokopališčih in v naseljih. Za predstavo o njenem prostoru zato poleg strnjenega gozda pridejo v poštev drevesa med stavbami in zeleni deli mest.

Univerzitetni pregled Animal Diversity Web med drevesi za gnezdenje izpostavlja stara širokolistna drevesa, na primer hrast z velikimi votlinami za gnezdenje. Vrsta uporablja tudi zrele iglaste gozdove, čeprav pregled poudarja listnato drevje. Urbanatura lesno sovo opisuje kot stalnico s stalnim območjem, ki ga redko spreminja. Dnevna počivališča so v krošnjah ali nišah stavb; manjše ptice jo lahko ob odkritju preganjajo. Sova je zato prebivalka drevesnega zavetja tudi tam, kjer v neposredni bližini živijo ljudje.

Viri: Urbanatura — Lesna sova · University of Michigan — Strix aluco · Triglavska zakladnica — Lesna sova

Kaj kaže raziskava na Goričkem

Denac in Kmecl sta v poročilu o pticah Goričkega iz julija 2014 lesno sovo opisala kot najpogostejšo tamkajšnjo sovjo vrsto, splošno razširjeno po območju. Pri dnevnem popisu leta 2012 so jo zaznali samo na enem od 59 transektov. Avtorja pojasnita, da so takšne zaznave nočne vrste v dnevnem popisu naključne; majhno število dnevnih srečanj zato ne odraža njene dejanske krajevne pogostosti.

Poročilo povezuje njeno gnezdenje z dupli in navaja, da se priprave na razmnoževanje začnejo že pozimi. Poleg tega opisuje shranjevanje uplenjenih malih sesalcev in ptic na zalogo. To so podatki regionalne raziskave z določenim časovnim okvirom. Koristni so za razumevanje življenjskih navad, medtem ko današnjega števila parov na Goričkem iz njih ne moremo prebrati.

Viri: Denac in Kmecl — Popis ptic Goričkega

Lesna sova v Tivoliju in ob Rožniku

Inventarizacija ptic krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki jo je Tomaž Mihelič izdelal oktobra 2005, zajema raziskovanje med julijem 2004 in avgustom 2005. Lesno sovo je označil kot najpogostejšo sovjo vrsto v parku. Pri namenskem nočnem popisu marca so se na predvajano teritorialno oglašanje odzvali trije pari.

Mihelič je za krajinski park v poročilu iz oktobra 2005 ocenil od tri do pet parov lesne sove. Odzive treh parov je zabeležil v Koseškem borštu, pri Cankarjevem vrhu in v Tivoliju. O gnezdenju v urbanem delu parka povzema tudi starejši zapis Vrezca iz leta 2000. Parkovni del Tivolija je po avtorjevi razlagi za vrsto verjetno zanimiv zaradi velikih dreves, ki zagotavljajo primerna gnezdišča. Gre za oceno raziskave 2004–2005, ne današnje štetje.

Viri: Mihelič — Inventarizacija ptic Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba

Nočni lov in uporaba sluha

Pregled Animal Diversity Web Univerze v Michiganu opisuje lov z opazovalnega mesta: sova zazna plen in ga doseže s tihim drsečim letom, nato ga prime z nogami in kremplji. Pomembno vlogo pri lovu ima sluh. Ušesni odprtini na glavi nista nameščeni simetrično; razlike v času prihoda zvoka do posameznega ušesa pomagajo določiti smer njegovega izvora.

Obrazni predel in perje okoli ušes sodelujeta pri sprejemanju zvokov. Za nočno ptico tako ni odločilen samo pogled z velikimi očmi. ADW opisuje tudi oglašanje ob sporih za območje in pri prinašanju hrane partnerju ali mladičem. Glasovi imajo v življenju para več različnih vlog, zato vsega nočnega klicanja ni mogoče razložiti samo z iskanjem partnerja.

