Kuna belica: prepoznavanje, prehrana, mladiči in življenje ob hišah

Prepoznavanje in prisotnost v Sloveniji

Kuna belica ima podolgovato telo, dolge noge, košat rep in dokaj široko klinasto glavo. Lovska zveza Slovenije navaja trup dolg 41–56 centimetrov ter rep 20–30 centimetrov. Noge in rep so temnejši od rjavega hrbta, skozi dlako pa proseva svetlejša sivkasta podlanka. Svetel smrček je rdečkast ali bledo mesnat. Bela lisa pod vratom se razcepi proti obema prednjima nogama; znotraj nje so lahko rjavi deli.

Blazinice belice ostanejo gole tudi pozimi. Slovenski pregled belico opisuje kot splošno razširjeno, posebej na Notranjskem in Primorskem. Zavetje najde v starih poslopjih, drvarnicah, senikih, votlih drevesih in skalnih razpokah. V mestih uporablja parke ter stare stavbe, povezane z zelenimi površinami.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Kuna belica

Primerjava z gozdno kuno zlatico

Lovska zveza Slovenije zlatičin smrček opisuje kot črn, sivočrn ali temno rjav. Njena grlna lisa je rumenkasto oranžna in pretežno okroglasta, kožuh pa rumenkasto rjav z gosto, bledo srnje obarvano podlanko. Zlatico umešča v celinske gozdove in gore do drevesne meje; ob morski obali je ne navaja.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Kuna zlatica; neposredni primerjalni opis

Od zakasnelega vgnezdenja do samostojnega lova

Vrstni pregled Animal Diversity Web opisuje zakasnjeno vgnezdenje zarodka. Po poletnem parjenju razvoj začasno obstane na zgodnji stopnji; vgnezdenje sledi pozneje, intenzivni razvoj po njem pa traja približno mesec. Celotni interval od parjenja do rojstva je bistveno daljši, v pregledu 230–275 dni. Novorojeni mladiči so goli in slepi, oči in ušesa imajo zaprte. Neguje jih samica, ki skrbi za hrano ter zavetje.

Odstavljanje je umeščeno približno pri dveh mesecih. Pozneje samica mladiče uči lova, ob koncu poletja pa že pridobivajo več samostojnosti. Belica ima 38 zob. Plen ujame s skokom; pri teku zadnje noge polaga v sled prednjih. Pri jajcu napravi majhno odprtino in izsesa vsebino, tako da lahko ostane votla lupina. Presežek hrane lahko shrani za poznejšo uporabo. Pri iskanju hrane in sporazumevanju sta pomembna voh in vid.

Samica mladiče sprva hrani z mlekom. Pri vrstnem pregledu je med plenilci belice omenjena rdeča lisica, pa tudi velike sove.

Viri: Carter 2004 — Martes foina, Animal Diversity Web

Podstrešja, domače živali in avtomobili

Slovenski projekt Divjad na nelovnih površinah belico označuje kot sinantropno vrsto, prilagojeno življenju ob človeku. Poleg podstrešij in kmetijskih poslopij uporablja vrtove, parke in druge dele naselij. Hrano išče med majhnimi sesalci, pticami, kuščarji in žabami ter dopolnjuje z rastlinskimi deli. Ponoči je posebno dejavna, poleti opravlja dolge premike; dobro pleza, zato doseže tudi višje dele stavb.

V kokošnjaku lahko pleni domače živali, na vrtu uživa sadje in zelenjavo. Na podstrešju so posledice bivanja hrup, iztrebki, izločki ter razgrizena izolacija. Obiskuje tudi parkirane avtomobile. V motornem prostoru lahko pregrizne cevi in kable ali poškoduje izolacijske materiale; pusti lahko tudi smrdljive izločke. Slovenski projekt teritorialno označevanje omenja kot verjetno povezavo s takšnimi obiski, ne kot dokazan razlog vsake posamezne poškodbe.

Viri: Divjad na nelovnih površinah — Kuna belica

Vonj, glasovi in paritveno vedenje

Thierry Lodé je v letih 1989–1990 spremljal dva para belic iz zahodne Francije v zunanjih ogradah. Njegova raziskava paritvenega vedenja vsebuje neposredne opise približevanja, vonjalnega preverjanja in oglašanja. Od konca junija so samci pogosteje pregledovali mesta iztrebljanja. Med junijem in avgustom se je povečalo označevanje s trebušno stranjo telesa: samec se je s spodnjim delom drgnil ob tla ali drug predmet, včasih je sledilo uriniranje.

Pri približevanju samici je samec dvignil prednjo nogo in nekoliko nasršil rep. Samica se je lahko branila z odprtim gobcem, renčanjem ali ugrizom. Med zasledovanjem je samec oddajal pridušene kratke ritmične glasove. Vonjalno je pregledoval vrat ter predel spolovil in zadnjika, povečali so se telesni stiki. Pri sprejemljivi samici je sledil prijem kožnega dela vratu z gobcem. V treh opazovanih parjenjih je združitev trajala 24, 56 in 109 minut. Po njej se je samica intenzivno negovala. To so neposredna opažanja dveh parov v ogradi.

Približno 83 odstotkov začetnih samčevih poskusov je samica prekinila z agresivnim odzivom. Samčevo označevanje s trebušno stranjo je po avgustu hitro upadlo, označevanje z zadnjim predelom pa je ostalo razmeroma enakomerno. Pridušeno ritmično oglašanje sta opazovana samca uporabljala samo v obdobju parjenja.

Viri: Lodé 1991 — Conspecific recognition and mating in stone marten Martes foina

Kako belica uporablja območje gibanja

Wereszczuk in Zalewski sta v severovzhodni Poljski primerjala belice iz naselij, obdanih z velikim gozdnim kompleksom, ter iz manj izolirane kmetijske krajine. Za 41 osebkov sta določila celotna območja gibanja; za 39 sta imela tudi sezonske podatke. Samci so uporabljali več prostora kot samice. Pri oceni z jedrno gostoto so bila povprečna območja samcev velika 25,9 hektarja, samic pa 11,4 hektarja. Območja obeh spolov so bila večja spomladi in poleti kakor jeseni in pozimi.

Razločila sta bolj stalne osebke ter posameznike z obsežnejšim potepanjem. Med slednjimi je bilo pet samcev in ena samica, vsi na bolj izoliranem območju. Njihove zaporedne neodvisne lokacije so bile v povprečju približno 454 metrov narazen, pri stalnih osebkih istega območja okoli 160 metrov. Večina stalnih osebkov je strategijo ohranila med sezonami, potepajoči pa so jo menjavali. Sorodstvena analiza je pokazala največ 18 kilometrov med polnimi sorojenci ter 27 kilometrov med materjo in potomcem. Gre za razdalje med ugotovljenimi lokacijami sorodnih živali, ne dolžino ene nočne poti.

Samci v poljskem vzorcu so bili tudi težji: povprečno 1,45 kilograma proti 1,22 kilograma pri samicah. Pri trinajstih spremljanih poginulih osebkih so tri smrti pripisali avtomobilom, pet nezakonitemu lovu, za štiri pa vzrok ni bil znan.

Viri: Wereszczuk in Zalewski 2018 — Does the matrix matter?

Prehrana na vasi in med polji

Lanszkijeva raziskava iz jugozahodne Madžarske je primerjala prehrano v vasi Fonó in okoliški kmetijski krajini. V šestletnem spremljanju je zbral 423 vzorcev iztrebkov iz vasi ter 572 iz njene okolice. V vaških vzorcih so bile pomembne ptice, predvsem majhne ptice pevke, ter rastlinska hrana, zlasti sadje iz sadovnjakov. Ptice so predstavljale približno petino relativne pogostnosti, rastlinska hrana 35 odstotkov. Zunaj vasi so več pomenili mali sesalci, predvsem voluharice: njihov delež je bil približno 29 odstotkov, rastlinske hrane pa 34 odstotkov.

Med majhnimi sesalci v vaških vzorcih je prevladovala hišna miš; prisotna je bila tudi siva podgana. Belice v vasi so pogosteje uživale težji plen, drevesne vrste plena ter živali, povezane z naselji, denimo vrabce in domače živali. V kmetijski okolici je prevladoval divje živeči plen. Razlika med okoljema je bila statistično značilna. Deleži opisujejo relativno pogostnost prehranskih kategorij v iztrebkih, ne kilogramov zaužitega mesa. Študija kaže različna jedilnika iste vrste na razmeroma majhnem območju.

Poleg hišnih miši in podgan so vaške belice redkeje zaužile tudi divje živeče male sesalce. Raziskovalec je posebej razločil plen po telesni masi, običajni rabi tal ali dreves ter povezanosti z naselji. Prav ptice in domače živali so prispevale k težjemu in drevesnemu plenu vasi.

Viri: Lanszki 2003 — Feeding habits of stone martens in a Hungarian village and its surroundings

Kako sadovnjaki spremenijo poletno prehrano

Hisano in sodelavci so maja, junija in julija 2013 primerjali belice v vaseh ter v bolj naravnem gorskem gozdnem okolju osrednje Bolgarije. Analizirali so 310 vzorcev iztrebkov: 177 iz vaškega območja in 133 iz gozdnega. Plodovi so bili glavna prehranska skupina v obeh okoljih, vendar so bili v vaških vzorcih zastopani bolj. Med ugotovljenimi plodovi so bile češnje, slive in murve; belice iz vasi so izkoriščale tudi sadje iz vrtov, sadovnjakov in dreves ob ulicah.

V naravnejšem okolju so nevretenčarji in glodavci pomenili več kakor v vaseh. Med ostanki nevretenčarjev so bili hrošči, kobilice in druge žuželke. Smeti ter domače živali so bile v obeh območjih redko izkoriščene. Življenje v vasi v tem vzorcu torej ni pomenilo predvsem hranjenja z odpadki ali domačimi živalmi, temveč dostop do gojenih plodov. Avtorji so posebej primerjali pojavljanje, suho maso ostankov in ocenjeno zaužito biomaso. Zato posameznih odstotkov iz teh meril ni mogoče medsebojno zamenjati.