Animal Diversity Web opisuje tudi vedenje para pred gnezdenjem. Samec med dvorjenjem sedi blizu samice, niha s telesom, privzdiguje peruti in našopiri perje. Partnerka odgovarja z glasovi, hranjenje med dvorjenjem pa poteka v bližini prihodnjega gnezdišča. Pregled navaja pretežno monogamne pare in celoletno obrambo območja. Velikost teritorija povezuje z okoljem in dostopnostjo plena, zato sam gozdni videz ne določa enake velikosti območja vseh parov.

Viri: University of Michigan — Strix aluco

S čim se prehranjuje

Slovenski naravoslovni pregled Triglavske zakladnice med plenom našteva miši, voluharje, rovke in polhe, pa tudi žabe, manjše ptice ter večje žuželke. Ob pomanjkanju druge hrane pridejo v poštev celo deževniki. Jedilnik je tako precej širši od predstave, da sova lovi samo miši.

Animal Diversity Web lov opiše tudi zunaj običajne podobe sove na preži. V splošnem vrstnem pregledu so navedeni preleti nad travniki, mokrišči in grmovjem, kjer išče netopirje ali ptice na počivališčih oziroma gnezdih. Opisana je tudi možnost, da z udarjanjem peruti iz zavetja prežene manjše ptice in jih nato zasleduje v letu. Samice med vzrejo mladičev lahko lovijo tudi podnevi. Prevladujoča nočna dejavnost zato ne izključuje dnevnega pridobivanja hrane za zarod.

Viri: University of Michigan — Strix aluco · Triglavska zakladnica — Lesna sova

Prehrana na Kozjanskem: raziskava 2002–2005

Povzetek članka Branke Mirt, Gregorja Kalana in Franca Janžekoviča v reviji Acrocephalus iz leta 2006 predstavlja prehrano lesne sove na Kozjanskem. Med jesenjo 2002 in pomladjo 2005 so na 13 lokalitetah zbrali 600 izbljuvkov ter določili 2028 enot plena. Mali sesalci so predstavljali 50,4 odstotka enot, velike žuželke pa 38,2 odstotka.

Raziskovalci so razlikovali 59 taksonov, med njimi 21 vrst sesalcev in 13 taksonov hroščev. Po številu je bila posebej zastopana rumenogrla miš s 17,2 odstotka. Navadna belonoga miš je predstavljala nadaljnjih 6,6 odstotka določenih enot plena. Navadni polh je imel največji delež biomase: 28,3 odstotka. Številski delež in biomasa odgovarjata na različni vprašanji, saj velik plen prispeva več mase kakor majhen. V zimskem delu vzorca ni bilo polhov, dvoživk in žuželk. Ti rezultati pojasnjujejo sezonsko pestrost prehrane na proučevanem območju.

Viri: Mirt, Kalan in Janžekovič — Prehrana lesne sove na Kozjanskem

Izbljuvki in sledovi v stavbah

Izbljuvki omogočajo raziskovanje prehrane in potrjevanje prisotnosti sov tudi brez neposrednega srečanja s ptico. Denac, Marčič, Radolič in Tomažič so med 27. junijem in 2. julijem 2002 pregledali 53 objektov v Vipavski dolini in na Krasu. Med njimi je bilo 34 cerkva in devet gradov. Prisotnost sov so potrjevali z osebki, gnezdi ali izbljuvki.

Sledove različnih sov so ugotovili v osmih objektih; lesna sova je bila zastopana v enem. V razvalinah gradu Vipavski Križ sta bila najdena dva sveža izbljuvka te vrste. Raziskava je tako konkreten zgodovinski primer uporabe stavbe oziroma ruševine. Pri razlagi vpliva obnov so avtorji opozorili tudi na starejše primere lesnih sov na ribniško-kočevskem območju, kjer je zapiranje odprtin postavilo nadaljnje gnezdenje v cerkvah pod vprašaj.

Urbanatura pojasnjuje sestavo izbljuvka: v njem so neprebavljivi deli plena, kot so dlaka, kosti in hitinski oklepi žuželk. Kepica je drugačen sledovni material od ptičjih iztrebkov. Animal Diversity Web opisuje pogosto sivkasto barvo izbljuvkov z ostanki glodavcev, najdenih pod drevesi, kjer se sove zadržujejo.