V vaškem območju so plodovi maja pomenili 53,4 odstotka ocenjene zaužite biomase, junija pa 91,5 odstotka. Velik junijski delež sta sestavljala predvsem sadje češenj in murv. To je sezonski premik v opazovanem poletju 2013.

Viri: Hisano in sodelavci 2015 — Comparing the summer diet of stone martens in Central Bulgaria

Belica kot prenašalka semen

Pereira in sodelavci so v gozdu Bussaco v osrednji Portugalski preučevali semena iz beličinih iztrebkov. Primerjali so jih s semeni iz neposredno nabranih plodov. Semena so posejali v drevesnici in vsaka dva tedna spremljali vznik. Vključili so tri domorodne rastline: robido Rubus ulmifolius, navadno jagodičnico Arbutus unedo ter južni koprivovec Celtis australis; četrta je bila tujerodna lovorikovka Prunus laurocerasus.

Prehod skozi beličin prebavni trakt je pri robidi povečal uspešnost in pospešil kalitev. Pri drugih dveh domorodnih rastlinah ter lovorikovki takšnega učinka niso ugotovili. Belica s plodovi zaužije semena, jih prenese iz rastline ter izloči drugje. Raziskava zato njeno prehrano poveže tudi z obnovo rastlinskih združb. Hkrati avtorji opozarjajo na drugo stran: če belica pogosto uživa plodove tujerodne lovorikovke, lahko pomaga njenemu širjenju, četudi prebava kalitve ne izboljša. Učinek uživanja plodov je bil različen med preverjenimi rastlinami.

Viri: Pereira in sodelavci 2019 — Native and exotic seed dispersal by the stone marten; javni izvleček

Več zavetij, nekaj priljubljenih počivališč

Herr in sodelavci so v luksemburških mestih Bettembourg in Dudelange med junijem 2005 ter majem 2007 radijsko spremljali 13 belic, deset samic in tri samce. Dnevna zavetja so bila skoraj izključno v stavbah: tam so zabeležili 97,1 odstotka dnevnih lokacij. Naseljene stavbe so pomenile 41,9 odstotka lokacij. Mednje so šteli hiše, stanovanjske bloke, trgovine in pisarne; med nenaseljene pa prazne hiše, ruševine, lope, garaže in skednje.

Vse belice so uporabljale več zavetij, vendar so se pogosto vračale v manjši izbor priljubljenih. Pri osebkih z vsaj stotimi določitvami položaja je povprečno 2,7 zavetja pomenilo več kot dve tretjini zabeleženih dnevnih počivanj. Najpogosteje uporabljeno zavetje vsakega osebka je bilo v stavbi. Naseljene stavbe so bile pogosteje izbrane pozimi; samci so jih uporabljali manj kot samice, nenaseljene pa več. Avtorji večjo zimsko uporabo pripisujejo verjetno boljšemu zavetju pred mrazom. Menjavanje podstrešij in drugih počivališč je bilo reden del vedenja spremljanih živali.

Samica z več kmetijskimi poslopji na območju je približno polovico dnevov preživela v skednjih in ni bila zaznana v naseljenih stavbah. Skednji so ji nudili drugačen izbor zavetij.

Viri: Herr in sodelavci 2010 — Den preferences and denning behaviour in urban stone martens

Zakaj se jedilnik skozi leto spreminja

Lodé je v zahodni Franciji primerjal belice v kmetijski krajini Brière ter ob močvirjih jezera Grand-Lieu. V letih 1989–1991 je na obeh območjih zbral več kot tisoč vzorcev iztrebkov. Sesalci so imeli največji pomen pozimi: predstavljali so približno 75 odstotkov ugotovljenih prehranskih enot v Brière in 84 odstotkov ob Grand-Lieu. Poleti sta bila deleža približno 40 in 31 odstotkov. Med sesalskim plenom so bile poljske voluharice, miši, podgane, gozdne voluharice in kunci.

Ptice, predvsem pevke, so bile pogostejše v spomladanski prehrani. Poleti so se pogosteje pojavljali hrošči in ravnokrilci, plodovi pa so bili pomembni poleti in jeseni. Razpoložljivost žuželk je bila povezana z njihovo zastopanostjo v prehrani. Podobno je več plodov od julija do oktobra spremljalo njihovo pogostejše uživanje. Pri poljskih voluharicah takšne neposredne povezave med mesečnim indeksom ulovov in pojavljanjem v prehrani niso ugotovili. Zimski jedilnik je bil ožji, poletni pa raznovrstnejši; belica je skozi leto izkoriščala drugačne vrste hrane.

V hladnejših mesecih so se v prehrani pojavili tudi deževniki. Pogostnost sesalskega plena je bila povezana s krajšim dnevom in nižjimi temperaturami, pogostnost hroščev in ravnokrilcev pa z daljšim dnevom ter višjimi temperaturami.

Viri: Lodé 1994 — Feeding habits of the stone marten and environmental factors in western France