Viri: Urbanatura — Lesna sova · University of Michigan — Strix aluco · Denac in sodelavci — Sove v stavbah Vipavske doline in Krasa

Kdaj se oglaša in kje gnezdi

Samci se po Triglavski zakladnici izraziteje oglašajo med januarjem in aprilom, ko označujejo območje. Urbanatura razlikuje ostrejši glas, zapisan kot »kju-viit«, in bolj globoko hukanje. Sova uporablja že obstoječe votline: drevesna dupla, niše v skalovju in stavbah ali primerne gnezdilnice. Lesna sova gnezda ne splete sama.

Urbanatura opisuje en letni zarod, navadno s tremi do štirimi belimi jajci. Vali samica približno trideset dni, samec pa ji prinaša hrano. Puhaste mladiče nato krmi samica, ki ji samec še prinaša plen. Triglavska zakladnica slovensko gnezdenje umešča na konec marca in začetek aprila, pri številu jajc navaja od dve do pet ter dodaja, da se lahko leto konča tudi brez zaroda. Posamezen opažen odrasel par zato ne pomeni, da je istega leta vzredil mladiče.

Viri: Urbanatura — Lesna sova · Triglavska zakladnica — Lesna sova

Razvrstitev vrste in njeno znanstveno ime

BTO lesno sovo uvršča v red sov, Strigiformes, in družino pravih sov, Strigidae. Znanstveno ime Strix aluco je povezano z Linnaeusovim opisom iz leta 1758. V mednarodnih virih se pojavljata angleško ime Tawny Owl in nemško Waldkauz. Povezava med slovenskim in znanstvenim imenom omogoča, da prepoznamo isti organizem tudi v tuji raziskavi. Pri tem se podatki o britanskih pticah še vedno nanašajo na britanski vzorec, čeprav govorijo o isti vrsti kot slovenska raziskava.

Viri: British Trust for Ornithology — Tawny Owl

Britanske evidence o jajcih in življenjski dobi

BTO v svojih britanskih podatkih navaja značilno dva do tri jajca ter en zarod. Tipično valjenje traja 30 dni, čas do operjenega mladiča pa 34,5–38,5 dneva. Jajce po BTO značilno meri 48 krat 39 milimetrov in tehta 39 gramov, pri čemer lupina predstavlja približno sedem odstotkov mase. Te vrednosti so pripisane britanskim evidencam; lokalni naravoslovni opisi lahko navajajo nekoliko drugačne običajne velikosti zaroda.

Za ptico, ki doseže gnezditveno starost, BTO navaja tipično življenjsko dobo štirih let in prvo razmnoževanje pri enem letu. Rekord obročkane ptice znaša 23 let, pet mesecev in 27 dni, zabeležen je bil leta 2016. Pri britanskih meritvah je bila povprečna masa odraslih samic 502,2 grama, samcev pa 396 gramov. Povprečji iz posameznih vzorcev kažeta večjo telesno maso samic.

Viri: British Trust for Ornithology — Tawny Owl

Kaj storimo ob mladiču na tleh

DOPPS pojasnjuje, da mladiči lesne sove zapustijo gnezdo zgodaj. Lahko poskačejo na tla, čeprav še niso sposobni letenja. Zdravega mladiča pustimo pri miru, saj ga starša še hranita. To je za obiskovalca gozda ali parka ena najpomembnejših praktičnih informacij: položaj na tleh sam po sebi ni dokaz, da je ptica ostala brez staršev.

Animal Diversity Web opisuje nadaljnjo odvisnost mladih sov od hrane staršev še dva do tri mesece po zapustitvi gnezda. Po tem obdobju si morajo mlade ptice poiskati lastna lovna območja. Starša mladiče močno branita tudi podnevi. Družinska skrb se torej nadaljuje zunaj dupla, zgodnji odhod mladiča pa je del razvojnega zaporedja. Človek se mu ne približuje zaradi fotografije in zdrave ptice ne odnaša; slovenska navodila DOPPS poudarjajo, da hranjenje še poteka.

Viri: DOPPS — Sove Slovenije · University of Michigan — Strix aluco